Anhidrit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Anhidrit
Anhidrit, Chihuahua, Mehika
Splošno
KategorijaMineral
Kemijska formulaCaSO4, brezvodni kalcijev sulfat
Strunzova klasifikacija07.AD.30
Klasifikacija DANA28.03.02.01
Kristalna simetrijaortorombska dipiramidna 2/m 2/m 2/m
Lastnosti
Barvabrezbarven, bel, včasih tudi sivkast, modrikast ali škrlaten
Kristalni habitredki ploščati ali prizmatični kristali; običajno se pojavlja v nitastih vzporednih žilah, ki se cepijo v plasti; lahko je tudi zrnat
Kristalni sistemortorombski
Razkolnost[010] popolna, [100] popolna, [001] dobra
Lomškoljkast
Žilavostkrhek
Trdota3,5
Sijajsteklast, bisern
Barva črtebela
Prozornostprozoren do prosojen
Specifična teža2,97
Lomni količniknα = 1,569 - 1,573
nβ = 1,574 - 1,579
nγ = 1,609 - 1,618
Pleohroizemdvoosen (+)
Kot 2V56 – 84°
Ultravijolična fluorescencanekateri vzorci, več jih fluorescira ob segrevanju
Taljivost2
Sklici[1][2][3][4]

Anhidrit ja kalcijev sulfatni mineral s formulo CaSO4. Kristalizira v ortorombskem kristalnem sistemu in ima popolno razkolnost, vzporedno s tremi simetrijskimi ravninami. Mineral ni izomorfen z ortorombskim barijevim (barit) in stroncijevim sulfatom (celestin), kar bi pričakovali iz njihovih kemijskih formul. Popolno razviti kristali so redki. Mineral ima običajno obliko razklane mase. Njegova trdota po Mohsovi lestvici je 3,5, specifična teža pa 2,9. Barva je običajno bela, včasih tudi sivkasta, modrikasta ali škrlatna. Na razkolih ima bisern, na drugih ploskvah pa steklast lesk. V stiku z vodo jo zlahka absorbira in se pretvori v bolj pogosto sadro (CaSO4•2H2O). Pretvorba je povratna: sadra in polhidrat (mavec, CaSO4•½H2O) se s segrevanjem pri približno 200 °C pri normalnih atmosferskih pogojih ponovno pretvorita v anhidrit.[5] Anhidrit običajno spremljata kalcit in halit, v žilah tudi sulfidi, med njimi galenit, halkopirit, molibdenit in pirit.

Nahajališča[uredi | uredi kodo]

Anhidrit se najpogosteje pojavlja v evaporitnih depozitih skupaj s sadro. Prvič so ga odkrili leta 1794 v rudniku soli pri Hallu na Tirolskem. Na tem nahajališču je ključna globina nahajališča, ker se je anhidrit v višjih plasteh zaradi prisotnosti vode pretvoril v sadro.

Kalcijev sulfat iz vodnih raztopin kristalizira kot sadra, če je v raztopini prebitek natrijevega ali kalijevega klorida, kristalizira šele pri temperaturah nad 40 °C. To je tudi ena od metod, po kateri se mineral pripravi umetno. Tako pripravljen anhidrit je popolnoma enak naravnemu.

Sebkhat (ali Sebkha) El Melah, Tunizija, leta 2001, ko je bil skoraj suh; pravokotiik na desni strani zgoraj je verjetno obrat za proizvodnjo soli
Solne kupole v gorovju Zagros, zahodni Iran

Noduli v bibavičnem pasu[uredi | uredi kodo]

V slanih zatokih (sebkha ali sebkhat) v bibavičnem pasu Perzijskega zaliva se anhidrit pojavlja v obliki diagenetskih nodulov (gomoljev). Preseki teh nodularnih tvorb imajo mrežast videz. Nodularni anhidrit se pojavlja tudi v sedimentnih skladih kot nadomestek sadre.[6]

Solne kupole[uredi | uredi kodo]

Velike količine anhidrita so na vrhovih solnih kupol, ki nastanejo, kadar debeli sedimentni skladi predrejo tanjši sloj manj odpornih kamnin nad seboj in pridejo na Zemljino površino. Anhidrit sestavlja 1-3 % soli in slane kupole in se pojavlja samo na vrhovih, od koder je voda sprala halit. Tipičen vrh kupole je sestavljen iz sloja soli, nad katerim je sloj anhidrita, nad njim sloj sadre in nad njim sloj kalcita. [7] Vzajemno delovanjesoli in nafte lahko zmanjša vsebnost SO4 in povzroči nastajanje kalcita, vode in vodikovega sulfida (H2S).[8]

Imena[uredi | uredi kodo]

Ime anhidrit mu je dal nemški geolog Abraham Gottlob Werner (1749 –1817), ker, za razliko od sadre, ne vsebuje nobene vode. Med zastarela in opuščena imena spadata imeni muriacit, ki je nastalo na domnevi, da je klorid (muriat), in karstenit. Nenavadno oblikovane, spačene, konkrecijam podobne gmote se imenujejo kamniti vampi. V Volpinu pri Bergamu v Lombardiji se pojavlja kot luskast zrnat vulpinit, ki se reže in brusi za okraske.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Hurlbut, Cornelius S.; Klein, Cornelis (1985). Manual of Mineralogy (20 izd.). John Wiley & Sons, New York. COBISS 12123141. ISBN 0-471-80580-7.
  2. Anhydrite. Webmineral.
  3. Anhydrite. Mindat.org.
  4. Handbook of Mineralogy
  5. W.A. Deer; R.A. Howie; J. Zussman (1992). An Introduction to the Rock-Forming Minerals (2 izd.). Harlow : Longman Scientific & Technical. COBISS 13320709. ISBN 0-582-30094-0.
  6. M. A. Church. Encyclopedia of Sediments & Sedimentary Rocks. Springer, 2003, str. 17-18. ISBN 978-1-4020-0872-6.
  7. C.W. Walker (december 1976). Origin of Gulf Coast salt-dome cap rock. AAPG Bulletin 60 (12): 2162–2166. doi: 10.1306/c1ea3aa0-16c9-11d7-8645000102c1865d.
  8. J.A. Saunders, R.C. Thomas (september 1996). Origin of ‘exotic’ minerals in Mississippi salt dome cap rocks: results of reaction-path modeling. Applied Geochemistry 11 (5): 667–676. doi: 10.1016/S0883-2927(96)00032-7.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Galerija[uredi | uredi kodo]