Pojdi na vsebino

Ada Kale

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ada Kale
Ada Kale proti koncu 19. stoletja
Ada Kale se nahaja v Romunija
Ada Kale
Ada Kale
Lega potopljenega otoka na zemljevidu Romunije
Etimologijaiz turškega: ada — otok + kale — trdnjava
Geografija
Legareka Donava
Koordinati44°43′0″N 22°27′0″E / 44.71667°N 22.45000°E / 44.71667; 22.45000
Površina0,875 km2
Dolžina1,75 km
Širina0,5 km
Najvišja nadm. višina59 m
Uprava
Romunija
OkrajOršova
Demografija
Prebivalstvo600
Etnične skupinevečinoma Turki

Ada Kale (iz turško Adakale — otok + kale — trdnjava, romunsko Insula Ada Kaleh, srbsko Ада Кале, latinizirano: Ada Kale) je bil majhen otok na Donavi na meji med Romunijo in Srbijo, ki je bil potopljen med gradnjo hidroelektrarne Džerdap I leta 1970. Otok je bil približno 3 kilometre dolvodno od Orșove. Dolg je bil malo manj kot dva kilometra in širok približno pol kilometra. Naseljenci otoka so bili turški muslimani iz vseh delov Osmanskega cesarstva.[1] Prebivalci so bili zaradi družinskih vezi najbolj povezani z mestoma Vidin in Ruse v Bolgariji.[2]

Otok Ada Kale je bil verjetno najbolj odmevna žrtev gradnje jezu Džerdap I. Nekdanja osmansko-turška eksklava, ki je v 18. in 19. stoletju večkrat menjala lastnika, je imela mošejo in številne vijugaste ulice ter je bila znana kot svobodno pristanišče in tihotapsko gnezdo. Otočani so proizvajali turški med, baklave, rožno vodo, rožno marmelado, rožno olje in pridelovali fige. Bili so znani po rokoborbi naoljenih mož. Ada Kale je bila na mirovnih pogajanjih na Berlinskem kongresu leta 1878 po rusko-turški vojni 1877-1878, v Romuniji znani kot vojna za neodvisnost, spregledana, in otok je de iure ostal posest osmanskega sultana do leta 1923.

Turško prebivalstvo

[uredi | uredi kodo]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Naseljevanje Turkov (Adakalski Turki, turško: Adakale Türkleri) se je začelo leta 1699, ko je Osmansko cesarstvo zavzelo otok.[3][4][5] V osmanskih arhivih je kratka zgodovina otoka in njegovih prebivalcev opisana takole:

"Po 70. letih 18. stoletja Donave verjetno ni več prečil noben čoln. Spahijski častniki na Ada Kale, ki so bili pod poveljstvom osmanskega paše, so na otok pripeljali svoje družine. Vsi tamkajšnji prebivalci so bili potomci teh vojaških družin ... Njihov materni jezik je bil zato turščina."
Zemljevid otoka v zgodnjem modernem obdobju
Bazar

Ko je bila leta 1830 na ozemlju Smederevskega sandžaka v Osmanskem cesarstvu ustanovljena Kneževina Srbija, je bilo v Srbiji šest turških naselij, ki so veljala za osmansko ozemlje. Eno od njih je bila Ada Kale. Vsa so imela status mesta.

Otočani so imeli zaradi eksogamnih porok družinske vezi s Turki iz Vidina in Rus v Bolgariji.[6] Osmanski popis prebivalstva iz leta 1913 kaže, da je bila večina otočanov balkanskih Turkov in muslimanskih Romov iz Rumelskega ejaleta, ki so na otok prišli po rusko-turški vojni 1877–1878. Združevalno vez so tvorili turški jezik, turška kultura in islam. Prebivalstvo je prakticiralo sufizem. Moški so nosili fes, ženske pa čaršaf, dokler jim to ni bilo v Socialistični republiki Romuniji prepovedano. Otočani so proizvajali ratluk, rožno vodo in rožno olje. Preživljali so se tudi s turizmom, pridelavo tobaka in ribolovom. Otok je bil znan po turški rokoborbi naoljenih mož in ekipi nogometašev.[7]

Med drugo balkansko vojno leta 1913 je otok okupirala avstro-ogrska vojska, po prvi svetovni vojni leta 1919 pa Kraljevina Romunija. Nekatere turške družine so zapustile otok in odšle v Istanbul.[8] Teh okupacij, potrjenih s Trianonsko mirovno pogodbo, Osmansko cesarstvo ni priznalo.

