Pojdi na vsebino

Bajbars

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Bajbars
Sultan Misr va al-Sham
Al-Malik al-Zahir
Rukn al-Din
Verjetno skoraj sodobna upodobitev sultana Bajbarsa,[1] sedečega na prestolu in obdanega s spremljevalci; Krstilnica sv. Ludvika (1320–1340)[1]
Sultan Egipta in Sirije
Vladanje24. oktober 1260 – 1. julij 1277
Kronanje1260 v medresi Salihija
PredhodnikSaif ad-Din Kutuz
Naslednikal-Said Barak
Rojstvo19. julij 1223 ali 1228
Krim, Dašt-i Kipčak[2][3]
Smrt1. julij 1277 (star 50/55 let)
Damask, Mameluški sultanat
ŽenaIltutmiš Hatun, verjetno hčerka horezemskega emirja
Potomci
  • al-Said Barak
  • Solamiš
  • Hizir
  • Tidharbaj Hatun
Imena
al-Malik al-Zahir Rukn al-Din Baybars al-Bunduqdari Abu al-Futuh
RodbinaZahiri
Vladarska rodbinaBahri
Religijaislam
Poklicvladar, poveljnik vojske, guverner, zavojevalec, vojskovodja
Vojaška kariera
Oboroženi konflikti

Al-Malik al-Zahir Rukn al-Din Bajbars al-Bundukdari (arabsko الْمَلِك الظَّاهِر رُكْن الدِّين بَيْبَرْس الْبُنْدُقْدَارِيّ, dob. 'Kralj Bajbars Zmagoviti, steber vere, samostrelec'), splošno znan kot Bajbars (arabsko بَيْبَرْس) in z vzdevkom Abu al-Futuh (أَبُو الْفُتُوح, 'Oče osvajanj'), četrti mameluški sultan Egipta in Sirije, * 19. julij 1223/1228, † 1. julij 1277.

Bil je Turek Kipčak iz rodbine Bahri in naslednik sultana Kutuza. Bil je eden od poveljnikov muslimanskih sil, ki so porazil vojsko francoskega kralja Ludvika IX., vodjo sedme križarske vojne. Leta 1260 je vodil predhodnico mameluške vojske v bitki pri Ajn Džalutu,[4] ki je pomenila prvi večji poraz mongolske vojske in velja za prelomnico v zgodovini.[5]

Bajbarsova vladavina je zaznamovala začetek obdobja prevlade Mamelukov v vzhodnem Sredozemlju in utrdila njihov vojaški sistem. Bajbarsu je uspelo utreti pot koncu križarske prisotnosti v Levantu in okrepiti zvezo Egipta in Sirije kot vodilne muslimanske države v regiji, sposobne obraniti grožnje tako križarjev kot Mongolov. Sultanat je podjarmil celo nubijsko kraljestvo Makurija, ki ga muslimanski imperij v prejšnjih poskusih ni uspel osvojiti. Kot sultan je Bajbars kombiniral diplomacijo in vojaške akcije, kar je egiptovskim Mamelukom omogočilo, da so močno razširili svoj imperij.

Biografija

[uredi | uredi kodo]

Bajbars je bil Kipčak, rojen v stepah severno od Črnega morja, takrat znanih kot Dašt-i Kipčak.[6][7][8][9][10] Datum njegovega rojstva je sporen, saj naj bi bil rojen leta 625 po hidžri (12. december 1227 – 29. november 1228). Ker je bil leta 1247 star približno 24 let, bi bilo njegovo rojstvo bliže letu 1223. Bil je iz plemena Barli. Po besedah kumanskega rojaka in očividca Badr al-Dina Bajsarija so Barli pobegnili pred mongolskimi vojskami in se nameravali naseliti v Drugem bolgarskem cesarstvu, v virih imenovanem Vlaška. Črno morje so prečkali bodisi s Krima bodisi iz Alanije in v Bolgarijo prispeli okoli leta 1242. Medtem so Mongoli napadli Bolgarijo, vključno z regijami, kjer so se pred kratkim naselili kumanski begunci.[11] Tako Bajbars, ki je bil priča pokolu svojih staršev,[11] kot Bajsari sta bila med invazijo ujeta in bila na tržnici sužnjev v Sivasu prodana v suženjstvo v Sultanatu Rum. Bajbars je bil nato v Hami prodan Ala al-Dinu Idikinu al-Bundukariju, visoko pozicioniranumu Egipčanu, ki ga je odpeljal v Kairo. Leta 1247 je bil al-Bundukari aretiran in egiptovski sultan As-Salih Ajub je zasegel njegove sužnje, vključno z Bajbarsom.[12]

