Pojdi na vsebino

Aleksander II. Karađorđević

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Za ljudi s podobnim imenom glej Aleksander Karađorđević.
Aleksander Karađorđević
Александар Карађорђевић
Prestolonaslednik Jugoslavije
Vodja rodbine Karađorđević
Na položaju3. november 1970 – danes
PredhodnikPeter II.
NaslednikFilip
Prestolonaslednik Jugoslavije
Na položaju17. julij 1945 – 29. november 1945
PredhodnikPeter
Naslednikodprava monarhije
Rojstvo17. julij 1945({{padleft:1945|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:17|2|0}})[1][2] (79 let)
Claridge's[d]
Zakonec
Potomci
RodbinaKarađorđevići
OčePeter II. Karađorđević
MatiAleksandra Grška
ReligijaSrbsko pravoslavje
Vojaška kariera
Pripadnost United Kingdom
Rod/služba Britanska kopenska vojska
Aktivna leta1966–1972
ČinStotnik
Enota16./5. Kraljičini kraljevi suličarji
Karadžordževiči

Prestolonaslednik
prestolonaslednica

Razširjena družina

Princesa Linda

  • Princ Nikolaj
    Princesa Ljiljana
    • Princesa Marija
  • Princesa Katarina
  • Princ Jurij
    Princesa Fallon
  • Princ Mihael
    Princesa Ljubica
    • Princesa Natalija
    • Princesa Isidora
  • Princesa Marija Tatjana
  • Princesa Lavinia-Marie
  • Princ karel Vladimir
    Princesa Brigita
  • Princ Dimitrij Ivan

Princesa Barbara

  • Princ Dimitrij
  • Princ Mihael
  • Princ Sergej
    Princesa Eleonora
  • Princesa Helena
  • Princ Dušan
    Princesa Valerija

Princesa Elizabeta

Aleksander Karađorđević (srbsko Александар Карађорђевић), srbski plemič in vojak, * 17. julij 1945, London, Združeno kraljestvo.

Aleksander je trenutni vodja rodbine Karađorđević, kraljeve rodbine ukinjenega prestola Jugoslavije ter Srbije. Aleksander je edinec zadnjega jugoslovanskega kralja Petra II. in njegove žene princese Aleksandre Grške. Prvih nekaj mesecev svojega življenja je nosil naziv prestolonaslednika v Demokratični federativni Jugoslaviji do razglasitve Federativne ljudske republike Jugoslavije novembra 1945, ko je bila monarhija odpravljena. V javnosti se naziva z vladarskim imenom "Aleksander II. Karađorđević" (srbsko Александар II Карађорђевић, latinizirano: Aleksandar II Karađorđević) kot pretendent srbskega prestola.[3]

Rodil se je in odraščal v Združenem kraljestvu, v zgodnjem obdobju življenja pa je imel tudi tesne stike s svojimi sorodniki, britansko kraljevo družino. Njegova botra sta bila Jurij VI. Britanski in njegova hči, princesa Elizabeta. Po svojemu očetu je Aleksander neposredni potomec britanske kraljice Viktorije, po svojem prapradedu princu Alfredu, Viktorijinemu drugemu sinu. Po materini strani je prav tako potomec kraljice Viktorije, po svoji praprababici Viktoriji Nemški, Viktorijini najstarejši hčeri. Aleksander je prepoznaven kot podpornik ustavnega monarhizma ter po svojem humanitarnem delu.

Položaj ob rojstvu

[uredi | uredi kodo]

Kot mnogi drugi evropski vladarji je kralj Peter II. med drugo svetovno vojno zapustil svojo državo, da bi ustanovil vlado v izgnanstvu.[4] Jugoslavijo je zapustil aprila 1941 ter junija prispel v London. Jugoslovanska kraljeva vojska je kapitulirala 18. aprila.

