Pojdi na vsebino

Antigon I. Monoftalm

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Antigon I. Monoftalm
Basileus
Kovanec Antigona I. z grškim napisom "ΒΑΣΙΛΕΩΣ ΑΝΤΙΓΟΝΟΥ" - [kovanec] kralja Antigona
Basileus Antagonidskega cesarstva
Vladanje306–301 pr. n. št.
Kronanje306 pr. n. št., Antigonija
PredhodnikAleksaner IV.
NaslednikDemetrij I.
Rojstvo382 pr. n. št.
Makedonija
Smrt301 pr. n. št. (star 80–81 let)
Ips, Frigija
(zdaj Çayırbağ, Turčija)
SoprogaStratonika
Potomci
Vladarska rodbinaAntigonidska dinastija
OčeFilip
Poklicvojskovodja, vojaško osebje
Vojaška kariera
Oboroženi konflikti

Antigon I. Monoftalm (starogrško: Ἀτιγονος Μονοφθαλμος, latinizirano Antigonos Monophthalmos, slovensko: Antigon Enooki) je bil grški general in naslednik Aleksandra Velikega, * 382 pr. n. št., 301 pr. n. št.

Kot pomemben vojaški poveljnik v Aleksandrovi vojski je vladal velikemu delu nekdanjega Aleksandrovega cesarstva. Leta 306 pr. n. št. je prejel naziv basileus (kralj) in vladal do svoje smrti. Bil je ustanovitelj dinastije Antigonidov, ki je vladala Makedoniji do leta 168 pr. n. št., ko jo je osvojila Rimska republika.

Antigon je služil verjetno že pod Filipom II. Makedonskim. Sodeloval je v Aleksandrovi invaziji na ahemenidsko Perzijo in bil imenovan za satrapa Frigije. Po Aleksandrovi smrti leta 323 pr. n. št. je v skladu s tako imenovano delitvijo Babilonije prejel tudi Pamfilijo in Likijo. Kasneje si je nakopal sovraštvo Perdika, nekdanjega Aleksandrovega generala in regenta Aleksandrovega cesarstva, in bil pregnan iz Frigije. Pobegnil je v Grčijo in z Antipatrom sklenil zavezništvo proti Perdiku. Kasneje se jima je pridruži še Ptolemaj I. Soter. Perdika so leta 320 pr. n. št. umorili njegovi lastni častniki in za novega regenta izvolili Antipatra. Med vrsto vojn med Aleksandrovimi nasledniki se je Antigon za kratek čas izkazal za najmočnejšega med diadohi in vladal Grčiji, Anatoliji, Siriji, Feniciji in severni Mezopotamiji. Kasander, Selevk, Ptolemaj in Lizimah so proti njemu oblikovali koalicijo, ki je dosegla vrhunec v njegovem odločilnem porazu in smrti v bitki pri Ipsu leta 301 pr. n. št. Njegovo kraljestvo sta si razdelila Lizimah in Selevk. Antigonov sin Demetrij I. je preživel in leta 294 pr. n. št. prevzel oblast v Makedoniji.

Zgodnja kariera

[uredi | uredi kodo]

Antigon je bi rojen v Makedoniji okoli leta 382 pr. n. št. plemiču Filipu in njegovi ženi, katere ime ni znano. Nekateri viri trdijo, da je bil kmečkega rodu, drugi pa, da je bila njegova družina povezana z makedonsko kraljevo hišo. Obe zazličici se zdita malo verjetni.[1]

O Antigonovi zgodnji karieri ni veliko znanega. Zagotovo je bil pomembna osebnost v makedonski vojski, saj je bil v času, ko se je prvič pojavil v zgodovinskih virih, omenjen kot poveljnik velikega dela Aleksandrove vojske s približno 7000 pešaki Aleksandrovih grških zaveznikov.[2] Plutarh je o njem zapisal, da je leta 340 pr. n. št. med obleganjem Perinta izgubil oko, ko ga je v oko zadela "strela iz katapulta". [1] Ker je bil Antigon iste starosti kot Filip II. in plemič, je skoraj zagotovo služil na Filipovih pohodih, verjetno pod Filipovima bratoma Aleksandrom II. in Perdikom III. Njegov pomen na Filipovem dvoru se kaže v prijateljstvih, ki jih je sklenil z Antipatrom in Evmenom, Filipovima glavnima namestnikoma.[3]

