Barbara Stanwyck

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Barbara Stanwyck
Portret
Rojstvo 16. julij 1907({{padleft:1907|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:16|2|0}})[1][2][3][4]
New York
Smrt 20. januar 1990({{padleft:1990|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:20|2|0}})[1][2][3][4] (82 let)
Santa Monica[d], ZDA[5]
Državljanstvo Flag of the United States.svg ZDA
Poklic televizijska igralka, filmska igralka, model, scenaristka, gledališka igralka
Leta aktivnosti 19221986

Barbara Stanwyck (pravo ime Ruby Catherine Stevens), ameriška filmska in televizijska igralka, plesalka in model, *16. julij 1907, Brooklyn, New York, Združene države Amerike, † 20. januar 1990, Santa Monica, Kalifornija, Združene države Amerike.

Barbara Stanwyck je bila filmska in televizijska zvezda, ki si je v svoji 60-letni karieri pridobila sloves odlične in vsestranske profesionalke z močno in realistično igro. Za igro v svojih filmih so jo radi izbrali mnogi odlični režiserji, kot so Cecil B. DeMille, Fritz Lang in Frank Capra. Po kratki, a pomembni karieri gledališke igralke konec 20-ih let 20. stoletja je v Hollywoodu posnela 85 filmov, preden je zaigrala tudi v televizijskih filmih.

Pri štirih letih je osirotela in odraščala v različnih rejniških domovih, do leta 1944 pa je postala najbolje plačana ženska v ZDA. Štirikrat je bila nominirana za oskarja za najboljšo igralko, in sicer leta 1937 za film Stella Dallas, leta 1941 za Ball of Fire, leta 1944 za Double Damnation in leta 1948 za Sorry, Wrong Number. Za televizijske vloge je prejela tri nagrade Emmy, in sicer leta 1961 za The Barbara Stanwyck Show, leta 1966 za The Big Valley in leta 1983 za Pesem ptic trnovk. Za slednjo je osvojila tudi zlati globus. Leta 1982 je prejela častnega oskarja. Leta 1986 je prejela še nagrado Golden Globe Cecil B. DeMille. Prejela je še več drugih nagrad za življenjsko delo, leta 1987 od Ameriškega filmskega inštituta, leta 1986 od združenja Film Society of Lincoln Center, leta 1981 od Združenja filmskih kritikov Los Angelesa in leta 1967 od združenja Screen Actors Guild. Leta 1960 je dobila tudi svojo zvezdo na Hollywoodski aleji slavnih. Ameriški filmski inštitut jo je med ženskimi zvezdami v klasični ameriški kinematografiji vseh časov uvrstil na 11. mesto.[6]

Zgodnje življenje[uredi | uredi kodo]

Barbara Stanwyck se je rodila kot Ruby Catherine Stevens 16. julija 1907 v Brooklynu v New Yorku. Bila je peti otrok očeta Byrona E. in matere Catherine Ann Stevens. Starša sta pripadala delavskemu razredu. Oče je izviral iz Massachusettsa, mati pa je bila priseljenka iz Nove Škotske. Po starših je bila Ruby angleškega in škotskega rodu. Ko je bila stara štiri leta, je izgubila mamo, ki je umrla zaradi zapletov po spontanem splavu, do katerega je prišlo po trku s tramvajem. Dva tedna po pogrebu se je oče Byron Stevens pridružil skupini delavcev, ki so šli kopat Panamski prekop. Po tem ga ni nihče nikoli več videl. Ruby in njenega brata Byrona je vzgala starejša sestra Mildred, ki je bila od Ruby starejša devetnajst let. Ko je dobila službo, sta bila Ruby in Byron poslana v rejniške družine, ki so se hitro menjavale. Na leto sta zamenjala tudi štiri družine. Ruby je pogosto zbežala od rejnikov.[7][8][9][10]

