Aleksander Dugin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Aleksandr Dugin
Aleksandr Dugin 13981126000.jpg
RojstvoAleksandr Geljevič Dugin
(1962-01-07) 7. januar 1962 (60 let)
Moskva, SSSR, Sovjetska zveza
DržavljanstvoFlag of the Soviet Union.svg Sovjetska zveza
Flag of Russia.svg Rusija
Poklicfilozof, geopolitik, politolog, profesor, sociolog, pisatelj, politik
ObdobjeSodobna filozofija
RegijaRuska filozofija
Šola/tradicijaNeo-Evrazijanizem
(Evrazijsko gibanje)
Nacionalni Bolševizem
InstitucijeDržavna univerza v Moskvi (2008–2014)
Glavna zanimanja
Sociologija, geopolitika, filozogija
Pomembne ideje
Neo-Evrazijanizem,
The Fourth Political Theory,
Telurokracijatalasokracija
Spletna stran
[http://www.4pt.su]

Aleksander Gelijevič Dugin (Rusko: Алекса́ндр Ге́льевич Ду́гин; rojen 7. januarja 1962) je filozof, politični analitik in strateg. Bil je glavni organizator Nacionalne Boljševiške Stranke, Nacionalne Boljševiške Fronte, in Evrazijske Stranke. Bil je tudi svetovalec govorniku Državne Dume Genadiju Železnjovu[3] in vodilnemu članu vodeče stranke na oblasti Združena Rusija, Sergeju Nariškinu.[4] Dugin je avtor več kot 30 knjig, med njimi Temelji geopolitike (1997) in Četrta Politična Teorija (2009).

Zgodnja leta in izobrazba[uredi | uredi kodo]

Dugin se je rodil v Moskvi v družino generalpolkovnika Sovjetske vojaške obveščevalne službe in pravnika, Gelija Aleksandroviča Dugina in matere Galine, zdravnice in znanstvenice na področju medicine.[5] Njegov oče je družino zapustil, ko je bil sin star tri leta, vendar je poskrbel, da so imeli dober življenjski standard; Duginu je občasno pomagal iz težav z oblastmi.[6] Zaradi vedenja sina so ga leta 1983 premestili v carinsko službo.[7] Leta 1979 je Aleksander vstopil v Moskovski Letalski Inštitut, vendar ni diplomiral in je moral opraviti dopisni tečaj drugje.[8] Pridobil je nato magisterij iz filozofije in sčasoma dva doktorata znanosti, enega iz sociologije, enega iz političnih ved.[9]

Leta 1980 se je Dugin pridružil Južinski skupini, združenju avantgardnih disidentov, ki so se šli Satanizem in druge oblike okultizma.[10][11] Znan je bil po svojem nagnjenju za nacizem, kar pripisuje uporu proti svoji sovjetski vzgoji, ne pa resnični simpatiji za Hitlerja.[12] Privzel je alter ego z imenom 'Hans Siever', sklicujoč se na Wolframa Sieversa, nacističnega raziskovalca paranormalnih tem.[13] Kot samouk se je naučil italijanščino, nemščino, francoščino in anglešćino;[14] govori tudi špansko.[15] V Državni Knjižnici V. I. Lenina , je odkril spise Juliusa Evole in privzel prepričanja Tradicionalistične Šole.[16]

Kariera in politični pogledi[uredi | uredi kodo]

Zgodnje aktivnosti[uredi | uredi kodo]

V osemdesetih letih je bil Dugin disident[17] in protikomunist.[18] Delal je kot novinar, preden je tik pred padcem komunizma šel v politiko. Leta 1988 se je s prijateljem Gejdarom Džemalom pridružil ultra-nacionalistični skupini Pamjat (Spomin), iz katere je kasneje izšel ruski fašizem.[19] Pomagal je napisati politični program za novo ustanovljeno Komunistično partijo Ruske federacije pod vodstvom Genadija Zjuganova.[20]

Publicistična kariera[uredi | uredi kodo]

Dugin je objavil leta 1997 Temelje geopolitike; delo se je uporabljalo kot učbenik v Akademiji Generalštaba ruske vojske - na radarju politologov v ZDA,[21] kot so delo med drugim imenovali " ruski Manifest Destiny".[22] Leta 1997 je prav tako njegov članek "fašizem – brez meja in rdeč" razglasil prihod "pristnega, resničnega, radikalno revolucionarnega in doslednega fašističnega fašizma" v Rusijo. Prepričan je, da " nikakor niso rasistični in šovinistični vidiki Nacionalsocializma pogojevali narave njegove ideologije. Ekscesi te ideologije v Nemčiji so stvar izključno Nemcev ... medtem ko ruski fašizem združuje naravni nacionalni konzervativizem s strastno željo po resničnih spremembah.[23] "Waffen-SS in še posebej znanstveni sektor te organizacije, Ahnenerbe, " sta bila po njegovem "intelektualna oaza v okviru nacionalsocialističnega režima"."[23]

Dugin je kmalu začel objavljati revijo Elementi, ki jo je začel s hvalo Francosko-belgijskemu avtorju Jean-François Thiriart, zagovorniku "evro-sovjetskega imperija, ki naj bi se raztezal od Dublina do Vladivostoka in bi se moral razširiti tudi na jug, saj potrebuje pristanišče na Indijskem Oceanu."[24] Elementi, v katerih je Dugin dosledno izražal občudovanje za caristično in stalinistično Rusijo, so tudi častili Juliusa Evolo. Dugin je sodeloval tudi s tednikom Den (Dan), ki ga je pred tem vodil Aleksander Prohanov.[20]

Ideologija[uredi | uredi kodo]

Dugin ne odobrava liberalizma zahoda, še posebno ne hegemonije ZDA.[25] Izjavlja, da smo "na strani Stalina in Sovjetske zveze".[26] Imenuje se za konservativca:"Mi konservativci želimo močno, trdno državo, želimo red in zdravo družino, pozitivne vrednote, krepitev pomena religije in cerkve v družbi". Dodaja: "Želimo domoljubni radio, televizijo, domoljubne strokovnjake, domoljubne klube. Želimo medije, ki izražajo nacionalne interese".[27] Po mnenju politologinje Marlene Laruelle bi miselnost Dugina, glavnega tvorca fašizma a-La-russe, lahko opisali kot koncentrične kroge skrajno desnih ideologij, katerih jedro so politične in filozofske tradicije kot ezoterični nacizem, Tradicionalizem/Perenializem, nemška konservativna revolucija in evropska nova resnica.[28]

