Pojdi na vsebino

Andreas Hofer

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Andreas Hofer
Portret
Posmrtni portret Andreasa Hoferja
Rojstvo22. november 1767({{padleft:1767|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})[1][2][…]
Sandwirt[d], Tirolska, Avstrijsko okrožje[d], Sveto rimsko cesarstvo
Smrt20. februar 1810({{padleft:1810|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:20|2|0}})[1][2][…] (42 let)
Mantova[3]
Državljanstvo Habsburška monarhija[4]
Poklicvojskovodja, kmet, borec za svobodo
Poznan poTirolski upor
Kazenska sankcija
Usmrtitev s strelskim vodom

Andreas Hofer, tirolski borec za svobodo izpod bavarske in francoske okupacije, vodja tirolskega upora leta 1809, * 22. november 1767, Sandhof, St. Leonhard, Passier, † 20. februar 1810, Mantova, Kraljevina Italija

Kot gostilničar gostilne Am Sand je bil Hofer znan tudi kot Sandwirt (gostilničar Pesek) in je bil dejaven tudi kot trgovec s konji in vinom. Hoferja častijo kot ljudskega in narodnega junaka, zlasti med nemško govorečim prebivalstvom Tirolske, posvečeni pa so mu številni spomeniki.

Življenje

[uredi | uredi kodo]
Tirolska domobranska garda 1809 (Joseph Anton Koch, oljna slika na lesu, ok. 1820)

Otroštvo, mladost, zakon

[uredi | uredi kodo]

Andreas Hofer se je rodil 22. novembra 1767 v Passeierju. Njegov oče Josef je bil ob njegovem rojstvu že star 43 let in je bil lastnik uspešne gostilne "Am Sand v Passeierju.[5] Njegova mati Maria je umrla leta 1770, ko je bil star tri leta. Anna Frick, očetova nova žena, s katero je imel še eno hčer, z njim ni ravnala posebej dobro. Oče je umrl leta 1774, njegova neprijazna mačeha pa je prevzela vodenje gostilne, za katero ni bila primerna. Hofer je obiskoval šolo, ki je bila obvezna le nekaj let. Tam pa se je naučil le osnovne aritmetike in pisanja. Do konca življenja so njegovi pisni zapiski temeljili neposredno na ljudskem jeziku, ki so ga govorili v južnotirolskem narečju, brez kakršnega koli upoštevanja črkovalnih pravil.[6]

Ena od njegovih sester se je kmalu poročila z Josefom Grienerjem, ki je bil dolžan še naprej voditi gostilno in kmetijo v Sandhofu, dokler Andreas Hofer ni postal polnoleten. Nenehni spori med njegovo mačeho in svakom, ki sta si na posestvu hitro nakopičila 1700 guldnov dolgov, so bili verjetno glavni razlog, da je Andreas Hofer, še preden je postal polnoleten, nekaj časa delal za različne gostilničarje in trgovce z vinom v zameno za nastanitev in hrano. V tem času je obiskal tudi Velško Tirolsko (Cles v dolini Val di Non), kjer se je naučil italijanščine in verjetno potoval celo v severno Italijo. Na teh potovanjih si je lahko dobro ogledal deželo in ljudi v okolici.[7]

21. julija 1789 se je pri 21 letih poročil s 24-letno Anno Ladurner in leto kasneje prevzel močno zadolženo gostilno v Sandhofu v St. Leonhardu v Passeierju, ki jo je podedoval po starših. Ana in Andreas sta imela štiri hčere (Marijo, Geltrud, Crescenzio, Roso) in enega sina (Johanna). Medtem ko se je Hofer boril na Tirolskem, je njegova žena skrbela za vsa opravila v gostilni, obdelovala družinska polja in skrbela za otroke. Dobra izobrazba za hčere je bila zelo cenjena.