Satrap Frigije

[uredi | uredi kodo]

Leta 334 pr. n. št. je Antigon služil kot poveljnik zavezniške grške pehote, divizije Aleksandrove vojske med invazijo na Perzijsko cesarstvo. Aleksander ni zaupal svoji grški pehoti in jo je pustil za seboj, ko se je odpravil na spopad z zahodnimi perzijskimi satrapi. Antigon zato ni sodeloval v bitki pri Graniku maja 334 pr. n. št. Ko se je Aleksander odpravil naprej proti vzhodu, je Antigona imenoval za satrapa Frigije. Kot satrap je Antigon oblegal garnizijo 1000 Karijcev in 100 Grkov, najemnikov, ki so jih za seboj pustili Perzijci. Po njihovi predaji jih je vključil v svojo vojsko, kar mu je omogočilo, da je 1500 svojih grških najemnikov poslal kot okrepitev Aleksandru pred veliko bitko pri Isu, ki se je dogajala 5. novembra 333 pr. n. št.[4] Po bitki pri Isu je Antigon nasledil Atizija, ahemenidskega satrapa Velike Frigije, ki je umrl med bitko. Antigon je nato uspešno opravljal svojo glavno nalogo: braniti Aleksandrove oskrbovalne in komunikacijske poti med njegovim dolgim pohodom proti ahemenidskemu Perzijskemu cesarstvu. Po Aleksandrovi zmagi pri Isu se je del perzijske vojske v Kapadokiji pregrupiral in poskušal prekiniti Aleksandrove oskrbovalne in komunikacijske poti, ki so potekale skozi osrednjo Anatolijo. Antigon je perzijske sile premagal v treh bitkah.[5] Po teh zmagah se je osredotočil na osvojitev preostalega dela Frigije in ohranjanje Aleksandrovih komunikacijskih in oskrbovalnih poti.

Aleksandrova smrt

[uredi | uredi kodo]

Ob delitvi provinc, tako imenovani delitvi Babilonije po Aleksandrovi smrti leta 323 pr. n. št., je Antigon dobil oblast nad Frigijo, Likaonijo, Pamfilijo, Likijo in zahodno Pizidijo, kar je potrdil regent cesarstva Perdik. Kasneje si je nakopal Perdikovo sovraštvo, ker ni hotel pomagati Evmenu pri pridobitvi Paflagonije in Kapadokije, ki so mu bile dodeljene.[6] Aleksandrov general in diadoh Leonat je s svojo vojsko odšel v Grčijo in Antigona pustil samega, da se ukvarja s Kapadokijo. Antigon te naloge brez dodatne pomoči očitno ni mogel ali hotel opraviti. Perdik je v tem videl očitno in neposredno žalitev svoje oblasti in se je z vojsko odpravil osvojit Anatolijo. Od tam se je obrnil proti zahodu proti Frigiji, da bi izzval Antigona. Antigon je s sinom Demetrijem pobegnil v Grčijo, kjer je leta 321 pr. n. št. pridobil naklonjenost podkralja Makedonije Antipatra[6] in Kraterja, enega od Aleksandrovih najvišjih generalov. Med prvo vojno diadohov je oblikoval koalicijo z Antipatrom, Kraterjem in Ptolemajem. Leta 320 pr. n. št. je odplul na Ciper in ga zasedel.[7] Vojna se je končala leta 320 pr. n. št., ko sta Perdika umorila njegova nezadovoljna častnika Selevk in Antigen. Ptolemajeve satrapije Egipt jima ni uspelo osvojiti.[8]

Perdikova smrt

[uredi | uredi kodo]

Po Perdikovi smrti leta 321 pr. n. št. se je v Triparadisu zgodil nov poskus delitve Aleksandrovega cesarstva. Antipater je postal novi regent cesarstva, Antigon pa strateg Azije. Antigonu je bilo zaupano poveljstvo vojne proti nekdanjim članom Perdikove frakcije, ki so bili obsojeni na srečanju v Triparadisu.