Egiptovski učenjak al-Šarani (umrl 973/1565) ga je štel za Ibn Arabijevega učenca.[13]

Vzpon na oblast

[uredi | uredi kodo]
Mameluki pod Bajbarsom (rumeno) uničijo Franke in Mongole v deveti križarski vojni

Leta 1250 je v dveh večjih bitkah sodeloval pri porazu sedme križarske vojne Ludvika IX. V prvi bitki pri al-Mansuri je zvijačno odprl vrata navidezno zapuščenega mesta in nato ujel križarje, ki so vdrli vanj. Njegova vojska in meščani so križarje napadli in ubili Roberta Artoisa[14][15] in Viljema Longespéeja Mlajšega in večino templjarjev. Preživelo je le pet templjarjev, po nekaterih podatkih samo dva in en hospitalec.[16] V bitki pri Fariskurju, ki je v bistvu končala sedmo križarsko vojno in privedla do ujetja Ludvika IX., je egiptovskim silam poveljeval sultan Turanšah, mladi sin nedavno preminulega as-Saliha Ajuba. Kmalu po zmagi nad križarji sta Bajbars in skupina mameluških vojakov umorila Turanšaha, zaradi česar je bila za sultanko imenovana Ajubova vdova Šadžar al-Dur.[17]

Leta 1254 je v Egiptu prišlo do spremembe oblasti, ko je Ajbak ubil Farisa ad-Dina Aktaja, vodjo bahrijskih mamelukov. Nekateri Farisovi mameluki, med njimi Bajbars in Kalavun al-Alfi, so pobegnili k an-Nasirju Jusufu v Sirijo[18] in an-Nasirja prepričali, naj prelomi mirovni sporazum in napade Egipt. Ajbak je an-Nasirja opozoril, da so mameluki, ki so se zatekli v Sirijo, nevarni. An-Nasirju je bil pripravljen podeliti svoje posesti ob sredozemski obali v zameno za njihov izgon, vendar jih an-Nasir Jusuf ni hotel izgnati in jim je namesto tega vrnil posestva, ki jih je podelil Ajbak. Leta 1255 je an-Nasir Jusuf poslal na egiptovsko mejo nove sile, okrepljene s številnimi Aktaijevimi mameluki, med njimi Bajbarsom in Kalavunom al-Alfijem, vendar je bil ponovno poražen. Leta 1257 so Bajbars in drugi bahrijski mameluki zapustili Damask in se odpravili v Jeruzalem, kjer so odstavili guvernerja Kutuka in izropali tržnice, in vse to ponovili v Gazi. Kasneje so se v Nablusu borili proti silam an-Nasirja Jusufa in nato pobegnili in se pridružili silam al-Mughita Omarja v Keraku.[19] Združene sile so med Ajbakovo vladavino zaman poskušale vdreti v Egipt.[20]

Bajbars je nato v Egipt poslal Ala al-Dina Tajbarsa al-Vazirija, da bi se s Kutuzom pogajal o Bajbarsovi vrnitvi v Egipt, ki je bila z veseljem sprejeta.[21] Bajbars je bil pod sultanom Kutuzom poveljnik njegove vojske v bitki pri Ajn Džalutu leta 1260, v kateri je odločilno premagal Mongole. Po bitki je bil sultan Kutuz med lovskim pohodom umorjen. Po njegovi smrti se je govorilo, da je bil v umor vpleten Bajbars, ker je pričakoval, da bo za svoj vojaški uspeh nagrajen z guvernerstvom Alepa, vendar ni bil.[22] Pokojnega Kutuza je na položaju egiptovskega sultana nasledil Bajbars.[23]

