Aristolohijska kislina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Aristolohijska kislina
Aristolochic acid.png
IUPAC-ime 8-metoksi-6-nitrofenantro[3,4-d][1,3]dioksol-5-karboksilna kislina
10-nitro-fenantrenkarbonska kislina
Druga imena aristinična kislina
Identifikatorji
Številka CAS 313-67-7
PubChem 2236
KEGG C08469
SMILES
InChI
ChemSpider 2149
Lastnosti
Molekulska formula C17H11NO7
Molska masa 341,27 g mol−1
Gostota 1,571 g/cm3
Tališče

260 - 265 °C

Vrelišče

615,5 °C

Topnost (voda) delno topna v vodi
Nevarnosti
Plamenišče 326 °C
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za
material v standardnem stanju (pri 25 °C, 100 kPa)

Aristolohijska kislina je karcinogen (rakotvoren), mutagen in nefrotoksičen alkaloid, ki ga vsebujejo rastline iz družine podraščevk, predvsem v rodu podraščecev (Aristolochia).[1][op. 1]

Ekologija[uredi | uredi kodo]

Navadni podraščec z značilnimi žvepleno rumenimi vrčastimi cvetovi

Rod podraščecev združuje okoli 500 povečini plezajočih vrst. Razširjen je predvsem v tropskih in subtropskih krajih, v Evropi pa se nahaja samonikel navadni podraščec (A. clematitis), in sicer v krajih z milejšim podnebjem v Vzhodni in Jugovzhodni Evropi. Raste med podrastjo v gozdovih in grmovju, pa tudi v sadovnjakih, vrtovih in na poljih.[2]

Na področju Balkana, predvsem blizu reke Donave, je najverjetnejši vzrok zastrupitev z aristolohijsko kislino kontaminacija pšenične moke s semeni navadnega podraščeca, saj slednji raste tudi kot plevel na žitnih poljih.[3] Po nekaterih podatkih naj bi samo na širšem območju Slavonskega Broda v zadnjih 20 letih umrlo več kot 600 ljudi zaradi Balkanske nefropatije.[4]

Do zastrupitev pogosto pride tudi preko kitajskih tradicionalnih zdravil, bodisi zaradi nenamerne zamenjave nestrupenih zelišč (npr. Stephania tetranda) s strupenimi podraščeci (npr. Aristolochia fangji) bodisi zaradi ponarejanja zdravilnih pripravkov.[5]

Strupenost in klinični pomen[uredi | uredi kodo]

Omenjene rastline so sestavina nekaterih kitajskih zeliščnih pripravkov, zato je toksično delovanje na ledvice v okviru teh tradicionalnih zdravil poimenovano kot nefropatija kitajskih zelišč (CHN), ki se klinično kaže z zmerno povišanim krvnim tlakom (hipertenzijo), zmerno proteinurijo in glukozurijo (prisotnost beljakovin in glukoze v urinu) ter zvišanimi vrednostmi kreatinina v serumu, pogosto pa je prisotna tudi huda anemija. S patološkega vidika je v ledvicah vidna intersticijska fibroza z atrofijo in uničenjem ledvičnih cevk oz. tubulov, glomeruli pa povečini niso prizadeti. Končna odpoved ledvic lahko napreduje zelo hitro, tj. v času 6–24 mesecev, kar zahteva bodisi dializo bodisi presaditev (transplantacijo) ledvic.[1][6]

Biološke in morfološke značilnosti CHN-a so zelo podobne t. i. Balkanski endemski nefropatiji (BEN), ki je prav tako tip fibrozne intersticijske nefropatije in pri kateri naj bi bila aristolohijska kislina tudi pomemben dejavnik pri razvoju bolezni.[7][8][9] Sočasno je z ledvičnim popuščanjem povečana nevarnost nastanka urotelnega karcinoma v zgornjih sečilih.[10][3]

Mehanizem delovanja[uredi | uredi kodo]

Točni mehanizmi delovanja aristolohijske kisline niso znani, vendar zadnje raziskave kažejo na to, da je glavni vzrok neposredna okvara DNK. Kislina se v organizmu namreč presnovi v mutagena produkta, imenovana aristolaktam I in II, ki z DNK tvorita kovalentne komplekse. Neposredno citotoksično delovanje ni verjeten mehanizem zaradi zakasnelega pojava bolezni ter razvoja bolezni dolgo po izpostavitvi.[1]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Aristolohijska kislina v strogem kemičnem pogledu tvori družino spojin, vendar je samo spojina, ki ima na 8. mestu metoksi radikalno skupino (-OCH3) strupena in rakotvorna, zato jo natančneje označujemo kot aristolohijska kislina I oz. A.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 Nolin, T.D. & Himmelfarb, J. (2010). "Mechanisms of drug-induced nephrotoxicity". Adverse Drug Reactions. Springer. str. 123. ISBN 9783642006623. 
  2. ^ "Aristolochia clematitis - L.". Plants For A Future. Pridobljeno 2011-12-29.
  3. ^ 3,0 3,1 Grollman A.P., Shibutani S. in Moriya M. s sod. (2007). "Aristolochic acid and the etiology of endemic (Balkan) nephropathy". Proc. Natl. Acad. Sci. U.S.A. 104 (29): 12129–34. doi:10.1073/pnas.0701248104. PMC 1913550. PMID 17620607. 
  4. ^ "»Hrvatski znanstvenici otkrili uzrok teške bolesti bubrega«". Jutarnji List. 4. julij 2007. Pridobljeno dne 2011-12-29.  (v hrvaščini)
  5. ^ Frohne, D. & Pfänder, H.J. (2005). Poisonous Plants, 2. izdaja. Manson Publishing, str. 80. ISBN 0-88192-750-3
  6. ^ Cosyns, J.P. (2003). "Aristolochic acid and 'Chinese herbs nephropathy': a review of the evidence to date". Drug Saf. 26 (1): 33–48. PMID 12495362. 
  7. ^ Arlt, V.M. s sod. (2002). "Is aristolochic acid a risk factor for Balkan endemic nephropathy-associated urothelial cancer?". Int. J. Cancer 101: 500–2. 
  8. ^ Geacintov, N.E. & Broyde, S., ur. (2010). "Introduction and perspectives on the Chemistry and Biology of DNA Damage". The Chemical Biology of DNA Damage. Wiley-VCH. str. 7. ISBN 9783527322954. 
  9. ^ Wild, C. s sod., ur. (2008). Molecular epidemiology of chronic diseases. John Wiley & Sons. str. 113. ISBN 9780470027431. 
  10. ^ Ronco, C. s sod., ur. (2008). Critical care nephrology. Elsevier Health Sciences. str. 1699. ISBN 9781416042525.