Pojdi na vsebino

Al-Muktafi II.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
al-Muktafi II.
المقتفي لأمر الله
Vladanje17. september 1136 – 12. marec 1160
Predhodnikal-Rašid Billah
Naslednikal-Mustandžid
Rojstvo9. april 1096
Bagdad, Abasidski kalifat
Smrt12. marec 1160 (star 64 let)
Bagdad, Abasidski kalifat
Pokop
Bagdad
Žena
  • Fatimah
  • Tavus
  • Um Abu Ali
Potomcial-Mustandžid
Abu Ali
Zubajda
Kerman Hatun
Imena
ʾAbu ʿAbdallāh Muḥammad ibn ʾAḥmad al-Mustaẓhir al-Muqtafī li-ʾAmri ʾillāh
Vladarska rodbinaAbasidska dinastija
Očeal-Mustazhir
MatiAšin
Religijasunitski islam
Poklicpesnik, politik, kalif

Abu Abdalah Mohamed ibn Ahmed al-Mustazhir (arabsko أبو عبد الله محمد بن أحمد المستظهر), bolj znan pod svojim vladarskim imenom al-Muktafi li-Amr Alah (arabsko المقتفي لأمر الله),),[1] je bil od leta 1136 do 1160 abasidski kalif s sedežem v Bagdadu, * 9. april 1096, † 12. marec 1160.

Na prestolu je nasledil svojega nečaka al-Rašida Billaha, ki so ga Seldžuki prisilili k abdikaciji. Nenehna neenotnost in spopadi med Seldžuki so al-Muktafiju dali priložnost, ne le da ohrani svojo oblast v Bagdadu, ampak jo tudi razširi po vsem Iraku.

Rojstvo in ozadje

[uredi | uredi kodo]

Bodoči kalif al-Muktafi je bil rojen 9. aprila 1096 kot Abu Abdalah Mohamed, sin abasidskega kalifa al-Mustazhirja (vladal 1094–1118).[1] sirske sužnje Ašin.[2] Očeta je po smrti 6. avgusta 1118 nasledil al-Muktafijev polbrat al-Mustaršid,[2] ki je vladal šestnajst let, zadnja tri leta v vojni proti seldžuškemu sultanu in svojemu namestniku Masudu. V bitki v bližini Hamadana je kalifa zapustila njegova vojska, njega samega pa so Seldžuki ujeli. Osvobodili so ga po njegovi obljubi, da ne bo zapustil svoje palače, a so ga še pred tem v njegovem šotoru umorili. Sodobni zgodovinarji sumijo, da je umor spodbudil Masud, čeprav dva najpomembnejša zgodovinarja tistega obdobja, Ibn al-Asir in al-Džavz, tega ne omenjata.

Al-Mustaršida je 29. avgusta 1135 nasledil njegov sin in dedič al-Rašid Billah. Tudi on je, tako kot njegov oče, poskusil z oblikovanjem lastne vojske doseči vojaško neodvisnost od Seldžukov. Da bi maščeval očetovo smrt, je užalil odposlanca sultana Masuda, ki je prišel zahtevat veliko daril, spodbudil drhal k plenjenju njegove palače in nato s podporo turkomanskega atabega Zengija postavil nasprotnega sultana. Masud je na dogodke odgovoril z obleganjem Bagdada, ki se je sprva dobro branil, na koncu pa sta al-Rašid Billah in Zengi, brez upanja na uspeh, pobegnila v Mosul. Sultan je ponovno vzpostavil svojo oblast, odstavil al-Rašida Billaha in na njegovo mesto postavil njegovega strica al-Muktafija II. Al-Rašid Billah je pobegnil v Isfahan, kjer ga je junija 1138 umorila skupina štirih asasinov.[3]

Vladanje

[uredi | uredi kodo]

Al-Muktafi je bil 17. septembra 1136 razglašen za kalifa.[1] Notranje boje Seldžukov je izkoristil za zaščito svoje oblasti nad Bagdadom in postopoma nad večjim delom Iraka.[1]

Leta 1148 se je uspešno boril proti skupini seldžuških generalov, ki so se uprli sultanu Masudu in napadli Bagdad.[1] Po nekaterih virih je podoben poskus sledil naslednje leto in kalifova vojska jih je ponovno premagala.[1] Po Masudovi smrti oktobra 1152 in posledičnem boju za njegovo dediščino med Seldžuki je al-Muktafi igral aktivno vlogo. V mesecih po Masudovi smrti je zasegel Vasit in Hilo.[1] V seldžuškem boju za nasledstvo je podpiral Masudovega brata Sulejman Šaha proti Masudovemu nečaku Mohamedu II. Od prvega je v zameno za podporo izsilil zavezo, da se ne bo vmešaval v iraške zadeve.[1]