Sultan

[uredi | uredi kodo]
Na mostu, ki ga je Bajbars zgradil v bližini sedanjega Loda, je napis iz leta 1273, ki poveličuje sultana in prikazuje njegov emblem - leva in panterja[24]

Kmalu po Bajbarsovem vzponu na prestol je bil njegov položaj potrjen brez resnejšega odpora, razen s strani Alam al-Din Sindžarja al-Halabija, mameluškega emirja, ki je bil dovolj priljubljen in močan, da je zahteval oblast v Damasku. Tudi grožnja Mongolov je bila še vedno dovolj resna, da bi jo lahko šteli za grožnjo Bajbarsovi oblasti. Bajbars se je odločil, da bo najprej obračunal s Sindžarjem,[25][26][27] in je odkorakal na Damask. V istem času sta se izkazala emirja Hame in Homsa in premagala Mongole v prvi bitki pri Homsu, kar je za nekaj časa odpravilo mongolsko grožnjo. 17. januarja 1261 so Bajbarsove sile pred Damaskom uspele premagati Sindžarjeve in zatem napadle mesto in ga kmalu osvojile.

Kratek upor, ki ga je vodil vodilni šiitski voditelj al-Kurani, se je zgodil tudi v Kairu. Al-Kurani naj bi prihajal iz Nišapurja.[28] Zabeleženo je, da so al-Kurani in njegovi privrženci med nočnim napadom napadli skladišča orožja in hleve v Kairu. Bajbarsu je uspelo upor hitro zatreti. Al-Kuranija in še enega uporniškega voditelja so usmrtili s križanjem v Bab Zuvejli.[28]

Po zatrtju Sindžarjevega upora se je Bajbars spopadel z Ajubidi in hkrati na tiho odpravil kneza Keraka. Ajubidi, kot so bili emir Homsa al-Ašraf Musa in dinastija Ajubidskih emirjev Hame al-Mansurja Mohameda II., ki so v preteklosti odvračali mongolsko grožnjo, so lahko nadaljevali svojo vladavino v zameno za priznanje Bajbarsa kot suverena.[29]

Potem ko so Mongoli leta 1258 osvojili in izropali Bagdad in strmoglavili abasidske kalife v Iraku, je ostal muslimanski svet brez kalifa, teoretično vrhovnega verskega voditelja, ki je včasih izkoristil svoj položaj, da je oddaljenim muslimanskim vladarjem podelil legitimnost s pošiljanjem listin o investituri. Ko je tako leta 1261 v Kairo prispel abasidski begunec Abu al-Kasim Ahmed, stric zadnjega abasidskega kalifa al-Mustasima, ga je Bajbars razglasil za kalifa al-Mustansirja II. in od njega prejel investituro za sultana. Žal so Mongoli še isto leto al-Mustansirja II. ubili med nepremišljeno ekspedicijo za ponovno osvojitev Bagdada. Leta 1262 je bil za kalifa razglašen al-Hakim I., tudi Abasid, domnevno praprapravnuk kalifa al-Mustaršida, ki je preživel poraženo ekspedicijo. Z njim je bila uvedena linija abasidskih kalifov Kaira, ki je trajala vse do leta 1517. Tako kot njegov nesrečni predhodnik je tudi al-Hakim I. prejel formalno Bajbarsovo prisego zvestobe, s katero je Bajbarsu zagotovil legitimnost. Četudi večina muslimanskega sveta abasidskih kalifov ni jemala resno, saj so bili zgolj instrumenti sultanov, so njihovi vladavini vseeno dajali določeno legitimnost.[29]

Nadaljevanje pohoda proti križarjem

[uredi | uredi kodo]