Dugin podpira misel Martina Heideggerja, predvsem njegov geo-filozofski koncept Daseina (eksistence). [29] Po Duginu predstavljajo sile liberalne in kapitalistične zahodne civilizacije tisto, kar so stari Grki imenovali ὕβρις (hubris), "bistveno obliko titanizma" (proti-idealna oblika), ki nasprotuje nebesom ("idealna oblika - v smislu prostora, časa, bitja"). Z drugimi besedami, Zahod predstavlja "upor Zemlje proti Nebu". "Atomizirajočemu" univerzalizmu Zahoda Dugin postavlja kot nasprotje univerzalizem, izražen bogu, ki ga ljudje niso sposobni doumeti, in v politični ideji "imperija". [29] Vrednote kot demokracija, človekove pravice, individualizem itd. zanj niso univerzalne, temveč edinstvene za zahod. [30]

Evroazijanstvo, fašizem in pogledi na geopolitiko[uredi | uredi kodo]

Dugin se je zavzel za fašistična stališča,[31][32][33][34] in teorijo ustanovitve "Evroazijskega imperija", sposobnega upreti se Zahodu pod vodstvom ZDA.[31][32][35] Bil je organizator in prvi predsednik Narodne boljševiške stranke 1993 do 1998 (skupaj s Edvardom Limonovim), kasneje Nacionalne boljševiške fronte in Evrazijske stranke, ki je nato postala nevladno združenje. Duginova evrazijska ideologija je tako usmerjena v združitev vseh rusko govorečih narodov v eno samo državo s prisilnim teritorialnim razkosanjem preteklih republik Sovjetske zveze.[36][37]

V začetku leta 1990 Dugin pri Nacionalni Boljševiški Fronti med drugim raziskoval korenine nacionalnih gibanj in dejavnosti podpiranja ezoteričnih skupin v prvi polovici 20.stoletja. Sodeloval je s Christian Bouchetom,[38][39] takratnim članom francoskega Ordo Templi Orientis, in z njim gradil fašistična in integrativna interesna gibanja v Aziji in Evropi in s tem približeval mednarodno politiko evrazijskim geopolitičnim konceptom Rusije.

Dugin je dve leti preučeval geopolitične, semiotične in ezoterične teorije kontroverznega nemškega učenjaka Hermana Wirths (1885-1981), enega od ustanoviteljev nemškega Ahnenerbe. Posledica tega je bila knjiga Hiperborejska Teorija (1993), v kateri je Dugin v veliki meri podprl Wirthove ideje kot možen temelj za svoje Evrazijanstvo.[40] Očitno je to "eden najobsežnejših povzetkov in del o Wirthu v katerem koli jeziku".[41] Po besedah moldavskega antropologa Leonida Mosionjnika so se Wirthove odkrito divje ideje zelo dobro prilegle v ideološko praznino po propadu komunizma, liberalizma in demokracije.[42] Dugin je zagovarjal tudi legendo, da je Wirth napisal pomembno knjigo o zgodovini judovskega ljudstva in o Stari zavezi, tako imenovano Palestinabuch, ki bi lahko spremenila svet, ko je ne bi ukradli.[43]Na Duginove ideje, zlasti ideje o "turško-slovanskem zavezništvu v Evroazijski sferi" so začeli postajati pozorni v nekaterih nacionalističnih krogih v Turčiji, predvsem med domnevnimi člani mreže Ergenekon, ki je predmet odmevnega sodnega procesa zaradi obtožb zarote.  Duginova evrazijska ideologija je bila povezana tudi na njegovo pristajanje doktrin Tradicionalistične šole - Duginova tradicionalistična prepričanja so predmet študije v dolžini knjige J. Heiserja, Ameriški imperij je treba uničiti—Aleksander Dugin in nevarnosti imanentizirane Eshatologije.[44] Dugin se zavzema tudi za rusko-arabsko zavezništvo.[45]

Načeloma, ostajata Evrazija in naš prostor, osrednja Rusija, srčika nove anti-buržuazne, proti-amerikanskje revolucije  ... Novi Eurazijski imperij bo zgrajen na temeljnem načelu skupnega sovražnika: na odkanjanju atlanticizma, strateškem nadzoru nad ZDA in uporu, da bi liberalne vrednote prevladale nad nami. Ta skupni civilizacijski impulz bo osnova politične in strateške unije. Basics of Geopolitics

Prerojena Rusija naj bi po Buginovem konceptu (Charles Clover v Financial Times) bila nekoliko predelana različica Sovjetske zveze z odmevi Orwelovega 1984 , z Evrazijo kot eno od treh super držav velikosti celine, Vzhodno Azijo in Oceanijo kot drugima dvema, v stalnem konfliktu med sebod.[17] V evro-azijski sferi javnega diskurza pomeni totalitarna komunistična politika, ki jo v več kot tri desetletja zastopajo različne mednarodne skupine, "za Rusijo obliko ponovne integracije postsovjetskega okolja v Evro-azijsko vplivno sfero".[46] Severnoameriški program "sodeluje s široko paleto partnerjev iz vseh sektorjev civilne družbe" in "ga podpirajo nepovratna sredstva, mediji, regionalne pobude in tesno sodelovanje".[47]

Rusko pravoslavje in rodnoverstvo[uredi | uredi kodo]

Dugina je pri šestih letih v Ruski Pravoslavni cerkvi Mičurinskega krstila njegova prababica Elena Mihajlovna Kargalceva. Od leta 1999 je uradno vstopil v podružnico Starovercev, rusko versko gibanje, ki je zavrnilo 1652-1666 reforme uradne Ruske Pravoslavne Cerkve.[48] Duginova evroazijska filozofija dolguje veliko tradicionalnemu Integralizmu in Nouvelle Droite gibanjem in kot taka odmeva Neopaganizem,[48] kategorijo, ki v tem okviru pomeni gibanje Slovanska Domača Vera (Rodnoverstvo). Duginovo Evroazijstvo pogosto navajajo kot pripadnost istemu spektru teh gibanj,[49] poleg tega tudi vplivajo nanj hermetične, Gnostične in Vzhodne tradicije.[48] Sam poziva, da naj se razvoj "Vzhodne teologije in mističnih tokov" nasloni na Četrto Politično Teorijo.[50]

Po Marlene Laruelle nagnjenje k Staroverstvu Duginu omogoča, da stoji med poganstvom in pravoslavnim krščanstvom, ne da bi formalno sprejel ne eno ne drugo. Njegova izbira ni paradoksalna, saj je po njegovem mnenju - v luči Ren Russell Guenona - rusko pravoslavje in še posebej staroverci so ohranili ezoterični in pristni značaj, ki se je v zahodnem krščanstvu popolnoma izgubil. Kot taka se lahko Ruska pravoslavna tradicija združi z Neopaganizmom in tako gosti "nacionalistične sile Neopaganizma, ga zasidra na ruska tla in ga loči od dveh drugih krščanskih izpovedi".[48]

Politične stranke[uredi | uredi kodo]

Evrazijska Stranka[uredi | uredi kodo]

Evrazijska Stranka, ki zastopa novo-evrazijske ideje, se je ustanovila aprila 2001. Za Dugina poročajo, da je bil ustanovitelj skupine. Dejal je, da bo gibanje poudarilo kulturno raznolikost v ruski politiki in nasprotovalo "globalizaciji v ameriškem slogu in se uprlo tudi vrnitvi k komunizmu in nacionalizmu." Uradno je Ministrstvo za pravosodje stranko 31. maja 2001 priznalo.[20] Stranka Evrazija naj bi imela podporo v nekaterih vojaških krogih in s strani voditeljev Pravoslavne krščanske vere v Rusiji; stranka upa, da bo igrala ključno vlogo pri reševanju Čečenskega problema in pripravila temelje za Duginov cilj ruskega strateškega zavezništva z evropskimi in bližnjevzhodnimi državami, predvsem z Iranom.