Poleti v letih 1916 in 1917 je Ruby potovala z Mildred. V tem času je gledala filme, v katerih je igrala Pearl White. Postala je njen idol in spodbudila v njej željo, da bi postala igralka. Ko je bila stara 14 let, je zapustila šolo in se zaposlila v veleblagovnici v Brooklynu, kjer je pakirala delovne pakete. Nikoli ni obiskovala srednje šole. Kmalu zatem je dobila službo v telefonski pisarni v Brooklynu, kjer je polnila telefonske kartice. Zaslužila je 14 dolarjev na teden, kar ji je omogočilo, da je postala finančno neodvisna. Nobene izmed služb ni marala, želela si je vstopa v šovbiznis, čemur je sestra Mildred nasprotovala in jo je želela odvrniti od tega. Zatem je delala za revijo Vogue, za katero je izrezovala vzorce za obleke, vendar je bila zaradi pritožb strank odpuščena. Njena naslednja služba je bila delo tipkarice v podjetju Jerome H. Remick Music Company. To je bilo prvo delo, ki ji je bilo všeč, vendar je še vedno imela ambicije po delovanju v šovbiznisu. Sestra Mildred je takrat dokončno obupala nad odvračanjem od tega.[8][9][11]

Uspeh na Broadwayu[uredi | uredi kodo]

Barbara Stanwyck okoli leta 1924.

Leta 1923, nekaj mesecev pred 16. rojstnim dnevom, je Ruby opravila avdicijo v Strand Roofu, nočnem klubu gledališča Strand Theatre na Times Squareu. Nekaj mesecev pozneje je postala plesalka v seriji broadwayskih produkcij Ziegfeld Follies v letih 1922 in 1923. Plesala je v gledališču New Amsterdam Theatre. Pozneje je Stanwyckova o tem obdobju povedala, da je hotela preživeti, jesti in imeti lep plašč. Opravljala je še več različnih del in si pridobila nekaj dobrih prijateljev, med njimi pianista Oscarja Levanta.[8][9][11]

Billy LaHiff, lastnik popularnega puba, je Ruby leta 1926 predstavil Willardu Macku, ki je iskal igralce za svojo igro The Noose. Ruby je dobila vlogo in zaigrala ob Rexu Cherrymanu in Wilfredu Lucasu. Sprva je kazalo, da je igra neuspešna. Mack si je prizadeval izboljšati uspeh in se je odločil razširiti Rubyjin del v igri. Predstavo so v prenovljeni različici prvič odigrali 20. oktobra 1926 in takrat je postala ena najuspešnejših iger sezone. Na Broadwayu so jo igrali devet mesecev in tako je doživela 197 izvedb. Na predlog Macka ali producenta Davida Belasca je Ruby svoje ime spremenila v Barbara Stanwyck. Združila je ime svoje vloge, Barbare Frietchie, in priimek druge igralke v igri, Jane Stanwyck.[8][11][12]

Kmalu zatem je s prvo vodilno vlogo v igri Burlesque leta 1927 postala zvezda Broadwaya. Igra je prejela pozitivne kritike in postala velik hit. Filmski igralec Pat O'Brien je v šestdesetih letih 20. stoletja v pogovorni oddaji izjavil, da je bila največja uspešnica Broadwaya prav ta igra. Arthur Hopkins je v avtobiografiji To a Lonely Boy zapisal, kako je za to vlogo izbral prav Stanwyckovo:[13]

»Med iskanjem dekleta za vlogo sem imel razgovor s plesalko v nočnem klubu, ki je nedavno odigrala manjšo čustveno vlogo v igri, ki ni doživela pravega uspeha (The Noose). Zdelo se je, da ima kakovost, ki sem jo iskal. Takoj je pokazala občutljivejšo, zlahka izraženo čustvo, kakršno sem videl pri Pauline Lord. Ona in (Hal) Skelly sta bila odlična ekipa, ki je z igro doživela velik uspeh. Zanjo sem imel velike načrte, vendar je dobivala veliko hollywoodskih ponudb, ki jim ni mogel nihče konkurirati. Postala je zvezda. Ona je Barbara Stanwyck.«

Stanwyckovo je imenoval »Najbolj pristna igralka našega časa.«[14]

Nekje v tem času je Stanwyckova prejela ponudbo producenta Boba Kaneja za njegov nemi film Broadway Nights iz leta 1927. Glavne vloge ni dobila, ker ni mogla jokati na preizkusu, je pa dobila manjšo vlogo kot plesalka. To je bil njen prvi film.[15]

Med igranjem v igri Burlesque je Oscar Levant Stanwyckovo predstavil igralcu Franku Fayu, s katerim sta se zaljubila in poročila 26. avgusta 1928. Kmalu zatem sta se preselila v Hollywood.[10][12]

Filmska kariera[uredi | uredi kodo]

V filmu The Gay Sisters leta 1942.