30. marca 1271 je Bajbars, potem ko je zavzel manjše gradove na tem območju, vključno s Chastel Blancom (arabsko Burdž Safíta, Beli stolp), oblegal Krak des Chevaliers, ki so ga držali hospitalci. Kmetje, ki so živeli na tem območju, so se zaradi varnosti zatekli v grad in so bili zadržani na zunanjem dvorišču. Takoj ko je prispel, je Bajbars je začel postavljati mangonele, močna oblegovalna orožja, in jih usmeril proti gradu. Po Ibn Šadadovih besedah so oblegovalci dva dni pozneje zavzeli prvo obrambno linijo, verjetno obzidan prostor pred vhodom v grad.[30] Po desetih dneh zatišja so oblegovalci garniziji poslali pismo, domnevno Huguesa de Revela, velikega mojstra hospitalcev v Tripoliju, ki jim je dal dovoljenje za predajo. Garnizija se je predala in sultan je vsem prizanesel.[30] Novi lastniki gradu so se lotili popravil, osredotočenih predvsem na zunanje dvorišče.[31] Kapela hospitalcev je bila preurejena v mošejo, ki sta ji bila dodana dva mihraba. [32]

Bajbars je nato svojo pozornost usmeril na Tripoli, vendar je tam obleganje prekinil in maja 1271 sklenil premirje. Padec Antiohije je privedel do kratke devete križarske vojne, ki jo je vodil angleški princ Edvard. Slednji je maja 1271 priplul v Akro in se poskušal povezati z Mongoli proti Bajbarsu. Bajbars je zato razglasil premirje s Tripolijem in samim Edvardom, ki mu tako ali tako ni uspelo osvojiti nobenega Bajbarsovega ozemlja. Po nekaterih poročilih je Bajbars poskušal Edvarda zastrupiti, kar je princ preživel in se po neuspeli križarski vojni leta 1272 vrnil domov.

Pohod proti Makuriji

[uredi | uredi kodo]
Stenska slika iz Stare Dongole, na kateri je morda upodobljen kralj David Makurijski

Leta 1265 je mameluška vojska domnevno napadla Makurijo (Nubijo) in prodla vse do Dongole.[33] Vojska je hkrati prodirala tudi proti jugu afriške obale Rdečega morja in s tem ogrozila Nubijce.[34] Leta 1272 je kralj David odkorakal proti vzhodu in napadel pristaniško mesto Ajdhab[35] na pomembni romarski poti v Meko. Nubijska vojska je mesto uničila in s tem "udarila v samo srce islama".[36] Odgovor na uničenje je bila mameluška kazenska odprava, ki pa ni prišla dlje od drugega katarakta.[37] Tri leta pozneje so Makurijci napadli in uničili Asuan.[35] Tokrat se je Bajbars odzval z dobro opremljeno vojsko, ki se je v začetku leta 1276 odpravila iz Kaira[36] v spremstvu Maškuda[38] ali Šekanda,[39] bratranca kralja Davida. Mameluki so Nubijce premagali v bitkah pri Gebel Adi in Mejnartiju in nazadnje pri Dongoli. David je pobegnil na jug v kraljestvo Abvab,[40] kjer so ga ujeli. Kralj Abvaba ga je izročil Bajbarsu, ki ga je ukazal usmrtiti.[41]

Bajbars je nato dokončal osvajanje Nubije, vključno s srednjeveško spodnjo Nubijo, ki ji je vladal Banu Kanz, polnomadska muslimanska dinastija arabskega porekla. V skladu z mirovnimi pogoji so bili Nubijci zdaj podvrženi plačevanju džizje, v zameno pa so po islamskem pravu kot "ljudje iz Knjige" lahko ohranili svojo vero. Dovoljeno jim je bilo, da jim še naprej vlada kralj iz domače kraljeve družine, ki pa ga je osebno izbral Bajbars.[42] V praksi je to pomenilo, da je Makurija izgubila neodvisnost in postala mameluški vazal.[43]

Kampanja proti Ilkanatu

[uredi | uredi kodo]

