Asturleonščina

Asturleonščina
Asturleonščina
Asturlleonés, Asturllionés, Asturḷḷionés, Sturlhionés, Sturlionés, Asturlionés
Geografska; porazdelitev	Španija (Asturija, SZ Kastilija in Leon); Northeastern Portugal (Tierra de Miranda and some vasi župnij Riudenor in Deilon); Tranzicijske variante v Kantabriji, SZ Ekstremaduri in JZ Kastiliji in Leonu
Lingvistična klasifikacija	indoevropski italski jeziki latino-faliskijski jeziki latinščina romanski jeziki italo-zahodni jeziki zahodni romanski jeziki ibero-romanski jeziki zahodnoiberski jeziki Asturleonščina; ; ; ; ; ; ; ; ;
Podrazdelitve	asturijščina; leonsko narečje; mirandeščina; ekstremadurščina (nekdanja prava varianta); kantabrijsko narečje (nekdanja prava varianta);
ISO 639-2 / 5	ast, mwl, ext
ISO 639-3	mwl, ext ast, mwl, ext
Glottolog	astu1244 (Asturo-Leonese); astu1245 (Asturian-Leonese-Cantabrian); extr1243 (Extremaduran); mira1251 (Mirandese)
	Obomčja asturleonščine
	; Asturleonščina je po UNESCO Atlas svetovnih ogroženih jezikov uvrščena med 'zagotovo ogrožene'.

Asturleonščina je romanski jezik, ki spada v skupino iberoromanskih jezikov. Asturleonsko govori približno 150 tisoč ljudi v Španiji, v deželah Asturija, Kastilja in Leon (v Leónu) in Ekstremadura ter v pokrajini Miranda na Portugalskem. Ekstremadurščina in mirandščina sta posebno standardizirani različici asturleonščine.

To je bil jezik srednjeveške kraljevine León, zato ga imenujejo v starejših virih leonščina, čeprav to poimenovanje velja za jezikovno različico v današnji španski provinci León, ki se pravzaprav ne razlikuje od asturščine.

Nekoč je bila razširjena po vsej zahodni Španiji, dokler je ni izrinila kastiljska španščina.

Različice

asturščina ali asturijščina (asturianu, bable)
leonščina (llïonés)
mirandščina (mirandés)
ekstremadurščina (estremeñu)

Zahodna narečja so podobna galicijščini in portugalščini, zato je asturleonski jezik prehod med kastiljščino in galicijščino.^[1]

Ni še razjasnjeno, ali je staro kantabrijsko narečje astruleonski ali pa kastiljski dialekt.

Značilnosti

Asturleonščina je zelo podobna španščini, medsebojna razumljivost med jezikoma je 80-odstotna.^[2] Španske končnice -as, -an se spremenijo v asturleonščini v -es, -en. Na primer hiša, hiše v španščini casa, casas, v asturleonščini casa, cases. Ali poje, pojejo špansko canta, cantan, asturleonsko canta, canten. Skupna značilnost vseh asturleonskih različic je tudi, da je španski soglasnik l na začetku besed zamenjan z ll [ʎ], na primer luna v španščini luna, v asturleonščini lluna.

Slovnične posebnosti asturleonščine zrcalijo značilnosti stare kastiljščine, tako v obeh jezikih obstaja določni člen, ki ga ni v sodobni španščini. Na primer moja hiša špansko mi casa, asturleonsko la mía casa.

Zaradi teh značilnosti nekateri jezikoslovci menijo, da je asturleonščina starinsko špansko narečje.

Status

Danes je asturščina enoten, kodificiran knjižni jezik s posebnim pravopisom. Regulator jezika je Asturijska jezikovna akademija (Academia de la Llingua Asturiana). Kljub temu asturleonščina nikjer nima uradnega statusa.

Deloma sta standardizirana ekstremadurski in mirandski jezik, ki se v tolikšni meri razlikujeta od asturščine, da je v mirandščini opazen velik vpliv portugalščine, v ekstremadurščini pa kastiljske španščine.

Obstaja načrt standardizacije leonščine, vendar večina tistih, ki podpirajo rabo tega jezika, meni, da bi se bilo smiselno združevati z asturščino.^[3]

Sklici

↑ Frederick B. Agard (1990). »The Place Of Aragonese And Asturo-leonese In Iberian Romance«. Project Muse (v angleščini). Pridobljeno 8. februarja 2025.
↑ Ethnologue
↑ González Riaño, Xosé Antón; García Arias, Xosé Lluis (2008). II Estudiu Sociollingüísticu De Lleón: Identidá, conciencia d'usu y actitúes llingüístiques de la población lleonesa. Estaya Sociollingüística. España: Academia de la Llingua Asturiana. ISBN 978-84-8168-448-3.

[1] Frederick B. Agard (1990). »The Place Of Aragonese And Asturo-leonese In Iberian Romance«. Project Muse (v angleščini). Pridobljeno 8. februarja 2025.

[2] Ethnologue

[3] González Riaño, Xosé Antón; García Arias, Xosé Lluis (2008). II Estudiu Sociollingüísticu De Lleón: Identidá, conciencia d'usu y actitúes llingüístiques de la población lleonesa. Estaya Sociollingüística. España: Academia de la Llingua Asturiana. ISBN 978-84-8168-448-3.

[1]

[2]

[3]