Prvi zvočni film, v katerem je zaigrala Stanwyckova, je bil The Locked Door (1929), ki mu je istega leta sledil še Mexicali Rose. Noben od teh filmov ni bil uspešen, vendar jo je Frank Capra kljub temu izbral za svoj film Ladies of Leisure leta 1930. Sledile so mnoge pomembne vloge v več filmih:[11]

  • Night Nurse (1931) – v njem je zaigrala otroško medicinsko sestro, ki reši dve majhni deklici pred popolnim izstradanjem zaradi hudobne osebe, ki jo je upodobil Clark Gable;
  • So Big! (1932) – v njem je upodobila hrabro kmečko žensko na farmi Midwest;
  • Shopworn (1932);
  • Baby Face (1933) – nastopila je kot ambiciozna ženska z napačne strani zakona;
  • Stella Dallas (1937) – naslovna vloga;
  • Union Pacific (1939) – v vlogi Molly Monahan ob Joelu McCrei;
  • Meet John Doe (1941) – v njem je zaigrala ambiciozno novinarko ob Garyju Cooperju;
  • The Lady Eve (1941) – glavno vlogo je ob njej zaigral Henry Fonda;
  • You Belong to Me (1941) – v njem je upodobila izredno uspešno neodvisno zdravnico Helen Hunt, ob njej je ponovno igral Henry Fonda;
  • Ball of Fire (1941) – komedija, v kateri je kot plesalka v nočnem klubu profesurju, ki ga je odigral Gary Cooper, ponudila boljše razumevanje sodobnega angleškega jezika;
  • Double Indemnity (1944) – v tem filmu zavarovalniškega agenta, kot kateri se predstavi Fred MacMurray, pregovori v umor svojega moža;
  • Christmas in Connecticut (1945) – v vlogi kolumnistke, ki se zaplete v laži in božično romanco;
  • Sorry, Wrong Number (1948) – kot ženska, ki prestreže klic o načrtovanju umora, na koncu pa postane žrtev ona sama;
  • The Other Love – v tem filmu je igrala koncertno pianistko. Klavirsko glasbo je v resnici odigrala Ania Dorfmann, ki je Stanwyckovo redno urila tri ure na dan, da je ta uspela tako premikati roke, da se je ujemalo z glasbo;[16]

Barbara Stanwyck naj bi bila ena od številnih igralk, ki so jih snubili za vlogo Scarlett O'Hara v filmu Gone with the Wind leta 1939. Pozneje jo je odigrala Vivien Leigh. Leta 1944 je Stanwyckova postala najbolje plačana ženska v ZDA.[11]

Z Ralphom Meekerjem v filmu Jeopardy leta 1953.

Veliko njenih vlog je predstavljalo močne karakterje. V filmu Double Indemnity je Stanwyckova zaigrala mračno neuravnovešeno morilko. Njena igra je doživela veliko pohval. Sicer je bila Stanwyckova med igralskimi kolegi poznana kot zelo dostopna in prijazna do preostale zasedbe. Zapomnila si je celo imena žena in otrok. Franc Capra je o njej dejal, da je bila izredno priljubljena in da bi na tekmovanju za najpopularnejšo osebo v Hollywoodu osvojila prvo nagrado. Ko je bila stara 50 let, je za film Forty Guns posnela zelo nevaren kader. Njen lik je moral pasti s konja, ob tem pa se je z nogo ujel v stremenu, zato ga je žival vlekla določen del poti. Kader je bil tako nevaren, da je snemanje zavrnil celo profesionalni kaskader, zato ga je Stanwyckova posnela kar sama. Ta njena izjemna profesionalnost je privedla do njenega častnega sprejetja v Hišo slavnih hollywoodskih kaskaderjev.[17][18][19][20]

Leta 1964 je odigrala glavno vlogo v filmu Roustabout ob Elvisu Presleyu.

