Alfred Eteling
| Alfred Eteling | |
|---|---|
 Slika Alfreda Etelinga v kraljevem rodoslovju iz 13. stoletja | |
| Rojstvo | ok. 1012 |
| Smrt | 1036 (23–24 let) Ely |
| Rodbina | Wessex |
| Oče | Etelred II. |
| Mati | Ema Normandijska |
| Poklic | aristokrat |
Alfred Eteling (staroangleško Ælfred Æþeling) je bil najmlajši od osmih sinov angleškega kralja Etelreda II. Nepripravljenega, ok. 1012, † 1036.
On in njegov brat Edvard Spovednik sta bila sinova Etelredove druge žene Eme Normandijske.[1] Po poroki njune matere je njun očim posta kralj Knut Veliki. Etelred in Edvard sta bila na začetku in koncu Knutove vladavine vpletena v boje za oblast.
Rojstvo
[uredi | uredi kodo]Kralj Etelred II. se je leta 1002 poročil s svojo drugo ženo Emo Normandijsko. Njun starejši sin Edvard Spovednik je bil rojen okoli leta 1004. Edvarda in njegovo mater omenjajo tri listine iz obdobja med letoma 1007 in 1011, Alfred pa je prvič omenjen šele leta 1013. To kaže, da je bil Alfred verjetno nekaj let mlajši od svojega brata.[2][3]
Obleganje Londona
[uredi | uredi kodo]Leta 1013 se je Etelred z družino med obleganjem Londona s strani Dancev zatekel v Normandijo. Leta 1014 je ponovno zasedel angleški prestol in dve leti kasneje umrl. Anglijo je pozneje istega leta osvojil Knut Veliki, Alfred in Edvard pa sta se vrnila na dvor svojega strica, vojvode Riharda II. Normandijskega. Nekaj dokazov kaže, da je vojvoda Rihard v imenu svojih nečakov načrtoval napad na Anglijo.[4]
Vrnitev v Anglijo
[uredi | uredi kodo]Leta 1035 je Knut umrl. V času negotovosti, ki je sledila njegovi smrti, so dediči nekdanjih anglosaških vladarjev poskušali vrniti Wesseško hišo na angleški prestol. Alfred Eteling se je izkrcal na obali Sussexa z normansko najemniško telesno stražo in poskušal priti v London, vendar ga je wesseški grof Godwin izdal, ga ujel in oslepil. Kmalu zatem je zaradi ran umrl.[5]
Ko je Hartaknut nasledil svojega polbrata Harolda, je zaradi zločina proti svojemu polbratu tožil grofa Godwina in Lyfinga, škofa Worcestra in Creditona. Škof je za nekaj časa izgubil svoj sedež, Godwin pa je kralju kot pomiritev podaril vojno ladjo z osemdesetimi vojaki in prisegel, da ni želel, da bi bil princ oslepljen, in da je bilo vse, kar je storil, storjeno v poslušnosti kralju Haroldu.[6] Izročilo pravi, da je tudi Edvard Spovednik, tako kot Hartaknut, Godwina imel za krivega bratove smrti.[7]
Hiša Wessex se je z vzponom Alfredovega brata Edvarda leta 1042 ponovno povzpela na angleški prestol. Alfredova smrt je bila eden glavnih vzrokov za nezaupanje in zamero, ki so jo mnogi člani anglosaške družbe, zlasti Edvard sam, kazali do grofa Godwina in njegovih sinov.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ David Crouch, The Normans: The History of a Dynasty, (Hambledon Continuum, 2002), str. 51.
- ↑ Licence, Tom (2020). Edward the Confessor: Last of the Royal Blood. New Haven, Connecticut: Yale University Press. str. 24, 32. ISBN 978-0-300-21154-2.
- ↑ Keynes, Simon (2002). An Atlas of Attestations in Anglo-Saxon Charters, c.670-1066. Cambridge, UK: Dept. of Anglo-Saxon, Norse, and Celtic, University of Cambridge, UK. Table LIX. ISBN 978-0-9532697-6-1.
- ↑ Stenton, F.M. Anglo-Saxon England, Oxford: Clarendon, 1943, 3rd ed. 1971, str. 409.
- ↑ Britain (Narrative 1000-1300), Steven Isaac, The Oxford Encyclopedia of Medieval Warfare and Military Technology, Vol.1, Ur. Clifford Rogers, (Oxford University Press, 2010), str. 209.
- ↑ Stenton, str. 422-423.
- ↑ Stenton, str. 421.