Antigon je prevzel poveljstvo nad delom kraljeve vojske, okrepljene z zanesljivejšimi četami iz Antipatrove evropske vojske, in se odpravil proti bivšim Perdikovim častnikom Evmenu, Alketu, Domiku, Atalu in Polemonu. Odločil se je, da se bo najprej spopadel z Evmenom, ki je bil v Kapadokiji. Z drzno in agresivno strategijo mu je kljub številčno manjši vojski po bitki pri Orkiniji uspelo Evmena prisiliti, da se je umaknil v trdnjavo Nora. Antigon je delu svoje vojske prepustil obleganje Nore, z drugim delom pa se je odpravil proti združenim silam Alketa, Dokima, Atala in Polemona blizu Kretopolisa v Pizidiji. Antigon je v bitki pri Kretopolisu presenetil in premagal svoje nasprotnike. V dveh naslednjih sijajnih pohodih je uničil ostanke Perdikove frakcije, razen Evmena, ki je bil oblegan v Nori.[9]

Antipatrova smrt in druga vojna diadohov

[uredi | uredi kodo]

Ko je Antipater leta 319 pr. n. št. umrl, je regentstvo prepustil generalu Poliperhonu in ne svojemu sinu Kasandru. Antigon in drugi dinasti Poliperhona niso hoteli priznati, saj bi to spodkopalo njihove lastne ambicije. Antigon se je začel pogajati z obleganim Evmenom, a je Evmena že prepričal Poliperhon, ki mu je prepustil oblast nad vsemi drugimi generali v cesarstvu. Evmen je z zvijačo pobegnil iz Nore, zbral majhno vojsko in pobegnil proti jugu v Kilikijo. Antigon mu ni sledil, ker se je v severozahodni Anatoliji bojoval proti Klitu Belemu, ki je imel v Helespontu veliko floto.[10]

Klit je v pomorski bitki premagal Antigonovega admirala Nikanorja, naslednje jutro pa sta ga Antigon in Nikanor presenetila z napadom s kopnega in morja na njegov tabor. Večina Klitove vojske je bila v bitki pri Bizancu ujeta ali ubita.[11] Evmen je medtem prevzel oblast nad Kilikijo, Sirijo in Fenicijo in sklenil zavezništvo z Antigenom in Tevtamom, poveljnikoma argiraspidov (srebrni ščiti) in hipaspistov,[12] in začel v imenu Poliperhona zbirati pomorsko silo.[13] Ko je bila flota pripravljena, jo je poslal na zahod, da bi okrepila Poliperhona. Flota je ob obali Kilikije naletela na Antigonovo floto in prestopila na njegovo stran.[14] Ko je Antigon uredil razmere v Anatoliji, se je odpravil na vzhod v Kilikijo, da bi obračunal z Evmenom.[15] Evmen se je iz Fenicije umaknil v Mezopotamijo, da bi dobil podporo tamkajšnjih satrapov.[16]

Evmen je pridobil podporo satrapa Mezopotamije Amfimaha[17] in se nato z vojsko odpravil na sever na prezimovanje. V tem času se je pogajal s satrapom Babilonije Selevkom in satrapom Medije Pejtonom, da bi pridobil njuno pomoč proti Antigonu.[18] Ker ju ni uspel prepričati, je odkorakal proti Suzi, pomembni kraljevi zakladnici v Suzijani.[19] Od tam je uspel prepričati satrape, da so se mu pridružili, in se odpravil proti jugovzhodu v Perzijo. Antigon je medtem dosegel Suzo in tam pustil Selevka, da je oblegal mesto, sam pa se je odpravil za Evmenom. Pri reki Kopratas ga je presenetila Evmenova vojska in med prečkanjem reke ubila ali ujela 4000 njegovih mož.[20] Antigon, soočen s katastrofo, se je odločil za umik v Medijo,[21] od koder je ogrozil severne satrapije. Evmen je s pohodom proti zahodu nameraval prerezati Antigonove oskrbovalne poti, vendar mu satrapi niso dovolili prehoda preko svojih ozemelj.

