An-Nasir Jusuf

Salah ad-Din Jusuf
Al-Malik an-Nasir
Emir Damaska
Vladanje	1250 – 1260
Predhodnik	al-Muazam Turanšah
Naslednik	Razpustitev emirata
Emir Alepa
Vladanje	26. november 1236 – 1260
Predhodnik	al-Aziz Mohamed
Naslednik	Razpustitev emirata
Regent	Dajfa Hatun (1236–1242)
Rojstvo	1228({{padleft:1228|4|0}}) Alep
Smrt	1260({{padleft:1260|4|0}})
Žena	Malika Hatun
Potomci	al-Aziz
Vladarska rodbina	Ajubidska dinastija
Oče	al-Aziz Mohamed
Religija	sunitski islam
Poklic	vladar, vladar

Al-Malik an-Nasir Salah ad-Din Jusuf (arabsko الناصر يوسف) je bil zadnji emir Sirije iz dinastije Ajubidov in zadnji neposredni potomec slavnega Saladina, svojega pradeda, po katerem je dobil ime, * 1228, † jesen 1260.

Življenje

Po smrti svojega očeta al-Aziza Mohameda leta 1236, ga je al-Nasir nasledil kot emir Alepa. Ker je bil še otrok, je regentstvo Alepa sprva prevzela njegova stara mati Daifah Hatun. Njen brat, sultan al-Kamil, je nameraval Sirijo ponovno združiti z Egiptom in se je s svojo vojsko odpravil v Sirijo. Daifah Hatun se je povezala s sultanom Sirije al-Ašrafom Muso, vendar je on leta 1237 nepričakovano umrl in al-Kamil je zavzel Damask. On sam je marca 1238 v Damasku umrl, kar je Alepu zagotovilo nadaljnjo neodvisnost. An-Nasir se je moral tudi po njegovi smrti nenehno nenehno braniti pred sultanom al-Salihom Ajubom in se je zato povezal s svojimi bratranci iz Homsa in Karaka in krščanskimi križarskimi baroni. To zavezništvo je utrpelo hud poraz proti egiptovski vojski v bitki pri Forbiji 18. oktobra 1244, kar je sultanu as-Salihu omogočilo zavzeti Damask.

Po smrti al-Mansurja Ibrahima, emirja iz Homsa, leta 1246 se je al-Nasir povezal z al-Mansurjem Muhamedom II. iz Hame. Ko se je sultan al-Salih umaknil v Egipt, sta nova zaveznika poleti 1248 osvojila Homs, ki ga je al-Nasir vključil v svojo domeno. Sultan al-Salih je nato napadel al-Nasirja in ga oblegal v Homsu. Ker je takrat na Ciper priplul francoski kralj Ludvik IX., je al-Salih prekinil obleganje, da bi organiziral obrambo Egipta. Po besedah kronista križarskih vojn Jeana de Joinvillea je sultanov umik povzročila zastrupitev, ki jo je zrežiral al-Nasir, in je še oslabila že tako slabo sultanovo zdravje. Sultan je umrl med boji s križarji novembra 1249.

Novi sultan al-Muazam Turanšah je aprila 1250 premagal križarje, a so ga nato umorili Mameluki in sami prevzeli oblast v Egiptu. An-Nasir je izkoristil priložnost in 11. julija 1250 zasedel Damask in v Siriji ustanovil neodvisen Ajubidski sultanat. Ludviku IX., ki je vladal v Akonu, je v zameno za zavezništvo proti Mamelukom ponudil romanje v Jeruzalem. Ludvik IX. je zavezništvo zavrnil zaradi križarjev, ki so jih Mameluki še vedno držali v ujetništvu. 21. februarja 1251 je v bitki pri al-Kuri invazija na Egipt propadla, nakar je bil an-Nasir, vojaško oslabljen, prisiljen opustiti svoje ambicije po vladavini v Kairu. Aprila 1253 je z Mameluki sklenil sporazum, ki naj bi uredil obstoječe razmere. Zatem je začel napadati križarski mesti Akon in Sidon in v Sidonu ubil 2000 prebivalcev. Kljub miru z Mameluki jih je an-Nasir v naslednjih letih poskušal nahujskati drugega proti drugemu, pri čemer je, med drugim, Bajbarsu podelil azil v Damasku. Leta 1257 je bil sultan Iz al-Din Ajbak umorjen, nakar nakar je oblast v Egiptu prevzel Kutuz.

Razmere so se dramatično spremenile leta 1258, ko so Mongoli pod vodstvom ilkana Huleguja napadli Mezopotamijo in strmoglavili Bagdadski kalifat. An-Nasir je v znak svoje podreditve Huleguju takoj poslal svojega sina al-Aziza. Ko se je Hulegu leta 1259 pojavil v Siriji, je al-Nasir kljub temu zapustil Alep in zbral vojsko v Damasku. Januarja 1260 so Mongoli osvojili Alep in nato Homs. Ker je novica o smrti mongolskega velikega kana približno v tistem času dosegla Sirijo, se je Hulegu z večino svoje vojske umaknil v Srednjo Azijo in za seboj pustil močno vojsko pod poveljstvom svojega generala Ketboge. An-Nasir je nato poskušal skleniti zavezništvo s Kutuzom, zato so Mongoli marca 1260 vstopili v Damask. An-Nasir je skupaj z vojsko pobegnil v Transjordanijo, da bi se pridružil napredujoči mameluški vojski, vendar so ga njegovi lastni privrženci izdali in izročili Mongolom. Ketboga ga je poslal Huleguju, ki je potem, ko je izvedel za Ketbugov poraz v bitki pri Ajn Džalutu 3. septembra 1260, ukazal an-Nasirja obglaviti.

Družina

An-Nasir Jusuf je bil poročen z Maliko Hatun, hčerko rumskega seldžuškega sultana Kejkubada I.

Vira

• Steven Runciman: Geschichte der Kreuzzüge. C.H. Beck, München 1978
• Kenneth M. Setton, Robert Lee Wolff, Harry W. Hazard: A History of the Crusades, Volume II: The Later Crusades, 1189–1311. University of Wisconsin Press, 2006

An-Nasir Jusuf Ajubidska dinastija Rojen: 1228 Umrl: 1260
Vladarski nazivi
Predhodnik:  al-Aziz Mohamed	Emir Alepa 26. november 1236 – 1260 z Dajfo Hatun (1236–1242)	Nezasedeno Mongolska invazija na Sirijo
Predhodnik:  al-Muazam Turanšah	Emir Damaska 1250 – 1260