Po teheranski konferenci, so Zavezniki prenehali podpirati rojalistične četnike ter so namesto njih podprli komunistično vodene partizane.[5] Commenting on the event and what happened to his father, Crown Prince Alexander said, "He [Peter II] was too straight. He could not believe that his allies – the mighty American democracy and his relatives and friends in London – could do him in. But that's precisely what happened".[6] Junija 1944 sta rojalistični predsednik vlade Ivan Šubašić ter komunistični vodja partizanovJosip Broz Tito podpisala sporazum o poskusu združitve kraljeve vlade in komunističnega gibanja.[navedi vir]

29. novembra 1943 se je AVNOJ, katerega so sestavljali partizani, oklical za suvereno vlado Jugoslavije ter razglasil, da bodo kraljevi vladi odvzete vse legalne pravice. 10. avgusta 1945, manj kot mesec po Aleksandrovem rojstvu, je AVNOJ državo imenoval Demokratična federativna Jugoslavija. 29. novembra 1945, je bila država razglašena za komunistično republiko in ime je bilo spremenjeno v Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo.[7]

leta 1947 je bilo vsem članom Aleksandrove družine z izjemo prastrica princa Džordža odvzeto jugoslovansko državljanstvo[8] ter njihova lastnina zaplenjena.[9]

Višje sodišče v Beogradu je 8. julija 2015 ugotovilo, da je odlok št. 392, ki ga je 3. avgusta 1947 izdalo predsedstvo prezidija državne skupščine, s katerim je bilo kralju Petru II. in drugim članom dinastije Karađorđević odvzeto državljanstvo, ničen od trenutka sprejetja v delih, ki se nanašajo na prestolonaslednika Aleksandra, in da so zato vse njegove pravne posledice nične.[10]

Rojstvo in otroštvo

[uredi | uredi kodo]
Kraljica Aleksandra s sinom Aleksandrom, ok. 1946.

Aleksander (Petrov) Karađorđevićse je rodil kot prvi in edini otrok jugoslovanskega kralja Petra II. in njegove žene Aleksandre Grške v apartmaju št. 212 hotela Claridge's na Brook Streetu v Mayfairu v Londonu. Britanski premier Winston Churchill naj bi suverenost nad apartmajem, v katerem je prišlo do rojstva, začasno prepustil Jugoslaviji,[5][11] da bi se prestolonaslednik rodil na jugoslovanskem ozemlju, vendar je zgodba morda apokrifna, saj o tem ne obstaja noben dokumentarni zapis. Drugi del zgodbe pravi, da so pod posteljo postavili škatlo zemlje iz domovine, da bi se princ lahko rodil na jugoslovanskih tleh.[12] Apartma danes nosi številko 214 in je znan kot "Aleksandrov apartma" (Alexander's Suite).

V takratni depeši konzula Kraljevine Jugoslavije, dr. Dragana Protića, je bilo zapisano:

V čast mi je, da vas obvestim, da je njeno veličanstvo kraljica Aleksandra rodila sina v hotelu »Clergy« in da je na osebni izkaznici in potnem listu njenega veličanstva naveden naslov Upper Grosvenor Street 41.

Konzulova izjava zagotavlja, da se je prestolonaslednik rodil v hotelu, vendar je bil na veleposlaništvu svoje države registriran prek matere

Aleksandrovo poreklo je kraljevsko tako po očetovi kot po materini strani, ime je dobil po svojem dedku, jugoslovanskem kralju Aleksandru I. Karađorđeviću, enako ime pa je nosil tudi njegov dedek po materini strani, grški kralj Aleksander. Njegova babica po očetovi strani je bila kraljica Marija Karađorđević, romunska princesa, hči romunskega kralja Ferdinanda in kraljice Marije, ki je bila britanska princesa. Je neposredni potomec kraljice Viktorije.

Aleksdander je bil krščen 24. oktobra 1945 v Westminstrski opatiji. Njegova botra sta bila člana britanske kraljeve družine, kralj Jurij VI. in princesa Elizabeta, kasnejša kraljica Elizabeta II.[5]

Zaradi različnih zdravstvenih in finančnih težav njegovi starši pretežno niso mogli skrbeti zanj, zato je Aleksandra vzgajala njegova babica po materini strani, grška in danska princesa Aspazija. Šolal se je na Trinity Schoolu, inštitutu Le Rosey, vojaški akademiji Culver v Gordonstounu, v Millfieldu in na kadetski šoli Mons v Aldershotu, ter nadaljeval kariero v britanski vojski.

