Pojdi na vsebino

Al-Muktafi II.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
al-Muktafi II.
المقتفي لأمر الله
Vladanje17. september 1136 – 12. marec 1160
Predhodnikal-Rašid Billah
Naslednikal-Mustandžid
Rojstvo9. april 1096
Bagdad, Abasidski kalifat
Smrt12. marec 1160 (star 64 let)
Bagdad, Abasidski kalifat
Pokop
Bagdad
Žena
  • Fatimah
  • Tavus
  • Um Abu Ali
Potomcial-Mustandžid
Abu Ali
Zubajda
Kerman Hatun
Imena
ʾAbu ʿAbdallāh Muḥammad ibn ʾAḥmad al-Mustaẓhir al-Muqtafī li-ʾAmri ʾillāh
Vladarska rodbinaAbasidska dinastija
Očeal-Mustazhir
MatiAšin
Religijasunitski islam
Poklicpesnik, politik, kalif

Abu Abdalah Mohamed ibn Ahmed al-Mustazhir (arabsko أبو عبد الله محمد بن أحمد المستظهر), bolj znan pod svojim vladarskim imenom al-Muktafi li-Amr Alah (arabsko المقتفي لأمر الله),),[1] je bil od leta 1136 do 1160 abasidski kalif s sedežem v Bagdadu, * 9. april 1096, † 12. marec 1160.

Na prestolu je nasledil svojega nečaka al-Rašida Billaha, ki so ga Seldžuki prisilili k abdikaciji. Nenehna neenotnost in spopadi med Seldžuki so al-Muktafiju dali priložnost, ne le da ohrani svojo oblast v Bagdadu, ampak jo tudi razširi po vsem Iraku.

Rojstvo in ozadje

[uredi | uredi kodo]

Bodoči kalif al-Muktafi je bil rojen 9. aprila 1096 kot Abu Abdalah Mohamed, sin abasidskega kalifa al-Mustazhirja (vladal 1094–1118).[1] sirske sužnje Ašin.[2] Očeta je po smrti 6. avgusta 1118 nasledil al-Muktafijev polbrat al-Mustaršid,[2] ki je vladal šestnajst let, zadnja tri leta v vojni proti seldžuškemu sultanu in svojemu namestniku Masudu. V bitki v bližini Hamadana je kalifa zapustila njegova vojska, njega samega pa so Seldžuki ujeli. Osvobodili so ga po njegovi obljubi, da ne bo zapustil svoje palače, a so ga še pred tem v njegovem šotoru umorili. Sodobni zgodovinarji sumijo, da je umor spodbudil Masud, čeprav dva najpomembnejša zgodovinarja tistega obdobja, Ibn al-Asir in al-Džavz, tega ne omenjata.

Al-Mustaršida je 29. avgusta 1135 nasledil njegov sin in dedič al-Rašid Billah. Tudi on je, tako kot njegov oče, poskusil z oblikovanjem lastne vojske doseči vojaško neodvisnost od Seldžukov. Da bi maščeval očetovo smrt, je užalil odposlanca sultana Masuda, ki je prišel zahtevat veliko daril, spodbudil drhal k plenjenju njegove palače in nato s podporo turkomanskega atabega Zengija postavil nasprotnega sultana. Masud je na dogodke odgovoril z obleganjem Bagdada, ki se je sprva dobro branil, na koncu pa sta al-Rašid Billah in Zengi, brez upanja na uspeh, pobegnila v Mosul. Sultan je ponovno vzpostavil svojo oblast, odstavil al-Rašida Billaha in na njegovo mesto postavil njegovega strica al-Muktafija II. Al-Rašid Billah je pobegnil v Isfahan, kjer ga je junija 1138 umorila skupina štirih asasinov.[3]

Vladanje

[uredi | uredi kodo]

Al-Muktafi je bil 17. septembra 1136 razglašen za kalifa.[1] Notranje boje Seldžukov je izkoristil za zaščito svoje oblasti nad Bagdadom in postopoma nad večjim delom Iraka.[1]

Leta 1148 se je uspešno boril proti skupini seldžuških generalov, ki so se uprli sultanu Masudu in napadli Bagdad.[1] Po nekaterih virih je podoben poskus sledil naslednje leto in kalifova vojska jih je ponovno premagala.[1] Po Masudovi smrti oktobra 1152 in posledičnem boju za njegovo dediščino med Seldžuki je al-Muktafi igral aktivno vlogo. V mesecih po Masudovi smrti je zasegel Vasit in Hilo.[1] V seldžuškem boju za nasledstvo je podpiral Masudovega brata Sulejman Šaha proti Masudovemu nečaku Mohamedu II. Od prvega je v zameno za podporo izsilil zavezo, da se ne bo vmešaval v iraške zadeve.[1]