Aleksander Dugin na mednarodni konferenci "Novo obzorje" maja 2018 v Mashadu, Iran

Leta 2005 je Dugin ustanovil Evroazijsko Mladinsko Zvezo Rusije kot mladinsko krilo mednarodnega Evrazijskega Gibanja.[51]

Nacionalna boljševiška stranka[uredi | uredi kodo]

Leta 1992 je Edvard Limonov ustanovil Nacionalno boljševiško fronto (NBF) z združenjem šestih manjših skupin.[52] Aleksander Dugin je bil med najzgodnejšimi člani in je bil ključnega pomena pri prepričevanju Limonova, da vstopi v politiko. Leta 1993 je podpisal izjavo o ustanovitvi stranke.[53] Stranka je prvič pritegnila pozornost leta 1992, ko so dva člana aretirali zaradi posedovanja bomb. Incident je NBP dal priliko za bojkot proti zahodnemu blagu.[54] NBF je združil moči z Nacionalno Fronto Odrešenja (široka koalicija ruskih komunistih in nacionalistov).[55] Leta 1998 je Dugin zapustil NBP zaradi nesporazumov z drugimi člani stranke.[56] Posledica je bila, da se je stranka premaknila na levo v ruskem političnem spektru, člani stranke pa so Dugina in njegovo skupino obsodili za fašiste.[57]

Stališče do Ukrajine in vloga v ruski politiki[uredi | uredi kodo]

Dugin podpira Putina in njegovo zunanjo politiko, vendar je nasprotoval ekonomski politiki ruske vlade. Njegov citat iz leta 2007: "Putinovih nasprotnikov ni več in če obstajajo, so duševno bolni in jih je treba poslati na klinični pregled. Putin je povsod, Putin je vse, Putin je absoluten, in Putin je nepogrešljiv" -je na listi laskanj pri bralcih Komersanta pristal na drugem mestu. pristal na drugem mestu.[58]

V Kremlju, Dugin predstavlja "vojno stranko", vejo znotraj vodstva nad Ukrajino.[59] Dugin je avtor Putinove pobude za priključitev Krima k Rusiji.[60] Menil je, da je vojna med Rusijo in Ukrajino neizogibna in pozval Putina, naj začne z Vojno v Donbasu.[60] Dugin je dejal: "ruska renesansa se lahko ustavi le v Kijevu."[61] Med proruskim konfliktom v Ukrajini leta 2014, Dugin je bil v rednih stikih s proruskimi separatističnimi uporniki.[62] Svoje stališče je opisal kot "brezpogojno pro-DPR in pro-LPR".[63] Klic na skype, objavljen na YouTube, ga kaže, kako daje navodila separatistom Južne in vzhodne Ukrajine ter deli nasvete Ekaterini Gubarev - njen mož Pavel Gubarev se je razglasil za guvernerja Regije Donetsk, nakar ga je Varnostna služba Ukrajine aretirala.[51] 31.Marca 2014 je bil aretiran Oleg Bahtijarov, član Eurasijske Mladinske zveze Rusije, ki jo je ustanovil Dugin.[51] Po podatkih ukrajinske varnostne službe je pripravil skupino približno 200 ljudi, da zasedejo parlament in druge vladne stavbe.[51]

Dugin je izjavil, da je razočaran nad Putinom, češ da med Ukrajinsko ofenzivo v začetku julija 2014 ni podprl proruskih upornikov.[62] Avgusta 2014 je Dugin pozval k izkoreninjenju ukrajinske identitete.[64]

Po Halji Koinašu (Harkovska Skupina Za Varstvo Človekovih Pravic) je Duginova "Evrazijska ideologija" nedvomno vplivala na dogodke v vzhodni Ukrajini in na rusko invazijo na Krim.[65] Po mnenju Vincenta Jauverta je Duginova radikalna ideologija postala osnova za notranjo in zunanjo politiko ruskih oblasti.[66] "Splača se prisluhniti Duginu, čer želiš razumeti, kakšno usodo Kremelj pripravlja svoji državi in celotni Evropi."[66]

Ukrajina je Duginu junija 2006 za pet let prepovedala vstop,[67] Kijev pa ga je leta 2007 razglasil za persona non grata.[68] Njegova evroazijska Mladinska zveza je bila v Ukrajini prepovedana.[67] Leta 2007 je Varnostna služba Ukrajine identificirala osebe Evrazijske mladinske Unije, krive za vandalizem na gori Hoverli leta 2007: povzpeli so se na Hoverla, najvišjo goro Ukrajine, posneli, kako žagajo grb Ukrajine, in naslikali emblem Evroazijske Mladinske zveze na spominskem simbolu Ustava Ukrajine.[67]ko je prispel na Mednarodno Letališče Simferopol junija 2007 so ga izgnali nazaj v Rusijo.[69]

Pred izbruhnila je vojna med Rusijo in Gruzijo leta 2008, je Dugin obiskal Južno Osetijo in napovedal: "naše čete bodo zasedle gruzijsko prestolnico Tbilisi, celotno državo in morda celo Ukrajino in polotok Krim, ki je zgodovinsko del Rusije."[70] Nato je dejal, da se Rusija "ne bi smela ustaviti pri osvoboditvi Južne Osetije, ampak bi se morala naprej", in "nekaj podobnega moramo ukreniti v Ukrajini."[71] Leta 2008 je Dugin izjavil, da bi morala Rusija ponoviti Gruzijski scenarij v Ukrajini, to je jo napasti.[72] Septembra 2008 po rusko-gruzijski vojni ni skrival jeze na Putina, ki si "ni upal pasti drugega čevlja" in "obnoviti imperija".[66]

