Adam in Eva (apokrifna izročila)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Adam in Eva (Durer)

O Adamu in Evi so se skozi zgodovino izoblikovala tudi apokrifna izročila, torej izročila, ki jih zavračajo večje religije.

Gnoza[uredi | uredi kodo]

Gnostični Kristjani, ki so avtorji spisov Nag Hammadi, niso pojmovali Geneze kot zgodovine z moralo, temveč kot mit s pomenom. Za njih Adam in Eva ne pomenita historičnih osebnosti ampak predstavljata dva polarna psihična principa, ki sta lastna vsakemu človeku. Adam je dramatična upodobitev psyche oz. duše, Eva predstavlja pnevmo oz. duh. Duša je gnostikom pomenila utelešenje emocionalnih in kognitivnih funkcij osebnosti, medtem ko duh predstavlja človekovo kapaciteto in moč za duševno zavest. Prvi je manjši jaz, drugi ima transcendentno funkcijo, oz. višji jaz. Očitno je torej Eva po svoji naravi superiorna Adamu in ne inferiorna, kot to razume ortodoksija. (»Ali sta Adam in Eva imela popek?«)

William Blake, gnostični pesnik zgodnjega 19. stoletja, je opisal razlike njegovega pogleda in splošnega pogleda na Sveto Pismo: »Oboji beremo Biblijo dan in noč, toda vi berete črno in jaz belo.« Iste besede bi lahko izrekli gnostični Kristjani svojim ortodoksnim nasprotnikom v prvih treh ali štirih stoletjih našega štetja.

Pravovernost[uredi | uredi kodo]

Zgodovina z moralo je bil takratni pravoverni pogled na Biblijo in še posebno na Genezo. Adam in Eva sta bila obravnavana kot zgodovinski osebnosti, kot prednika naše vrste. Iz zgodbe o njunem grehu so pravoverni učitelji izpeljali moralne posledice, vglavnem »propad« ljudske rase. Druga posledica je bila nizek in moralno ambivalenten položaj žensk, ki so bile obravnavane kot Evine konspiratorke v usodnem dejanju neposlušnosti v Raju. Tertullian, zaprisežen sovražnik gnostikov, je napisal sledeči odstavek ženskim članom krščanske skupnosti: »… ve ste vrata v pekel…ve ste tiste, ki ste prepričale njega, ki se ga hudič ni upal napasti… Ali ne veste, da je vsaka od vas Eva? Božja obsodba vašega spola živi v tem času in s tem obvezno tudi krivda.« 

Adam in Eva ob drevesu spoznanja s kačo (Doževa palača, Benetke)

Nikjer ni Evina superiornost in neomejena moč bolj jasno izražena, kot v vlogi Adamovega buditelja. Adam je v globokem spancu, iz katerega ga Eva obudi. Medtem, ko pravoverna različica pravi, da Eva fizično izvira iz Adamovega telesa, je pri gnostikih ta duhovni princip upodobljen kot Eva, ki raste iz nezavednih globin zaspanega Adama. Preden priplava v osvobojevalno zavest, Eva kliče spečega Adama na način, ki je zapisan v Janezovem apokrifu:

Vstopila sem v temnico, ki je ječa telesa. In rekla sem: »Kdor sliši, naj se zbudi iz globokega spanca.« 
In potem se je on (Adam) razjokal. Ko si je obrisal solze je vprašal: »Kdo je ta, ki kliče moje ime in zakaj je to upanje prišlo nadme, jaz sem vendar v okovih te ječe?«
In odgovorila sem: »Jaz sem plevra svetlobe in čistega duha… Vstani in se spomni… in poišči svoje korenine, ker sem to jaz… in zavedaj se globokega spanca.«

V drugem spisu iz iste zbirke, ki se nanaša na nastanek sveta, najdemo nadaljen razvoj te teme. Tukaj je Eva, katere mistično ime je Zoa (kar pomeni življenje), prikazana kot hči in poslanka boginje Sophie, ženskega dela najvišjega Boga. »Sophia je poslala Zoo, svojo hčer, ki ji je ime Eva, kot mentorja ki bi lahko vzgojil Adama, v katerem ni nobene duhovne moči. Tako bi tudi njegovi potomci lahko postali del luči…«

Isti spis pripoveduje, kako Stvarnik in njegovi tovariši šepetajo drug z drugim, medtem ko Adam spi: »Naučimo Adama v spanju, kakor da je ona (Eva) nastala iz njegovega rebra, zato da mu bo služila in bo on njen gospodar.«

Ta stavek, ki propagira moško večvrednost, bi težje izrekli gnostiki, katerih stališče je bilo, da je moški dolžnik ženski, ki mu je dala življenje in zavest.

Nemško-ameriški protestantski teolog Paul Johannes Tillich (1886-1965) je interpretiral zapis tako kot gnostiki, namreč, da je bil »propad« simbol človekove situacije in ne zgodba ali dogodek, ki se je zgodil »nekoč«. Tillichevo mnenje je, da »propad« predstavlja »propad sanjave nedolžnosti« v psihološkem izrazoslovju, prebujenje iz potencialnosti v aktualnost, »propad«, ki je bil potreben za razvoj človeške vrste.