Po Lozanskem sporazumu iz leta 1923 je otok uradno postal del Kraljevine Romunije. Med letoma 1923 in 1938 se je zaradi protiturških čustev veliko turških družin z Ade Kale in iz Dobrudže preselilo v Turčijo.[9] Leta 1945 so se nekateri Turki z Ade Kale preselili v Turčijo, ker niso želeli živeti v Socialistični republiki Romuniji. Leta 1951 je bilo nekaj turških družine z Ade Kale prisilno preseljenih na ravnino Bărăgan, leta 1967 pa se je celotno preostalo turško otoško prebivalstvo izselilo, preden je bil otok leta 1970 poplavljen. Večina je odšla v Turčijo, nekaj tudi v Dobrudžo v Romuniji.[10]

Narodno blago

[uredi | uredi kodo]

Turške ljudske pesmi, pravljice in uspavanke z Ada Kale je posnel madžarski turkolog Ignac Kunos. Otok je bil njegova prva raziskovalna postaja. Zbral je sto petdeset ljudskih pesmi, vključno z Ötme bülbül ötme yaz bahar oldu (pesem o slavčku), turško ljudsko pesem iz Budima, vendar njihovih melodij ni posnel ali zapisal.[11] Od glasbil so uporabljali def, darbuko in tanbur, peli pa so bodisi v skupini bodisi posamezno. Po besedah Eugenije Popescu-Judetz je bila na Ada Kale priljubljena tudi tradicionalna bektaška glasba. Kemal Altınkaya, ki se je izjemno zanimal za balkansko turško glasbo, je zbral 600 ljudskih pesmi in plesnih melodij, nekaj tudi z otoka. Romun Ioan R. Nicola in njegova ekipa sta se prav tako zanimala za folkloro Adakalcev. Leta 1971 so objavili rezultate raziskave Folclorul Turc Din Insula Ada-Kaleh, v kateri so bile melodije epskih, vojnih, ljubezenskih, poročnih in drugih pesmi.[12]

Narečje

[uredi | uredi kodo]

Adakalska turščina spada v rumelsko (balkansko) podskupino turškega jezika.[13] Pred letom 1970 je bila Ada Kale najsevernejši kraj, kjer so govorili zahodnorumelsko turščino. Tako kot v drugih zahodnorumelskih narečjih, ki so se govorila na severu Osmanskega cesarstva, sta se tudi v adakalskem namesto ö in ü uporabljala o in u.[14]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Habsburška monarhija je na otoku zgradila utrdbo vaubanskega tipa, da bi se branila pred Osmanskim cesarstvom. Utrdba je postala in ostala jabolko spora med obema imperijema. Leta 1699 je otok s Karlovškim mirom prišel pod osmansko oblast, potem pa so ga Avstrijci v vojni 1716–1718 ponovno zavzeli. Bližnjo trdnjavo Nova Orșova je zgradil avstrijski polkovnik Nicolas Doxat. Po štirimesečnem obleganju je otok leta 1738 ponovno postal osmanski. Leta 1789 so ga ponovno osvojili Avstrijci, a so ga morali skladno s Sistovskim sporazumom, sklenjenim leta 1791, vrniti Osmanskemu cesarstvu. Ko je bil Vidinski sandžak leta 1864 vključen v Donavski vilajet, je bila Ada Kale omenjena kot del Vidinskega sandžaka. Otok je potem izgubil svoj vojaški pomen.

Med prvo srbsko vstajo leta 1804 so srbski uporniki pod vodstvom Milenka Stojkovića ujeli in usmrtili dahije, odpadniško janičarsko hunto v Smederevskem sandžaku, ki so pobegnili iz Beograda in se zatekle na otok. Z njihovo smrtjo se je tiranija končala.