Tirolski upor leta 1809

[uredi | uredi kodo]

Po porazu Avstrije v vojni tretje koalicije in miru v Pressburgu je Tirolska leta 1805/1806 prišla pod bavarsko oblast. Bavarci so v svoji novi deželi Tirolski začeli izvajati vrsto reform, pri čemer je bilo še posebej nezadovoljno neupoštevanje stare tirolske vojaške ustave (Landlibell cesarja Maksimilijana I. iz leta 1511) in ponovna uvedba jožefinskih cerkvenih reform (minister Montgelas). Vmešavanje v versko življenje (prepoved božične maše,[8] procesij in romanj, rožnega venca itd.) je prav tako povzročilo odpor duhovščine in prebivalstva.

Franz Defregger: Andreas Hofer (Muzej tirolskih cesarskih strelcev Innsbruck)

Prisilen vpoklic rekrutov za bavarsko vojsko je na koncu privedla do upora, ki se je začel 9. aprila 1809 v tirolski prestolnici Innsbruck. Čeprav se vstaja še danes večinoma razume kot boj za svobodo proti bavarski in francoski tuji oblasti ter njunemu cerkvenemu boju in praksam novačenja, je kazala tudi reakcionarne, protirazsvetljenske značilnosti.[9] Haspinger, kapucinski menih, je na primer nasprotoval cepljenju proti črnim kozam, ki so ga uvedle bavarske okupacijske sile na Tirolskem, saj je trdil, da bo to tirolske duše cepilo z »bavarskim razmišljanjem«; po prvi zmagi pa je Hofer prepovedal vse »plese in festivale« ter odredil, da 'ženske' ne smejo več »premalo pokrivati ​​prsi in rok ter s prozornimi cunjami«.[10][11] Gostilne so morale med cerkvenimi bogoslužji ostati zaprte. Takoj po prvi bitki na Bergiselu so uporniki izvajali tudi nasilne napade na judovsko prebivalstvo Innsbrucka.[10]

Andreas Hofer je bil izvoljen za vrhovnega poveljnika protibavarske gibanja.[12] Že 11. aprila 1809 je v spopadu blizu Sterzinga premagal Bavarce. 12. aprila se je odvila prva bitka pri Bergislu, v kateri sta tirolske sile vodila Andreas Hofer in Martin Teimer. Le dva dni pozneje, po Teimerjevi zmagi pri Wildauu (znanem tudi kot Wilten) nad Bissonovim bavarsko-francoskim korpusom, so Avstrijci in tirolski uporniki lahko vstopili v Innsbruck. Vendar so bavarske in francoske čete uspele ponovno prevzeti nadzor nad deli Tirolske in ponovno zavzeti Innsbruck. Potem ko so bavarsko-francoske čete 13. maja zmagale v krvavi bitki blizu Wörgla, se je od 25. do 29. maja odvila druga bitka pri Bergislu, v kateri so se bile bavarske čete 29. maja prisiljene poražene umakniti v dolino Spodnjega Inna. Sledilo je premirje v Znaimu, po katerem so Napoleonove čete ponovno zavzele Tirolsko. Poziv k orožju je 13. avgusta privedel do nove zmage upornikov: 15.000 bavarskih, saksonskih in francoskih vojakov pod poveljstvom maršala Lefebvra se je soočilo z enako veliko tirolsko strelsko silo pod poveljstvom Andreasa Hoferja (tretja bitka pri Bergislu).

Schönbrunnski sporazum, ki na Tirolskem ni bil potrjen in je veljal za izdajo, je Hoferja spodbudil k ponovnemu uporu, vendar se je ta vstaja končala 1. novembra 1809 s tirolskim porazom pri Bergiselu. 8. novembra 1809 je izdal razglas, v katerem je pozval k koncu odpora:

»Bratje! Proti Napoleonovi nepremagljivi moči ne moremo vojskovati. Če nas Avstrija popolnoma zapusti, se izpostavljamo novi, neozdravljivi bedi. […] Zdaj si želimo prislužiti zaščito nebes s podredbo božji volji in z bratsko ljubeznijo ter zahtevano podredbo, da bi bili vredni Napoleonove velikodušnosti in Njegove Najvišje Milosti. […] Po zagotovilu Njegove Ekscelence Generala Rusce nas bodo vojske zapustile tem prej, čim prej se bomo podredili.«[13]

