António Manoel de Vilhena

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
António Manoel de Vilhena
Slika velikega mojstra de Vilhena
Slika velikega mojstra de Vilhena
veliki mojster reda svetega Janeza
Na položaju
19. junij 1722 – 10. december 1736
MonarhKarel IV.
Karel V.
PredhodnikMarc'Antonio Zondadari
NaslednikRamon Despuig
Osebni podatki
Rojstvo28. maj 1663({{padleft:1663|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:28|2|0}})
Lizbona
Smrt10. december 1736({{padleft:1736|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:10|2|0}}) (73 let)
Valletta
Grobsostolnica svetega Janeza
NarodnostPortugalec
Verska opredelitev
rimskokatoliška
Vojaška služba
PripadnostZastava Suverenega vojaškega reda Malte red svetega Janeza

António Manoel de Vilhena, * 28. maj 1663, † 10. december 1736.

De Vilhena je bil portugalski plemič, ki je bil 66. knez in veliki mojster reda svetega Janeza iz Jeruzalema od 19. junija 1722 do svoje smrti leta 1736. V primerjavi s številnimi drugimi velikimi mojstri je bil dobronameren in zelo priljubljen pri malteških ljudeh. Vilhena se večinoma spominjajo kot ustanovitelja predmestja Floriane, gradnji Manoelove utrdbe in po Manoelovem gledališču, ki se imenuje po njem, ter prenovi mesta Mdina.

Mladost[uredi | uredi kodo]

António Manoel de Vilhena se je rodil 28. maja 1663 v Lizboni aristokratu in generalu Domu Sanchu Manoelu de Vilhenu, 1. grofu de Vila Flor, in njegovi prvi ženi Ani de Noronha. Njegov oče se je boril v vojnah v srednji Evropi, Braziliji proti Nizozemski in portugalski osamosvojitveni vojni proti španski kroni. Vilhena je bil tudi daljni potomec ene svojih neposrednih očetovskih vej plemiške in kraljevske kastiljske družine Manuel iz Villene. Bil je daljni stric vojvode portugalskega otoka Terceira.

Vladanje[uredi | uredi kodo]

De Vilhena je bil izvoljen za velikega mojstra 19. junija 1722, tri dni po smrti svojega predhodnika Marc'Antonia Zondadarija. [1] 20. septembra 1722 je Vilhena prevzel mesto Mdina. Bil je navdušen nad toplo dobrodošlico med tradicionalno slovesnostjo. 3. novembra istega leta pa je izdal ukaze za obnovo mestnih utrdb in prenovo celotnega mesta [2]. Prenova je bila zaupana francoskemu arhitektu Charlesu Françoisu de Mondionu, ki je zasnoval številne baročne stavbe v pretežno srednjeveškem mestu. Zgradbe, zgrajene v Mdini med Vilhenovo sodno upravo, so Mdinska vrata, stolp Torre dello Standardo, Vilhenov dvorec, mestno hišo Banca Giuratale in Corte Capitanale, sprva sodišče. [3]

Manoelova utrdba, ki jo je financiral Vilhena in se imenuje po njem

Leta 1723 je Vilhena financiral gradnjo trdnjave (Manoelova utrdba) na otoku Isolotto (zdaj se po njem imenuje Manoelov otok) v pristanišču Marsamxett. Utrdba je bila končana čez deset let in so jo uporabljali do 20. stoletja. Njena kapela je bila posvečena svetemu Antonu Padovanskemu, pokrovitelju velikega mojstra. Vilhena je ustanovil tudi Manoelovo fundacijo za vzdrževanje utrdbe, posadke in obzidja. Bronasti kip velikega mojstra je bil leta 1736 na trgu v trdnjavi in je bil večkrat premeščen, preden je bil postavljen na današnji kraj na trgu papeža Janeza XXIII. v Floriani. [4]

Poleg gradnje utrdbe in obnove mdinskega obzidja so v obdobju Vilhenovega vladanja izboljšali tudi druge utrdbe na Malti. Na otoku Gozo je bila zgrajena topniška baterija svetega Antona, okrepljena je bila utrdba v Birgu, nadaljevala so se dela pri nedokončani vrsti trdnjav Cottonera. Leta 1736 so jih končno dokončali, kar je bilo skoraj stoletje po začetku gradnje vrste trdnjav svete Marjete.

