Al-Nasir
| al-Nāṣir li-Dīn Allāh الناصر لدين الله | |
|---|---|
| Kalif Amir al-Muminin | |
 Možna upodobitev al-Nasirja, ki drži dva zmaja, ki bi lahko bila simbol njegove zmage nad dvema glavnima sovražnikoma: velikim mojstrom asasinov in vladarjem Horezmijskega cesarstva Mohamedom II.; Bagdad, Bab al-Talsim, zgrajen okoli leta 1221–1122[1][2][3] | |
| 34. kalif Abasidskega kalifata (v Bagdadu) | |
| Vladanje | 28. marec 1180 – 5. oktober 1225 |
| Predhodnik | al-Mustadi |
| Naslednik | al-Zahir |
| Rojstvo | 6. avgust 1158 Bagdad, Abasidski kalifat |
| Smrt | 5. oktober 1225 (67 let) Bagdad, Abasidski kalifat |
| Ženi |
|
| Potomci | |
| Dinastija | Abasidska dinastija |
| Oče | al-Mustadi |
| Mati | Sajida Zumurud Hatun |
| Religija | sunitski islam |
| Poklic | pisatelj, politik, guverner, kalif |
Abu al-Abas Ahhmed ibn al-Hasan al-Mustadi (arabsko أبو العباس أحمد بن الحسن المستضيء), bolj znan po svojem lakabu al-Nasir li-Din Alah (الناصر لدين الله), je bil od leta 1180 do svoje smrti abasidski kalif s sedežem v Bagdadu, * 6. avgust 1158, † 5. oktober 1225.
Al-Nasirjev lakab dobesedno pomeni 'On, ki daje zmago veri Boga'. Nadaljeval je prizadevanja svojega starega očeta al-Muktafija II. pri obnovi kalifata v njegovo staro prevladujočo vlogo in dosegel presenetljivo veliko uspeha, saj je njegova vojska osvojila celo dele Irana.[5] Po besedah zgodovinarke Angelike Hartmann je bil al-Nasir zadnji učinkoviti abasidski kalif.[6]
Poleg vojaških uspehov je al-Nasir v Bagdadu zgradil številne spomenike, ki še vedno stojijo. Mednje spadata mošeja in mavzolej Zumurud Hatun.
Biografija
[uredi | uredi kodo]Al-Nasir je bil sin kalifa al-Mustadija in njegove turške umm al-valad Zumurud (Smaragd).[7] Njegova vladavina je bila nenavadna zaradi vzpona skupin futuva z značilnostmi, podobnimi viteštvu, povezanih z bagdadskimi ajarji. Te urbane družbene skupine so že dolgo obstajale v Bagdadu in drugod in so bile pogosto vpletene v mestne konflikte, zlasti v sektaške izgrede. Al-Nasir jih je spremenil v orodje svoje oblasti in jih reorganiziral po sufističnih načelih in ideologiji.
V zgodnjih letih njegovega kalifata je bil njegov cilj otresti se seldžuške oblasti in jo nadomestiti s svojo. Spodbujal je upor proti Togrulu III., seldžuškemu sultanu Perzije. Na njegovo pobudo se je odzval horezemski šah Ala ad-Din Tekiš in napadel seldžuške sile in jih leta 1194 premagal. Togrul je bil ubit, njegova glava pa razstavljena v kalifovi palači. Tekiš, ki je bil zdaj priznan kot vrhovni vladar Vzhoda, je kalifu podaril nekaj perzijskih provinc, ki so bile v posesti Seldžukov.
Al-Nasir je poslal k Tekišu svojega vezirja z nekaj darili, toda vezir je razjezil Tekiša, da je napadel kalifove čete in jih premagal. Med vladarjema so dolga leta vladali sovražni odnosi. Kalif je s pomočjo ismailskega odposlanca umoril Tekiševega guvernerja, Tekiš pa je za povračilo ukazal izkopati truplo al-Nasirjevega vezirja, ki je umrl na pohodu proti njemu, in njegovo glavo obesiti v Horezmu. Kalif, razdražen zaradi tega in drugih sovražnih dejanj, se je maščeval tako, da je poniževalno ravnal z romarji, ki so prišli z vzhoda pod horezemsko zastavo. Poleg tega bednega maščevanja ni bil sposoben nobene odkrite sovražnosti.
