Arheološka kultura

Arheološka kultura je ponavljajoč se skupek vrst artefaktov, zgradb in spomenikov iz določenega obdobja in regije, ki lahko predstavljajo ostanke materialne kulture določene pretekle človeške družbe. Povezava med temi vrstami je empirično opazovanje. Njihova interpretacija z vidika etničnih ali političnih skupin temelji na razumevanju arheologov. Vendar je to pogosto predmet dolgotrajnih nerešenih razprav. Koncept arheološke kulture je temeljnega pomena za kulturnozgodovinsko arheologijo.

Koncept

Različne kulturne skupine imajo predmete materialne kulture, ki se zaradi različnih kulturnih in družbenih praks razlikujejo tako funkcionalno kot estetsko. Ta pojem je opazno resničen v najširšem obsegu. Na primer, oprema, povezana s kuhanjem čaja, se po svetu zelo razlikuje. Družbeni odnosi do materialne kulture pogosto vključujejo pojma identitete in statusa.

Zagovorniki kulturno-zgodovinske arheologije uporabljajo ta pojem, da bi trdili, da se sklopi materialne kulture lahko uporabijo za sledenje starodavnim skupinam ljudi, ki so bile bodisi samoidentificirajoče se družbe bodisi etnične skupine. Arheološka kultura je klasifikacijsko sredstvo za urejanje arheoloških podatkov, osredotočeno na artefakte kot izraz kulture in ne ljudi. Klasična definicija te ideje izvira od Gordona Childa:

Najdemo določene vrste ostankov – lonce, orodja, okraske, pogrebne obrede in oblike hiš – ki se nenehno ponavljajo skupaj. Takšen kompleks povezanih lastnosti bomo imenovali »kulturna skupina« ali preprosto »kultura«. Predvidevamo, da je tak kompleks materialni izraz tega, kar bi danes imenovali »ljudstvo«.

— Childe 1929, str. v–vi

Koncept arheološke kulture je bil ključnega pomena za povezovanje tipološke analize arheoloških dokazov z mehanizmi, ki so poskušali razložiti, zakaj se sčasoma spreminjajo. Ključni razlagi, ki so jih dajali kulturni zgodovinarji, sta bili širjenje oblik iz ene skupine v drugo ali migracija samih ljudstev. Poenostavljen primer procesa bi lahko bil, da če ima en tip keramike ročaje, podobne tistim sosednjega tipa, vendar okras, podoben drugemu sosedu, se je ideja o obeh značilnostih morda razširila od sosedov. Nasprotno pa, če en tip keramike nenadoma nadomesti veliko raznolikost tipov keramike v celotni regiji, bi to lahko razlagali kot novo skupino, ki se je preselila s tem novim slogom.

Ta ideja o kulturi je znana kot normativna kultura. Temelji na predpostavki, ki jo najdemo v pogledu na arheološko kulturo, da so najdeni artefakti »izraz kulturnih norm« in da te norme opredeljujejo kulturo. Ta pogled mora biti tudi politetičen; za uvrstitev najdišča pod določeno arheološko kulturo je treba najti več artefaktov. Ena sama lastnost ne povzroči kulture, potrebna je kombinacija lastnosti.

Ta pogled na kulturo daje življenje samim artefaktom. »Ko 'kulture' obravnavamo kot stvari, jim je mogoče pripisati vedenje in o njih govoriti, kot da bi bili živi organizmi.«

Arheološke kulture so enačili z ločenimi 'ljudstvi' (etničnimi skupinami ali rasami), kar je v nekaterih primerih vodilo do različnih nacionalističnih arheologij.

Večina arheoloških kultur je poimenovanih bodisi po vrsti artefakta bodisi po vrsti najdišča, ki opredeljuje kulturo. Na primer, kulture so lahko poimenovane po vrstah keramike, kot sta kultura linearne trakaste keramike ali Kultura lijakastih čaš. Pogosteje so poimenovane po najdišču, kjer je bila kultura prvič opredeljena, kot sta Halštatska kultura ali kultura Clovis.

Ker ima izraz »kultura« več različnih pomenov, so znanstveniki skovali tudi bolj specifičen izraz, paleokultura, kot specifično oznako za prazgodovinske kulture. Kritiki trdijo, da kulturnim taksonomijam manjka močan konsenz o epistemoloških ciljih kulturne taksonomije.

