Barjanski škratec

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Barjanski škratec
Coenagrion hastulatum 3(loz).jpg
samec
Ohranitveno stanje taksona
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Arthropoda (členonožci)
Razred: Insecta (žuželke)
Red: Odonata (kačji pastirji)
Podred: Zygoptera (enakokrili kačji pastirji)
Družina: Coenagrionidae (škratci)
Rod: Coenagrion
Vrsta: C. hastulatum
Znanstveno ime
Coenagrion hastulatum
(Charpentier, 1825)

Barjanski škratec (znanstveno ime Coenagrion hastulatum) je predstavnik enakokrilih kačjih pastirjev iz družine škratcev, razširjen po severu Evrazije.[2]

Opis[uredi | uredi kodo]

Še ne zeleno obarvana samica tik po preobrazbi

Odrasli dosežejo 31 do 33 mm v dolžino, od tega 22–26 mm zadek, zadnji krili pa merita 16 do 22 mm. Podobno kot ostali predstavniki rodu imajo samci modro osnovno obarvanost, ki pa ima turkizni odtenek in na spodnji strani telesa ter očeh prehaja v zeleno. Samice so zelene. Od podobnih vrst, denimo šotnega škratca, ločimo samce po črnem vzorcu na vrhu zadka. Na bazi zadka je značilno znamenje v obliki osti kopja ali gobe s parom črtic ob strani, še bolj prepoznavno pa je znamenje v obliki osti kopja na tretjem členu zadka. Manj kot polovica tretjega in četrti člen sta obarvani črno. Pri samicah črno znamenje zavzema celo dolžino vsakega člena zadka, a se za razliko od travniškega škratca proti bazi zadka oža.[3]

Odrasli letajo poleti, od maja do avgusta.[2][3]

Habitat in razširjenost[uredi | uredi kodo]

Razmnožuje se v nezasenčenih stoječih vodnih telesih, najraje rahlo zakisanih in obraslih z oskolistnim šašjem ter šotnim mahom. Na jugovzhodu območja razširjenosti je omejen na šotna močvirja in čista jezera v visokogorjih, proti severu pa naseljuje nižavja.[2]

Barjanski škratec je razširjen po vseh zmernih in borealnih predelih Evrazije od Zahodne Evrope do Ruskega Daljnega vzhoda. Je eden najpogostejših kačjih pastirjev Severne Evrope, v nižavjih Zahodne Evrope pa se populacija že od začetka 21. stoletja krči, verjetno zaradi izginjanja ustreznih habitatov. V Alpah je razmeroma pogost, južneje na Balkanu pa je prisoten le na peščici reliktnih lokalitet na višjih nadmorskih višinah.[2][4]

V Sloveniji so ga v začetku 1960. let zabeležili na barjih Pokljuke, od takrat pa kljub iskanju ne več, zato je dolgo časa veljal za lokalno izumrlega, pri čemer pa so njegovo prisotnost pričakovali, saj je razširjen v sosednjih državah.[5] Na Rdeči seznam kačjih pastirjev iz Pravilnika o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam je zato barjanski škratec uvrščen kot prizadeta vrsta.[6] Šele leta 1999 so ga odonatologi ponovno našli ob ribniku Jezerce blizu Rogle na Pohorju.[7]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Clausnitzer, V. (2009). "Spearhead Bluet". The IUCN Red List of Threatened Species. Vol. 2009. IUCN. str. e.T158706A5268760. doi:10.2305/IUCN.UK.2009-2.RLTS.T158706A5268760.en.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 Boudot, Jean-Pierre; Kalkman, Vincent J., ur. (2015). Atlas of the European dragonflies and damselflies. Nizozemska: KNNV Publishing. str. 99–101. ISBN 978-90-5011-4806.
  3. 3,0 3,1 Dijkstra, Klass-Douwe B. (2006). Field Guide to the Dragonflies of Britain and Europe. Gillingham: British Wildlife Publishing. str. 114. COBISS 1715279. ISBN 0-9531399-4-8.
  4. Bedjanič, Matjaž (2011). "Coenagrion hastulatum (Charpentier, 1825), new for the dragonfly fauna of Bosnia and Herzegovina (Odonata: Coenagrionidae)" (PDF). Natura Sloveniae. Vol. 13 no. 2. str. 31–36.
  5. Kotarac, Mladen (1997). Atlas kačjih pastirjev (Odonata) Slovenije z Rdečim seznamom. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore. str. 150. COBISS 41247233. ISBN 961-90512-0-3.
  6. "Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam". Uradni list RS (82/2002). https://www.uradni-list.si/1/content?id=38615.  - Priloga 21: Rdeči seznam kačjih pastirjev (Odonata)
  7. Bedjanič, Matjaž; Weldt, Saso (2000). "Rediscovery of Coenagrion hastulatum (Charpentier, 1825) in Slovenia (Zygoptera: Coenagrionidae)". Exuviae. Vol. 7 no. 1. str. 27–30.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]