Levji vodnjak v Floriani, ki je bil zgrajen leta 1728 med Vilhenovim vladanjem

Leta 1724 je veliki mojster ustanovil primestno naselje Borgo Vilhena, da bi zadostil povpraševanju po stanovanjih v prestolnici Valletta. Predmestje je bilo zgrajeno na območju med novo narejenimi trdnjavami v Floriani in trdnjavami v Valletti. [5] Mesto je zdaj znano kot Floriana in v svojem grbu ohranja simbole Vilhenovega grba.

Leta 1730 je Vilhena v Santa Veneri zgradil poletno rezidenco Manoelova palača (zdaj znana kot Casa Leoni). Leta 1733 je zgradil tudi lovsko hišo v Naxxarju, ki je bila spremenjena v Palazzo Parisio. Vilhena je prav tako okrasil palačo Verdala iz 16. stoletja v Buskettu. [6]

Vilhena je leta 1731 naročil tudi gradnjo gledališča (Teatro Pubblico), ki je bilo odprto leto kasneje in se je v 19. stoletju preimenovalo v Manoelovo gledališče. Še danes deluje. Druga javna zgradba, ki je bila zgrajena leta 1773, je Banca Giuratale na Gozu. Med njegovim vladanjem so tudi poskušali končati neprestano vojno med redom in osmanskim cesarstvom in skleniti mirovni sporazum. Pogajanja so potekala prek francoskega veleposlanika, vendar se ni nič zgodilo. Vilhena je ohranil nevtralnost reda po izbruhu poljske nasledstvene vojne leta 1733.

Smrt[uredi | uredi kodo]

Vilhena je pokopan v kapeli, posvečeni kastiljski skupnosti, v sostolnici svetega Janeza

Vilhena je umrl 10. (ali 12. [7]) decembra 1736, star 73 let. Nasledil ga je Ramon Despuig. Pokopan je bil v kapeli, posvečeni kastiljski, leonski in portugalski skupnosti v cerkvi, danes sostolnici, svetega Janeza. Njegov nagrobni spomenik je oblikoval florentinski kipar Massimiliano Soldani Benzi. [8]

Manoelovo utrdbo domnevno preganja duh, znan kot črni vitez, ki spominja na Vilheno. [9]

Grbi[uredi | uredi kodo]

Vilhenov grb

Vilhenov grb sestavljata lev in krilata roka z dvignjenim mečem, ki predstavlja rodbino Manuel iz Villene. Na dveh četrtinah grba sta bela križa na rdečem ozadju, ki predstavljata red svetega Janeza.

Grb je mogoče videti na številnih zgradbah, ki jih je naročil.

Različni Vilhenovi grbi

Motivi z njegovega grba se še danes uporabljajo v grbu Floriane:

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Zammit, Vincent (1992). Il-Gran Mastri - Ġabra ta' Tagħrif dwar l-Istorja ta' Malta fi Żmienhom – It-Tieni Volum 1680–1798 (malteščina). Valletta: Valletta Publishing & Promotion Co. Ltd. str. 368–386.
  2. De Lucca, Denis (1979). "Mdina: Baroque town planning in 18th century Mdina". Heritage: An encyclopedia of Maltese culture and civilization. Midsea Books Ltd. 1: 21–25.
  3. De Lucca, Denis (1979). "Mdina: Mondion's master plan for the old city". Heritage: An encyclopedia of Maltese culture and civilization. Midsea Books Ltd. 1: 53–56.
  4. Spiteri, Stephen C. (2014). "Fort Manoel". ARX Occasional Papers. 4. Pridobljeno dne 27 November 2015.
  5. Rix, Juliet (2013). Malta and Gozo. Bradt Travel Guides. str. 148. ISBN 9781841624525.
  6. "One World - Protecting the most significant buildings, monuments and features of the Maltese islands (10)". Times of Malta. 20 June 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3 October 2015. Neznan parameter |deadurl= ni upoštevan (pomoč)
  7. UOM.p. 14.
  8. "The Chapel of the Langue of Castile, Leon and Portugal". stjohnscocathedral.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19 September 2015.
  9. Attard, Joseph (1997). The Ghosts of Malta (5 izd.). San Ġwann: Publishers Enterprises Group (PEG) Ltd. str. 15. ISBN 9990900302.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]