Osmani so po rusko-turški vojni (1877–1878) izgubili območja okoli otoka. Največji problem v družbenem življenju otoka je postala revščina 179 muslimanskih romskih beguncev, ki so po letu 1878 prišli iz izgubljenega Donavskega vilajeta in so živeli v katakombah pod oboki trdnjave. Z romunske perspektive je bila pretekla vojna vojna za neodvisnost. Na mirovnih pogajanjih na Berlinskem kongresu leta 1878 so na otok povsem pozabili in je de iure ostal osmansko ozemlje in zasebna lastnina osmanskega sultana. De facto je leta 1913 postal avstroogrsko ozemlje, ko je Avstro-Ogrska enostransko razglasila suverenost nad njim. Takšno stanje je trajalo do sprejema Lozanskega sporazuma leta 1923.[15]

Od leta 1878 do 1918 je ozemlje severno od otoka nadzirala Romunija, južno pa Srbija, otok pa je bil uradno pod osmansko suverenostjo. Osmanska vlada je tja še naprej redno pošiljala svojega upravitelja in sodnika. Prebivalci otoka, uradno državljani Osmanskega cesarstva, so bili oproščeni plačevanja davkov in carin in niso bili vojaški obvezniki. Na osmanskih splošnih volitvah leta 1908 so imeli volilno pravico.[16]

Ada Kale leta 1912

12. maja 1913 je dr. Zoltán Medve, namestnik okrožja Krassó-Szörény, izkoristil balkanske vojne in pod avstro-ogrsko zastavo priplul na otok ter uvedel madžarsko upravo. Otok je preoblikoval v občino, znano kot Újorsova, in ga dodelil okrožju Oršova. Zasedba otoka je bila zadnja ozemeljska širitev Ogrske pred izbruhom prve svetovne vojne. Osmanska vlada zasega ni nikoli uradno priznala.[17] V prvem in edinem popisu prebivalstva, opravljenem leta 1913, je v arhivskih dokumentih zabeleženo, da je v Ada Kali živelo 637 ljudi v 171 gospodinjstvih. 458 ljudi je stalno živelo na otoku. Po avstro-ogrski okupaciji je nekaj turških družine leta 1913 zapustile otok in odšlo v Istanbul.[18]

Otočanke pred mošejo leta 1964

Po koncu prve svetovne vojne je Romunija leta 1919 enostransko razglasila svojo suverenost nad otokom in leta 1920 okrepila svoje zahteve s Trianonskim mirovnim sporazumom. Več turških družin se je preselilo v Istanbul.[18] 24. julija 1923 je nova Republika Turčija s 25. in 26. členom Lozanskega sporazuma Ada Kale uradno prepustila Romuniji.[19] Izguba otoka se v turški historiografiji spominja z bolečino, kot je zapisal İsmail Habib Sevük v svojem delu Od Donave do zahoda:

"Mi, ki smo izgubili polovico svojega ozemlja, smo čutili veliko globljo melanholijo zaradi izgube tega majhnega otoka, veliko močnejšo kot ob izgubi arabskih dežel. Donava, ki je nismo mogli obdržati, je bila še vedno povezana z nami s tem majhnim otokom. V naši žalosti čutimo bolečino poškodovane ladje."[11]

Med letoma 1923 in 1938 se je veliko turških družin z Ada Kale in Dobrudže odselilo v Turčijo, večinoma v vzhodno Trakijo.[20]

Trdnjava Ada Kale, ki je otoku dala ime; madžarska razglednica iz leta 1912

Otočani so se preživljali z gojenjem tobaka in ribolovom, kasneje tudi s turizmom. V zadnjih letih obstoja otoka se je število prebivalcev gibalo med 600 in 1000. Preden je otok prekrila voda jezu Đerdap I., se je del prebivalstva leta 1967 preselil v Konstanco v Romuniji, preostali del pa na povabilo predsednika turške vlade Demirela med njegovim obiskom otoka v Turčijo.[16]

Mošeja Ada Kale s hamamom je bila zgrajena leta 1903 na mestu frančiškanskega samostana iz leta 1699. Preproga iz mošeje, darilo turškega sultana Abdula Hamida II., je bila leta 1965 prestavljena v Veliko mošejo v Konstanci.

Otok je leta 1931 obiskal romunski kralj Karel II., 13. septembra 1967 pa turški premier Süleyman Demirel.

