Agrarizem
Agrarizem je družbena in politična filozofija, ki poudarja pomen razvoja podeželja, kmetijskega način življenja in družinskega kmetovanja. Zavzema se za široko razpršeno lastništvo zemlje in nepremičnin ter podpira politično decentralizacijo in krepitev lokalne samouprave.[1][2] Zagovorniki agrarizma praviloma dajejo prednost tradicionalnim oblikam lokalne skupnosti in družbene povezanosti pred urbano modernostjo in industrializacijo. Kmetijstvo razumejo ne le kot gospodarsko dejavnost, temveč tudi kot temelj družbene stabilnosti in trajnostnega razvoja.[3][4] Agrarne politične stranke zagovarjajo interese malih in srednjih kmetov in podeželskega prebivalstva ter ob tem njihovo ekonomsko zaščito v razmerju do premožnih in močnejših v družbi.[5]
Filozofija
[uredi | uredi kodo]Nekateri raziskovalci agrarizem razumejo kot doktrino, ki poudarja domnevno premoč podeželske nad urbano družbo ter neodvisnega kmeta nad plačanim delavcem. Kmetijstvo pri tem ni pojmovano zgolj kot gospodarska dejavnost, temveč kot način življenja, ki naj bi oblikoval idealne družbene in moralne vrednote. Agrarizem tako izpostavlja superiornost preprostejšega podeželskega življenja nad kompleksnostjo in odtujenostjo sodobnih mestnih okolij. Ameriški literarni zgodovinar M. Thomas Inge agrarizem opredeljuje skozi več temeljnih načel:[6]
- Kmetijstvo je edini poklic, ki ponuja popolno neodvisnost in samozadostnost;
- Mestno življenje, kapitalizem in tehnologija uničujejo neodvisnost in dostojanstvo, ob tem pa krepijo šibkost in pregrehe;
- Kmetijska skupnost zaradi medsebojne povezanosti, sodelovanja in delovne etike predstavlja zgledno obliko družbene organizacije.
- Kmet ima trden, stabilen položaj v svetovnem redu, ki ga zaznamujejo »občutek identitete, navezanost na zgodovinsko in versko tradicijo ter občutek pripadnosti konkretni družini, kraju in regiji, kar naj bi bilo psihološko in kulturno koristno.« Tozadevna harmonija nasprotuje razdrobljenosti in odtujenosti sodobne družbe.
- Obdelovanje zemlje »ima notranjo duhovno vrednost«, z njim pa obdelovalec pridobi vrline »časti, možatosti, samozadostnosti, poguma, moralne integritete in gostoljubnosti«. Slednje so po eni strani posledica neposrednega stika z naravo, po drugi strani pa je kmetovanje dejavnost, ki posameznika povezuje z božanskim redom, saj naj bi posnemalo ustvarjanje reda iz kaosa.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Filozofske korenine agrarizma vključujejo evropske in kitajske filozofe. Kitajska šola agrikulturalizma (农家/農家) je bila ena izmed filozofskih smeri, ki je zagovarjala kmečki egalitarizem in idealizirano komunalno ureditev družbe. V konfucijanski družbeni hierarhiji, ki je temeljila na prepričanju, da so ljudje prirojeno dobri, je bil kmet obravnavan kot cenjen in produktiven član družbe, medtem ko so bili trgovci pogosto deležni nižjega ugleda.[7] Ideje kitajskega agrarizma so vplivale tudi na evropske mislece 18. stoletja; François Quesnay, ki je občudoval kitajsko upravno in gospodarsko ureditev, je te zamisli vključil v razvoj francoske fiziokracije. Fiziokratska doktrina je skupaj z idejami Johna Locka in vplivi romantične dobe oblikovala temelje sodobnega evropskega in ameriškega agrarizma.
Vrste agrarizma
[uredi | uredi kodo]Fiziokratizem
[uredi | uredi kodo]Fiziokratizem (francosko physiocratie, iz grščine »vladavina narave«) je ekonomska teorija, ki jo je razvila skupina francoskih ekonomistov v 18. stoletju v obdobju razsvetljenstva. Menili so, da bogastvo narodov izvira izključno iz vrednosti kmetijstva oziroma obdelave zemlje ter da morajo biti kmetijski proizvodi visoko vrednoteni. Njihove ideje so nastale v Franciji in dosegle največji vpliv v drugi polovici 18. stoletja. Fiziokratizem velja za eno prvih sistematično razvitih ekonomskih teorij, zaznamovali François Quesnay, markiz de Mirabeau in Anne-Robert Jacques Turgot.[8] Fiziokratizem je predhodnik klasične ekonomije, ki se je kot prva moderna ekonomska šola uveljavila z izidom dela Bogastvo narodov Adama Smitha leta 1776.[9]
Fiziokrati so pomembno prispevali k razumevanju produktivnega dela kot vira narodnega bogastva. S tem so se razlikovali od merkantilizma, ki je poudarjal bogastvo vladarja, kopičenje plemenitih kovin in trgovinsko bilanco. Medtem ko so merkantilisti menili, da vrednost nastaja v trenutku prodaje, so fiziokrati trdili, da je delo edini vir vrednosti. Za produktivno so šteli zgolj kmetijsko delo; industrijsko in drugo nekmetijsko delo so obravnavali kot neproduktivno, saj naj bi le preoblikovalo že ustvarjen kmetijski presežek.[10]
Na Quesnaya je verjetno vplivalo njegovo medicinsko izobraževanje, zlasti teorija krvnega obtoka Williama Harveyja. Podobno kot je krvni obtok ključen za delovanje telesa, naj bi bil pretok bogastva ključen za gospodarstvo. Quesnay je skušal s prikazom kroženja dohodkov med kmeti, zemljiškimi lastniki in obrtniki pokazati, da le kmetijstvo ustvarja neto presežek, ki povečuje narodno bogastvo. Ker je bila tedanja družba pretežno agrarna, so fiziokrati proizvodnjo dobrin in storitev razumeli kot porabo kmetijskega presežka. Dobiček v kapitalistični proizvodnji so razlagali kot obliko zemljiške rente, ki izvira iz kmetijske proizvodnje.[10]
Jeffersonova demokracija
[uredi | uredi kodo]
Predsednik ZDA Thomas Jefferson je bil agrarist, ki je svoje ideje o nastajajoči ameriški demokraciji utemeljil na ideji, da so kmetje »najdragocenejši državljani« in pravi republikanci.[11] Jefferson je bil skupaj s podporniki zavezan ameriškemu republikanizmu, ki je bil obravnavan kot nasprotje monarhije, aristokracije, klerikalizma in korupcije ter je dajal prednost morali in vrlinam, kar so ponazarjali »kmetje yeomani«, »plantažniki« in »preprosti ljudje«.[12] Jeffersonovi privrženci so ob hvali podeželskih kmetov kritizirali finančnike, bankirje in industrialce, ki v mestih ustvarjajo »greznice korupcije« in se jim je zato treba izogibati.