10. oktobra 2014 je Dugin dejal: "Šele po obnovi Velike Rusije, to je Evrazijska Unija, lahko postanemo verodostojen svetovni igralec. Zdaj so se ti procesi zelo upočasnili. Ukrajinski maidan je bil odziv zahoda na napredovanje ruske integracije."[73] Opisal je Euromaidan kot državni udar, ki so ga izvedle ZDA: "Amerika želi vojno proti Rusiji voditi ne na svojo roko, temveč z prek Ukrajincev. ZDA so v času maidana izvedle državni udar za namen te vojne. ZDA so spravile neonacistične Rusofobe na Oblast za namen te vojne."[74] Dugin je dejal, da je Rusija glavna gonilna sila v trenutnih dogodkih v Ukrajini: "Rusija vztraja pri svoji suverenosti, pri svoji svobodi in odgovarja na izzive, k jim je bila izpostavljena, na primer v Ukrajini. Rusija poskuša integrirati postsovjetski prostor ..."[73] Kot pravi Izraelski politolog Vjačeslav Lihačov, "če resno vzamemo dejstvo, da je nekdo kot Aleksander Dugin ideolog cesarskega galopa za Zahod, potem lahko sklepamo, da se Rusija do Atlantskega oceana ne bo ustavila."[75]

9.julija 2014 je Dugin na svojem Facebook računu napisal prispevek, po katerem naj bi bil 6-letni otrok pribit na oglasno desko in ustreljen pred očetovimi očmi.[76] 16. Julija 2014, Nova Gazeta je predvajala video prispevek svojega dopisnika Eugena Feldmana na sprehodu po glavnem trgu v Slovjansku, sprašujoč lokalne stare ženske, če so slišale za umor otroka. Rekle so, da se tak dogodek ni zgodil.[76] Spletna stran Change.org je gostila peticijo državljanov, ki so zahtevali "celovito preiskavo z identifikacijo vseh oseb, ki so bile vpletene v to izmišljotino"[76]

2. oktobra 2014 je Dugin opisal razmere v Donbasu:" The humanitarna kriza že dolgo divja na ozemlju Novorosije. Beguncev v Ruski federaciji je že do milijon, če ne več. Velik del prebivalcev DPR in LPR se je preprosto preselil v tujino."[77] Konec oktobra 2014 je Dugin separatistom svetoval, da vzpostavijo diktaturo v Novorosiji toliko časa, dokler ne zmagajo v spopadu.[78]

Odnosi z radikalnimi skupinami v drugih državah[uredi | uredi kodo]

Dugin je vzpostavil stik s francoskim skrajno desničarskim mislecem Alain de Benoistom leta 1990.[79] Približno v istem času je spoznal tudi Belgijca Jean-Franoisa in Lacostea.[80] Leta 1992 je v Rusijo povabil nekatere evropske skrajno desne osebnosti, ki jih je bil pred tem srečal.[81] Pripeljal je tudi člane Jobbik in Zlata Zora v Rusijo, da bi okrepili svoje vezi z državo.[82] Po knjihi Vojna za večnost Benjamina R. Teitelbauma sta ste Dugin in Steve Bannon srečala v Rimu leta 2018 na razpravi o geopolitičnih odnosih Rusije z ZDA in Kitajsko ter o tradicionalistični filozofiji.[83] Dugin je razvil tudi stike s skrajno desnimi in skrajno levimi strankami v Evropski uniji, tako s Syrizo v Grčiji, Atako v Bolgariji, Svobodno stranko Avstrije in Front National v Franciji, v želji, da bi vplival na politiko EU do Ukrajine in Rusije.[64][84][85][86] Dugin je tesno povezan tudi z izraelskim novinarjem Avigdor Eskin, ki je prej služil v upravnem odboru Duginove stranke Evrazija.[87]

Peta kolona[uredi | uredi kodo]

Tipično retoriko o peti koloni kot tujih agentih ga Dugin uporablja za politične obtožbe v številnih publikacijah. V intervjuju za leto 2014, ki ga je objavil Vzgljad in Komsomolskaja Pravda, pravi: "Vodi se velik boj. In seveda ima Evropa svoj peto kolono.... In če jih imamo sedel križem rok in delaš grde stvari na Dozhd, V Evropi resnično prevladuje in vlada peta kolona v polnem razmahu. To je ena in ista finta ZDA"[88][89] Vidi ZDA za vsako sceno, tako tudi za rusko peto kolono; po njegovi izjavi "nevarnost naše pete kolone ni v tem, da bi bile močna, vredne vi vredna omembe, ampak najel jih je največji "boter" sodobnega sveta—ZDA. Zato so učinkoviti, delujejo, poslušajo jih, lahko si privoščijo vse, ko imajo za seboj svetovno silo."[88][89] Ameriško veleposlaništvo vidi kot središče za financiranje in vodenje pete kolone in zatrjuje: "vemo, da peta kolona prejema denar in navodila ameriškega veleposlaništva."[77]

Po Duginu je peta kolona podprla razpad Sovjetske Zveze, prevzela oblast pod Borisom Jelcinom in vladala nad Rusijo kot politično-ekonomska in kulturna elita do 2000; peta kolona je režim liberalnih reformatorjev iz 1990-ih in v njej so nekdanji ruski oligarhi Vladimir Gusinski, Boris Berezovski, pa nekdanji vladni uradniki Mihail Kasjanov, Boris Nemcov, Vladimir umetniški, kulturni in medijski delavci,[90] pa Odmev Moskve, Ruska državna univerza za humanistične vede, najvišje vrste Nacionalne raziskovalne univerze višje Ekonomske šole, pomemben del učiteljev. Moskovski državni inštitut za mednarodne odnose in manjšinski del učiteljev Moskovske Državne Univerze.[91] Dugin predlaga, da se peti koloni odvzame rusko državljanstvo in skupino deportira iz Rusije: "menim, da je treba peto kolono deportirati in jim odvzeti državljanstvo."[92] Vendar je Dugin leta 2007 trdil: "nasprotnikov Putinove politike ni več in če že obstajajo, so duševno bolni in jih je treba poslati na profilaktični zdravstveni pregled."[93][94] Leta 2014 je Dugin v intervjuju za Der Spiegel potrdil je, da meni, da so nasprotniki Putina duševno bolni.[18]

Dugin je v eni od svojih publikacij uvedel izraz šesta kolona in jo opredelil kot "peto kolono, ki se samo pretvarja, da je nekaj drugega",[90] to je tiste, ki so naklonjeni Putinu, vendar zahtevajo, da se zavzema za liberalne vrednote (v nasprotju z liberalno peto kolono, ki je posebej proti Putinu). Med postopkom 2014 rusko vojaško intervencijo v Ukrajini je Dugin dejal, da se je vsa ruska šesta kolona odločno bila za ukrajinskega oligarha Rinat Akhmetova.[61] Kot trdi, " se moramo boriti proti peti in šesti koloni."[73]

