Beit ed-Dine

Beit ed-Dine (arabsko بيت الدين) je majhno mesto v libanonskem pogorju Šuf, približno 50 km jugovzhodno od Bejruta, od zgodovinskega mesta Deir al-Kamar pa ga loči le globoka in strma dolina. Kraj slovi po veličastni palači iz zgodnjega 19. stoletja.

Vhod v palačo

Lokalni emir Bašir Šihab II., ki so mu Turki kasneje poverili upravljanje območje gorovja Libanon, je konec 18. stoletja nasledil izumrlo dinastijo Maan in sedež iz Deir al-Kamarja prestavil v Beit ed-Dine. Z gradnjo palače je pričel leta 1788 na mestu, kjer je prej stala druzijska puščavniška postojanka (od tod tudi ime kraja, ki dobesedno pomeni »hiša vere«). K gradnji so bili povabljeni italijanski arhitekti in najboljši rokodelci iz Damaska ter Alepa, ki so jim pustili dokaj proste roke ob ustvarjanju. Gradnja naj bi trajala 30 let in nastala palača je zmes med tradicionalno arabsko arhitekturo in italijanskim barokom. Na pobočju hriba zgrajena palača ima tri glavna dvorišča: Dar al-Baranije je bil odprt za vse obiskovalce, Dar al-Vusta je bil namenjen stražarjem in ministrskim kabinetom, v Dar al-Harimu pa so bili zasebni prostori emirjeve družine.

Bašir je v kraju zgradil še tri palače za sinove, od katerih se je ohranila le palača Mir Amin, kjer je danes hotel.

Leta 1840, ko je bil Bašir izgnan, so palačo najprej uporabljale otomanske oblasti kot vladno poslopje, v obdobju francoskega mandata je v njej bil upravni urad. Leta 1934 je bila razglašena za nacionalni spomenik in pričela so se obnovitvena dela. Leta 1943 jo je prvi libanonski predsednik Bišara al-Khouri uporabljal kot uradno predsednikovo poletno rezidenco. Med izraelskim vdorom ter boji med maroniti in druzi v času libanonske državljanske vojne je bila močno poškodovana in kar 90 % prvotnih eksponatov je izginilo. Po letu 1984, ko so boji v Šufu dokončno prenehali, jo je druzijski voditelj Valid Džumblat dal obnoviti in delno odpreti javnosti. Preostali deli še vedno služijo kot predsednikova rezidenca, medtem ko odprti del danes gosti več muzejskih zbirk.