Pošta, fotografija iz leta 1968

Obiskovalci so muslimanske turške prebivalce otoka opisali kot prijazne, prijateljske in odprtega srca.[21]

Zapuščina

[uredi | uredi kodo]
Ada Kale, pobarvana fotografija iz obdobja od leta 1890 do 1905

Med gradnjo jezu hidroelektrarne Đerdap I so nekatere strukture z Ada Kale preselili na bližnji otok Šimijan, vključno z delom zidanih trdnjavskih katakomb, mošeje, bazarja, hiše Mahmuda Paše, pokopališča in več drugih objektov. Prebivalci so se odločili preseliti v Turčijo in ne na otok Šimijan. Manjši del prebivalcev je odšel v Dobrudžo, kjer je obstajala turška manjšina. Rekonstrukcija Ade Kale na novem otoku ni bila nikoli dokončana.[22]

Ada Kale v književnosti

[uredi | uredi kodo]

Ada Kale igra pomembno vlogo v romanu Zlati mož (Az Arany Ember), enega najbolj znanih madžarskih avtorjev, Móra Jókaija. V romanu, objavljenem leta 1872, je Ada Kale imenovan "Nikogaršnji otok". Prikazan je kot skoraj mitski simbol miru, osamljenosti in lepote in nasprotje materialnega zunanjega sveta.

V potopisu Med gozdom in vodo, drugem delu pripovedi Patricka Leigha Fermorja o njegovem potovanju po Evropi, avtor opisuje prijeten obisk otoka leta 1934 in razpravo o zgodovini otoka s skupino starejših prebivalcev.

V delu De Laatste Eilanders (Zadnji otočani), zgodovinski fikciji nizozemsko-romunskega avtorja Štefana Pope, so zadnja leta pred poplavljenjem in selitvijo na otok Šimijan opisana skozi oči treh najstnikov.

Pomembne osebe

[uredi | uredi kodo]
Bego Mustafa na stari razglednici Ada Kale; Bego Mustafa je pomagal madžarskemu narodnemu junaku Lajosu Kossuthu po revoluciji leta 1848 pobegniti preko Donave v Vidin, ki je bil takrat še v Osmanskem cesarstvu

Miškin Baba se je na otoku častil kot njihov zavetnik. Legenda pravi, da je bil uzbekistanski princ iz Buhare, ki je na otok prišel okoli leta 1786 in tam umrl okoli leta 1851. Njegov grob se je častil kot svetišče.[23]

Redžep Aga in njegova družina so otoku vladali od leta 1788 do 1816.

Okoli leta 1860 je Nemec Carl Heinrich Edmund von Berg obiskal Ado Kale in hišo Mahmuda Paše.[6]

Bego Mustafa, nekdanji desetnik vojske Osmanskega cesarstva, je bil Turek, ki je leta 1849 pomagal madžarskemu revolucionarju Lajosu Kossuthu z ladjo čez Donavo pobegniti v Vidin v Osmanski Bolgariji. Bego Mustafa je bil pogosto upodobljen na razglednicah z Ade Kale. Bil je zadnji turški fevdalni gospodar Ada Kale.[6]