Leta 1277 je Bajbars napadel seldžuški Sultanat Rum, ki je bil takrat pod oblastjo Mongolov iz Ilkanata. V bitki pri Elbistanu je premagal vojsko Ilkanata[44] in zavzel mesto Kayseri. Možnost mongolskega protinapada ga je prepričala, da se je vrnil v Sirijo, saj je bil daleč od svojih oporišč in oskrbovalnih poti. Po vrnitvi v Sirijo je poveljnik mameluške predhodnice Iz al-Din Ajbeg al-Šejhi dezertiral k Mongolom. Bajbars je svojega generala Tajbarsa al-Vazirija poslal napast armensko mesto al-Rumana, katerega prebivalci so prej skrivali Mongole.[45]

Smrt

[uredi | uredi kodo]
Dvorana v mavzoleju sultana Bajbarsa v Knjižnici al-Zahirija v Damasku

Bajbars je umrl v Damasku 30. junija 1277, star 53 let.[46] Njegova smrt je bila predmet nekaj akademskih ugibanj. Mnogi viri se strinjajo, da je umrl zaradi popitja zastrupljenega kumisa, ki je bil namenjen nekomu drugemu. Drugi viri pišejo, da je morda umrl zaradi rane, ki jo je utrpel med pohodom, ali zaradi bolezni. Pokopan je bil v Knjižnici Az-Zahirja v Damasku.[47]

Družina

[uredi | uredi kodo]

Sultan Bajbars je imel več žena.

  • Ajšo al Bušnati, plemkinjo iz ugledne arabske družine iz Tripolija, je spoznal med obleganjem Tripolija. Ajša je bila bojevnica, ki se je skupaj s svojim bratom, namestnikom Hasanom, borila proti križarjem. O njej obstajajo nasprotujoče si zgodbe o tem, ali se je z Bajbarsom vrnila v Egipt ali je bila mučeniško umorjena v Tripoliju.
  • Druga žena je bila hči emirja Sajfa ad-Dina Nogaja at-Tatarija.[48]
  • Tretja žena je bila hči emirja Sajfa ad-Dina Tamajija[48]
  • Četrta žena, Iltumiš Hatun,[49] je bila hči nekdanjega horezemskega emirja Berke Kana. Iltumiš je bila mati njegovega sina al-Saida Baraka.[50] Umrla je leta 1284 ali 1285.
  • Peta žena je bila hči mongolskega emirja Karmuna Age.[51] Z njo je imel tri sinove - al-Saida Baraka, Solamiša in Hizirja[48] in sedem hčera. Ena od njih je bila Tidkarbaj Hatun.[52]

Zapuščina

[uredi | uredi kodo]
Bronast kip sultana Bajbarsa v Egiptovskem narodnem vojaškem muzeju v Kairu

Kot prvi sultan mameluške Bahrijske dinastije se je Bajbars izredno povzpel po mameluški družbeni lestvici zlasti po leto 1260, ko je poveljeval mameluškim silam v odločilni bitki pri Ajn Džalutu proti mongolskim silam iz Sirije.[53] V muslimanskem svetu je stoletja veljal za narodnega junaka, na Bližnjem vzhodu in v Kazahstanu še vedno velja za takega, v krščanskem svetu tistega časa pa je bil zaradi svojih uspešnih pohodov proti križarskim državam zelo osovražen.

Imel je pomembno vlogo pri spreobrnitvi Mongolov v islam,[54] vzpostavil močne vezi z Mongoli iz Zlate horde in povabil njihovo delegacijo v Egipt. Njihov prihod v Egipt je bil spodbuda, da je veliko Mongolov sprejelo islam.[55]

Vojaška zapuščina

[uredi | uredi kodo]

Bajbars je bil v muslimanskem svetu priljubljen vladar, ki je v treh pohodih premagal križarje in Mongole v bitki pri Ajn Džalutu. To bitko mnogi zgodovinarji štejejo za zelo pomembno tudi z makrozgodovinskega vidika. Za podporo svojim vojaškim pohodom je zgradil arzenale ter vojne in tovorne ladje. Prav tako je bil verjetno prvi, ki je v bitki izven Kitajske uporabil smodniške ročne topove.[56][57] Nekateri zgodovinarji to trditev izpodbijajo in trdijo, da se ročni topovi na Bližnjem vzhodu niso pojavili vse do 14. stoletja. [58][59]

Na vojaške pohode se je odpravljal tudi v Libijo in Nubijo.