Njen dolgoletni prijatelj je bil tudi William Holden. Na podelitvi oskarjev leta 1977 sta enega izmed njih podelila skupaj. Pred tem se ji je Holden javno zahvalil, da mu je rešila kariero. Skupaj sta zaigrala v filmu Golden Boy leta 1939. Takrat je bila ona že filmska zvezda, on pa še neuveljavljen igralec. Po več slabših igrah so ga producenti nameravali odpustiti, vendar se je Stanwyckova zavzela zanj, da je dobil novo priložnost, ki jo je tudi izkoristil. Kmalu po Holdenovi smrti je Stanwyckova prejela častnega oskarja. Ob tej priložnosti se je spomnila tudi nanj z besedami: »Pred nekaj leti sem stala tukaj z Williamom Holdenom kot podeljevalka. Zelo sem ga imela rada in pogrešam ga. Vedno si je želel, da bi dobila oskarja. In tako se je nocoj, moj zlati fant, tvoja želja uresničila.«[21]

Televizijska kariera[uredi | uredi kodo]

Ko je njena filmska kariera leta 1957 prišla v zaton, se je Stanwyckova preselila na televizijo. Njena serija iz leta 1961 The Barbara Stanwyck Show ni doživela velikega uspeha, vendar ji je kljub temu prinesla nagrado Emmy. Vestern serija The Big Valley, ki so jo med letoma 1965 in 1969 vrteli na programu ABC, jo je naredila eno najbolj priljubljenih televizijskih igralk, osvojila pa je tudi drugega Emmyja. V igralski zasedbi je bila zapisana kot Miss Barbara Stanwyck. Zgodba njenega filma iz leta 1940, Remember the Night, je bila uporabljena v 15. epizodi 1. sezone z naslovom Judgement in Heaven.[11]

Pojavila se je tudi v televizijski seriji The Untouchables med letoma 1962 in 1963 ob Robertu Stacku in v štirih epizodah serije Wagon Train kot tri različne osebe (1961-1964).

Nekaj let pozneje je Stanwyckova dobila še tretjega Emmyja za vlogo v miniseriji Pesem ptic trnovk. Leta 1985 se je trikrat pojavila v seriji Dynasty, nato pa je igrala v seriji The Colbys skupaj s Charltonom Hestonom, Stephanie Beacham in Katharine Ross, vendar so serijo kmalu nehali snemati. Skupno so posneli dve sezoni, Stanwyckova pa je igrala le v prvi, saj ni bila zadovoljna s svojo vlogo Constance Colby Patterson. Earl Hamner mlajši, producent serije The Waltons, je želel Stanwyckovo za glavno vlogo Angele Channing v seriji Falcon Crest, ki so jo snemali v osemdesetih, vendar jo je zavrnila. Pozneje jo je dobila njena najboljša prijateljica Jane Wyman.[11]

Osebno življenje[uredi | uredi kodo]

Razmerja in zakoni[uredi | uredi kodo]

Barbara Stanwyck in Robert Taylor leta 1941.

Ko je še igrala v igri The Noose, se naj bi Stanwyckova zaljubila v poročenega soigralca Rexa Cherrymana. Leta 1928 je Cherryman zbolel in njegov zdravnik mu je svetoval, naj se odpelje z ladjo v Pariz, kjer naj bi se srečal s Stanwyckovo. Med potjo je Cherryman zaradi septične zastrupitve umrl star 31 let.[8][10]

26. avgusta 1928 se je poročila s soigralcem iz igre Burlesque, Frankom Fayem. Oba sta pozneje trdila, da se sprva nista marala, vendar sta se zbližala po Cherrymanovi smrti. Po trditvah njenega biografa Stanwyckova ni mogla imeti otrok zaradi nepravilno opravljenega splava, ko je imela le 15 let. Zaradi tega sta kmalu po preselitvi v Hollywood 5. decembra 1932 z možem posvojila desetmesečnega sina. Najprej sta ga poimenovala Dion, kasneje pa sta ime spremenila v Anthony Dion z vzdevkom Tony. Zakon je bil nesrečen. Fay je imel uspešno kariero na Broadwayu, vendar se mu ni uspelo prebiti v Hollywood kot njegovi ženi. Po nekaterih poročilih naj bi Fay fizično zlorabljal svojo mlado ženo, še posebej takrat, ko je bil pijan. Nekateri trdijo, da je bila ta zveza navdih za film A Star Is Born iz leta 1937. 30. decembra 1935 sta se ločila. Stanwyckova je dobila skrbništvo nad posvojencem, ki ga je vzgajala s strogo avtoritarno roko in zahtevnimi pričakovanji. Zaradi tega sta se odtujila in se le redko srečala po njegovi osamosvojitvi. Nekateri so govorili, da sta si bila podobna, saj sta bila na nek način dejansko oba siroti.[9][10][11][12][22][23]

