Pojdi na vsebino

Arcrunidi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Arcrunidi
Արծրունի
Grb dinastije
Starševska hišaOrontidi
DržavaBagratidska Armenija
Ustanovljeno69 pr. n. št.
UstanoviteljMitrobarzan (Mitrobuzan)
Trenutni vodjaizumrla
Zadnji vladarSenekerim-Hovhannes
Nazivi
Razpad1080 n. št.

Arcrunidi (armensko Արծրունի ali Ardzrunidi so bili rodbina knezov in kasneje kraljev srednjeveškega armenskega Vaspurakanskega kraljestva.[1]

Ime

[uredi | uredi kodo]

Ime Arcruni vsebuje končnico -uni, ki je razširjena v starih armenskih družinskih imenih.[2] Zgodnji armenski zgodovinar Movses Horenaci je ime izpeljal iz besede arcui - orel[3] in namigoval, da so Arcruni na svojih praporih imeli orla. Pri tem se je skliceval na legendo iz Hadamakerta, središča Arcrunijev v Aghbaku,[4] v kateri je ptica varovala spečega dečka pred dežjem in soncem.[5] Domneva se, da gre za legendo o predniku Arcrunijev, v katero je vključen orel.[6][7] James Russell ugotavlja, da je bil orel totemska žival Arcrunidov in ime dinastije povezuje z urartskim Arṣibini.[7] Ime je potrjeno kot ime konja urartskega kralja in lahko izhaja iz armenskega arcui.[8][9] Na tej podlagi Russell predlaga, da so imeli Arcrunidi morda urartske prednike.[10]

Hrač Martirosjan piše, da je povezava Arsrunijev z orlom "precej privlačna, kar zadeva mitski kontekst, ki jih obdaja, vendar verjetno ni prava etimologija". Namesto tega predlaga, da je Arcruni patronim, ki izhaja iz nepotrjenega imena *Arcr-ēš, ki pomeni 'imeti hitre konje'.[11]

Izvor

[uredi | uredi kodo]

Arcrunidi so trdili, da izvirajo od asirskega kralja Sanheriba (vladal 705–681 pr. n. št.).[12] Trditev Bagratidov, da so potomci kralja Davida, in trditev Mamikoncev, da izvirajo iz kraljeve dinastije Han, se običajno razlaga kot del rodoslovne mitologije. To trditev je prvi omenil armenski zgodovinar Movses Horenaci. Mitologija v teh vladarskih hišah se je razvila verjetno po pokristjanjenju Armenije v začetku 4. stoletja na podlagi svetopisemskega poročila, po katerem sta Sanheribova sinova Adramelek in Šarezer po umoru očeta pobegnila v Armenijo (Izaija 37:38). Horenaci piše, da je armenski voditelj Skajordi enega od knezov, Sanasarja (biblijski Šarezer), naselil na gori Sim v pokrajini Sasun. Njegovi potomci so Arcuniji in Gnuniji.[13]

Na podlagi mitološke povezave Arcunijev z urartskimi Arṣibini⁠ je Russell sklepal, da so imeli Arcruniji morda urartske prednike.[10] Vrež Vardanjan trdi, da je bila dinastija Arcunijev lokalnega armenskega izvora in da so v urartskih napisih omenjeni Arṣunjuni,[14] ki so takrat živeli jugovzhodno od Vanskega jezera.[15]

Po mnenju rodoslovca in zgodovinarja Cyrila Toumanoffa ter zgodovinarja M. Chahina je bila družina Arcruni veja Orontidov.[1][16] Toumanoff, ki sledi mnenju Nicholasa Adontza in Josefa Markwarta,[17] namiguje, da je bil Mitrobarzan, podkralj Tigrana Velikega v Sofeni leta 69 pr. n. št., morda najzgodnejši izpričan član družine Arcrunijev.[1] Mitrobarzan, natančneje Mitrobuzan, ustreza armenskemu Me(h)ruzhanu, ki je bilo pogosto ime članov dinastije Arcruni. Mitrobuzan se je imenoval tudi naslednik Zariadresa, kralja Sofene v 2. stoletju pred našim štetjem, za katerega velja, da je bil Orontid. Markwart, Adontz in Toumanoff so postavili hipotezo, da je bil Tigranov podkralj Mitrobuzan član orontidske veje, ki je vladala Sofeni kot neodvisni kralji, dokler ni Tigran Sofene priključil k Veliki Armeniji. Artruni naj bi še naprej vladali v Sofeni, se odpovedali svojemu kraljevemu nazivu, vendar prejeli naziv bdeašk (bidaš, 'podkralj' ali 'mejni grof'). [17] Po sprejetju krščanstva so Arcruni prikrili svoj orontidski izvor z rodoslovnim mitom, ki izhaja iz Svetega pisma.[18]

