Angela Vode

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Angela Vode
Portret
Rojstvo 5. januar 1892({{padleft:1892|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})
Smrt 5. maj 1985({{padleft:1985|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:5|2|0}}) (93 let)
Državljanstvo Flag of Yugoslavia (1943–1992).svg SFRJ
Flag of Yugoslavia (1918–1943).svg Kraljevina Jugoslavija
Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Poklic borka za človekove pravice, defektologinja

Angela Vode, slovenska učiteljica prizadetih otrok, publicistka, defektologinja, borka za pravice žensk, predvojna komunistka, soustanoviteljica OF, disidentka, * 5. januar 1892, Ljubljana, † 5. maj 1985, Ljubljana.

Uvod[uredi | uredi kodo]

Angela Vode je bila slovenska intelektualka, borka za slovenske narodne pravice, učiteljica prizadetih otrok, pobudnica gibanja za pravice žensk pred drugo svetovno vojno, esejistka in ena prvih komunistk v Sloveniji. Bila je ena od soustanoviteljic OF. Med vojno je prišla v spor z vodstvom Komunistične Partije Slovenije (KPS). Angela Vode se ni strinjala z likvidacijami nasprotnikov komunistične partije in nekritično podporo slovenskih komunistov Stalinu. Imela je tudi pomisleke o nezmotljivosti partije in njeni dogmatični ideologiji. Kmalu po začetku vojne je bila izključena iz Komunistične partije Slovenije. Med vojno je bila zaradi svojega pro-slovenskega političnega aktivizma več mesecev zaprta v italijanskih zaporih, kasneje pa poslana v nemško koncentracijsko taborišče Ravensbrück.

Po vojni je bila leta 1947 na Nagodetovem procesu obtožena narodnega izdajstva in obsojena na dvajsetletno zaporno kazen. Izpuščena je bila po šestih letih leta 1953. Po izpustitvi so ji bile odvzete državljanjske pravice in trajno prepovedana pravica do dela in lastnega zaslužka. Do smrti leta 1985 so jo preživljali sorodniki. V tem času je skrivaj napisala knjigo Skriti spomin, ki je bila izdana po njeni smrti. V knjigi opiše razmere med drugo svetovno vojno, zakulisna dogajanja v komunistični partiji, bivanje v komunističnem zaporu in životarjenje po izpustitvi.

Mladost in učiteljski poklic[uredi | uredi kodo]

Angela Vode se je rodila leta 1892 v Ljubljani. Na dekliškem liceju v Mladiki v Ljubljani je opravila učiteljsko maturo in v letih 1912−1920 poučevala na več osnovnih šolah v Ljubljani. Leta 1921 je opravila specialistični izpit za poučevanje otrok z motnjami v razvoju. V tem poklicu je zatem delala 25 let in vseskozi uživala ugled odlične učiteljice. Leta 1936 je izdala knjigo Pomen pomožnega šolstva in njegov razvoj v Jugoslaviji.

Angela Vode je že v mladosti bila občutljiva na krivice, ki so se dogajale slovenski narodni skupnosti v okviru Avstro-Ogrske monarhije. Že pri šestnajstih letih je doživela takratna nacionalna nasprotja med Nemci in Slovenci na Slovenskem, ko je avstrijska vojska v Ljubljani leta 1908 med demonstracijami usmrtila Adamiča in Lundra. Pred 1. svetovno vojno se je včlanila v gibanje Preporod in bila simpatizerka socialdemokratov.

Borka za pravice žensk[uredi | uredi kodo]

Angela je bila ena izmed prvih bork za pravice žensk na Slovenskem. Sodelovala je v številnih ženskih društvih. Spoznala je, da so ženska društva odigrala pomembno vlogo v slovenskem kulturnem in socialnem življenju, zato se jim je tudi sama pridružila. S Splošnim ženskim društvom je začela sodelovati na pobudo Minke Govekar in Alojzije Štebi leta 1925, ko so različna ženska društva organizirala skupno zborovanje, ki se je zavzelo za izenačenje dednega prava moških in ženskih sorodnikov v vsej Jugoslaviji. Leta 1926 je bila Angela med ustanoviteljicami slovenske enote Ženskega pokreta (feministične organizacije, ki si je postavila za cilj državljansko in družbeno enakopravnost žensk). Vodetova je bila sprva tajnica, po odhodu Alojzije Štebi v Beograd, pa predsednica. Ženski pokret je gibanja, ki je delovalo v okviru Feministične alianse. Leta 1930 je postala predsednica Društva učiteljic. Bila je zelo dejavna pri pisanju strokovnih člankov in drugih prispevkov v tedanje revije in časopise. Pisala je o kulturnih, političnih in socialnih temah in se zavzemala proti diskriminaciji žensk. Na temo ženske emancipacije je izdala več knjig: Žena v današnji družbi (1934), Žena i fašizam (1935, v hrvaškem jeziku), Spol in usoda (1938).

Dolgoletna predvojna članica Komunistične partije Slovenije[uredi | uredi kodo]

Angela se je leta 1922 včlanila v Komunistično partijo Slovenije. Kot piše v svoji avtobiografiji, jo je k temu gnal njen idealizem, čut za socialno šibke in ogrožene, borba za žensko enakopravnost ter hkrati tudi nacionalno osvoboditev. Bila je razočarana nad položajem Slovencev v medvojni Jugoslaviji. Motil jo je prevelik srbski vpliv in raznarodovalni poskusi, da bi se Slovence in Hrvate v okviru Jugoslavije spremenilo v »Jugoslovane«.