Med snemanjem filma His Brother's Wife leta 1936 je Stanwyckova spoznala soigralca Roberta Taylorja. Njuna zveza je bila bolj kot romanci podobna navezi mentor in učenec, saj je Stanwyckova dajala podporo in nasvete mlajšemu Taylorju, ki je izhajal iz majhnega mesteca v Nebraski. Usmerjala je njegovo kariero in ga vpeljala v prefinjeno hollywoodsko kulturo. Ko je par zaživel skupaj, sta sprožila val časopisnega poročanja. Stanwyckova je bila po propadlem prvem zakonu neodločna in se ni želela znova poročiti. Nato je popustila in leta 1939 sta se poročila s pomočjo Taylorjevega studia Metro-Goldwyn-Mayer, kar je bilo nekaj običajnega v hollywoodski zlati dobi. V prvih letih zakona sta veliko časa preživela skupaj na prostem, na velikem posestvu v Brentwoodu v Los Angelesu, ki ga domačini še danes imenujejo »stari ranč Roberta Taylorja.«[9][12]

Stanwyckova in Taylor sta se leta 1950 sporazumno odločila za ločitev. O razlogih zanjo je krožilo veliko različnih govoric. Po eni različici naj bi si Taylor po drugi svetovni vojni skušal ustvariti življenje izven Hollywooda, kar za Stanwyckovo ni bilo sprejemljivo. Po drugih naj bi imela oba izvenzakonske afere. Po ločitvi sta skupaj zaigrala v celovečernem filmu The Night Walker leta 1964, ki je bil tudi zadnji posnet celovečerni film Barbare Stanwyck. Njena soigralka iz filma Big Valley Linda Evans je poročala, da se Stanwyckova potem ni nikoli več poročila in je Taylorja imenovala za ljubezen svojega življenja. Njegova smrt leta 1969 jo je močno prizadela in takrat se je za nekaj časa umaknila od filmskega in televizijskega dela.[9][12]

Barbara Stanwyck je bila ena najbolj priljubljenih in cenjenih igralk v Hollywoodu. Mnogi igralci in drugi sodelavci pri njenih filmih in televizijskih oddajah so bili njeni prijatelji, med drugim Joel McCrea z ženo Frances Dee, George Brent, Robert Preston, Henry Fonda (ki bi naj vse življenje do nje čutil simpatijo), James Stewart, Linda Evans, Joan Crawford, Jack Benny z ženo Mary Livingstone, William Holden, Gary Cooper in Fred MacMurray.[12]

Stanwyckova je imela romantično razmerje z igralcem Robertom Wagnerjem, ki ga je spoznala na snemanju filma Titanic leta 1953. Na začetku štiriletne romance je bil star 22 let, Stanwyckova pa 45 let. Wagner je to zvezo opisal v svojih spominih Pieces of My Heart, ki so izšli leta 2008. Zvezo je končala Stanwyckova. V petdesetih letih 20. stoletja je preživela romantično noč s precej mlajšim Farleyjem Grangerjem, o čemer je ta pozneje pisal v svoji avtobiografiji Include Me Out: My Life from Goldwyn to Broadway iz leta 2007.[9][12][24][25]

Politični nazori[uredi | uredi kodo]

Stanwyckova je nasprotovala predsedovanju Franklina Delana Roosevelta. Menila je namreč, da če lahko veliko dosežejo ljudje iz prikrajšanih skupnosti, kakor je uspelo tudi njej, bi morali biti tudi drugi sposobni napredovati brez državne pomoči. Verjela je, da je mogoče s težkim delom doseči bogato nagrado, kar je imenovala ameriški način življenja. Takoj po ustanovitvi leta 1944 je postala članica združenja Motion Picture Alliance (MPA), ki se je borilo za ohranjanje ameriških idealov. Borili so se proti komunističnim, fašističnim in drugim vplivom, ki so spodkopavali ameriški način življenja. Javno je podprla preiskave komisije House Un-American Activities, komisije predstavniškega doma za preiskavo protiameriških aktivnosti.[22][26][27]

Podobne nazore, to je konzervativno republikansko pripadnost, so izražali tudi drugi njeni slavni sodobniki, kot so Walt Disney, Hedda Hopper, Randolph Scott, Robert Young, Ward Bond, William Holden, Ginger Rogers, James Stewart, George Murphy, Gary Cooper, Bing Crosby, John Wayne, Walter Brennan, Shirley Temple, Bob Hope, Adolphe Menjou, Helen Hayes, režiser Frank Capra in njen soigralec iz filma Double Indemnity Fred MacMurray.[28][29][30]