Ujetje in usmrtitev

[uredi | uredi kodo]
Koča na travniku Pfandler Alm (upodobitev okoli leta 1880)

Kot vodja upora se je Hofer upiral do samega konca in postal izobčenec. Vendar se ni mogel prisiliti, da bi pobegnil v Avstrijo; po dokončnem propadu vojaškega odpora se je skupaj z družino in tajnikom ter zaupnikom Kajetanom Swethom najprej zatekel na Kellerlahn v Passeierju, nato na Pfandlerhof in končno na Mähderhütte na Pfandleralmu (planinska pašna pot, ki je pripadala Prantacher Hofu nasproti sv. Martina v Passeierju). Njegov pobeg se je tam dokončno končal 28. januarja 1810,[14] ko so ga ujeli francoski okupacijski vojaki, ki so od Tirolca Franza Raffla izvedeli, kje je, za 1500 guldnov.

Nato so ga najprej odpeljali v Bolzano, nato pa v Mantovo, sedež francoskega podkralja Italije Eugèna Beauharnaisa, ki je bil odgovoren za južni del Tirolske in ga tam 5. februarja 1810 zaprli v vojaški zapor Porta Molina.[15] Beauharnais je sprva želel Hoferju prizanesti življenje, vendar je francoski cesar Napoleon Bonaparte odredil njegovo takojšnje sojenje in usmrtitev. Francosko vojaško sodišče, ki se je sestalo – njegov italijanski odvetnik Jakob Bassevi iz Mantove, ki ga je imenovalo sodišče,[16] ga je zaman poskušal rešiti – je po kratkem sojenju 19. februarja 1810 izreklo že narekovano smrtno obsodbo proti Andreasu Hoferju. To je naslednji dan izvedla strelska enota. Po prebranem smrtnem sojenju so odjeknili streli in Hofer je padel na kolena. Druga salva ga je zadela v obraz in se je zgrudil, a je bil še živ. Nato se mu je približal Michel Eiffes iz Luksemburga (rojen 19. septembra 1779 v Beaufortu v Luksemburgu; umrl 21. oktobra 1845 v Beaufortu) in mu dal udarec v uho.[17] Eiffes je bil leta 1800 vpoklican v francosko vojsko, čeprav se je želel izogniti tej prisilni službi. Umrl je 35 let po Hoferjevi usmrtitvi, v starosti 66 let, 21. oktobra 1845, kot zelo spoštovan vojni veteran v svojem domačem kraju Beaufortu v Luksemburgu, kjer je delal kot gostilničar in župan.[18]

Andreas Hofer, Zadnji sprehod, slika Karla Kargerja (Muzej vojaške zgodovine, Dunaj)
Usmrtitev Andreasa Hoferja v Mantovi leta 1810

Hoferja so sprva pokopali v Mantovi na župnijskem vrtu citadele. Tirolski cesarski strelci pod poveljstvom Georga Haugerja so 9. januarja 1823 med pohodom nazaj iz Neaplja na Tirolsko izkopali njegove posmrtne ostanke in jih najprej odpeljali v Trento, nato pa v Bolzano. Med preiskavo primera pred vojaškim sodiščem, ki je trajala do avgusta 1823, so Hoferjeve posmrtne ostanke prepeljali v Innsbruck, kjer so bili shranjeni v zaboju v servitskem samostanu do leta 1834, ko so jih slovesno prenesli v dvorno cerkev.[19] Njegov grob je zasnoval tirolski slikar Johann Martin Schermer.[20]

Hofer je bil prvotno poveljnik passeierskih strelcev in je imel čin majorja, zato med kasneje mobiliziranimi strelci ni bilo višjega čina, saj naj ne bi bil nihče nad Andreasom Hoferjem.