Kultura in znanost

[uredi | uredi kodo]

Bil je učinkovit administrator, ki se je zanimal tudi za gradnjo infrastrukture, na primer kurirske službe, ki je lahko v štirih dneh dostavila sporočila iz Kaira v Damask. Gradil je mostove, namakalne in ladijske kanale, izboljšal pristanišča ter gradil mošeje. Bil je mecen islamske znanosti in podpiral medicinske raziskave svojega arabskega zdravnika Ibn al-Nafisa.[60] Kot dokaz posebnega odnosa islama do mačk je Bajbars v Kairu kot vakuf, zapustil mačji vrt, ki je kairskim mačkam zagotavljal hrano in zavetje.[61]

Njegovi spomini so bili zapisani v knjigi Sirat al-Zahir Bajbars (Življenje al-Zahirja Bajbarsa), priljubljeni arabski romanci, ki opisuje njegove bitke in dosežke. Knjiga ima junaški status v Kazahstanu, pa tudi v Egiptu, Palestini, Libanonu in Siriji.

Al-Madrasa al-Zahirija je verska šola, zgrajena poleg njegovega mavzoleja v Damasku. Bogato zbirko rokopisov z različnih področij znanja hrani Knjižnica Az-Zahirija v Damasku.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 Fuess, Albrecht (2018). »Sultans with Horns: The Political Significance of Headgear in the Mamluk Empire (MSR XII.2, 2008)« (PDF). Mamlūk Studies Review. 12 (2): 76, 84, Fig. 5. doi:10.6082/M100007Z.[mrtva povezava]
  2. ↑ Adventuring in the Englishes: Language and Literature in a Postcolonial Globalized World, Ikram Ahmed Elsherif, Piers Michael Smith. 2014. Part I; Chapter 2, p 18.
  3. ↑ »Baybars I«. Britannica. 15. februar 2024.
  4. ↑ The New Encyclopædia Britannica, Macropædia, H.H. Berton Publisher, 1973–1974, str. 773/vol. 2
  5. ↑ The history of the Mongol conquests, J.J. Saunders, str. 115
  6. ↑ Holt, P. M. (2014) [1986]. The Age of the Crusades: The Near East from the Eleventh Century to 1517 (v angleščini). Routledge. str. 90. ISBN 978-1-317-87152-1.
  7. ↑ Thorau, Peter (2010). »Baybars I, al-Malik al-Ẓāhir Rukn al-Dīn«. V Fleet, Kate; Krämer, Gudrun; Matringe, Denis; Nawas, John; Rowson, Everett (ur.). Encyclopaedia of Islam, Three (v angleščini). Brill. ISBN 9789004161658.¸
  8. ↑ Fry, C. George (1998). »Baybars I«. V Magill, Frank Northen; Aves, Alison (ur.). Dictionary of World Biography: The Middle Ages (v angleščini). Routledge. str. 124. ISBN 978-1-57958-041-4.
  9. ↑ Amitai, Reuven (2006). »Baybars I, Mamluk Sultan«. V Meri, Josef W. (ur.). Medieval Islamic Civilization: An Encyclopedia (v angleščini). Routledge. str. 101. ISBN 978-0-415-96690-0.
  10. ↑ Rabie, Hassanein Muhammad. »Baybars I | Mamlūk Sultan of Egypt & Syria«. Britannica (v angleščini). Pridobljeno 16. junija 2023.
  11. 1 2 Ranulph Fiennes (2019). The Elite: The Story of Special Forces – From Ancient Sparta to the War on Terror. Simon and Schuster. str. 64. ISBN 978-1-4711-5664-9.
  12. ↑ Dimitri Korobeinikov (2008), »A Broken Mirror: The Kıpçak World in the Thirteenth Century«, v Florin Curta; Roman Kovalev (ur.), The Other Europe in the Middle Ages: Avars, Bulgars, Khazars, and Cumans, Leiden: Brill, str. 379–412.