Barbara Stanwyck je bila oboževalka del Ayn Rand. Jacka L. Warnerja iz Warner Brosa je prepričala, da je odkupil pravice za izdajo prevoda dela The Fountainhead, še preden je to postalo uspešnica. Randovi je tudi osebno pisala zaradi navdušenja nad njenim delom Atlas Shrugged.[22][31]

Veroizpoved[uredi | uredi kodo]

Stanwyckova je bila prvotno protestantka. Junija 1916 jo je namreč krstil J. Frederic Berg iz protestantske nizozemske reformirane cerkve. Ob poroki s prvim možem Frankom Fayem je prestopila v rimokatoliško vero.[22]

Brat[uredi | uredi kodo]

Njen starejši brat Malcolm Byron Stevens (1905-1964) je bil prav tako igralec, vendar precej manj uspešen od mlajše sestre. Glede na podatke v bazi IMDb je kot Bert L. Stevens odigral na stotine manjših vlog v raznih filmih in na televiziji, vendar je bil zapisan le v dveh filmih: The File on Thelma Jordon in No Man of Her Own iz leta 1950, v katerih je zaigrala tudi Stanwyckova. Leta 1934 se je poročil z igralko Caryl Lincoln, s katero je ostal vse do svoje smrti leta 1964 zaradi srčnega napada. Imela sta sina Briana.[32]

Poznejše življenje in smrt[uredi | uredi kodo]

Po upokojitvi je ostala aktivna, veliko se je ukvarjala z dobrodelnostjo zunaj središča pozornosti. Leta 1981 je doživela rop. Sredi noči jo je v njenem stanovanju v Beverly Hillsu prebudil vsiljivec, ki jo je udaril po glavi s svojo baterijsko svetilko, jo zaprl v omaro in ji ukradel nakita za približno 40 000 dolarjev.[33]

Naslednje leto, leta 1982, je med snemanjem miniserije Pesem ptic trnovk staknila bronhitis zaradi vdihovanja dima za posebne učinke. Stanje je dodatno poslabšalo še kajenje. Kadila je namreč od svojega devetega leta naprej, s kajenjem je prenehala šele 4 leta pred smrtjo.[34]

Barbara Stanwyck je umrla 20. januarja 1990, stara 82 let, v bolnišnici Saint John's Health Center v Santa Monici v Kalifroniji zaradi srčnega popuščanja in kronične obstruktivne pljučne bolezni (KOPB). Ni želela navadnega pogreba, zato so v skladu z njeno željo njen pepel raztresli iz helikopterja nad Lone Pinom v Kaliforniji, kjer je posnela nekaj filmov.[9][35]

Filmografija[uredi | uredi kodo]

  • Broadway Nights (1927)
  • The Locked Door (1929)
  • Mexicali Rose (1929)
  • Ladies of Leisure (1930)
  • Illicit (1931)
  • Ten Cents a Dance (1931)
  • Night Nurse (1931)
  • The Miracle Woman (1931)
  • Forbidden (1932)
  • Shopworn (1932)
  • So Big! (1932)
  • The Purchase Price (1932)
  • The Bitter Tea of General Yen (1933)
  • Ladies They Talk About (1933)
  • Baby Face (1933)
  • Ever in My Heart (1933)
  • Gambling Lady (1934)
  • A Lost Lady (1934)
  • The Secret Bride (1934)
  • The Woman in Red (1935)
  • Red Salute (1935)
  • Annie Oakley (1935)
  • A Message to Garcia (1936)
  • The Bride Walks Out (1936)
  • His Brother's Wife (1936)
  • Banjo on My Knee (1936)
  • The Plough and the Stars (1936)
  • Internes Can't Take Money (1937)
  • This Is My Affair (1937)
  • Stella Dallas (1937)
  • Breakfast for Two (1937)
  • Always Goodbye (1938)
  • The Mad Miss Manton (1938)
  • Union Pacific (1939)
  • Golden Boy (1939)
  • Remember the Night (1940)
  • The Lady Eve (1941)
  • Meet John Doe (1941)
  • You Belong to Me (1941)
  • Ball of Fire (1941)
  • The Great Man's Lady (1942)
  • The Gay Sisters (1942)
  • Lady of Burlesque (1943)
  • Flesh and Fantasy (1943)
  • Double Indemnity (1944)
  • Hollywood Canteen (1944)
  • Christmas in Connecticut (1945)
  • My Reputation (1946)
  • The Bride Wore Boots (1946)
  • The Strange Love of Martha Ivers (1946)
  • California (1947)
  • The Two Mrs. Carrolls (1947)
  • The Other Love (1947)
  • Cry Wolf (1947)
  • Variety Girl (1947)
  • B.F.'s Daughter (1948)
  • Sorry, Wrong Number (1948)
  • The Lady Gambles (1949)
  • East Side, West Side (1949)
  • The File on Thelma Jordon (1950)
  • No Man of Her Own (1950)
  • The Furies (1950)
  • To Please a Lady (1950)
  • The Man with a Cloak (1951)
  • Clash by Night (1952)
  • Jeopardy (1953)
  • Titanic (1953)
  • All I Desire (1953)
  • The Moonlighter (1953)
  • Blowing Wild (1953)
  • Witness to Murder (1954)
  • Executive Suite (1954)
  • Cattle Queen of Montana (1954)
  • The Violent Men (1955)
  • Escape to Burma (1955)
  • There's Always Tomorrow (1956)
  • The Maverick Queen (1956)
  • These Wilder Years (1956)
  • Crime of Passion (1957)
  • Trooper Hook (1957)
  • Forty Guns (1957)
  • Walk on the Wild Side (1962)
  • Roustabout (1964)
  • The Night Walker (1964)
  • The House That Would Not Die (1970, televizijski film)
  • A Taste of Evil (1971, televizijski film)
  • The Letters (1973, televizijski film)