Vojaško služenje

[uredi | uredi kodo]

Aleksander je diplomiral leta 1966 na Kraljevi vojaški akademiji Sandhurst, na kar je bil povišan v častnika 16./5. regimenta Kraljičinih kraljevih suličarjev, kjer je dosegel čin stotnika. Po službeni dolžnosti je obiskal Zahodno Nemčijo, Italijo, Bližnji vzhod ter Severno Irsko. Po odhodu iz vojske leta 1972 je Aleksander začel kariero v mednarodnih poslih, kjer mu je koristilo znanje mnogih jezikov.[13][14]

Zasebno življenje

[uredi | uredi kodo]
Aleksander s svojimi tremi sinovi in drugo ženo Katarino leta 2004.

1. julija 1972 je v mestu Villamanrique de la Condesa ob Sevilji v Španiji sklenil zakonsko zvezo s princeso Mario da Glorio Orléanssko-Braganško (roj. 1946), pripadnico brazilske cesarske rodbine, s katero sta mala bratranec in sestrična v četrtem kolenu, hkrati pa sta oba potomca Ferdinanda Saško-Coburško-Gothskega (1785–1851) in njegove žene Marije Antonije Koháry (1797–1862), kot tudi brazilskega cesarja Petra I in njegove žene, Marije Leopoldine Avstrijske.[15] V zakonu so se jima rodili trije sinovi; Peter (* 5. februar 1980) ter dvojajčna dvojčka Filip in Aleksander (* 15. januar 1982).

Aleksander in Maria da Gloria sta se 19. februarja 1985 ločila. Oba sta nato vsak zase sklenila novo zakonsko zvezo. Maria da Gloria se je poročila s segorbskim vojvodo Ignacem de Medino (* 1947), medtem ko se je prestolonaslednik Aleksander poročil s Katherine Clairy Batis, hčerko Roberta Batisa in njegove žene Anne Dosti, civilno on 20. septembra 1985, cerkveno pa naslednji dan v pravoslavni cerkvi sv. Save v Notting Hillu v Londonu. Vse od sklenitve zakona je, po uradni spletni strani družine, žena znana kot prestolonaslednica Katarina.

Kot bližnji sorodnik britanske kraljeve družine je bil aprila 2011 prisoten na poroki princa Williama v delu Westminstrske opatije, rezerviranem za ženinovo družino.[16]

16. decembra 2017 se je skupaj z ženo Aleksander udeležil državnega pogreba svojega oddaljenega bratranca, romunskega kralja Mihaela v Bukarešti, kjer so bili prisotne tudi druge glave evropskih kraljevih družin ter povabljeni gostje.[17][18]

19. septembra 2022 se je Karađorđević skupaj z ženo udeležil državnega pogreba svoje botre britanske kraljice Elizabete II.[19]

6. februarja 2024 je po novicah o zdravju kralja Karla III. Aleksander razkril, da se je decembra 2023 zdravil zaradi raka prostate v zgodnji fazi.[20]

Vrnitev

[uredi | uredi kodo]
Prestolonaslednik Aleksander v Kanadi, 1992

Aleksander se sprva ni vmešaval v politično življenje v Srbiji, čeprav je bil naklonjen protikomunistični in protimiloševićevski opoziciji. Leta 1999 se je aktivno pridružil kampanji proti Slobodanu Miloševiću – imel je sestanke in bil v stalnem stiku s srbsko opozicijo in ljudmi po vsej nekdanji Jugoslaviji. Novembra 1999 je sklical veliko konferenco demokratične opozicije v Budimpešti , nato pa se je januarja udeležil srečanj v Banjaluki in aprila 2000 v Atenah .

Aleksander se je prvič vrnil v Jugoslavijo leta 1991 v spremstvu žene princese Katarine in sinov Petra, Filipa in Aleksandra. Poleg Srbije je leta 1999 obiskal tudi Črno goro ter Kosovo in Metohijo, leta 2000 pa spet Bosno in Hercegovino ter Črno goro. Aleksander se sprva ni vmešaval v politično življenje v Srbiji, čeprav je bil naklonjen protikomunistični in protimiloševićevski opoziciji. Leta 1999 se je aktivno pridružil kampanji proti Slobodanu Miloševiću ter – imel je sestanke in bil v stalnem stiku s srbsko opozicijo in ljudmi po vsej nekdanji Jugoslaviji. Novembra 1999 je sklical veliko konferenco demokratične opozicije v Budimpešti, nato pa se je januarja udeležil srečanj v Banjaluki in aprila 2000 v Atenah. Po Milošićevi odstavitvi leta 2000 se je preselil v Jugoslavijo.