Širitev ozemlja Arcrunijev

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Med vladavino Arsakidov v Armeniji so Arcruni vladali knežjim posestim v Velikem in Malem Aghbaku v Vaspurakanu v okolici današnje Başkale v Turčiji jugovzhodno od Vanskega jezera in postopoma priključevali okoliško ozemlje.[1] Sredi 4. stoletja je bila družina odstavljena. Preživel je Čavaš in se vrnil na oblast. Leta 369 je državo vodil Meruzhan Arcruni, ki je povedel perzijske čete v Armenijo, zamenjal krščanstvo za zaratustrstvo in premagal generala (sparapeta) Mamikonjana. Slednji se je kmalu zatem vrnil na oblast, Meruzhan pa je bil ubit.

Domnevna upodobitev Gagika I. Arcrunija na reliefu z vinsko trto na vzhodni fasadi cerkve sv. Križa (915–921)
Arcrunski državnik Kutlubuga, 13. stoletje; samostan Hagpat, južna stena cerkve Svetega križa[19]

Okoli leta 772 so Arcrunidi vladali družinam Amatuni, Rštuni in Teruni iz Daroinka, ki je bil pred tem v posesti Bagratidov, in vladali regijam Maku, Artaz, dolini Velikega Zaba in v porečju Vana. V istem stoletju so Bagratidi ponovno postali armenski kralji, Arcrunidi pa so bili "med njihovimi najmočnejšimi vazali in tekmeci".[1] Ko je bilo ozemlje zgodovinske Armenije približno stoletje pozneje razdeljeno ne več podkraljestev, v katerih so vladali manjši knezi, so območju Vaspurakana vladali Arcrunidi, ki so leta 908 od svojih abasidskih suverenov prejeli investituro.[1] Hačik-Gagik II. je postal prvi Arcrunid, ki je vladal Vaspurakanu pod abasidsko suverenostjo.[1]

Gagik I. Arcruni je od dinastije Bagratuni zahteval naziv armenskega kralja in kot kralj vladal do svoje smrti leta 936 ali 943.

V začetku 11. stoletja so se Arcrunidi preselili proti zahodu v Kapadokijo, da bi se umaknili pred vzhodnimi napadalci. Leta 1021 je namreč Senekerim-Hovhannes Vaspurakanski prepustil svoje kraljestvo bizantinskemu cesarju Baziliju II. in v zameno kot fevd dobil Sebastejo (Sivas), Evdokijo (Tokat) in morda Amazijo (Amasya). On in 14.000 njegovih podložnikov so se naselili v Sebastejski temi. Vaspurakan je postal bizantinska tema Vasprakanija, ki je trajala petdeset let do poraza Bizantincev v bitki pri Manzikertu leta 1071.[20]

Kulturna dediščina

[uredi | uredi kodo]

Arcrunidi so bili meceni umetnosti, kar dokazujejo veličastni arhitekturi spomeniki ter freske in miniature iz 10. stoletja, zlasti v palači in cerkvi na otoku Agdamar. Obe omenjeni zgradbi sta bili zgrajeni po naročilu Hačika Gagika II.[1] V 9.in 10. stoletju je Tovma Arcruni napisal Zgodovino hiše Artsruni.[1]

Arcrunidi v popularni kulturi

[uredi | uredi kodo]