Rusko-ameriški umetnik Mihail Čemjakin pravi, da Dugin "šesto kolono" izumlja. "Kmalu bo verjetno na vrsti že sedma. "Peto kolono" se lahko razume. To smo mi, inteligenca, ničvredni, umazani, beremo Camusa. "šesta kolona" pa je po njegovem mnenju bolj nevarna, ker gre za osebno okolje Vladimirja Putina. Ta pa je naiven in ničesar ne razume. Po Duginu mu lahko ukaže, koga naj se ustreli in koga naj se zapre. Mogoče, Kudrina in morda, Medvedjeva ..."[95]

Po mnenju Dugina bi bilo treba celoten Internet prepovedati: "mislim, da je Internet kot tak, kot pojav, vredno prepovedati, ker nikomur ne daje nič dobrega."[96] Junija 2012 je Dugin na predavanju dejal, da sta kemija in fizika demonski znanosti in da se morajo vsi pravoslavni Rusi po zgledu Irana in Severne Koreje združiti okoli predsednika Rusije v zadnji bitki med dobrim in zlim.[97] Dodal je: "če se želimo osvoboditi zahoda, se moramo znebiti učbenikov fizike in kemije."[97]

Dugin je svoje stališče do ukrajinskega konflikta označil za "neomejno nasprotovanje Junti in ukrajinskemu nacizmu, ki uničujeta mirne civiliste", pa tudi kot zavračanje liberalizma in ameriške hegemonije.[63]

Izguba vodstva oddelka[uredi | uredi kodo]

Med konfliktom v Ukrajini je Dugin izgubil tudi ponujeno mesto vodje Oddelka za sociologijo mednarodnih odnosov Fakultete za sociologijo Moskovska Državna Univerza (medtem ko je namestnik vodje od leta 2009).[62][98] Leta 2014 je bila peticijo z naslovom "zahtevamo razrešitev profesorja Fakultete za sociologijo MSU A. G. Dugina!"ga je podpisalo več kot 10.000 ljudi in poslalo rektorju MSU Viktorju Sadovničijusu.[99] Peticija se je začela po Duginovem intervjuju, v katerem je dejal v zvezi z proruski aktivisti, ki so 2. maja 2014 zgoreli v stavbi v Odesi: "Toda to, kar vidimo 2.maja, presega vse meje. Ubij jih, ubij jih, ubij jih. Ne bi smelo biti več pogovorov. Kot profesor menim, da je tako". Medtem ko je govoril o "tistih, ki so 2. maja zagrešili brezpravje",[100] kar so mediji so to razlagali kot poziv k poboju Ukrajincev.[101] Dugin je trdil, da je bil odpuščen s tega delovnega mesta; univerza je trdila, da je bila ponudba za mesto vodje oddelka posledica tehnične napake in je bila zato preklicana ter da bo do septembra 2014 po pogodbi ostal profesor in namestnik vodje oddelka.[62] Dugin je napisal izjavo o odstopu od z mesta oseba Fakultete, ki ga je bilo treba zaradi ponujenega položaja vodje oddelka ponovno imenovati v osebje Moskovske državne univerze. Ker pa je bilo imenovanje odpovedano, ni bil več niti uslužbenec fakultete niti uslužbenec Moskovske državne univerze (obe članstvi sta formalno različni na MSU).[25]

Glavni urednik Tsargrada TV[uredi | uredi kodo]

Dugina je poslovnež Konstantin Malofeev kmalu po ustanovitvi televizijske postaje imenoval za glavnega urednika Tsargrad TV za.[102]

Sankcije[uredi | uredi kodo]

11. marca 2015 je Ministrstvo za finance ZDA dodalo Dugina na svoj seznam ruskih državljanov, ki so sankcionirani zaradi njihove vpletenosti v ukrajinsko krizo; njegova Evroazijska Mladinska Zveza je bil tudi na spisku.[103] Junija 2015 je Kanada dodala Dugina na svoj seznam sankcionirani posamezniki.[104]

Duginova dela[uredi | uredi kodo]

Arktos Media, založnik v angleškem jeziku za tradicionalistično in novo desno literaturo, je izdal Duginovih knjig [105][106]

  • Politični Platonizem, Arktos (2019)
  • Etnos in družba, Arktos (2018)
    • Konflikte der Zukunft-Die Rückkehr der Geopolitik, Bonus (2015)
  • Voini uma. Tri Logosa: Apollon, Dionis, Kibela, Akademičeskiji proekt (2014)
  • Jetnosociologija, Akademicheskii proekt (2014)
    • Etnosociologija, Arktos (2019)
  • Martin Hajdegger: filosofija drugogo Nachala, Akademičeskiji proekt (2013)
    • Martin Heidegger: filozofija drugega začetka Vrh ZDA (2014)
  • V poiskah Tiomnogo Logosa, Akademičeskiji proekt (2013)
  • Geopolitika Rossii, Gaudeamus (2012)
    • Zadnja vojna Sveta-otok: geopolitika sodobne Rusije, Arktos (2015)
  • Putin protiv Putina, Jauza (2012)
    • Putin proti Putinu, Arktos (2014)
  • ZDA in novi svetovni red (razprava z Olavo de Carvalho), Vide Uvodnik (2012)
  • Chetvertaja Politicheskaja Teorija, Amfora (2009)
    • Četrta Politična Teorija, Arktos (2012)
    • Die Vierte Politische Theorie, Arktos (2013)
    • Vzpon četrte politične teorije, Arktos (2017)
  • Evrazijskaja missija, Evrazija (2005)
    • Evrazijska misija: Uvod v Novoevrazijanstvo, Arktos (2014)
  • Pop-kultura i znaki vremeni, Amfora (2005)
  • Filosofija voini, Jauza (2004)
  • Absoliutnaja rodina, Arktogeia-tsentr (1999)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

  • Vseslovenski narod
  • Antiglobalizacijsko gibanje
  • Dimitri Kitsikis
  • Velika Rusija
  • Vmesna Regija
  • Palestinabuch
  • Panslavizem
  • Ruski nacionalizem
  • Statizem
  • Seznam ruskih filozofov