27. februarja 2001[21] je parlament Zvezne republike Jugoslavije sprejel zakonodajo, ki je podelila državljanstvo članom družine Karađorđević. Zakonodaja naj bi tudi dejansko razveljavila odlok, s katerim je bilo družini leta 1947 državljanstvo odvzeto.

Razveljavitev je bila predmet nekaj razprav. Omeniti velja, da ZRJ ni bila naslednica SFRJ, temveč nova država, ter na podlagi tega sprejeta v Združene narode kot nova država. Zato je bila pristojnost nove države za razveljavitev dejanja druge, nekdanje države, vprašljiva. Družini Karađorđević je bilo pravzaprav podeljeno državljanstvo ZRJ, ni pa jim bilo "vrnjeno" kot takšno.

Zakonodaja ZRJ obravnava tudi vračilo premoženja družini Karađorđević. Marca 2001 je bilo premoženje, zaseženo njegovi družini, vključno s kraljevimi palačami, vrnjeno za stanovanjske namene, o lastništvu pa naj bi parlament odločal pozneje.[navedi vir]

Od 17. julija 2001 živi v Kraljevskem dvoru na Dedinju, ekskluzivnem predelu Beograda. Palača, ki je bila dokončana leta 1929, je ena od dveh kraljevih rezidenc v Dvornem kompleksu; druga je Beli dvor, ki je bil dokončan leta 1936.

Prizadevanje za ustavno monarhijo

[uredi | uredi kodo]

Aleksander je zagovornik ponovne vzpostavitve ustavne monarhije v Srbiji in se ima za pravnomočnega kralja. Verjame, da bi monarhija lahko Srbiji zagotovila "stabilnost, kontinuiteto in enotnost".[22]

Prestolonaslednik Aleksander s kraljevimi insignijami (2018)

Številne politične stranke in organizacije podpirajo ustavno parlamentarno monarhijo v Srbiji. Srbska pravoslavna cerkev je odkrito podprla obnovo monarhije.[23][24] Umorjenega nekdanjega srbskega premierja Zorana Đinđića so pogosto videli v družbi Karađorđevića in njegove družine, kjer je podpiral njihove kampanje in projekte, čeprav njegova Demokratska stranka nikoli ni javno podprla monarhije.

Prestolonaslednik Aleksander je obljubil, da se ne bo vmešaval v politiko. S princeso Katarino veliko časa posvečata humanitarnemu delu.

Vendar pa se prestolonaslednik vse pogosteje udeležuje javnih dogodkov skupaj z voditelji Srbije, nekdanjih jugoslovanskih republik in člani diplomatskega zbora. 11. maja 2006 je v Kraljevskem dvoru priredil sprejem za delegate, ki so se udeležili srečanja o Srbiji in Črni gori. Sprejema so se udeležili guverner Narodne banke Srbije ter veleposlaniki in diplomati iz Slovenije, Poljske, Brazilije, Japonske, Združenih držav in Avstrije. Kasneje je imel osrednji govor pred predsednikoma vlad Vojislavom Koštunico in Milom Đukanovićem. V govoru je govoril o morebitnem članstvu Srbije v Evropski uniji. Delegatom je povedal:[25]

Poleg tega moramo v Srbiji in Črni gori upoštevati, da ne glede na našo obliko v Evropski uniji, imamo samo eno izbiro in to je, da delamo za skupno dobro vseh držav članic. Prav tako je pomembno upoštevati, da se bo stabilnost v naši regiji povečala, ko bo Srbija popolnoma pomirjena sama s seboj.

Po uspešnem referendumu o neodvisnosti Črne gore 21. maja 2006 se je ponovna vzpostavitev srbske monarhije znašla v dnevnih političnih razpravah. Monarhistični predlog za novo srbsko ustavo je bil objavljen skupaj z drugimi predlogi. Dokument, sprejet oktobra 2006, je republikanski. Srbski narod ni imel možnosti glasovati o sistemu vlade.

