Aravkarijevke

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Aravkarijevke
Fosilni razpon: trias–recentno [1][2]
Araucaria araucana by Scott Zona - 002.jpg
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Klad: Cevnice (traheofiti)
Deblo: Pinophyta (iglavci)
Razred: Pinopsida
Red: Pinales (borovci)
Družina: Araucariaceae
Henkel & W. Hochstetter, 1865[3]
Tipski rod
Araucaria
Juss.
Rodovi

Aravkarijevke (znanstveno ime Araucariaceae) so evolucijsko stara družina dreves iz debla iglavcev (Pinophyta). Družina je svojo največjo vrstno raznolikost doživela v obdobjih jure in krede, ko naj bi naseljevala skoraj vsa področja sveta. Večina aravkarijevk severne poloble je izginila po kredno-terciarnem izumrtju, danes pa se skoraj vse preživele vrste (razen nekaj vrst rodu Agathis, ki so v jugovzhodni Aziji) nahajajo na južni polobli.[4]

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Pripadniki družine aravkarijevk so običajno visoka vednozelena drevesa, ki dosegajo višine 60 metrov ali več.[5] Zanje so značilna debla večjih premerov; novozelandsko drevo vrste Agathis australis je imelo na višini 45,2 metrov deblo premera 491 centimetrov. Vsa prostornina lesa istega drevesa je bila preračunana na približno 516,7 m3[6], kar drevo uvršča na tretje mesto med iglavci (takoj za rodovoma sekvoja, Sequoia in mamutovec, Sequoiadendron iz družine cipresovk).[5]

Debla so valjaste oblike in imajo relativno obsežen osrednji stržen[7], razvejanje je običajno vodoravno (horizontalno) in poteka v stopnjah (iz enega predela naenkrat izrašča od tri do sedem vej).[8] Listi so majhni, ukrivljeni in podobni iglicam, lahko pa so tudi sploščeni in nekoliko jajčaste oblike.[9] Navadno so razporejeni spiralasto in imajo vzporedno žilnatost (nervaturo).[5] Kot pri ostalih iglavcih tudi na aravkarijevkah nastajajo storži, pri čemer ima lahko posamično drevo storže obeh spolov (enodomne rastline) ali pa se na drevesu pojavljajo bodisi moški bodisi ženski storži (dvodomne rastline).[10]

Moški storži so v povprečju med največjimi storži iglavcev. So valjasti in nekoliko povešeni, spominjajo na mačičasto socvetje. Vsak storž vsebuje več sporofilov, ki so urejeni vrtinčasto ali spiralasto, pri čemer vsak sporofil vsebuje 20 podolgovatih pelodnih vrečk. Pelodna zrna so okrogla in nimajo razširjevalnih struktur (letalne tvorbe in z zrakom napolnjene kamrice niso prisotne).[5][8][9]

Tudi ženski storži so veliki, običajno sferične do jajčaste oblike. Na kratkih poganjkih, ki se nahajajo na koncih vej, so storži nameščeni pokončno. Plodne luske (plodni listi) in krovne luske (brakteje) so medsebojno zraščene, četudi občasno polovica dolžine ni spojena.[5][8][9] Luske imajo na svoji zgornji površini eno seme, kar je v nasprotju z borovkami, kjer sta semeni dve.[11] Semena aravkarijevk so velika, spadajo namreč med največja semena iglavcev. Veter je glavni razširjevalni dejavnik, saj imajo semena letalne strukture, ki omogočajo premostitev daljših razdalj od materinske rastline. Ob zrelosti ženski storži odpadejo[5][8][9], pri čemer zaradi svoje velikosti predstavljajo nevarnost mimoidočim ljudem. Storži vrste Araucaria bidwillii namreč tehtajo od 4,5 do 6,8 kilogramov, kar je skoraj toliko kot teža velikega ananasovega ploda. Zreli storži lahko odpadejo celo iz višine 23 metrov.[11]