Radijski nastopi[uredi | uredi kodo]

Barbara Stanwyck je leta 1952 nastopila tudi na radiu v dveh radijskih adaptacijah:

  • Hollywood Sound Stage – Dark Victory
  • Theatre Guild on the Air – Portrait in Black

Nominacije in nagrade[uredi | uredi kodo]

Leto Nagrada Kategorija Film/Serija Rezultat
1938 Oskar Najboljša igralka v glavni vlogi Stella Dallas Nominiran/a
1942 Oskar Najboljša igralka v glavni vlogi Ball of Fire Nominiran/a
1945 Oskar Najboljša igralka v glavni vlogi Double Indemnity Nominiran/a
1949 Oskar Najboljša igralka v glavni vlogi Sorry, Wrong Number Nominiran/a
1960 Hollywoodska aleja slavnih Motion Pictures, 1751 Vine Street Osvojil/a
1961 Emmy Najboljša igralka v dramski seriji The Barbara Stanwyck Show Osvojil/a
1966 Emmy Najboljša igralka v dramski seriji The Big Valley Osvojil/a
1966 Zlati globus Najboljša televizijska igralka The Big Valley Nominiran/a
1967 Emmy Najboljša igralka v glavni vlogi The Big Valley Nominiran/a
1967 Zlati globus Najboljša televizijska igralka The Big Valley Nominiran/a
1967 Nagrada združenja Screen Actors Guild Življenjsko delo Osvojil/a
1968 Emmy Najboljša igralka v glavni vlogi The Big Valley Nominiran/a
1968 Zlati globus Najboljša televizijska igralka The Big Valley Nominiran/a
1973 Hiša slavnih igralcev vesternov Osvojil/a
1981 Nagrada Filmskega združenja Lincoln centra Osvojil/a
1981 Nagrada Združenja filmskih kritikov iz Los Angelesa Življenjsko delo Osvojil/a
1982 Oskar Življenjsko delo Osvojil/a
1983 Emmy Najboljša igralka v glavni vlogi v miniseriji ali filmu Pesem ptic trnovk Osvojil/a
1984 Zlati globus Najboljša igralka v stranski vlogi Pesem ptic trnovk Osvojil/a
1986 Zlati globus Nagrada Cecila B. DeMillea Osvojil/a
1987 Nagrada Ameriškega filmskega inštituta Življenjsko delo Osvojil/a