Umberto Eco je lik Ardzrounija, plemiča in alkimista v Kilikiji, predstavil v svojem fantastičnem romanu Baudolino.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 1,7 1,8 Toumanoff 1986, str. 664–665.
  2. ↑ Khorenatsʻi 1978, str. 138, op. 10.
  3. ↑ Khorenatsʻi 1978, str. p. 138 (book II, chapter 7).
  4. ↑ Martirosyan 2019, str. 331.
  5. ↑ Khorenatsʻi 1978, str. p. 138 (knjiga II, poglavje 7).
  6. ↑ Abeghian 1966, str. ;384–385Petrosyan 2002, str. 66
  7. ↑ 7,0 7,1 Russell 1997, str. ;30–31.
  8. ↑ Beekes 2003, str. 203.
  9. ↑ Martirosyan 2013, str. 96.
  10. ↑ 10,0 10,1 Russell 1997, str. ;30–32.
  11. ↑ Martirosyan 2019, str. ;331–332.
  12. ↑ Toumanoff 1986.
  13. ↑ Khorenatsʻi 1978, str. ;112 (knjiga 1, poglavje 23).
  14. ↑ Diakonoff & Kashkai 1981, str. 13.
  15. ↑ Tovma Artsruni 1978, str. 8.
  16. ↑ Chahin 2001, str. 26.
  17. ↑ 17,0 17,1 Toumanoff 1963, str. 299.
  18. ↑ Toumanoff 1963, str. ;302–303.
  19. ↑ Hakobyan 2021, str. 265.
  20. ↑ McGeer, Nesbitt & Oikonomides 2001, str. 170–171.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Abeghian, Manuk (1966). Erker Երկեր [Works] (v armenščini). Zv. I. Yerevan: HSSH GA hratarakchʻutʻyun.
  • Alboyadjian, Arshag (1952). Badmoutiun Yevtogio Hayots Պատմութիւն Եւդոկիոյ Հայոց [History of the Armenians of Evdokia]. Cairo: Nor Asdgh.
  • Beekes, R. S. P. (2003). »Historical Phonology of Classical Armenian« (PDF). V Kortlandt, Frederik (ur.). Armeniaca: Comparative Notes. Ann Arbor, MI: Caravan Books. str. 133–211. ISBN 978-0882061061.
  • Chahin, M. (2001). The Kingdom of Armenia: A History. Psychology Press. ISBN 978-0700714520.
  • Diakonoff, Igor M.; Kashkai, S. M. (1981). Geographical Names According to Urartian Texts. Weisbaden: L. Reichert. ISBN 978-3-88226-119-6.
  • Hakobyan, Zaruhi A. (2021). »The Frescoes of the Haghpat Monastery in the Historical-Confessional Context of the 13th Century«. Actual Problems of Theory and History of Art. 11: 256–267. doi:10.18688/aa2111-02-21.
  • Martirosyan, Hrach (2019). »The Armenian Patronymic Arcruni«. V Avetisyan, Pavel S.; Dan, Roberto; Grekyan, Yervand H. (ur.). Over the Mountains and Far Away: Studies in Near Eastern history and archaeology presented to Mirjo Salvini on the occasion of his 80th birthday. Summertown, Oxford: Archaeopress. str. 331–336. doi:10.2307/j.ctvndv9f0.42. ISBN 978-1-78491-943-6. JSTOR j.ctvndv9f0.
  • Martirosyan, Hrach (2013). »The place of Armenian in the Indo-European language family: the relationship with Greek and Indo-Iranian« (PDF). Journal of Language Relationship. 10: 85–137. doi:10.31826/jlr-2013-100107.
  • Catalogue of Byzantine Seals at Dumbarton Oaks and in the Fogg Museum of Art. Vol. 4.
  • Moses Khorenatsʻi (1978). History of the Armenians. Translation and commentary by Robert W. Thomson. Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press. ISBN 0-674-39571-9.
  • Petrosyan, Armen (2002). The Indo-European and Ancient Near Eastern Sources of the Armenian Epic. Washington, D.C: Institute for the Study of Man. ISBN 9780941694810.
  • Petrosyan, Armen (2000). »J. Ṛaseli «hayagitakan» hnaranknerě« Ջ. Ռասելի «հայագիտական» հնարանքները [J. Russell's 'Armenological' fabrications]. Patma-Banasirakan Handes (3): 241–257 – prek Pan-Armenian Digital Library.
  • Russell, James (1997). »The Formation of the Armenian Nation«. V Hovannisian, Richard G. (ur.). The Armenian People from Ancient to Modern Times: From Antiquity to the Fourteenth Century. Palgrave Macmillan. str. 19–36. ISBN 0-312-10168-6.
  • C. Tumanoff. Artsruni,vol. 2, fasc. 6 str. 664–665.
  • Toumanoff, Cyril (1963). Studies in Christian Caucasian History. Georgetown University Press. OCLC 505712128.
  • Tovma Artsruni; Anonymous (1978). Patmutʻyun Artsrunyatsʻ tan Պատմություն Արծրունյաց տան [History of the House of Artsruni] (v armenščini). Translation, introduction and commentary by Vrezh Vardanyan. Yerevan: Sovetakan grogh.
  • Watkins, Calvert (1995). How to Kill a Dragon: Aspects of Indo-European Poetics. Oxford University Press. ISBN 9780198024712.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Arcrunidi&oldid=6458357«