Razvoj

Uporaba izraza »kultura« je v arheologijo vstopila skozi nemško etnografijo 19. stoletja, kjer so razlikovali med kulturo plemenskih skupin in podeželskih kmetov in civilizacijo urbaniziranih ljudstev. V nasprotju s širšo uporabo besede, ki jo je v angleško govorečo antropologijo uvedel Edward Burnett Tylor, so nemški etnologi besedo Kultur uporabljali za opisovanje značilnih načinov življenja določenega ljudstva, v tem smislu enakovredne francoski civilizaciji. Dela o Kulturgeschichte (kulturni zgodovini) so od leta 1780 naprej ustvarjali številni nemški znanstveniki, zlasti Gustav Klemm, kar odraža naraščajoče zanimanje za etnično pripadnost v Evropi 19. stoletja.

Prva uporaba izraza »kultura« v arheološkem kontekstu je bila v delu Christiana Thomsena iz leta 1836 Ledetraad til Nordisk Oldkyndighed (dansko Guide to Northern Antiquity). V drugi polovici 19. stoletja so arheologi v Skandinaviji in srednji Evropi vse bolj uporabljali nemški koncept kulture za opis različnih skupin, ki so jih razlikovali v arheoloških najdiščih posameznih najdišč in regij, pogosto ob in kot sinonim za »civilizacijo«. Šele v 20. stoletju in z deli nemškega prazgodovinarja in gorečega nacionalista Gustafa Kossinne je ideja arheoloških kultur postala osrednjega pomena za to disciplino. Kossinna je arheološke najdbe videl kot mozaik jasno opredeljenih kultur (ali Kultur-Gruppen, kulturnih skupin), ki so bile močno povezane z raso. Še posebej ga je zanimala rekonstrukcija gibanja tistega, kar je videl kot neposredne prazgodovinske prednike Nemcev, Slovanov, Keltov in drugih večjih indoevropskih etničnih skupin, da bi arijsko raso izsledil do njene domovine ali Urheimata.

Močno rasističen značaj Kossinnovega dela je pomenil, da je imelo le malo neposrednega vpliva zunaj Nemčije v tistem času (nacistična stranka je z navdušenjem sprejela njegove teorije) ali sploh ne po drugi svetovni vojni. Vendar pa je bolj splošen pristop k arheologiji, ki ga je začel, nadomestil socialni evolucionizem kot prevladujočo paradigmo večji del 20. stoletja. Kossinnov osnovni koncept arheološke kulture, brez njenih rasnih vidikov, sta sprejela Vere Gordon Childe in Franz Boas, takrat najvplivnejša arheologa v Veliki Britaniji oziroma Ameriki. Childe je bil še posebej odgovoren za oblikovanje definicije arheološke kulture, ki se v veliki meri uporablja še danes. Arheološko kulturo je opredelil kot artefakte in ostanke, ki se dosledno pojavljajo skupaj. To je uvedlo »novo in diskretno uporabo izraza, ki se je bistveno razlikovala od trenutne antropološke uporabe«. Njegova definicija je bila zgolj klasifikacijsko sredstvo za urejanje arheoloških podatkov.

Čeprav je bil skeptičen glede prepoznavanja posameznih etničnih skupin v arheološkem zapisu in se je veliko bolj nagibal k difuzionizmu kot migracijizmu za razlago kulturnih sprememb, so Childe in kasnejši kulturnozgodovinski arheologi, tako kot Kossinna, še vedno enačili ločene arheološke kulture z ločenimi »ljudstvi«. Kasnejši arheologi so podvomili o neposrednem odnosu med materialno kulturo in človeškimi družbami. Opredelitev arheoloških kultur in njihov odnos do preteklih ljudi je postala manj jasna; v nekaterih primerih se je tisto, kar je veljalo za monolitno kulturo, z nadaljnjimi študijami izkazalo za ločene družbe. Na primer, kultura Windmill Hill zdaj služi kot splošna oznaka za več različnih skupin, ki so v neolitiku naseljevale južno Veliko Britanijo. Nasprotno pa nekateri arheologi trdijo, da so nekatere domnevno različne kulture manifestacije širše kulture, vendar kažejo lokalne razlike, ki temeljijo na okoljskih dejavnikih, kot so tisti, povezani s klaktonskim človekom. Nasprotno pa lahko arheologi razlikujejo med materialnimi kulturami, ki so dejansko pripadale eni sami kulturni skupini. Poudarjeno je bilo na primer, da imajo beduinski Arabci, ki živijo v vaseh in nomadski Arabci, ki živijo v nomadsko, radikalno različni materialni kulturi, čeprav so si v drugih pogledih podobni. V preteklosti so takšne sinhrone najdbe pogosto razlagali kot vdor drugih skupin.