Potem ko je Mohamed premagal Sulejman Šaha, so Seldžuki leta 1157 odkorakali na Bagdad in ga začeli oblegati.[1] Ko se je Mohamed soočil z uporom Malik Šaha III. v Hamadanu, so obleganje opustili. Al-Muktafi je sčasoma obnovil dobre odnose z Mohamedom[1] in v zadnjih letih vladanja dvakrat zaman napadel Tikrit, a zavzel mesto Lihf.[1]

Za kalifovega vezirja je bil imenovan Avn al-Din ibn Hubajra in to funkcijo opravljal šestnajst let do svoje smrti 27. marca 1165. Domneva se, da ga je zastrupil njegov zdravnik, plačan od njegovih tekmecev.[4]

Med al-Muktafijevim kalifatom so divjale križarske vojne, v katerih se je kot pogumen in radodaren bojevnik vojskoval Zengi, atabeg Mosula in ustanovitelj dinastije Zengidov. Ko se je Zengi nekoč znašel v težavah, je za pomoč prosil al-Muktafija in dobil 20.000 mož. V resnici niti Seldžuki niti kalif niti emirji niso bili navdušeni na vojno proti križarjem.

Sodobni islamski zgodovinarji hvalijo Al-Muktafija kot krepostnega, sposobnega in pogumnega vladarja. Med svojim petindvajsetletnim kalifatom je izvedel številne manjše odprave proti sovražnikom po Iraku in Siriji.

Listino o zaščiti, ki jo je al-Muktafi leta 1139 podelil nestorijanskemu patriarhu Abdišu III., je leta 1926 objavil asirski učenjak Alphonse Mingana.[5]

Družina

[uredi | uredi kodo]

Ena od njegovih žena je bila Fatima Hatun, hči sultana Mohameda I. Taparja in njegove žene Nistandar Džahan. Poročila sta se leta 1137.[6] Fatima je umrla septembra 1147.[7]

Ena od njegovih konkubin je bila Grkinja Tavus, mati al-Muktafijevega naslednika al-Mustsandžida.[8] Druga konkubina je bila Um Abu Ali,[9] mati njegovega sina Abu Alija. Um Abu Ali je želela, da bi očeta nasledil njen sin in je po moževi smrti leta 1160 poskušala ubiti novega kalifa. Al-Mustandžid je odkril zaroto in uporniškega brata in njegovo mater zaprl.[10]

Ena od njegovih hčera je bila Zubajda,[11][12] žena sultana Masuda ibn Mohameda.[13] Poročila sta se leta 1140.[14][15] Njena dota je bila sto tisoč dinarjev.[16] Poročni obred je bil zaradi njene mladoletnosti prestavljen za pet let, poroka pa ni bila nikloli sklenjena zaradi Masudove smrti leta 1152.[16]

Druga hči je bila Kerman Hatun, žena sultana Mohameda II. Ibn Mahmuda [17] Poročila sta se proti koncu leta 1158 ali v začetku leta 1159. Zakon zaradi Mohamedove bolezni in smrti ni bil konzumiran. Kerman se je po njegovi smrti novembra 1160 poročila z Arslan Šahom II.[18]