Pozno poleti 316 pr. n. št. je Antigon s pohodom proti jugu poskušal končati vojno. Vojski sta se spopadli v bitki pri Paraitakeni v južni Mediji, ki se je končala brez zmagovalca.[22] Antigon je svojo vojsko, ki je utrpela večje izgube kot nasprotna, odpeljal na varno.[23]

Pozimi 316–315 pr. n. št. je Antigon poskušal presenetiti Evmena s pohodom čez puščavo, vendar so ga domačini opazili in obvestili nasprotnika.[24] Nekaj dni pozneje sta se vojski spopadli v bitki pri Gabieni, ki je prav tako ostala brez zmagovalca.[25] Po Plutarhu in Diodorju je Evmen v bitki zmagal, a je zaradi dvoličnosti ali nesposobnosti svojega zaveznika Pevkesta izgubil nadzor nad taborom svoje vojske. Izguba je bila še posebej huda za srebrne ščite, ki so v taboru hranili plen, ki so ga nabrali v 30 letih uspešnega vojskovanja, pa tudi ženske in otroke. Po pogajanjih o vrnivi plena so srebrni ščiti v zameno za plen Antigonu izročli Evmena in njegove častnike.[26] Druga vojna diadohov se je končala. Evmenu so sprva nameravali prizanesti, vendar so ga usmrtili.[27]

Antigon je po vojni posedoval vsa azijska ozemlja cesarstva in vladal do Sirije in Anatolije na zahodu. Zasegel je zaklade v Suzi in vstopil v Babilon. Babilonski guverner Selevk je pobegnil k Ptolemaju v Egipt in sklenil zvezo z njim, Lizimahom in Kasandrom.

Tretja vojna diadohov

[uredi | uredi kodo]

Leta 314 pr. n. št. je Antigon sprejel odposlance zavezniških dinastov Ptolemaja, Kasandra in Lizimaha, ki so zahtevali, da Kapadokijo in Likijo prepusti Kasandru, Helespontsko Frigijo Lizimahu, Fenicijo in Sirijo Ptolemaju ter Babilonijo Selevku ter da razdeli zaklade, ki jih je nabral.[28] Njegov edini odgovor je bil, naj se pripravijo na novo vojno.[29] Aristodema je s 1000 talenti poslal na Peloponez, da bi tam zbral vojsko in sklenil zavezništvo z njegovim starim sovražnikom Poliperhonom. Slednji naj bi se nato vojskovala proti Kasandru.[30] Vojsko pod poveljstvom svojega nečaka Ptolemaja je poslal skozi Kapadokijo do Helesponta, da bi preprečil Kasandru in Lizimahu vdor v Anatolijo.[30] Sam je napadel Fenicijo, ki je bila pod Ptolemajevo oblastjo, in oblegal Tir. Obleganje Tira je trajalo eno leto. Potem ko je zavaroval Fenicijo, se je z glavnino svoje vojske odpravil v Anatolijo, da bi uničil Kasandra in Asandra, satrapa Lidije in Karije in Ptolemajevega zaveznika. Obrambo Sirije in Fenicije je prepustil svojemu najstarejšemu sinu Demetriju.[31]

Leta 312 pr. n. št. je Antigon zavzel Lidijo in vso Karijo,[32] pregnal Asandra in nato poslal svoja nečaka Telesforja in Ptolemaja proti Kasandru v Grčijo. Ptolemaj je izkoristil Antigonovo vojno na zahodu in ga napadel z juga. V bitki pri Gazi se je udaril z Demetrijevo vojsko in dosegel osupljivo zmago. Po bitki se je Selevk, ki se je boril na Ptolemajevi strani, vrnil v Babilonijo, kjer je kmalu vzpostavil oblast nad svojo staro satrapijo in varoval vzhodne province pred Antigonom. Selevkova osvojitev je privedla do babilonske vojne, v kateri je Selevk premagal Demetrija in Antigona in utrdil svojo oblast nad vzhodnimi provincami. Po babilonski vojni, ki je trajala od 311 pr. n. št. do 309 pr. n. št., je bil med Antigonom in Selevkom sklenjen mir, v katerem sta oba utrjevala svojo oblast v svojih domenah. Antigon na zahodu in Selevk na vzhodu.

Na zahodu je Antigon izčrpal svoje sovražnike in jih prisilil k miru.[33] V tem miru je dosegel vrhunec svoje moči.[34] Antigonov imperij skupaj z zavezniškimi kraljestvi je obsegala Grčijo, Anatolijo, Sirijo, Fenicijo in severno Mezopotamijo.