Prestolonaslednik je sprožil vprašanje ponovne vzpostavitve kraljevega položaja takoj po glasovanju. V sporočilu za javnost, izdanem 24. maja 2006, je izjavil:[26]

Uradno je potrjeno, da so prebivalci Črne gore glasovali za neodvisnost. Žalosten sem, vendar želim našim črnogorskim bratom mir, demokracijo in srečo. Črnogorci so naši bratje in sestre, ne glede na to, ali živimo v eni ali v dveh državah, tako je bilo in tako bo vedno.

Trdno verjamem v ustavno parlamentarno Kraljevino Srbijo. Spet moramo biti ponosni na močno Srbijo, ki je pomirjena sama s sabo in s sosedami. Bili smo ponosna, spoštovana in srečna država v dneh mojega pradedka kralja Petra I. Torej, zmoremo! Le če bomo imeli srbski duši blizu obliko vladavine: Kraljevino Srbijo.

Preprosto, kralj je nad dnevno politiko, je varuh narodne enotnosti, politične stabilnosti in kontinuitete države. V ustavnih parlamentarnih monarhijah je kralj zaščitnik javnega interesa: osebnega ali strankarskega interesa ni. Najpomembnejši je interes Srbije.

Pripravljen sem se srečati z vsemi našimi politiki; moramo sodelovati za skupno dobro Srbije in biti prijatelji v imenu prihodnosti naše države. Apeliram na konec nenehnih političnih prepirov, delitev in prepirov. Apeliram na zrelo demokratično razpravo v interesu Srbije. Srbija mora imeti jasne in realne cilje.

Leta 2011 je spletna anketa odprtega dostopa, ki jo je sestavil srbski srednjetržni tabloidni časnik Blic pokazala, da 64% Srbov podpira vrnitev monarhije.[27] Druga anketa, ki se je vršila maja 2013 je obeležila 39% Srbov, ki bi podprli monarhijo in 32% proti. Javnost je imela zadržke tudi do Aleksandrovega očitnega neznanja srbskega jezika.[28] 27. julija 2015 je časnik Blic objavil anketo "Da li Srbija treba da bude monarhija?" ("Bi Srbija morala biti monarhija?"); 49.8% anketirancev je izrazilo podporo obnovitvi monarhije, 44.6% jih je bilo proti in 5.5% jih je bilo glede vprašanja ravnodušnih.[29]

Odlikovanja

[uredi | uredi kodo]
Naslavljanje osebe
Aleksander, prestolonaslednik Srbije in Jugoslavije
NaslavljanjeNjegova kraljeva visokost
Ustni nazivVaša kraljeva visokost

Tuja

[uredi | uredi kodo]