Kritika

Koncept arheoloških kultur je sam po sebi sporna tema znotraj arheološkega področja. Ko se je prvič razvil, je bila arheološka kultura obravnavana kot odraz dejanske človeške kulture.

...v tradicionalnem pogledu sedanjost prevajamo v preteklost tako, da artefakte zbiramo v skupine in te skupine poimenujemo kot arheološke kulture. Nato enačimo arheološko in človeško kulturo s predpostavko, da so artefakti izraz kulturnih idej ali norm. (...) Ta pristop (...) so mnogi poimenovali "kulturna zgodovina" (...).

— Matthew Johnson, Archaeological Theory: An Introduction, p. 19–20

Ta pogled na kulturo bi bil »popolnoma zadovoljiv, če bi bil cilj arheologije zgolj opredelitev in opis teh entitet.« Vendar pa so se v 1960-ih, ko je arheologija želela biti bolj znanstvena, arheologi želeli narediti več kot le opisati artefakte in najdeno arheološko kulturo.

Pojavile so se obtožbe, da je arheološka kultura »idealistična«, saj predpostavlja, da so norme in ideje »pomembne pri opredelitvi kulturne identitete«. Poudarja posebnost kultur: »Zakaj in kako se razlikujejo od sosednje skupine«. Procesualisti in drugi, ki so pozneje kritizirali kulturno-zgodovinsko arheologijo, so trdili, da je arheološka kultura kulturo obravnavala kot »le skupek idej«.

Arheološka kultura je trenutno uporabna za razvrščanje in sestavljanje artefaktov, zlasti v evropski arheologiji, ki pogosto naleti na kulturno-zgodovinsko arheologijo.

Sklici

Viri

• Childe, V. Gordon (1929). The Danube in Prehistory. Oxford: Oxford University Press.
• Johnson, Matthew (2019). Archaeological Theory: An Introduction. Third Edition. Wiley-Blackwell. str. 400. ISBN 9781118475027.
• Marwick, Ben (15. oktober 2019). »Galisonian logic devices and data availability: revitalising Upper Palaeolithic cultural taxonomies«. Antiquity. 93 (371): 1365–1367. doi:10.15184/aqy.2019.131. S2CID 211672039.
• McNairn, Barbara (1980). The Method and Theory of V. Gordon Childe. Edinburgh University Press. str. 48. ISBN 0852243898.
• Polomé, Edgar Charles (1982). Language, Society and Paleoculture. Stanford University Press. ISBN 9780804711494.
• Reynolds, Natasha; Riede, Felix (15. oktober 2019). »House of cards: cultural taxonomy and the study of the European Upper Palaeolithic«. Antiquity. 93 (371): 1350–1358. doi:10.15184/aqy.2019.49.
• Scerri, Eleanor M.L. (15. oktober 2019). »Cultural taxonomy for the European Upper Palaeolithic: a wide-ranging problem«. Antiquity. 93 (371): 1362–1364. doi:10.15184/aqy.2019.135. S2CID 211661048.
• Shea, John J. (15. oktober 2019). »European Upper Palaeolithic cultural taxa: better off without them?«. Antiquity. 93 (371): 1359–1361. doi:10.15184/aqy.2019.117. S2CID 211663912.
• Shennan, S. J. (1978). Hodder, I. (ur.). Archaeological 'cultures: an empirical investigation. London: Duckworth. Pridobljeno 30. maja 2021.
• Trigger, Bruce G. (2006). A history of archaeological thought (2nd izd.). Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-60049-1.

Zunanje povezave

• What is an archeological culture? – Academia.edu