  13. ↑ Nader Jamil Jum'a (2020). محيي الدين بن عربي وآراؤه الفقهية في الفتوحات المكية [Muhyi al-Din ibn 'Arabi and his jurisprudential opinions in al-Futuhāt al-Makkiyya] (v Arabic) (1st izd.). Libanon: Dar al-Kutub al-'Ilmiyya. str. 86. ISBN 9782745192783 – prek Google Books. الظاهر بيبرس: ركن الدين أبو الفتوح بيبرس التركي البندقداري ثم الصالحي صاحب مصر والشام ولد في حدود العشرين وستمائة كان رجلاً شجاعاً فارساً مقداماً مجاهداً عظيم الهيبة يضرب بشجاعته المثل، وله في الإسلام أيام بيض وفتوحات مشهورة. أجازه الشيخ محيي الدين ابن عربي برواية جميع مؤلفاته توفي 676 هـ، ذكره الشعراني ضمن تلاميذ ابن عربي.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  14. ↑ Lord of Joinville, str. 110, part II.
  15. ↑ Asly, str. 49
  16. ↑ Matthew Paris. Louis IX's Crusade, str. 14/ vol. 5.
  17. ↑ Runciman, Steven, A History of the Crusades, Volume Three:  The Kingdom of Acre and the Later Crusades, Cambridge University Press, London, 1951, pp. 272–273
  18. ↑ Humphreys 1977, str. 326.
  19. ↑ Humphreys 1977, str. 331.
  20. ↑ Humphreys 1977, str. 332.
  21. ↑ Humphreys 1977, str. 348.
  22. ↑ Al-Maqrizi, str. 519/vol.1
  23. ↑ MacHenry, Robert. The New Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Inc., 1993. Baybars
  24. ↑ Petry, Carl F. (2022). The Mamluk Sultanate (v angleščini). Cambridge University Press. str. 13. ISBN 978-1-108-47104-6.
  25. ↑ al-Madidi, Khasd; Abdul Muhammad, Sawadi; Abdul Qadir an-Nuri, Duraid. History of the Arab world and the Crusades. Mosul University Press 1981. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. oktobra 2023. Pridobljeno 27. septembra 2021.
  26. ↑ Maqrīzī (al-), Taqī al-Dīn Aḥmad ibn 'Alī (1956). Ziada (al-Ziyādah), Muḥammad Muṣṭafā (ur.). Kitāb al-Sulūk li-Ma'rifat Duwal al-Mulūk (v arabščini). Vol. 2. Cairo: Lajnat al-Ta'līf.
  27. ↑ . ʿAlī b. Maḥmūd b. Muḥammad b. ʿUmar b. Shāhanshāh b. Ayyūb b. Shādī b. Marwān, Ismāʿīl Abulfeda. Concise History of Humanity(المختصر في أخبار Tarikh al-Mukhtasar fi Akhbar al-Bashar) (PDF). Pridobljeno 27. septembra 2021.
  28. 1 2 al-Madidi, Khasd; Abdul Muhammad, Sawadi; Abdul Qadir an-Nuri, Duraid. History of the Arab world and the Crusades. Mosul University Press 1981. Pridobljeno 27. septembra 2021.
  29. 1 2 Runciman, Steven (1987). A History of the Crusades: The Kingdom of Acre and the Later Crusades quoting Magrisi Sultans, I, i, p. 116; Abu al Fida pp. 145–50; Bar Hebraeus p. 439. CUP Archive. str. 316. ISBN 9780521347723.
  30. 1 2 King 1949, str. 88–92
  31. ↑ King 1949, str. 91.
  32. ↑ Folda, French & Coupel 1982, str. 179.
  33. ↑ Werner 2013, str. 117, op. 16.
  34. ↑ Gazda 2005, str. 93.
  35. 1 2 Werner 2013, str. 118.
  36. 1 2 Gazda 2005, str. 95.
  37. ↑ Seignobos 2016, str. 554.
  38. ↑ Seignobos 2016, str. 554, op. 2.
  39. ↑ Welsby 2002, str. 244.
  40. ↑ Werner 2013, str. 120–122.
  41. ↑ Werner 2013, str. 122–123.
  42. ↑ El Hareir, Idris; M'Baye, Ravane, ur. (2011). The Spread of Islam Throughout the World. Different Aspects Of Islamic Culture. UNESCO. str. 300. ISBN 9789231041532.