Četrta vojna diadohov

[uredi | uredi kodo]

Ptolemaj in Kasander sta kmalu prekršila mirovni sporazum pod pretvezo, da je Antigon postavil garnizije v nekatera svobodna grška mesta. Ptolemaj in Kasander sta obnovila sovražnosti proti Antigonu. Antigonov sin Demetrij Poliorket je Kasandru odvzel del Grčije.[6]

Leta 306 pr. n. št. je Antigonov najmlajši sin Filip prezgodaj umrl, star približno 26–28 let.[35] Njegova smrt je bila za Antigona hud udarec, saj ni izgubil le sina, ampak tudi perspektivnega generala.[36] Po Ptolemajevem porazu v pomorski bitki pri Salamini leta 306 pr. n. št. je Demetrij osvojil Ciper in Antigon se razglasil za kralja. Za kralja je razglasil tudi svojega sina Demetrija.[6] Njegovemu zgledu so kmalu sledili Kasander, Ptolemaj, Lizimah in Selevk in se tudi sami razglasili za kralje.

Antigon je zatem pripravil veliko vojsko in mogočno floto. Poveljstvo flote je prepustil Demetriju, sam pa je napadel Ptolemaja na njegovem ozemlju. Invazija na Egipt se je izkazala za neuspešno, saj ni mogel prebiti Ptolemajeve obrambe in se je bil prisiljen umakniti,[6] čeprav je Ptolemaju zadal velike izgube.

Leta 305 pr. n. št. je Demetrij poskušal osvojiti Rodos, ki je zavrnil pomoč Antigonu v vojni proti Egiptu.[6] Obleganje Rodosa je trajalo eno leto in se končalo leta 304 pr. n. št., ko je bil Demetrij zaradi trdovratnega odpora prisiljen skleniti mirovni sporazum pod pogojem, da bo Rodos za Antigona zgradil ladje in mu pomagal proti vsem sovražnikom, razen proti Ptolemaju. Ptolemaja so zaradi njegove pomoči med dolgim obleganjem Rodosa otočani poimenovali Soter (rešitelj).[37]

Kraljestva Antigona in njegovih rivalov okoli leta 303 pr. n. št.

Najmočnejši dinasti cesarstva - Kasander, Selevk, Ptolemaj in Lizimah, ki so bili zdaj samostojni kralji, so se na Antigonove uspehe odzvali s sklepanjem zavezništev, pogosto s porokami. Antigon se je kmalu znašel v vojni z vsemi štirimi, predvsem zato, ker je njegovo ozemlje mejilo z vsemi štirimi. Leta 304–303 pr. n. št. je Demetrij postavil Kasandra v težaven položaj, ker ga je s pomočjo Grkov večkrat premagal. Antigon je od Kasandra zahteval brezpogojno podreditev Makedoniji. Selevk, Lizimah in Ptolemaj so se odzvali z združitvijo sil in protinapadom. Lizimah in Kasandrov general Prepelaj sta iz Trakije preko Helesponta vdrla v Anatolijo. Lizimah je kmalu zavzel večino jonskih mest. Selevk je medtem skozi Mezopotamijo in Kapadokijo prodiral proti zahodu. Antigon je bil prisiljen odpoklicati Demetrija iz Grčije, potem pa sta se s skupnimi močmi obrnila proti Lizimahu in Prepelaju.

Združene sile Selevka, Lizimaha in Prepelaja so v odločilni bitki pri Ipsu leta 301 pr. n. št. premagale vojsko Antigona in Demetrija. Antigon je med bitko umrl v svojem enainosemdesetem letu, potem ko ga je zadelo kopje. Pred Ipsom ni izgubil nobene bitke. Z njegovo smrtjo so se končali vsi načrti za ponovno združitev Aleksandrovega cesarstva. Antigonovo kraljestvo je bilo razdeljeno. Večina njegovih ozemelj je končala v novih kraljestvih, ki sta jim vladala Lizimah in Selevk. Zmagovalci so v veliki meri sledili Antigonovemu zgledu in se razglasili za kralje, vendar si niso lastili oblasti niti nad celim nekdanjim Aleksandrovim cesarstvom niti drug nad drugim. Namesto tega so vzpostavili težaven in na koncu neuspešen sistem medsebojnih odnosov in sprejeli svoja kraljestva kot ločena kraljestva.

Antigonov preživeli sin Demetrij je leta 294 pr. n. št. prevzel oblast v Makedoniji. Oblast Antigonovih potomci je bila nestabilna in se končala s porazom v bitki pri Pidni leta 168 pr. n. št. Po porazu je Makedonijo osvojila Rimska republika.