Plemstvo in potomci

[uredi | uredi kodo]
Grb potomcev Andreasa Hoferja, povzdignjenih v plemstvo
Hoferjev dom in rojstni kraj blizu St. Leonharda

15. maja 1809 je bil Andreas Hofer z odlokom cesarja Franca povzdignjen v avstrijsko dedno plemstvo kot grof Ugarte. Vendar zaradi vojne odloka ni bilo mogoče dostaviti na Tirolsko, zato ni bilo jasno, ali je Andreas Hofer sploh kdaj izvedel za svojo plemstvo. Plemiški patent, vključno s podelitvijo grba, je bil izdan šele 26. januarja 1818 za Hoferjevega sina Johanna (1794–1855).[21][22] Kasneje je postal cesarski in kraljevi trgovec s tobakom v Fischamendu in je tam imel tudi zemljišča.[23]

Družinska linija Hofer von Passeyr je izumrla leta 1921 z Leopoldom Hoferjem Edlenom von Passeyrjem,[24] pravnukom Andreasa Hoferja, na Dunaju. Leopold Hofer je pokopan na pokopališču v Grinzingu.[25]

Sprejem

[uredi | uredi kodo]

Andreas Hofer kot ljudski junak

[uredi | uredi kodo]
Grobnica Andreasa Hoferja v dvorni cerkvi v Innsbrucku

Tirolsko prebivalstvo Andreasa Hoferja smatra za ljudskega junaka, njegova dejanja pa so počaščena s številnimi spomeniki. Vsako leto 20. februarja ga slavijo kot domoljubnega junaka. Pojavili so se tudi nekateri kritični glasovi proti politični mitologizaciji vstaje, ki jo je vodil tudi »verski fundamentalizem« (zahteva po obnovi odpravljenega monopola vere, ki ga je imela katoliška cerkev).

Tesno povezan z bitkami Napoleonove dobe je praznik Presvetega Srca, ki se vsako leto praznuje po vsej Tirolski: Ko so Tirolsko leta 1796 ogrožale francoske čete, se je tirolski parlament zaobljubil, da bo vsako leto praznoval praznik Presvetega Srca, tradicija, ki se nadaljuje še danes s cerkvenimi bogoslužji, procesijami in kresovi v gorah.

Ulica Andreasa Hoferja v Neumarktu

Pesem Andreasa Hoferja (V Mantovo v verigah) je himna avstrijske zvezne države Tirolske. V zdaj avtonomni italijanski pokrajini Južni Tirolski so politike doslej zavrnile zahteve, da bi pesem razglasili tudi za svojo himno. Besedilo je napisal pesnik Julius Mosen, ki se je rodil leta 1803 v Marieneyju v saški regiji Vogtland in umrl leta 1867 v Oldenburgu. Dijaki gimnazije Julius Mosen v Oelsnitzu (Vogtland), poimenovane po njem, ohranjajo stik z Andreasom Hoferjem s potovanji na Južno Tirolsko in nastopi glasbenih in pevskih skupin v Bolzanu. Nasprotno pa se delegacije tirolskih strelcev udeležujejo dogodkov v Mosenovi domovini.

20. septembra 2009 je bil v Innsbrucku vrhunec leta spomina na Andreasa Hoferja. Okoli 28.000 članov tradicionalnih združenj se je udeležilo praznične parade, ki je skoraj pet ur korakala mimo tribune, kjer so sedeli zvezni predsednik, zvezni kancler, guvernerji treh zgodovinskih delov Tirolske in drugi vodilni politiki. Parade se je udeležilo tudi približno 70.000 gledalcev. Na paradi so nosili kontroverzno trnovo krono, ki velja za simbol zatiranja Južnih Tirolcev s strani Italije, vendar je bila njena simbolika omilitev z dodatkom vrtnic. Južnotirolske strelske čete so nosile transparente s slogani, kot sta Proč iz Rima! in Samoodločba za Južno Tirolsko. [26][27]

V njegovem rojstnem kraju, Sandhofu v St. Leonhardu (del muzeja MuseumPasseier), se Hoferjevo življenje in delo od leta 2009 preučuje z različnih vidikov – vključno s kritičnimi. Že na samem začetku ogleda muzeja se pod vprašaj postavi kontroverzni izraz "junak", za katerega ni splošno sprejete definicije. Leta 2020 so na mestu njegove usmrtitve v okrožju Cittadella v Mantovi odprli muzej.