  43. ↑ Hopkins.Peter (2014). Kenana Handbook of Sudan. Routledge. ISBN 9781136775260. Pridobljeno 3. aprila 2018 – prek Google Books.
  44. ↑ Kastritsis 2013, str. 26.
  45. ↑ Amitai-Preiss 2004, str. 175.
  46. ↑ Korobeĭnikov 2014, str. 252.
  47. ↑ »Zahiriyya Madrasa and Mausoleum of Sultan al-Zahir Baybars«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. januarja 2009.
  48. 1 2 3 Akkuş Yiğit, Fatma (20. april 2016). »Memlûk Sarayında Tek Eşlilik ve Çok Eşlilik Üzerine Bir İnceleme« (PDF). Journal of International Social Research. 9 (43). The Journal of International Social Research: 557. doi:10.17719/jisr.20164317631. ISSN 1307-9581.
  49. ↑ Karam, Amina (22. maj 2019). »Women, Architecture and Representation in Mamluk Cairo«. AUC DAR Home. str. 20, 21. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. decembra 2021. Pridobljeno 22. decembra 2021.
  50. ↑ Winter, M.; Levanoni, A. (2004). The Mamluks in Egyptian and Syrian Politics and Society. The medieval Mediterranean peoples, economies and cultures, 400–1500. Brill. str. 391. ISBN 978-90-04-13286-3.
  51. ↑ Clifford, W.W.; Conermann, S. (2013). State formation and the structure of politics in Mamluk Syro-Egypt, 648–741 A.H./1250–1340 C.E. Mamluk Studies. V&R Unipress. str. 105. ISBN 978-3-8470-0091-4.
  52. ↑ Papas, A. (2020). Sufi Institutions. Handbook of Oriental Studies. Section 1 The Near and Middle East. Brill. str. 33. ISBN 978-90-04-39260-1.
  53. ↑ 100 Decisive Battles: From Ancient Times to the Present. Paul K. Davis, str. 141
  54. ↑ Thomas Walker Arnold (1896). "8". The Preaching of Islam A History of the Propagation of the Muslim Faith. A. Constable and Company; Harvard University. str. 192. Pridobljeno 26. novembra 2023
  55. ↑ Thomas Walker Arnold. The preaching of Islam: a history of the propagation of the Muslim faith, str. 192
  56. ↑ Ahmad Y. Hassan, Gunpowder Composition for Rockets and Cannon in Arabic Military Treatises In Thirteenth and Fourteenth Centuries Arhivirano 26 February 2008 na Wayback Machine.
  57. ↑ Ancient Discoveries, Episode 12: Machines of the East, History Channel, 2007 (Part 4 and Part 5)
  58. ↑ Hammer, Paul E. J. "Warfare in Early Modern Europe 1450–1660" Routledge, 2017, str. 505
  59. ↑ Iqtidar, Alam "Gunpowder and Firearms: Warfare in Medieval India Journal of Asian History" Oxford University Press, 2004, str. 3
  60. ↑ Albert Z. Iskandar, "Ibn al-Nafis", in Helaine Selin (1997), Encyclopaedia of the History of Science, Technology, and Medicine in Non-Western Cultures, Kluwer Academic Publishers, ISBN 0-7923-4066-3.
  61. ↑ Campo, Juan Eduardo (2009). Encyclopedia of Islam. Infobase Publishing. ISBN 978-1438126968.

Viri

[uredi | uredi kodo]
Bajbars
Podveja Sultani Mameluškega sultanata
Rojen: 19. julij 1223 Umrl: 1. julij 1277
Vladarski nazivi
Predhodnik:
Saif ad-Din Kutuz		 Sultan Egipta in Sirije
24. oktober 1260 – 1. julij 1277		 Naslednik:
al-Said Barak
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Bajbars&oldid=6725845«