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. ^ 2,0 2,1 Encyclopædia Britannica
  3. ^ 3,0 3,1 SNAC
  4. ^ 4,0 4,1 Internet Broadway Database — 2000.
  5. ^ Record #118831313 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  6. ^ "AFI's 100 YEARS...100 STARS". Wayback Machine. Pridobljeno dne 7. 7. 2017. 
  7. ^ "barbara stanwyck". ancestry.com. Pridobljeno dne 7. 7. 2017. 
  8. ^ 8,0 8,1 8,2 8,3 8,4 Madsen, Axel (1994). Stanwyck: A Biography. New York: HarperCollins. 
  9. ^ 9,0 9,1 9,2 9,3 9,4 9,5 9,6 9,7 Callahan, Dan (2012). Barbara Stanwyck: The Miracle Woman. Jackson, Mississippi: University Press of Mississippi. ISBN 978-1-61703-183-0. 
  10. ^ 10,0 10,1 10,2 10,3 Nassour, Ellis; Snowberger, Beth A. (2000). Stanwyck, Barbara. American National Biography Online. 
  11. ^ 11,0 11,1 11,2 11,3 11,4 11,5 11,6 11,7 Prono, Luca (2008). Encyclopedia of Gay and Lesbian Popular Culture. Westport: Greenwood Press. 
  12. ^ 12,0 12,1 12,2 12,3 12,4 12,5 12,6 Wayne, Jane (2009). Life and Loves of Barbara Stanwyck. London: JR Books Ltd. ISBN 978-1-906217-94-5. 
  13. ^ Smith, Ella (1985). Starring Miss Barbara Stanwyck. New York: Random House. 
  14. ^ Hopkins, Arthur (1937). To a Lonely Boy. New York: Doubleday, Doran & Co. 
  15. ^ "Broadway Nights 1937". Arabella & CO. Pridobljeno dne 7. 7. 2017. 
  16. ^ "The Other Love". Turner Classic Movies. Pridobljeno dne 2. 11. 2017. 
  17. ^ Hannsberry, Karen Burroughs (2009). Femme Noir: Bad Girls of Film. Jefferson, North Carolina: McFarland Press. 
  18. ^ "FORTY GUNS". Turner Classic Movies. Pridobljeno dne 26. 9. 2017. 
  19. ^ "Members". Hollywood Stuntmen's Hall Of Fame. Pridobljeno dne 2. 11. 2017. 
  20. ^ Eyman, Scott (15. 7. 2007). "The Lady Stanwyck". The Palm Beach Post. 
  21. ^ Capua, Michelangelo (2010). William Holden: A Biography. Jefferson, North Carolina: McFarland Press. 
  22. ^ 22,0 22,1 22,2 22,3 Wilson, Victoria (2013). A Life of Barbara Stanwyck: Steel-True 1907–1940. New York: Simon & Schuster. ISBN 978-0-684-83168-8. 
  23. ^ Corliss, Richard (12. 8. 2001). "That Old Feelin': Ruby in the Rough". Time magazine. 
  24. ^ Wagner, Robert; Eyman, Scott (2008). Pieces of My Heart: A Life. New York: HarperEntertainment. ISBN 978-0-06-137331-2. 
  25. ^ Granger, Farley; Calhoun, Robert (2007). Include Me Out: My Life from Goldwyn to Broadway. New York: St. Martin's Press. ISBN 978-0-312-35773-3. 
  26. ^ Ross, Steven J. (2011). Hollywood Left and Right: How Movie Stars Shaped American Politics. Oxford: Oxford University Press. 
  27. ^ Frost, Jennifer (2011). Hedda Hopper's Hollywood: Celebrity Gossip and American Conservatism. New York: NYU Press. 
  28. ^ Diorio, Al (1984). Barbara Stanwyck: A Biography. New York: Coward, McCann. ISBN 978-0-698-11247-6. 
  29. ^ Metzger, Robert P. (1989). Reagan: American Icon. Philadelphia: University of Pennsylvania Press. ISBN 978-0-8122-1302-7. 
  30. ^ "Barbara Stanwyck - Biography". IMDb. Pridobljeno dne 11. 9. 2017. 
  31. ^ Peikoff, Leonard (1997). Letters of Ayn Rand. New York: Plume. ISBN 978-0-452-27404-4. 
  32. ^ "Bert Stevens". IMDb. Pridobljeno dne 10. 9. 2017. 
  33. ^ Stark, John (25. 11. 1985). "Ball of Fire: Barbara Stanwyck". People. Pridobljeno dne 7. 7. 2017. 
  34. ^ Stark, John (5. 2. 1990). "Barbara Stanwyck, 'A Stand-Up Dame'". People. Pridobljeno dne 7. 7. 2017. 
  35. ^ Flint, Peter B. (22. 1. 1990). "Barbara Stanwyck, Actress, Dead at 82". The New York Times. Pridobljeno dne 18. 11. 2017. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]