Potem ko je Mohamed premagal Sulejman Šaha, so Seldžuki leta 1157 odkorakali na Bagdad in ga začeli oblegati.[1] Ko se je Mohamed soočil z uporom Malik Šaha III. v Hamadanu, so obleganje opustili. Al-Muktafi je sčasoma obnovil dobre odnose z Mohamedom[1] in v zadnjih letih vladanja dvakrat zaman napadel Tikrit, a zavzel mesto Lihf.[1]

Za kalifovega vezirja je bil imenovan Avn al-Din ibn Hubajra in to funkcijo opravljal šestnajst let do svoje smrti 27. marca 1165. Domneva se, da ga je zastrupil njegov zdravnik, plačan od njegovih tekmecev.[4]

Med al-Muktafijevim kalifatom so divjale križarske vojne, v katerih se je kot pogumen in radodaren bojevnik vojskoval Zengi, atabeg Mosula in ustanovitelj dinastije Zengidov. Ko se je Zengi nekoč znašel v težavah, je za pomoč prosil al-Muktafija in dobil 20.000 mož. V resnici niti Seldžuki niti kalif niti emirji niso bili navdušeni na vojno proti križarjem.

Sodobni islamski zgodovinarji hvalijo Al-Muktafija kot krepostnega, sposobnega in pogumnega vladarja. Med svojim petindvajsetletnim kalifatom je izvedel številne manjše odprave proti sovražnikom po Iraku in Siriji.

Listino o zaščiti, ki jo je al-Muktafi leta 1139 podelil nestorijanskemu patriarhu Abdišu III., je leta 1926 objavil asirski učenjak Alphonse Mingana.[5]

Družina

[uredi | uredi kodo]

Ena od njegovih žena je bila Fatima Hatun, hči sultana Mohameda I. Taparja in njegove žene Nistandar Džahan. Poročila sta se leta 1137.[6] Fatima je umrla septembra 1147.[7]

Ena od njegovih konkubin je bila Grkinja Tavus, mati al-Muktafijevega naslednika al-Mustsandžida.[8] Druga konkubina je bila Um Abu Ali,[9] mati njegovega sina Abu Alija. Um Abu Ali je želela, da bi očeta nasledil njen sin in je po moževi smrti leta 1160 poskušala ubiti novega kalifa. Al-Mustandžid je odkril zaroto in uporniškega brata in njegovo mater zaprl.[10]

Ena od njegovih hčera je bila Zubajda,[11][12] žena sultana Masuda ibn Mohameda.[13] Poročila sta se leta 1140.[14][15] Njena dota je bila sto tisoč dinarjev.[16] Poročni obred je bil zaradi njene mladoletnosti prestavljen za pet let, poroka pa ni bila nikloli sklenjena zaradi Masudove smrti leta 1152.[16]

Druga hči je bila Kerman Hatun, žena sultana Mohameda II. Ibn Mahmuda [17] Poročila sta se proti koncu leta 1158 ali v začetku leta 1159. Zakon zaradi Mohamedove bolezni in smrti ni bil konzumiran. Kerman se je po njegovi smrti novembra 1160 poročila z Arslan Šahom II.[18]