Jeffersonovci so si prizadevali usmeriti razvoj ameriškega gospodarstva v pretežno agrarno, ne pa industrijsko smer. Njihovo stališče je temeljilo na prepričanju, da bi prekomerna industrializacija lahko privedla do nastanka razreda plačno odvisnih delavcev, ki bi bili zaradi ekonomske podrejenosti manj politično neodvisni. Takšna odvisnost od delodajalcev naj bi nadalje ogrožala svobodno politično presojo in integriteto volilnega procesa.
Kot navaja raziskovalec Clay Jenkinson, je Jefferson v ta namen zagovarjal uvedbo progresivne obdavčitve, ki bi omejevala koncentracijo bogastva in omogočala določeno prerazporeditev, ter carin na uvoženo luksuzno blago, ki se je navezovalo predvsem na bogatejšie sloje prebivalstva. Ti ukrepi naj bi prispevali k ohranjanju širokega sloja ekonomsko neodvisnih državljanov, predvsem kmetov, kot temelja republikanske ureditve.
Agrarni socializem
[uredi | uredi kodo]Agrarni socializem je oblika agrarizma, ki je protikapitalistične narave in si namesto tega prizadeva uvesti socialistični ekonomski sistem.
Gibanje Nazaj k zemlji
[uredi | uredi kodo]Agrarizem je soroden gibanju »Nazaj k zemlji«, vendar ni popolnoma enak. Medtem ko slednje pomeni individualno odločitev za selitev na podeželje ali samooskrbno življenje, agrarizem predstavlja širšo smer filozofije, ki poudarja temeljni pomen zemlje kot vira blaginje. Poleg tega zagovarja skupnosti z omejenim gospodarskim in političnim obsegom ter spodbuja preprostejši način življenja, izraža pa tudi kritiko »progresivnega« značaja nekaterih sodobnih družbenih in gospodarskih procesov. Agrarizem se tako jasno razlikuje od industrijskega kmetijstva, ki pa temelji na obsežni proizvodnji s poudarkom na specializaciji in tržni usmerjenosti.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Agrarianism | Definition, Ideals, History, & Proponents«. www.britannica.com (v angleščini). Pridobljeno 14. oktobra 2023.
- ↑ »Definition of 'agrarian'«. collinsdictionary.com. Pridobljeno 3. aprila 2020.
Agrarian means relating to the ownership and use of land, especially farmland, or relating to the part of a society or economy that is concerned with agriculture.
- ↑ »Agrarianism | Definition, Ideals, History, & Proponents«. www.britannica.com (v angleščini). Pridobljeno 14. oktobra 2023.
- ↑ Filho, Walter Leal, ur. (2021). »Agrarianism: The Way to Sustainability and Resilience«. Life on Land (v angleščini). Springer, Cham. str. 27–36. ISBN 978-3-319-95981-8.
- ↑ »Definition of agrarianism«. merriam-webster.com. Pridobljeno 3. aprila 2020.
- ↑ M. Thomas Inge, ed. Agrarianism in American Literature (1969), introduction; paraphrased Arhivirano 17 July 2017 na Wayback Machine.
- ↑ Deutsch, Eliot; Ronald Bontekoei (1999). A companion to world philosophies. Wiley Blackwell. str. 183.
- ↑ »physiocrat«. Oxford Dictionaries. Oxford University Press. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. julija 2014. Pridobljeno 27. oktobra 2013.
- ↑ Bertholet, Auguste; Kapossy, Béla (2023). La Physiocratie et la Suisse [Physiocracy and Switzerland] (PDF) (v francoščini). Geneva: Slatkine. ISBN 9782051029391.
- 1 2 Burbank, Gavin (1971). »Agrarian Radicals and Their Opponents: Political Conflict in Southern Oklahoma«. The Journal of American History. 58 (1): 5–23. doi:10.2307/1890078. JSTOR 1890078.
- ↑ Thomas P. Govan, "Agrarian and Agrarianism: A Study in the Use and Abuse of Words," Journal of Southern History, Vol. 30#1 (Feb. 1964), pp. 35–47 JSTOR 2205372
- ↑ Wood, Gordon S. The American Revolution: A History. str. 100.