Amonijev železov(II) sulfat

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Amonijev železov(II) sulfat
Mohr's salt.png
Ammonium-iron(II)-sulfate-3D-balls-ionic.png
Síran železnato-amonný.JPG
IUPAC-ime amonijev železov(II) sulfat
Druga imena fero amonijev sulfat
amonijev železov sulfat
Mohrova sol
Identifikatorji
Številka CAS 10045-89-3,(brezvoden)
7783-85-9 (heksahidrat)
PubChem 24863
EINECS število 233-151-8
ChEBI 76181
SMILES
InChI
ChemSpider 23246
Lastnosti
Molekulska formula (NH4)2Fe(SO4)2·6H2O
Molekulska masa 284,05 g mol−1 (brezvoden)
392,13 g mol−1 (heksahidrat)
Videz modro zelena trdnina
Gostota 1,86 g/cm3
Tališče

100-110 °C, 373-383 K, 212-230 °F

Vrelišče

ni uporabna

Nevarnosti
Varnostni list Fisher
Glavne nevarnosti Hazard X.svg dražilno (Xi)
NFPA 704
NFPA 704.svg
0
2
0
 
R-stavki R36/37/38
S-stavki S24/25
Sorodne snovi
Sorodne snovi amonijev železov(III) sulfat
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za
material v standardnem stanju (pri 25 °C, 100 kPa)

Amonijev železov(II) sulfat ali Mohrova sol je anorganska spojina s formulo (NH4)2Fe(SO4)2•6H2O. Sol vsebuje dva različna kationa, Fe2+ in NH+
4
, zato se obravnava kot dvojna sol železovega(II) sulfata in amonijevega sulfata. Spojina je pogost laboratorijski reagent. V vodni raztopini se obnaša podobno kot drugi ferosulfati in tvori vodni kompleks, ki ima oktaedrično molekularno geometrijo.[1]

Spojina spada v skupino dvojnih sulfatov, znanih tudi kot šeniti ali Tuttonove soli s splošno formulo M2N(SO4)2•6H2O, ki kristalizirajo v monoklinskih kristalih.[2]

Mohrova sol je dobila ime po nemškem kemiku Karlu Friedrichu Mohru (1806–1879), ki je v 19. stoletju uvedel mnogo pomembnih izboljšav v metodologijo titracij.

Uporaba[uredi | uredi kodo]

V analizni kemiji se uporablja za titracije, za katere je bolj primeren kot železov(II) sulfat, ker je manj nagnjen k oksidaciji s kisikom iz zraka. Oksidacija Fe2+ v Fe3+ je zelo odvisna od pH in poteka veliko laže pri visokih pH. Amonijevi ioni iz Mohrove soli raztopino rahlo nakisajo in s tem upočasnijo proces oksidacije.[1] Raztopini se v ta namen običajno doda tudi nekaj žveplove kisline.

Amonijev železov(II) sulfat se uporablja v Frickejevih dozimetrih za merjenje velikih doz gama sevanja.[3]

Priprava[uredi | uredi kodo]

Mohrova sol se pripravlja z raztapljanjem ekvimolarnih količin železovega(II) sulfata heptahidrata (FeSO4•7H2O) in amonijevega sulfata v vodi, rahlo nakisani z žveplovo kislino. Dvojna sol nastane s kristalizacijo iz tako pripravljene raztopine. Kristali soli so modro zelene barve.

Nečistoče[uredi | uredi kodo]

Standardna Mohrova sol mora biti najmanj 99 %. Pred uporabo v titraciji se mora rekristalizirati, filtrirati, izprati in posušiti. Med najpogostejšimi nečistočami so Mg, Mn, Ni, Pb in Zn. [4]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 N.N. Greenwood, A. Earnshaw (1997). Chemistry of the Elements. 2. izdaja. Butterworth-Heinemann. ISBN 0080379419.
  2. E. Fritz (1926). Inorganic Chemisty. tr P.C.L. Thorne. London: Gurney and Jackson. str. 484–485.
  3. C. Hickman, S. Lorrain, J.R. Barthe, G. Portal (1986). Use of Mohr's Salt for High Level Gamma Dosimetry (Up to 108 Gy). Radiatiation Protection Dosimetry (Oxford Journals) 17 (1-4): 255–257.
  4. A.I. Vogel (1961). A Text-book of Quantitative Inorganic Analysis Including Elementary Instrumental Analysis. 3. izdaja. Longmans. str. 281–282.