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "Alexander Dugin's "The Fourth Political Theory"". 4pt.su. 24 July 2013.
  2. Charlottesville's Alt-right Leaders Have a Passion for Vladimir Putin
  3. Eurasian Mission: An Introduction to Neo-Eurasianism, Arktos (2014) p.26
  4. Shaun Walker (23 March 2014). "Ukraine and Crimea: what is Putin thinking?". The Guardian.
  5. (ruščina). Литературная Россия https://web.archive.org/web/20121022031837/http://www.litrossia.ru/2007/15/01412.html. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22 October 2012. Pridobljeno dne 18 March 2012. Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
  6. Clover, Charles (2016-04-26). Black Wind, White Snow: The Rise of Russia's New Nationalism (angleščina). Yale University Press. str. 234–235. ISBN 978-0-300-22394-1. Dugin, who left Alexander's mother when his son was three. While Dugin had very little contact with the man after that, it does appear that his father loomed large in his life. Dugin has been vague in various interviews about his father's profession. He told me and others that Geli was a general in military intelligence (the GRU). But when pressed, he admitted he didn't actually know for a fact what he did. 'At the end of his life he worked for the customs police, but where he worked before that – he did not tell me. That I do not really know.' Dugin's friends, however, are adamant that his father must have been someone of rank within the Soviet system. For starters, the family had the accoutrements of prestige – a nice dacha, relatives with nice dachas, and access to opportunities. According to Dugin's close friend and collaborator Gaidar Dzhemal, Geli Dugin had, on more than one occasion, intervened from a high-ranking position in the Soviet state to get his son out of trouble.
  7. Clover, Charles (2016-04-26). Black Wind, White Snow: The Rise of Russia's New Nationalism (angleščina). Yale University Press. ISBN 978-0-300-22394-1. Alexander, Geli was transferred to the customs service after his son's detention in 1983 by the KGB.
  8. «Континент»№ 21(83)- 22(84),2002 р.
  9. Aleksandr Gel'evic Dugin, Prefazione, Comprendere Dugin - Vita, in Andrea Virga (a cura di), La Quarta Teoria Politica, 2ª ed., NOVAEUROPA, 2017, pp.
  10. Teitelbaum, Benjamin R. (2020-04-21). War for Eternity: The Return of Traditionalism and the Rise of the Populist Right (angleščina). Penguin Books Limited. str. 41. ISBN 978-0-14-199204-4.
  11. Clover, Charles (2016-04-26). Black Wind, White Snow: The Rise of Russia's New Nationalism (angleščina). Yale University Press. ISBN 978-0-300-22394-1. The Yuzhinsky circle gained a reputation for Satanism, for séances, a devotion to all things esoteric – mysticism, hypnotism, Ouija boards, Sufism, trances, pentagrams and so forth
  12. Clover, Charles (2016-04-26). Black Wind, White Snow: The Rise of Russia's New Nationalism (angleščina). Yale University Press. ISBN 978-0-300-22394-1. Dugin is very forthright about his early Nazi antics, which he says were more about his total rebellion against a stifling Soviet upbringing than any real sympathy for Hitler. Still, virtually everyone who remembers Dugin from his early years brings it up.
  13. Clover, Charles (2016-04-26). Black Wind, White Snow: The Rise of Russia's New Nationalism (angleščina). Yale University Press. ISBN 978-0-300-22394-1. before. He adopted the nom de plume 'Hans Sievers', which added a hint of Teutonic severity to an already colourful and fairly camp militaristic–folklore style. The impression he created was, as his later collaborator Eduard Limonov described it, a 'picture of Oscar Wildean ambiguity'. Sievers was not just a stage name: it was a complete persona and alter ego. This was painstakingly composed of as many antisocial elements as its creator could find – a total and malevolent rebellion not just against the Soviet Union, but against convention and public taste as a whole: his namesake, Wolfram Sievers
  14. Clover, Charles (2016-04-26). Black Wind, White Snow: The Rise of Russia's New Nationalism (angleščina). Yale University Press. ISBN 978-0-300-22394-1. In the evenings he read voraciously, learned to speak Italian, German, French and English, played the guitar and wrote songs.
  15. Alexandr Dugin en Argentina: "Nada puede frenar la transición hacia el mundo multipolar". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2021-12-11.
  16. Teitelbaum, Benjamin R. (2020-04-21). War for Eternity: The Return of Traditionalism and the Rise of the Populist Right (angleščina). Penguin Books Limited. str. 43. ISBN 978-0-14-199204-4.
  17. 17,0 17,1 Charles Clover (5 October 2011). "Putin's grand vision and echoes of '1984'". Financial Times.
  18. 18,0 18,1 Christian von Neef (14 July 2014). "Jeder Westler ist ein Rassist". Der Spiegel (nemščina) (29). Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani Neef so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  19. Clover, Charles (2016-04-26). Black Wind, White Snow: The Rise of Russia's New Nationalism (angleščina). Yale University Press. ISBN 978-0-300-22394-1. The KGB's goal, according to Yakovlev, was to allow the dissident movement to 'let off steam', but it quickly lost control of Pamyat. 'From Pamyat there grew a new generation of more extreme Nazi movements. In this way the KGB gave birth to Russian fascism.'
  20. 20,0 20,1 20,2 John Dunlop (January 2004). "Aleksandr Dugin's Foundations of Geopolitics". Demokratizatsiya. 12 (1): 41. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2014-05-11.
  21. Dunlop, John B. (July 30, 2004). "Russia's New—and Frightening—"Ism"". Hoover Institution. Pridobljeno dne 12 October 2017.
  22. "The Unlikely Origins of Russia's Manifest Destiny". Foreign Policy. Pridobljeno dne 2017-10-23.
  23. 23,0 23,1 Andreas Umland (15 April 2008). "Will United Russia become a fascist party?". Hürriyet Daily News.
  24. Allensworth, Wayne (1998). The Russian Question: Nationalism, Modernization and Post-Communist Russia. Lanham, MD: Rowman and Littlefield. str. 251.
  25. 25,0 25,1 (ruščina). BBC Russian Service. 30 June 2014 http://www.bbc.co.uk/russian/russia/2014/06/140630_dugin_msu_university_dismissal. Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč) Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani BBC 2014 so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  26. Иван Зуев (31 October 2012). (ruščina). Nakanune.ru http://www.nakanune.ru/articles/16845. Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
  27. Дугин (28 September 2012). (ruščina). Nakanune.ru http://www.nakanune.ru/articles/16946/. Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
  28. Laruelle 2019, str. 95–96.
  29. 29,0 29,1 "Ereticamente intervista Aleksandr Dugin, a cura di Eduardo Zarelli" [Ereticamente interviews Aleksandr Dugin, edited by Eduardo Zarelli]. Ereticamente.net (italijanščina). 31 March 2018. Pridobljeno dne 27 April 2020.