Al-Muktafi je umrl 12. marca 1160 v starosti 64 let. Nasledil ga je sin Jusuf, bolj znan po svojem vladarskem imenu al-Mustandžid.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 Zetterstéen 1993, str. 543.
  2. 1 2 الدكتور, عبد القادر بوباية ،الأستاذ (2009). الاكتفاء في اخبار الخلفاء 1–2 ج2. Dar Al Kotob Al Ilmiyah دار الكتب العلمية. str. 487, 492.
  3. Daftary, Farhad (1992). The Isma'ilis: Their History and Doctrines (v angleščini). Cambridge University Press. str. 384. ISBN 978-0-521-42974-0.
  4. Makdisi 1971, str. 802–803.
  5. Mingana, A. (1926). »A Charter of Protection Granted to the Nestorian Church in AD 1138 by Muktafi II, Caliph of Baghdad«. Bulletin of the John Rylands Library. 10 (1): 126–133. doi:10.7227/BJRL.10.1.6.
  6. Hanne, Eric J. (2007). Putting the Caliph in His Place: Power, Authority, and the Late Abbasid Caliphate. Fairleigh Dickinson University Press. str. 170. ISBN 978-0-8386-4113-2.
  7. al-Athīr, ʻIzz al-Dīn Ibn; Richards, Donaod Sidney (2006). The Chronicle of Ibn Al-Athīr for the Crusading Period from Al-Kāmil Fīʼl-taʼrīkh: The years 541–589. Crusade texts in translation. Ashgate. str. 16. ISBN 978-0-7546-4078-3.
  8. Al-Khudari, S.M. Bangkit Dan Runtuhnya Khilafah Bani Abbasiyah. Bangkit dan Runtuhnya Daulah Islamiyah. Pustaka Al-Kautsar. str. 748.
  9. Hanne, E.J. (1998). The Caliphate Revisited: The Abbasids of 11th and 12th Century Baghdad. University of Michigan. str. 366. ISBN 978-0-599-08368-4.
  10. Richards 2010, str. 114.
  11. Rudainy, Al; Saud, Reem (12. junij 2015). »The Role of Women in the Būyid and Saljūq Periods of the Abbasid Caliphate (339-447/9501055&447-547/1055-1152): The Case of Iraq«. University of Exeter. str. 68. Pridobljeno 14. aprila 2024.
  12. Güney, Alime Okumuş (29. december 2020). Orta Asya Türk-İslâm devletlerinde evlilikler ve evlilik gelenekleri (masterThesis). Sosyal Bilimler Enstitüsü. str. 49. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. januarja 2024. Pridobljeno 13. januarja 2024.
  13. Hillenbrand, C.; al-Azraq, A.Y.I. (1990). A Muslim Principality in Crusader Times: The Early Artuqid State. Nederlands Historisch-Archeologisch Instituut in het Nabije Oosten İstanbul: Uitgaven van het Nederlands Historisch-Archaeologisch Instituut te Istanbul. Nederlands Historisch-Archaeologisch Instituut te Istanbul. str. 98 and n. 58. ISBN 978-90-6258-066-8.
  14. الجوزي, سبط ابن (2013). مرآة الزمان في تواريخ الأعيان 0. مؤسسة الرسالة العالمية. str. 321–22.
  15. Richards 2010, str. 355.
  16. 1 2 Roded, R. (1994). Women in Islamic Biographical Collections: From Ibn Saʻd to Who's who. L. Rienner Publishers. str. 122. ISBN 978-1-55587-442-1.
  17. Bakikhanov, Abbas-Kuli-aga; Floor, William M.; Javadi, Hasan (2009). The Heavenly Rose-garden: A History of Shirvan & Daghestan. Mage Publishers. str. 62. ISBN 978-1-933823-27-0.
  18. Ḣamd Allāh AḢMAD IBN ABĪ BAKR IBN NAṠR (1849). Histoire des Seldjoukides et des Ismaéliens ou Assassins de l'Iran, extraite du Tarikhi Guzideh ou Histoire Choisie d'Hamd-Allah Mustaufi. Traduite du persan et accompagnée de notes historiques et géographiques par M. Defrémery. (Extrait ... du Journal Asiatique.). str. 95–96.
  • Makdisi, G. (1971). "Ibn Hubayra". V Lewis, B.; Ménage, V. L.; Pellat, Ch. & Schacht, J. (eds.). The Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Volume III: H–Iram. Leiden: E. J. Brill. str. 802–803. OCLC 495469525.
  • Tor, D. G. (2017). »The Political Revival of the Abbasid Caliphate: Al-Muqtafī and the Seljuqs«. Journal of the American Oriental Society. 137 (2): 301–314. doi:10.7817/jameroriesoci.137.2.0301.
  • Zetterstéen, K. V. (1993). "al-Muḳtafī". V Bosworth, C. E.; van Donzel, E.; Heinrichs, W. P. & Pellat, Ch. (ur.). The Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Volume VII: Mif–Naz. Leiden: E. J. Brill. str. 543–544. ISBN 978-90-04-09419-2.
  • Richards, D.S. (2010). The Chronicle of Ibn Al-Athir for the Crusading Period from Al-Kamil Fi'L-Ta'Rikh.: The Years 491-541/1097-1146 the Coming of the Franks and the Muslim Response. Crusade texts in translation. Ashgate. ISBN 978-0-7546-6950-0.
  • William Muir (javna last). The Caliphate: Its Rise, Decline, and Fall.
Al-Muktafi II.
Podveja Banu Hašim
Rojen: 9. april 1096 Umrl: 12. marec 1160
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
al-Rašid Billah
Kalif Abasidskega kalifata
17. september 1136 – 12. marec 1160
Naslednik: 
al-Mustandžid