Cerkvena

[uredi | uredi kodo]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Lundy D. R. The Peerage
  2. ↑ Munzinger Personen
  3. ↑ »Hrvatska književna revija«. Marulić. Zv. 26, št. 1–5. Zagreb: Croatian Literary Society of St. Cyril and Methodius. 1993. str. 272. OCLC 11046852.
  4. ↑ Louda; Maclagan (1981), p. 296
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 Fenyvesi (1981), p. 211
  6. ↑ Fenyvesi (1981), p. 212
  7. ↑ Fenyvesi (1981), p. 215
  8. ↑ »The decree on stripping the Karađorđević family of citizenship (translation)«. The Royal Family of Serbia. 20. januar 2014.
  9. ↑ »The royal family was stripped of their property (translation)«. The Royal Family of Serbia. 20. januar 2014.
  10. ↑ »Rehabilitation of Crown Prince Alexander«. royalfamily.org. 8. julij 2015.
  11. ↑ Tomlinson, Richard (2. februar 1993). »Obituary: Queen Alexandra of Yugoslavia«. The Independent. Arhivirano iz spletišča dne 6. maja 2022.
  12. ↑ »Did a London hotel room become part of Yugoslavia? - BBC News«. BBC News (v britanski angleščini). 17. julij 2016. Pridobljeno 18. julija 2016.
  13. ↑ »The Royal Family of Serbia«. royalfamily.org.
  14. ↑ Fenyvesi, Charles (18. april 1982). »HIS ROYAL HIGHNESS, THE INSURANCE AGENT«. Washington Post (v ameriški angleščini). ISSN 0190-8286. Pridobljeno 20. septembra 2022.
  15. ↑ »Relationship Calculator: Alexander Crown Prince of Yugoslavia«. genealogics.org. Genealogics.
  16. ↑ »Karađorđevići otputovali na kraljevsko venčanje«. novosti.rs. Novosti. 27. april 2011. Pridobljeno 19. maja 2025.
  17. ↑ »Familiile Regale participante la funeraliile Regelui Mihai I | Familia Regală a României / Royal Family of Romania«.
  18. ↑ »Ziua funeraliilor Regelui Mihai I al României | Familia Regală a României / Royal Family of Romania«.
  19. ↑ »SERBIAN ROYAL COUPLE AT THE FUNERAL OF QUEEN ELIZABETH II«. 19. september 2022.
  20. ↑ »CROWN PRINCE ALEXANDER'S STATEMENT FOLLOWING THE NEWS ABOUT KING CHARLES' HEALTH«. The Royal Family of Serbia. 6. februar 2024. Pridobljeno 6. februarja 2024.
  21. ↑ News Report of B92 as reproduced on Royal Family website Arhivirano 12 December 2013 na Wayback Machine.
  22. ↑ McKinsey, Kitty (27. junij 1997). »Kings Try for Comeback«. San Francisco Chronicle. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. novembra 2007.
  23. ↑ Letter from Patriarch Pavle to HRH Crown Prince Alexander II, 29 November 2003
  24. ↑ Luxmoore, Jonathan (8. december 2003). »Serbian Orthodox Leader Calls For Monarchy To Be Reintroduced«. Ecumenical News International. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. oktobra 2006.
  25. ↑ »Reception at the White Palace for the sixth summit state union of Serbia and Montenegro« (tiskovna objava). The Chancellery of H.R.H. Crown Prince Alexander II of Yugoslavia. 11. maj 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. oktobra 2006.
  26. ↑ »Statement of His Royal Highness Crown Prince Alexander II following the announcement of the Montenegro referendum results« (tiskovna objava). The Chancellery of H.R.H. Crown Prince Alexander II of Yugoslavia. 24. maj 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. maja 2012.
  27. ↑ Roberts, Michael (5. september 2011). »64% of Serbians polled vote Monarchy over Republic«. Balkans.com Business News. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. julija 2011.
  28. ↑ 39 percent of Serbians in favor of monarchy, poll shows Arhivirano 2 May 2013 na Wayback Machine.. Retrieved 2013-05-12.
  29. ↑ ANKETA Da li Srbija treba da bude monarhija?. Blic. (in Serbian). July 2015.
  30. ↑ 30,0 30,1 30,2 30,3 30,4 »Registers of the International Commission for Orders of Chivalry«. icocregister.com. Pridobljeno 26. maja 2022.

Viri in literatura

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Aleksander II. Karađorđević.

Opombe

[uredi | uredi kodo]
Aleksander II. Karađorđević
Rojen: 17. julij 1945
Jugoslovanska kraljevska družina
Predhodnik: 
Tomislav 		Prestolonaslednik Jugoslavije
17. julij 1945 – 29. november 1945 		Odprava monarhije
Nazivi, za katere se izraža zahteva
Nezasedeno
Naziv odpravljen, nasledi ga
kralj SHS/Jugoslavije leta 1918
Zadnji nosilec naziva
Peter I. 		— TITULAREN NAZIV —
Kralj Srbije
4. februar 2003 – danes
Razlog za neuspešno nasledstvo:
Srbija je od ukinitve Jugoslavije leta 2003 republika,
neodvisna os leta 2006 		Trenutni nosilec naziva
Dedič:
Princ Filip
Predhodnik: 
Peter II. 		— TITULAREN NAZIV —
Kralj Jugoslavije
3 November 1970 – present
Razlog za neuspešno nasledstvo:
Ukinitev kraljevine leta 1945
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Aleksander_II._Karađorđević&oldid=6453692«