Družina

[uredi | uredi kodo]
Domišljijski doprsni kip Antigona I. Monoftalma

Antigonov oče je bil plemič po imenu Filip. Ime njegove matere ni znano. Imel starejšega brata Demetrija in mlajšega brata Ptolemaja. Njegov nečak Telesfor je bil morda sin tretjega brata. Imel je tudi mlajšega polbrata Marsija, rojenega v materinem drugem zakonu s Periandrom iz Pele.

Antigon je bil poročen s Stratoniko, vdovo svojega starejšega brata, in imel dva sinova: Demetrija I. Poliorketa in Filipa.

Videz

[uredi | uredi kodo]

Antigon je bil izjemno velik moški. Njegov sin Demetrij je opisan kot "mož junaške postave",[38] kar pomeni, da je bil nedvomno velik moški, vendar je bil Antigon še višji. Poleg ogromne postave je bil Antigon tudi mogočnega videza, ker je bil brez očesa, izgubljenega v bitki, morda med obleganjem Perinta.[39]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 Billows, Richard A. (1997). Antigonos the One-Eyed and the Creation of the Hellenistic State. University of California Press. str. 15–17, 28. ISBN 978-0-52-091904-4.
  2. ↑ Diodorus, Bibliotheca Historica, XVII, 17, 3–4.
  3. ↑ Richard A. Billows, Antigonos the One-Eyed and the creation of the Hellenistic State, 35; Diod. XVIII 23,3; 41,6; 44,3; 54,4; Plut. Eum. 10,35.
  4. ↑ Richard A. Billows, Antigonos the One-Eyed, 42; Curius IV 1,35.
  5. ↑ Curtius Rufus, Historia Alexandri Magni, IV 34–35
  6. 1 2 3 4 5 6  Eden ali več predhodnih stavkov vključuje besedilo iz publikacije, ki je zdaj v javni domeni: Chisholm, Hugh, ur. (1911). »Antigonus Cyclops«. Enciklopedija Britannica (v angleščini). Zv. 2 (11. izd.). Cambridge University Press. str. 125.
  7. ↑ Arrian, Ta Met' Alex. 1,30; Richard A. Billows, Antigonos the One-Eyed and the Creation of the Hellenistic State, str. 66
  8. ↑ Arrian, History of the Diadochi, 1,28; Diodorus Siculus, Bibliotheca Historica, XVIII 33,1-36,5; Cornelius Nepos, Parallel Lives, Eumenes 5,1.
  9. ↑ Richard A. Billows, Antigonos the one-eyed and the creation of the Hellenistic State, str. 79.
  10. ↑ Diodorus, Bibliotheca Historica, XVIII 72, 2–3.
  11. ↑ Diodorus, Bibliotheca Historica, XVIII 72, 3–4.
  12. ↑ Diodorus, Bibliotheca Historica, XVIII 59, 1–3.
  13. ↑ Diodorus Sicilus, Bibliotheca Historica, XVIII 63,6.
  14. ↑ Polyainos,Strategemata IV 6,9.
  15. ↑ Richard A. Billows, Antigonos the One-Eyed and the Creation of the Hellenistic State, str. 88
  16. ↑ Diodorus Sicilus, Bibliotheca Historica, XVIII 73, 1-2.
  17. ↑ Diodorus Sicilus, Bibliotheca Historica, XVIII 39,6 and XIX 27, 4.
  18. ↑ Diodorus Sicilus, Bibliotheca Historica, XIX 12, 1–2.
  19. ↑ Diodorus Sicilus, Bibliotheca Historica, XIX 12, 5–13, 5.
  20. ↑ Diodorus Sicilus, Bibliotheca Historica, XIX 18, 3–7; Plutarch, Life of Eumenes, 14, 1–2.
  21. ↑ Diodorus Sicilus, Bibliotheca Historica, XIX 19, 1–2.
  22. ↑ Diodorus Sicilus, Bibliotheca Historica, XIX 26–32,2; Richard A. Billows, Antigonos the One-Eyed and the Creation of the Hellenistic State. str. 95–98
  23. ↑ Diodorus Sicilus, Bibliotheca Historica, XIX 26–32,2; Richard A. Billows, Antigonos the One-Eyed and the Creation of the Hellenistic State. str. 95–98
  24. ↑ Diodorus Sicilus, Bibliotheca Historica, XIX 37, 2–6; Plutarch, Life of Eumenes, 15, 3–4; Polyainos, Strategemata IV 6,11 and 8,4.
  25. ↑ Diodorus Sicilus, Bibliotheca Historica, XIX 42,1–3; Plutarch, Life of Eumenes, 16,5-6; Polyainos, Strategemata IV 6,13; Richard A. Billows, Antigonos the One-Eyed and the Creation of the Hellenistic State. str. 100–102
  26. ↑ Diodorus Sicilus, Bibliotheca Historica, XIX 42, 4–43,8; Plutarch, Life of Eumenes, 16,4-17,1; Polyainos, Strategemata IV 6,13; Richard A. Billows, Antigonos the One-Eyed and the Creation of the Hellenistic State. str. 102–103
  27. ↑ Diodorus Sicilus, Bibliotheca Historica, XIX 43, 8–44, 3; Plutarch, Life of Eumenes, 17, 1–19, 1; Richard A. Billows, Antigonos the One-Eyed and the Creation of the Hellenistic State. str. 104.
  28. ↑ Diodorus Siculus, Bibliotheca Historica XIX 57,1.
  29. ↑ Diodorus Siculus, Bibliotheca Historica XIX 57,2.
  30. 1 2 Diodorus Sicilus, Bibliotheca Historica, XIX 57,4-5.
  31. ↑ Diodorus Sicilus, Bibliotheca Historica, XIX 69, 1.
  32. ↑ Diodorus Sicilus, Bibliotheca Historica, XIX 64, 3–6.
  33. ↑ Diodorus Siculus, Bibliotheca Historica XIX 105,1.
  34. ↑ Richard A. Billows, Antigonos the One-Eyed and the Creation of the Hellenistic State. str. 132
  35. ↑ Diodorus Siculus, Bibliotheca Historica XX 73, 1.
  36. ↑ Richard A. Billows, Antigonos the One-Eyed and the creation of the Hellenistic State, str. 421
  37. ↑ Romm, James (29. november 2022). »Assault on Rhodes (II)«. Demetrius: Sacker of Cities. Ancient Lives. New Haven: Yale University Press. str. 87. ISBN 9780300269024. Pridobljeno 22. januarja 2025.
  38. ↑ Plutarch, Demetrius 2,2; Diodorus, Bibliotheca Historica, XX 81, 4 in 92, 2–3
  39. ↑ Richard A. Billows, Antigonos the One-Eyed and the Creation of the Hellenistic State, str. 7