  30. "Did philosopher Alexander Dugin, aka "Putin's brain," shape the 2016 election?". 5 May 2018.
  31. 31,0 31,1 Shekhovtsov, Anton (2009). "Aleksandr Dugin's Neo-Eurasianism: The New Right à la Russe". Religion Compass: Political Religions. 3: 697–716. doi:10.1111/j.1749-8171.2009.00158.x. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3 November 2020. Pridobljeno dne 24 February 2015.
  32. 32,0 32,1 Ingram, Alan (November 2001). "Alexander Dugin: geopolitics and neo-fascism in post-Soviet Russia". Political Geography. 20 (8): 1029–1051. doi:10.1016/S0962-6298(01)00043-9.
  33. Shekhovtsov, Anton (2008). "The Palingenetic Thrust of Russian Neo-Eurasianism: Ideas of Rebirth in Aleksandr Dugin's Worldview". Totalitarian Movements and Political Religions. 9: 491–506. doi:10.1080/14690760802436142. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18 September 2020. Pridobljeno dne 24 February 2015.
  34. "Aleksander Dugin: Czekam na Iwana Groźnego" [Aleksander Dugin: I am waiting for Ivan the Terrible]. Fronda (poljščina). 23 February 2015. str. 133. Pridobljeno dne 27 April 2020. In Russian Orthodox christianity a person is a part of the Church, part of the collective organism, just like a leg. So how can a person be responsible for himself? Can a leg be responsible for itself? Here is where the idea of state, total state originates from. Also because of this, Russians, since they are Orthodox, can be the true fascists, unlike artificial Italian fascists: of Gentile type or their Hegelians. The true Hegelianism is Ivan Peresvetov – the man who in 16th century invented the oprichnina for Ivan the Terrible. He was the true creator of Russian fascism. He created the idea that state is everything and an individual is nothing.
  35. Stephen Shenfield (2001). Russian Fascism: Traditions, Tendencies, Movements. M. E. Sharpe. str. 195.
  36. Robert Horvath (21 August 2008). "Beware the rise of Russia's new imperialism". The Age. Pridobljeno dne 27 April 2020.
  37. "Вопросы к интервью – В ГОСТЯХ:Александр Дугин" [Questions for the interview – GUEST: Alexander Dugin]. Echo of Moscow (ruščina). 8 August 2008. Pridobljeno dne 27 April 2020.
  38. The Ordo Templi Orientis Phenomenon.
  39. Fr. Marsyas.
  40. Aleksandr G. Dugin, Hyperborean Theory: The Experience of Ariosophical Research (Giperboreiskaia teoriia: Opit ariosofskogo issledovaniia), Moscow 1993.
  41. Jafe Arnold, Mysteries of Eurasia: The Esoteric Sources of Alexander Dugin and the Yuzhinsky Circle, Research Masters Thesis, Amsterdam 2019, p. 72-73.
  42. Highly critical of Dugin's enthousiasm for Wirth: Leonid A. Mosionjnik, Technology of the Historical Myth (Tekhnologiya istoricheskogo mifa), Saint Petersburg 2012, p. 95-102 et passim (here for download).
  43. Aleksandr G. Dugin, 'Herman Wirth: In Search of the Holy Grail of Meanings' (German Virt: v poiskakh Sviatogo Graalia smislov) (1998), in: Ibidem, Philosophy of Traditionalism (Filosofiia Traditsionalizma), Moscow 2002, p. 135-167, 162.
  44. James D. Heiser (May 2014). The American Empire Should Be Destroyed: Alexander Dugin and the Perils of Immanentized Eschatology. Repristination Press. ISBN 978-1891469435.
  45. Megah Stack (4 September 2008). "Russian nationalist advocates Eurasian alliance against the U.S." Los Angeles Times. California. Pridobljeno dne 26 August 2016.
  46. RAND (2017). "Russian Views of the International Order". Pridobljeno dne 21 November 2017.
  47. OSF. "Eurasia Program". Pridobljeno dne 21 November 2017.
  48. 48,0 48,1 48,2 48,3 Laruelle (2006).
  49. Marat Shterin (2016).
  50. Aleksandr Dugin.
  51. 51,0 51,1 51,2 51,3 Shynkarenko, Oleg (4 February 2014). "Alexander Dugin: The Crazy Ideologue of the New Russian Empire". The Daily Beast.
  52. Lee, p. 314
  53. "Нацбол.ру - Нацбол должен знать - Декларация о создании НБП". 21 September 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21 September 2008. Pridobljeno dne 2 September 2018.
  54. Lee, p. 320
  55. Lee, p. 321
  56. "ВОС". w-o-s.ru. Pridobljeno dne 2 September 2018.
  57. Yasmann, Victor (29 April 2005). "Russia: National Bolsheviks, The Party Of 'Direct Action'". Radio Free Europe Radio Liberty. Pridobljeno dne 15 November 2018. For this mobilization, the NBP used a bizarre mixture of totalitarian and fascist symbols, geopolitical dogma, leftist ideas, and national-patriotic demagoguery.
  58. [Who will praise him better than the rest] |trans-title= zahteva |title= (pomoč). Kommersant (ruščina). 2007 http://www.kommersant.ru/Tests/Test10.aspx |url= manjkajoč naslov (pomoč). Pridobljeno dne 24 March 2016.
  59. Donald N. Jensen (1 October 2014). "Are the Kremlin Hardliners Winning?". Institute of Modern Russia.
  60. 60,0 60,1 Dina Newman (10 July 2014). "Russian nationalist thinker Dugin sees war with Ukraine". BBC News.
  61. 61,0 61,1 Александр Дугин (21 May 2014). (ruščina). Nakanune.ru http://www.nakanune.ru/news/2014/5/21/22353563/. Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč) Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani За Ахметова so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  62. 62,0 62,1 62,2 62,3 Ben Hoyle (3 July 2014). "Putin accused of betraying and abandoning Ukraine separatists". The Australian. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani DOUPOU so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči). Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani DOUPOU so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  63. 63,0 63,1 "Ректор МГУ уволил Александра Дугина". lenta.ru. Pridobljeno dne 29 March 2018. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani lenta.ru so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  64. 64,0 64,1 Jones, Sam; Hope, Kerin; Weaver, Courtney (28 January 2015). "Alarm bells ring over Syriza's Russian links". Financial Times.
  65. Halya Coynash (2 July 2014). "Intrigue over 'dismissal' of Putin's ideologue, Alexander Dugin". Kharkiv Human Rights Protection Group.
  66. 66,0 66,1 66,2 Vincent Jauvert (3 May 2014). "Le Raspoutine de Poutine". Le Nouvel Observateur (francoščina). Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani Jauvert so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  67. 67,0 67,1 67,2 [The Security Service of Ukraine identified persons who outraged Ukraine's state symbols on the mountain of Hoverla] |trans-title= zahteva |title= (pomoč) (ruščina). 20 October 2007 http://newvv.net/politics/ukraine/188184.html |url= manjkajoč naslov (pomoč).
  68. Marlène Laruelle (3 September 2008). "Neo-Eurasianist Alexander Dugin on the Russia–Georgia conflict". Central Asia-Caucasus Institute Analyst.
  69. Andreas Umland (14 June 2007). "Vitrenko's flirtation with Russian "Neo-Eurasianism"". Kyiv Post (op-ed).
  70. "Road to War in Georgia: The Chronicle of a Caucasian Tragedy". Der Spiegel. 25 August 2008.
  71. Alexander Dugin (8 August 2008). "Interview" (ruščina). Echo of Moscow.