Izključitev iz Komunistične partije Slovenije[uredi | uredi kodo]

Leta 1939 sta Nemčija in Sovjetska zveza skupaj zasedli Poljsko. Angela je javno grajala Pakt o nenapadanju Hitler-Stalin, zaradi česar je bila leta 1939 izključena iz Komunistične partije Slovenije. Angela Vode je bila mnenja, da je na Slovenskem zavezništvo med Hitlerjem in Stalinom šlo predaleč, do te mere, da je pasivnost komunistov po nemški okupaciji Jugoslavije med aprilom 1941 in junijem 1941 resno ogrožala slovenski narodni obstoj.

Angela je bila tudi zelo kritična do več izvensodnih usmrtitev nasprotnikov komunističnega gibanja med drugo svetovno vojno, med drugim profesorja Antona Ovna, Aleša Stanovnika in drugih. Kot piše v svoji avtobiografiji, so bile te likvidacije često nepremišljene in izvedene kar na ulici. Angela piše tudi, da je ni prepričala komunistična dogmatika o nezmotljivi partiji, v katere odločitve se ne sme dvomiti. Imela je tudi pomisleke zaradi Stalinovih čistk in prevelikega avtoritarnega odločanja v komunistični partiji Sovjetske zveze.

Članstvo v OF[uredi | uredi kodo]

Kljub neodobravanju s strani KPS so jo leta 1941 na skrivnem posvetu preproste ženske iz ljudstva predlagale za predstavnico v Osvobodilni Fronti. Pobudo je sprejela, vendar v OF zaradi nesoglasij s KPS ni ostala dolgo. V OF je najbolje sodelovala z Edvardom Kocbekom. Njena želja, da bi v OF delovala, a ne kot članica KPS, je poglobila nasprotja s komunisti.

Preostanek druge svetovne vojne[uredi | uredi kodo]

Po odhodu iz OF se je Angela Vode umaknila v zasebno dobrodelnost. Leta 1941 je organizirala pomoč ljudem, ki so zaradi nacizma bežali s Štajerske. Leta 1942 so Italijani začeli množično zapirati in streljati talce, zaradi česar je Angela Vode napisala peticijo Mussoliniju in zanjo zbirala ženske podpise. Pri tem je naletela na nasprotovanje komunistov, ki so peticijo zaplenili. Spomladi leta 1943 so jo za nekaj tednov zaprli Italijani. Po kapitulaciji Italije so jo januarja 1944 aretirali Nemci in jo poslali v taborišče Ravensbrück, od koder se je v Ljubljano močno izčrpana vrnila jeseni leta 1944.

Nagodetov proces in obsodba na zaporno kazen[uredi | uredi kodo]

Po vojni je na posebni šoli dobila zaposlitev, vendar zaradi spora s komunisti ta ni bila trajna. Leta 1947 jo je aretirala UDBA. Zatem so jo v ljubljanskih zaporih dva meseca zasliševali in mučili. Obtožena je bila, da je zahodna agentka, plačanka in razredna sovražnica. Kljub temu, da nikdar ni bila članica Stare Pravde, je bila na Nagodetovem procesu jeseni 1947 obsojena na dvajsetletno zaporno kazen. Utemeljitev obtožbe je bila, da je Angela Vode »sestavila obširno vohunsko poročilo o političnem in gospodarskem položaju in stanju v Sloveniji, v katerem je izrekla težke klevete na škodo ljudske oblasti, v zvezi z NOB, kar je bilo namenjeno predstavniku ameriškega Rdečega križa v Jugoslaviji«.

Šest let v zaporu (1947–1953)[uredi | uredi kodo]

V zaporu je preživela 6 let, na kar so jo izpustili, najverjetneje zaradi otoplitve odnosov med Jugoslavijo in Zahodom. Razmere v tedanjih zaporih so bile slabe. V zaporu je živela v blatu, smradu in med podganami.

Izpustitev in životarjenje do smrti[uredi | uredi kodo]

Po izpustitvi je tedanja oblast Angeli Vode odvzela državljanjske pravice (vrnjene so ji bile šele leta 1958). Izdana ji je bila trajna prepoved službe in lastnega dohodka. Razen kratkih prekinitev so jo do smrti leta 1985 preživljali sorodniki, predvsem sestra Ivanka Špindler. Odvzeta ji je bila pravica do zdravstvenega zavarovanja in socialne pomoči. Angela je bila ves čas pod budnim nadzorom jugoslovanskih obveščevalnih služb. Kot je kasneje sama napisala, je ves čas po izpustitvi živela le polovično življenje, življenje v omiljeni in razredčeni različici. Njeno povojno življenje je trajalo dolgih 40 let. Bila je podrvžena stalnemu šikaniranju, ustrahovanju, popolni anonimnosti in trajni izgubi dobrega imena. Večkrat je bila za majhen denar prisiljena pisati besedila, ki so jih potem člani komunistične partije objavljali kot svoje lastne prispevke. Umrla je maja 1985, aprila 1991 pa je bila zanjo tako usodna sodba Vrhovnega sodišča LRS iz leta 1947 razveljavljena.

Avtobiografija Skriti Spomin[uredi | uredi kodo]

Leta 1971 je Angela skrivaj napisala svojo avtobiografijo. Besedilo je skrila in se s svojim nečakom Janezom Špindlerjem, ki je živel v tujini, dogovorila, da naj se knjiga izda po njeni smrti. Knjigo je leta 2004 izdala založba Nova Revija. Leta 2008 je Kulturno-umetniški program Televizije Slovenija po knjigi posnel televizijski film Skriti spomin Angele Vode.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Angela Vode: Skriti spomin, Ljubljana, Nova Revija, 2004 (COBISS)
  • Splošno žensko društvo 1901-1945, od dobrih deklet do feministk (COBISS), str. 166-187
  • Učbenik za zgodovino za 9.razred (Raziskujem preteklost, 3. izdaja) str. 119

Glej tudi[uredi | uredi kodo]