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Austin, M. M. (1981). The Hellenistic World from Alexander to the Roman Conquest: A Selection of Ancient Sources in Translation. Cambridge: Cambridge University Press.
  • The contemporary Babylonian Chronicles, especially the Chronicle of the Diadochi Arhivirano 2018-09-29 na Wayback Machine. (= ABC 10 = BCHP 3).
  • Bar-Kochva, B. (1976). The Seleucid Army. Cambridge: Cambridge University Press.
  • Billows, Richard A. (1990). Antigonos the One-Eyed and the Creation of the Hellenistic State. Berkeley and Los Angeles, California: University of California Press. ISBN 0-520-20880-3.
  • De Ste. Croix, G. E. M. (1981). The Class Struggle in the Ancient Greek World: From the Archaic Age to the Arab Conquests. Ithaca, NY: Cornell University Press.
  • Diodorus Siculus xviii., xx. 46-86
  • Gardner, Jane F. (1974). Leadership and the Cult of Personality. London: Dent.
  • Gruen, Erich S. (1984). The Hellenistic World and the Coming of Rome. Berkeley: University of California Press.
  • Justin. xv. 1–4
  • Köhler, "Das Reich des Antigonos," in the Sitzungsberichte d. Berl. Akad., 1898, str. 835 f.
  • Cornelius Nepos, Eumenes
  • Plutarh, Demetrius, Eumenes
  • Simpson, R. H. (1959). »Antigonus the One-Eyed and the Greeks«. Historia. 8: 385–409.
  • Walbank, R. W. (1981). The Hellenistic World. Cambridge, MA: Harvard University Press.
Antigon I. Monoftalm
Rojen: 382 pr. n. št. Umrl: 301 pr. n. št.
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Nov položaj
Neodvisnost od Makedonije pod Aleksandrom IV. 		Antigonidska dinastija
306–301 pr. n. št.		 Naslednik: 
Demetrij I. Makedonski
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Antigon_I._Monoftalm&oldid=6679453«