Klasifikacija in rodovi[uredi | uredi kodo]

Družino Araucariaceae uvršamo v red Pinales, razred Pinopsida in deblo Pinophyta. V slednje poleg aravkarijevk spadajo vsi živeči iglavci. V novejšem času nekateri strokovnjaki družini aravkarijevk pripisujejo svoj red, Araucariales.[5]

V družini so trije živeči rodovi, ki skupaj vsebujejo okoli 41 vrst.[7]

Filogenija[uredi | uredi kodo]

V spodnjem kladogramu je prikazana filogenija debla iglavcev, ki temelji na kladističnih analizah.[12]



Pinaceae (borovke)





Araucariaceae



Podocarpaceae (podokarpovke)





Sciadopityaceae




Cupressaceae (cipresovke)




Cephalotaxaceae




Taxaceae (tisovke)









Spodnji kladogram ponazarja odnose med živečimi rodovi družine aravkarijevk. Razvidno je, da sta si med seboj najbolj sorodna rodova Wollemia in Agathis.[13]


Araucariaceae

Araucaria




Wollemia



Agathis






Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Michael Knapp; Ragini Mudaliar; David Havell; Steven J. Wagstaff; Peter J. Lockhart (2007). "The drowning of New Zealand and the problem of Agathis". Systematic Biology. 56 (5): 862–870. doi:10.1080/10635150701636412. PMID 17957581.
  2. S. Gilmore; K. D. Hill (1997). "Relationships of the Wollemi Pine (Wollemia nobilis) and a molecular phylogeny of the Araucariaceae". Telopea. 7 (3): 275–290. doi:10.7751/telopea19971020.
  3. "IRMNG - Araucariaceae Henkel & W. Hochstetter, 1865". irmng.org. Pridobljeno dne 2021-02-24.
  4. Poinar, George; Archibald, Bruce; Brown, Alex (1999). "New amber deposit provides evidence of early paleogene extinctions, paleoclimates, and past distributions". The Canadian Entomologist (angleščina). Vol. 131 no. 2. str. 171–177. doi:10.4039/Ent131171-2. ISSN 1918-3240.
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 5,5 5,6 "Araucariaceae (Araucaria family) description". www.conifers.org. Pridobljeno dne 2021-02-23.
  6. "Agathis australis (kauri) description". www.conifers.org. Pridobljeno dne 2021-02-23.
  7. 7,0 7,1 7,2 7,3 7,4 "Araucariaceae" (PDF). web.archive.org. 2011-05-24. Pridobljeno dne 2021-02-23.
  8. 8,0 8,1 8,2 8,3 Eckenwalder, James E. (2009). Conifers of the world : the complete reference. Portland: Timber Press. ISBN 978-0-88192-974-4. OCLC 311779973.
  9. 9,0 9,1 9,2 9,3 Walters, S. M.; Cullen, J.; Royal Horticultural Society (1984–2000). The European garden flora : a manual for the identification of plants cultivated in Europe, both out-of-doors and under glass. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-24859-0. OCLC 9620041.CS1 vzdrževanje: Date format (link)
  10. "Non-Flowering Plant Families, UH Botany". www.botany.hawaii.edu. Pridobljeno dne 2021-02-23.
  11. 11,0 11,1 Wayne P. Armstrong. "The Araucaria Family: Araucariaceae". Wayne's Word, Paloma College.
  12. A. Farjon and C. J. Quinn & R. A. Price in the Proceedings of the Fourth International Conifer Conference, Acta Horticulturae 2003; 615
  13. Escapa, Ignacio H.; Catalano, Santiago A. (October 2013). "Phylogenetic Analysis of Araucariaceae: Integrating Molecules, Morphology, and Fossils". International Journal of Plant Sciences (angleščina). 174 (8): 1153–1170. doi:10.1086/672369. ISSN 1058-5893.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]