Tekišev sin Mohamed II. (vlada 1200–1220), jezen zaradi kalifovih dejanj, je ustanovil položaj šiitskega kalifa, da bi ohromil al-Nasirjevo duhovno moč. Po tem dejanju je svojo vojsko usmeril proti Bagdadu. Nekateri srednjeveški zgodovinarji pišejo, da je al-Nasir pozval Džingiskana, vzhajajočega mongolskega poglavarja, naj ustavi Mohamedovo napredovanje. Trditev je sporna, kalif pa je verjetno res imel nekaj stikov z nemuslimanskimi Mongoli.
Kalif je kmalu ugotovil, da je Džingiskan precej nevaren. Džingiskanove horde so namreč zavladale stepam Srednje Azije in pregnale horezemskega šaha, ki je umrl v izgnanstvu na otoku v Kaspijskem jezeru.
Smrt
[uredi | uredi kodo]Al-Nasir je zadnja tri leta preživel paraliziran in skoraj slep. Dvajset dni je trpel za grižo in nato umrl.[8] Nasledil ga je njegov sin al-Zahir kot petintrideseti abasidski kalif. Sin je vladal malo časa, a je v tem času znižal davke in zgradil močno vojsko, da bi se uprl vpadom tujcev. Umrl je 10. julija 1226, devet mesecev po svojem prihodu na prestol. Nasledil ga je sin in al-Nasirjev vnuk al-Mustansir.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Hillenbrand, Robert (1999). Islamic art and architecture. London: Thames and Hudson. str. 124, sl. 97. ISBN 978-0-500-20305-7.
- ↑ El-Hibri, Tayeb (22. april 2021). The Abbasid Caliphate: A History. Cambridge University Press. str. 237. doi:10.1017/9781316869567.005.
- ↑ Kuehn, Sara (2011). The dragon in medieval East Christian and Islamic art. Leiden: Brill. str. 25–26. ISBN 978-90-04-18663-7
- ↑ Hassan, M. (2018). Longing for the Lost Caliphate: A Transregional History. Princeton University Press. str. 284 n. 13. ISBN 978-0-691-18337-4.
- ↑ El-Hibri, Tayeb (22. april 2021). The Abbasid Caliphate: A History (v angleščini). Cambridge University Press. ISBN 978-1-107-18324-7.
- ↑ Hanne, Eric J. (2007). Putting the Caliph in His Place: Power, Authority, and the Late Abbasid Caliphate. Fairleigh Dickinson University Press. str. 204. ISBN 978-0-8386-4113-2.
- ↑ ʻIzz al-Dīn Ibn al-Athīr, Years 589-629/1193-1231: The Ayyūbids After Saladin and the Mongol Menace, prev. D.S. Richards, Ashgate Publishing, 2008, str. 260
- ↑ ʻIzz al-Dīn Ibn al-Athīr, Years 589-629/1193-1231: The Ayyūbids After Saladin and the Mongol Menace, str. 260
Viri
[uredi | uredi kodo]- Bosworth, C.E. (1968). "The Political and Dynastic History of the Iranian World (A.D. 1000–1217)". V Boyle, John Andrew (ur.). The Cambridge History of Iran. Vol. 5: The Saljuq and Mongol Periods. Cambridge: Cambridge University Press. str. 1–202. ISBN 0-521-06936-X.
- Buniyatov, Z.M. (2015). A History of The Khorezmian State under the Anushteginids 1097 – 1231. IICAS Samarkand. ISBN 978-9943-357-21-1.
- Hanne, Eric J. (2007). Putting the Caliph in His Place: Power, Authority, and the Late Abbasid Caliphate. Madison, New Jersey: Fairleigh Dickinson University Press. ISBN 978-0-8386-4113-2.
- Hitti, Philip K. (1970). History of The Arabs (10th izd.). The Mcmillan Press Ltd., London. ISBN 0-333-09871-4.
- Peacock, A.C.S.; Yıldız, Sara Nur, ur. (2013). The Seljuks of Anatolia: Court and Society in the Medieval Middle East. I.B.Tauris. ISBN 978-1848858879.
- Zaporozhets, V. M (2012). The Seljuks. Döring, Hanover. ISBN 978-3925268441.
- Zardabli, Ismail B. (2014). The History of Azerbaijan. Rossendale Books, London. ISBN 978-1-291-97131-6.
- Hartmann, Angelika. An-Nasir li-Din Allah: Politik, Religion und Kultur in der späten Abbasidenzeit.
Al-Nasir Rojen: 6. avgust 1158 Umrl: 5. oktober 1225 | ||
| Vladarski nazivi | ||
|---|---|---|
| Predhodnik: al-Mustadi |
Kalif islama Abasidski kalif 28. marec 1180 – 5. oktober 1225 |
Naslednik: al-Zahir |