V njegovo čast je bilo borcu posvečenih več kapel; glej kapelo Andreasa Hoferja.

V nasprotju z zgodovinskimi dejstvi velikanska panoramska slika v Innsbrucku prikazuje Hoferja kot vodjo upornikov sredi kaosa tretje bitke pri Bergiselu.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. 1 2 SNAC — 2010.
  3. ↑ Гофер Андреас // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  4. ↑ LIBRIS — Kraljevska knjižnica Švedske, 2018.
  5. ↑ Hans Magenschab: Andreas Hofer. Zwischen Napoleon und Kaiser Franz. Graz/Regensburg 1994, ISBN 3-222-11522-2, S. 41.
  6. ↑ Magenschab, S. 43–44.
  7. ↑ Magenschab, S. 48.
  8. ↑ Arhivirano [Manjka datum], at www.all-in.de Napaka: neznan URL arhiva In: Allgäuer Zeitung, 14. Dezember 2009.
  9. ↑ Steinlechner: Des Hofers neue Kleider, S. 30–32.
  10. 1 2 Angst um Sonderrolle, in: ORF online, 12. April 2009.
  11. ↑ Laurence Cole, in: Datum 5/2008, S. 56f.
  12. ↑ Bei den Schützen erfolgte die Offiziersbenennung durch eine Wahl.
  13. ↑ Andreas Hofer: Proclamation vom 8. November, abgedruckt in der Innsbrucker Zeitung vom 13. November 1809
  14. ↑ Uebersicht der würdigsten Begebenheiten des Jahrs 1810 vom 1sten Jäner bis letzten März. Jäner In: Intelligenzblatt von Salzburg, 21. Juli 1810, S. 5
  15. ↑ Die Zeichnung des Kerkers zu Mantua, … In: Veröffentlichungen des Tiroler Landesmuseum Ferdinandeum. Jahrgang 6, Innsbruck 1846, S. XXXVII ([Predloga:ZOBODAT/URL Eintrag bei zobodat.at]).
  16. ↑ Joseph Ritter von Wertheimer: Die Juden in Oesterreich. Vom Standpunkte der Geschichte, des Rechts und des Staatsvortheils. Drei Bände. Mayer und Wigand: Leipzig 1842, 253 S., S. 259 und 96.
  17. ↑ Wer hat Andreas Hofer erschossen?
  18. ↑ Oberösterreichs Neue vom 27. Februar 2009.
  19. ↑ In: Neue Freie Presse, Morgenblatt, Nr. 16343/1910, 20. Februar 1910, S. 11, Mitte rechts
  20. ↑ Johann Jakob Staffler: Tirol und Vorarlberg, topographisch mit geschichtlichen Bemerkungen, Band 1, Felician Rauch, Innsbruck 1841, S. 272 ).
  21. ↑ Andreas Hofers Familie. Bundesverlag, S. 62–63.
  22. ↑ »Hatte Andreas Hofer von seiner Adelserhebung Kenntnis?«. sagen.at. Arhivirano 2025-12-13 na Wayback Machine.
  23. ↑
  24. ↑ Er hieß von Rechts wegen nur noch Leopold Hofer, da es in Österreich bereits seit 1919 keinen Adel und somit auch keine Adelstitel mehr gab.
  25. ↑ Hedwig Abraham. »Gräber Grinzinger Friedhof Hofer, Leopold, Edler von Passeyr«. Kunst und Kultur in Wien.
  26. ↑ Knapp 100.000 bei Tiroler Festumzug. In: ORF. 20. September 2009.
  27. ↑ Arhivirano [Manjka datum], at diepresse.com Napaka: neznan URL arhiva. In: Die Presse. 20. September 2009.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Andreas_Hofer&oldid=6706768«