Apostazija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Apostaza)
Logotip kampanje za kolektivno odpadništvo v Španiji, ki poziva k izmikanju katoliške cerkve
Države s smrtno kaznijo za odpadništvo

Apostáza (po SSKJ apostazíja) v kontekstu verskih skupnosti pomeni izstop ali prenehanje članstva po volji verujočega (versko odpadništvo). Nekatera verstva izstopa ne dovoljujejo, druga pa poznajo tudi pojem izključitve (ekskomunikacija). V nekaterih islamskih državah je apostaza kazniva, ponekod s smrtno kaznijo. Etimologija izraza: grš. ἀποστασία (apostasia), 'izstop ali protest'. Podoben pojem iz političnega sveta je desidentstvo.

Apostaza se od krivoverstva in verskega sektaštva loči po tem, da pojem apostaze poudarja posameznikova dejanja in morebitno odgovornost pred skupnostjo, druga dva pojma pa se nanašata na ločene verske skupnosti.

Sociološka definicija[uredi | uredi kodo]

Točnejša opredelitev pojma se nanaša na vprašanje, ali gre za

  • posameznikovo (javno) odpoved od verovanja,
  • prestop v drugo verovanje in aktivno nasprotovanje prejšnjemu verskemu občestvu, ali
  • izražanje kritičnih stališč do posameznih učenj (dogma) ali verskih praks skupnosti.

Sociologi proučujejo apostazo predvsem v povezavi s spreminjanjem verskih skupnosti zaradi delovanja apostatov in kritikov (piskačev)[1].

Pravno stanje[uredi | uredi kodo]

Mednarodno pravo[uredi | uredi kodo]

Komisija združenih narodov za človekove pravice je sprejela tolmačenje Mednarodne konvencija o državljanskih in političnih svoboščinah [2] po kateri je pravica odpovedi od verske pripadnosti izrecna zaščitena pravica, ne glede na to, da v 18. členu pakta izstop ali odpoved nista izrecno navedena.

Suvereno pravo držav[uredi | uredi kodo]

V letu 2011 je 20 držav po vsem svetu prepovedovalo svojim državljanom versko odpadništvo. V teh državah je kaznivo dejanje opuščanje vere zaradi katerega koli pomisleka ali sprejetja ateizma, ali spremeniti vero[3][4]. Vseh 20 takih držav je pretežno muslimanskih. Nobena država v obeh Amerikah in Evropi nima takih zakonov. Nobena država s krščansko, budistično, hinduistično, judovsko, agnostično ali ateistično večino nima zakonodaje, ki bi prepovedovala apostazo (versko odpadništvo) ali prehod iz ene vere v drugo.[5][6][7][8]

Seznam držav, v katerih je versko odpadništvo kaznivo[uredi | uredi kodo]

Kaznivo s smrtno kaznijo:

  • Afganistan – smrtna kazen (se ne izvaja zaradi pritiska mednarodnih sil)
  • Iran – smrtna kazen
  • Katar – smrtna kazen
  • Pakistan – smrtna kazen
  • Somalja – smrtna kazen
  • Saudova Arabija – smrtna kazen (se v praksi ne izvaja)
  • Sudan – smrtna kazen (bili so novejši primeri mučenja, ne pa usmrtitev)
  • Jemen – smrtna kazen
  • Mavretanija – smrtna kazen (če se obdolženi ne odpove apostazi v treh dneh)

Brez smrtne kazni

  • Egipt – kaznivo z zaporom 3 leta
  • Jordanija – ima lahko zakonske posledice: globa, zapor, izguba skrbništva nad otroci, izničenje zakonske zveze
  • Malezija – kaznivo v 13 zveznih državah (globa, zapor in bičanje)
  • Maroko – kazniva je verska propaganda za spreobrnitev (15 let zapora)
  • Oman – zakonito, vendar oče izgubi skrbništvo nad otroci
  • Združeni arabski emirati – kaznivo (zapor 3 leta, bičanje)


Opomba: Vire glej v tujejezičnih člankih.

Znameniti primeri[uredi | uredi kodo]

  • Julijan Odpadnik (Apostat), Rimski cesar med letoma 355 in 363 je bil vzgojen v krščanstu, ki pa se mu je odpovedal. V cesarstvu je obnovil staro rimsko vero (večboštvo) in obnovil svetišča.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Bromley, David G. (Ed.): The Politics of Religious Apostasy: The Role of Apostates in the Transformation of Religious Movements (Politika apostaze: Vloga apostatov pri spreminjanju verskih gibanj) CT, Praeger Publishers, 1998. ISBN 0-275-95508-7
  2. »Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 8. oktobra 2018. Pridobljeno 13. aprila 2014.
  3. Laws Penalizing Blasphemy, Apostasy and Defamation of Religion are Widespread (November 2012), Pew Research Center
  4. March, Andrew, Apostasy: Oxford Bibliographies Online Research Guide, Oxford University Press, 2010.
  5. Pew Research Center's Forum on Religion & Public Life (September 2012), Rising Tide of Restrictions on Religion''
  6. El-Awa, Mohamed S. Punishment in Islamic Law, American Trust Pub., 1981
  7. Peters, Rudolph, and Gert JJ De Vries. Apostasy in Islam, Die Welt des Islams (1976): 1-25.
  8. Rehman, Javaid, Freedom of expression, apostasy, and blasphemy within Islam: Sharia, criminal justice systems, and modern Islamic state practices: Javaid Rehman investigates the uses and abuses of certain interpretations of Sharia law and the Quran, Criminal Justice Matters, 79.1 (2010): pages 4–5