  72. Ірина Біла (10 September 2008). (ukrajinščina). Radio Free Europe/Radio Liberty http://www.radiosvoboda.org/content/article/1197679.html. Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
  73. 73,0 73,1 73,2 Татьяна Медведева (10–16 October 2014). Газета "Культура" (ruščina) http://portal-kultura.ru/articles/person/64670-aleksandr-dugin-nuzhno-borotsya-s-shestoy-kolonnoy/. Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč) Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani Медведева so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  74. Руслан Горевой (30 July 2014). Газета "Версия" (ruščina) (24) http://versia.ru/articles/2014/jun/30/na_poroge_voyny. Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
  75. Юрій Савицький (22 September 2014). (ukrajinščina). Radio Free Europe/Radio Liberty http://www.radiosvoboda.org/content/article/26599384.html. Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
  76. 76,0 76,1 76,2 Мария Епифанова (16 July 2014). Novaya Gazeta (ruščina) (77) http://www.novayagazeta.ru/politics/64440.html. Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
  77. 77,0 77,1 Александр Дугин (2 October 2014). (ruščina). Nakanune.ru http://www.nakanune.ru/articles/19518/. Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč) Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani заговор so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  78. (ruščina). Joinfo.ua. 29 October 2014 http://joinfo.ua/politic/1041112_Novosti-Novorossii-dostizheniya-pobedi-Dugin.html. Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
  79. Clover, Charles (2016-04-26). Black Wind, White Snow: The Rise of Russia's New Nationalism (angleščina). Yale University Press. ISBN 978-0-300-22394-1. Before being introduced to Alexander Dugin in June 1990, the French writer Alain de Benoist had never really gone out of his way to meet Russians, and they had never really gone out of their way to meet him.
  80. Clover, Charles (2016-04-26). Black Wind, White Snow: The Rise of Russia's New Nationalism (angleščina). Yale University Press. ISBN 978-0-300-22394-1. Another radical Dugin courted was Jean-François Thiriart, an eccentric Belgian optician, who was a proponent of National Bolshevism and a European empire stretching from Vladivostok to Dublin ... Dugin also met Yves Lacoste, publisher of Hérodote, a journal devoted to geopolitics, who appears to have been an adviser to various French political figures.
  81. Clover, Charles (2016-04-26). Black Wind, White Snow: The Rise of Russia's New Nationalism (angleščina). Yale University Press. ISBN 978-0-300-22394-1. Dugin travelled extensively in Europe. He spoke at a colloquium organized by de Benoist, and appeared on Spanish TV and at various conferences. In 1992 he would ultimately invite his new cohort of European far-rightists to Moscow, where they met some of Dugin's new patrons, who – they were surprised to realize – included quite a few military men.
  82. Teitelbaum, Benjamin R. (2020-04-21). War for Eternity: The Return of Traditionalism and the Rise of the Populist Right (angleščina). Penguin Books Limited. str. 58. ISBN 978-0-14-199204-4.
  83. Teitelbaum, Benjamin R. (2020-04-21). War for Eternity: The Return of Traditionalism and the Rise of the Populist Right (angleščina). Penguin Books Limited. str. 1–2. ISBN 978-0-14-199204-4.
  84. Coalson, Robert (28 January 2015). "New Greek Government Has Deep, Long-Standing Ties With Russian 'Fascist' Dugin". Radio Free Europe/Radio Liberty.
  85. Shekhovtsov, Anton (28 January 2015). "Aleksandr Dugin and Greece's SYRIZA Connection". The Interpreter Magazine.
  86. Mehmet Ulusoy: "Rusya, Dugin ve‚ Türkiye'nin Avrasyacılık stratejisi" Aydınlık 5.
  87. Clover, Charles (2016). Black Wind, White Snow. Yale University Press. str. 240.
  88. 88,0 88,1 Петр Акопов (20 February 2014). Vzglyad (ruščina) http://www.vz.ru/politics/2014/2/20/672632.html. Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
  89. 89,0 89,1 Komsomolskaya Pravda (ruščina). 20 February 2014 http://www.kp.ru/daily/26197.4/3084361/. Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
  90. 90,0 90,1 Александр Дугин (29 April 2014). Vzglyad (ruščina) http://vz.ru/opinions/2014/4/29/684247.html. Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč) Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani Шестая so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  91. Александр Дугин (24 March 2014), [The fifth column and liberal ideology: an anomaly of permissiveness] |trans-title= zahteva |title= (pomoč) (ruščina), Eurasiainform.md https://web.archive.org/web/20140729212858/http://eurasiainform.md/pyataya-kolonna-i-liberalnaya-ideologiya-anomaliya-vsedozvolennosti-aleksandr-dugin.html |archiveurl= manjkajoč naslov (pomoč), arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29 July 2014, pridobljeno dne 4 October 2014
  92. Елена Янкелевич (18 August 2014). (ruščina). Riafan.ru http://riafan.ru/56800-andrey-makarevich-pyataya-kolonna-ili-zhertva-travli/. Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
  93. Максим Соколов (5 October 2007). [Putin is absolute] |trans-title= zahteva |title= (pomoč). Izvestia (ruščina) http://izvestia.ru/news/329407 |url= manjkajoč naslov (pomoč).
  94. Григорий Пасько (2007). Шизофрения, или Будьте здоровы! [Schizophrenia, or To your health!]. Index on Censorship (ruščina) (27).
  95. Виктор Резунков (20 October 2014). (ruščina). Radio Free Europe/Radio Liberty http://www.svoboda.org/content/article/26646237.html. Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
  96. God is against Internet (Dugin's speech in Russian) na YouTubu
  97. 97,0 97,1 Владислав Гольянов (13 June 2012). (ruščina). Baltinfo.ru http://www.baltinfo.ru/2012/06/13/Vladimir-Puti-kak-spasitel-ot-sataninskogo-Zapada-284483. Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
  98. Fitzpatrick, Catherine A (27 June 2014). "Russia This Week: Dugin Dismissed from Moscow State University? (23–29 June). Entry at 2002GMT". The Interpreter. Pridobljeno dne 12 January 2015.
  99. "Требуем увольнения профессора факультета социологии МГУ А. Г. Дугина!". Change.org. 2014.
  100. [1] with transcript (retrieved December 26, 2018)
  101. "В России собирают подписи за увольнение профессора МГУ, призвавшего убивать украинцев". 15 July 2014.
  102. Shymko, Lesia (5 September 2019). "The weaponization of religion: How the Kremlin is using Christian fundamentalism to advance Moscow's agenda". The Day (Kiev).
  103. "U.S. Department of the Treasury Ukraine-related Designations". treasury.gov. 11 March 2015.
  104. "Expanded Sanctions List". pm.gc.ca. 29 June 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20 August 2015.
  105. R., Teitelbaum, Benjamin (2 January 2017). Lions of the north : sounds of the new Nordic radical nationalism. New York, NY. str. 51. ISBN 9780190212599. OCLC 953576248.
  106. Heidi Beirich (21 November 2014). "White Identity Worldwide". Southern Poverty Law Center.