Ali Kadri je bil najbogatejši Turek na Adi Kale. Bil je sirota in ribič, ki je kasneje s proizvodnjo cigaret zelo obogatel. Bil je barvita osebnost in so ga imenovali sultan Ade Kale. Poleg mošeje je zgradil 24-sobno graščino s haremom za svoje štiri žene. Okoli leta 1945 je skupaj z družino pobegnil v Turčijo, da bi ubežal režimu v Romuniji. Njegovo premoženje je bilo zaseženo.[24][25]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Vainovski-Mihai, Irina and Grigore, George (Januar 2019). »From Dobrudja to Ada-Kaleh: A Bridge between Empires«. Romano-Arabica.
  2. ↑ »Ada Kaleh, an Ottoman Atlantis on the Danube«. 25. februar 2015.
  3. ↑ »Ada Kaleh«. The White Review.
  4. ↑ »Ada Kaleh: A Turkish island in the Danube River«. Daily Sabah. 22. januar 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. marca 2022. Pridobljeno 23. marca 2022.
  5. ↑ Grigore, George (Januar 2019). »(PDF) From Dobrudja to Ada-Kaleh: A Bridge between Empires | George Grigore«. Romano-Arabica. Pridobljeno 21. marca 2022.
  6. 1 2 3 Blasen, Philippe Henri (Januar 2014). »Mustafa Bego, türkischer Nargileh-Raucher und ungarischer Nationalheld. Nationale Aneignung und internationale Vermarktung der Insel Ada-Kaleh«. Spiegelungen.
  7. ↑ Grigore, George (9. februar 2013). »George Grigore. "Muslims in Romania", ISIM Newsletter (International Institute for the Study of Islam in the Modern World) no. 3, Leiden. 1999: 34«.
  8. ↑ Pekesen, Berna. »Expulsion and Emigration of the Muslims from the Balkans«. EGO. Pridobljeno 21. marca 2022.
  9. ↑ Dr. Önder Duman (10. april 2008). »Atatürk Döneminde Romanya'dan Türk Göçleri (1923–1938)« (PDF). Pridobljeno 21. marca 2022.
  10. ↑ Ellensohn, Christian (december 2014). »Die Erfahrung des Orients : Tourismus auf der gefluteten Donauinsel "Ada-Kaleh" (1919-1968, Teil II)«. Regard Sur l'Est.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  11. 1 2 Güray, Cenk; Güvener, Duygu. »The songs of the lost land: Re-envisioning the Turkish folk songs from Adakale through previous compilations and research studies«. The Balkans - Language, History, Culture. 8 (1).
  12. ↑ Güray, Cenk; Güvener, Duygu; Yıldız, Şule. "Adakale'nin Saklı Türkülerinin Markov Zinciri Tabanlı Stokastik Yöntem ile Yeniden Yapılandırılması" [Reconstruction of Adakale's Hidden Folk Songs with Markov Chain Based Stochastic Method]. Etnomüzikoloji Dergisi.
  13. ↑ Çinko, Kemal. »Ürem Bey İle Bır Padışah Kizi Masalinin Max Luthi'nın evrensel Masal İlkelerıne Göre Çözümlenmesı«. Folklor Akademi.
  14. ↑ İğci, Alpay (2018). »Batı Rumeli Ağızlarının Sınıflandırılması İçin Görüşler« [Opinions for the Classification of Western Rumelian Dialects]. Journal of Turkish World Studies (v Turkish).{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  15. ↑ »Adakale Island in River Danube«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. julija 2011. Pridobljeno 14. maja 2007.
  16. 1 2 Hürriyet Avrupa (European version of Hürriyet newspaper), 19–20 January 2013, str. 12
  17. ↑ Jungmayer, Mihály: Ada-Kaleh. in: Zsebatlasz naptárral és statisztikai adatokkal. Szerk.: Kogutowitz, Károly Dr. és Hermann, Győző Dr. Magyar Földrajzi Intézet, Budapest, 1913.
  18. 1 2 »Expulsion and Emigration of the Muslims from the Balkans«.
  19. ↑ »Treaty of Lausanne - World War I Document Archive«. wwi.lib.byu.edu.
  20. ↑ Duman, Önder (2008). »Atatürk Döneminde Romanya'dan Türk Göçleri (1923-1938)« [Turkish Migration from Romania in the Atatürk Era (1923-1938)] (PDF). Bilig (v Turkish). 45: 23–44.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  21. ↑ »Ada-Kaleh: the Balkan Island Where People Once Lived with no State or Masters | libcom.org«. libcom.org.
  22. ↑ Mateescu, Mirela Sorina. »Ada Kaleh, istoria unui paradis îngropat de ape și de vremuri« [Ada Kaleh: The History of a Paradise Submerged by Water and the Flow of Time]. www.historia.ro (v romunščini). Pridobljeno 12. septembra 2021.
  23. ↑ »Povestea prințului samanaid Mișkin Baba, mort pe Ada Kaleh«. 23. maj 2015.
  24. ↑ »Ali Kadri "Sultanul" din Ada Kaleh«. 2. september 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. novembra 2023. Pridobljeno 24. marca 2022.
  25. ↑ Ellensohn, Christian (december 2014). »Die Erfahrung des Orients: Tourismus auf der gefluteten Donauinsel "Ada-Kaleh" (1878-1918, Teil I)«. Regard Sur l'Est.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]

Viri

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ada_Kale&oldid=6683442«