Al-Muktafi je umrl 12. marca 1160 v starosti 64 let. Nasledil ga je sin Jusuf, bolj znan po svojem vladarskem imenu al-Mustandžid.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 Zetterstéen 1993, str. 543.
  2. 1 2 الدكتور, عبد القادر بوباية ،الأستاذ (2009). الاكتفاء في اخبار الخلفاء 1–2 ج2. Dar Al Kotob Al Ilmiyah دار الكتب العلمية. str. 487, 492.
  3. Daftary, Farhad (1992). The Isma'ilis: Their History and Doctrines (v angleščini). Cambridge University Press. str. 384. ISBN 978-0-521-42974-0.
  4. Makdisi 1971, str. ;802–803.
  5. Mingana, A. (1926). »A Charter of Protection Granted to the Nestorian Church in AD 1138 by Muktafi II, Caliph of Baghdad«. Bulletin of the John Rylands Library. 10 (1): 126–133. doi:10.7227/BJRL.10.1.6.
  6. Hanne, Eric J. (2007). Putting the Caliph in His Place: Power, Authority, and the Late Abbasid Caliphate. Fairleigh Dickinson University Press. str. 170. ISBN 978-0-8386-4113-2.
  7. al-Athīr, ʻIzz al-Dīn Ibn; Richards, Donaod Sidney (2006). The Chronicle of Ibn Al-Athīr for the Crusading Period from Al-Kāmil Fīʼl-taʼrīkh: The years 541–589. Crusade texts in translation. Ashgate. str. 16. ISBN 978-0-7546-4078-3.
  8. Al-Khudari, S.M. Bangkit Dan Runtuhnya Khilafah Bani Abbasiyah. Bangkit dan Runtuhnya Daulah Islamiyah. Pustaka Al-Kautsar. str. 748.
  9. Hanne, E.J. (1998). The Caliphate Revisited: The Abbasids of 11th and 12th Century Baghdad. University of Michigan. str. 366. ISBN 978-0-599-08368-4.
  10. Richards 2010, str. 114.
  11. Rudainy, Al; Saud, Reem (12. junij 2015). »The Role of Women in the Būyid and Saljūq Periods of the Abbasid Caliphate (339-447/9501055&447-547/1055-1152): The Case of Iraq«. University of Exeter. str. 68. Pridobljeno 14. aprila 2024.
  12. Güney, Alime Okumuş (29. december 2020). Orta Asya Türk-İslâm devletlerinde evlilikler ve evlilik gelenekleri (masterThesis). Sosyal Bilimler Enstitüsü. str. 49. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. januarja 2024. Pridobljeno 13. januarja 2024.
  13. Hillenbrand, C.; al-Azraq, A.Y.I. (1990). A Muslim Principality in Crusader Times: The Early Artuqid State. Nederlands Historisch-Archeologisch Instituut in het Nabije Oosten İstanbul: Uitgaven van het Nederlands Historisch-Archaeologisch Instituut te Istanbul. Nederlands Historisch-Archaeologisch Instituut te Istanbul. str. 98 and n. 58. ISBN 978-90-6258-066-8.
  14. الجوزي, سبط ابن (2013). مرآة الزمان في تواريخ الأعيان 0. مؤسسة الرسالة العالمية. str. 321–22.
  15. Richards 2010, str. 355.
  16. 1 2 Roded, R. (1994). Women in Islamic Biographical Collections: From Ibn Saʻd to Who's who. L. Rienner Publishers. str. 122. ISBN 978-1-55587-442-1.
  17. Bakikhanov, Abbas-Kuli-aga; Floor, William M.; Javadi, Hasan (2009). The Heavenly Rose-garden: A History of Shirvan & Daghestan. Mage Publishers. str. 62. ISBN 978-1-933823-27-0.
  18. Ḣamd Allāh AḢMAD IBN ABĪ BAKR IBN NAṠR (1849). Histoire des Seldjoukides et des Ismaéliens ou Assassins de l'Iran, extraite du Tarikhi Guzideh ou Histoire Choisie d'Hamd-Allah Mustaufi. Traduite du persan et accompagnée de notes historiques et géographiques par M. Defrémery. (Extrait ... du Journal Asiatique.). str. 95–96.
  • Makdisi, G. (1971). "Ibn Hubayra". V Lewis, B.; Ménage, V. L.; Pellat, Ch. & Schacht, J. (eds.). The Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Volume III: H–Iram. Leiden: E. J. Brill. str. 802–803. OCLC 495469525.
  • Tor, D. G. (2017). »The Political Revival of the Abbasid Caliphate: Al-Muqtafī and the Seljuqs«. Journal of the American Oriental Society. 137 (2): 301–314. doi:10.7817/jameroriesoci.137.2.0301.
  • Zetterstéen, K. V. (1993). "al-Muḳtafī". V Bosworth, C. E.; van Donzel, E.; Heinrichs, W. P. & Pellat, Ch. (ur.). The Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Volume VII: Mif–Naz. Leiden: E. J. Brill. str. 543–544. ISBN 978-90-04-09419-2.
  • Richards, D.S. (2010). The Chronicle of Ibn Al-Athir for the Crusading Period from Al-Kamil Fi'L-Ta'Rikh.: The Years 491-541/1097-1146 the Coming of the Franks and the Muslim Response. Crusade texts in translation. Ashgate. ISBN 978-0-7546-6950-0.
  • William Muir (javna last). The Caliphate: Its Rise, Decline, and Fall.
Al-Muktafi II.
Podveja Banu Hašim
Rojen: 9. april 1096 Umrl: 12. marec 1160
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
al-Rašid Billah
Kalif Abasidskega kalifata
17. september 1136 – 12. marec 1160
Naslednik: 
al-Mustandžid