Pojdi na vsebino

Adžari

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Adžari
აჭარლები
Ačarlebi
Plesoči Adžari
Regije z večjim številom pripadnikov
GruzijaGruzija (zlasti Adžarija)
Turčija Turčija
Jeziki
adžarsko narečje gruzinskega jezika
Religija
Adžarija (popis 2014):
54,5% pravoslavje
39,8% islam
2,8% neverni
0,3% Armenska apostolska cerkev
1,3% druge vere
1,3% brez odgovora[1]

Adžari (gruzinsko: აჭარლები, romanizirano: Ačarlebi), včasih napačno imenovani muslimanski Gruzinci,[a] so etnična skupina Gruzincev, avtohtonih v Adžarski regiji v jugozahodni Gruziji. Adžarska naselja so tudi v gruzinskih provincah Gurija, Kvemo Kartli in Kakheti, pa tudi na več območjih sosednje Turčije.

Adžari so kljub dolgemu obdobju pod turško oblastjo ohranili svoje narečje gruzinskega jezika in gruzinske običaje.[3] V popisu prebivalstva leta 1926 so bili opredeljeni kot posebna etnična skupina. V popisu prebivalstva leta 1939 so bili vključeni v kategorijo Gruzincev.[4] Od gruzinske neodvisnosti se ima večina Adžarov za Gruzince.[5][6] Nekateri deli gruzijske družbe na Adžare še vedno gledajo kot na muslimanske Adžare in drugorazredne poturčene Gruzince. [7][8][4][9][10]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Zgodovinska adžarska moška oprava in orožje

Adžari so bili, tako kot druge etnične skupine Gruzincev, sprva večinoma kristjani.[11] Po dvesto letih osmanske islamske vladavine, ki je izvajala diskriminatorno politiko proti kristjanom,[12][13] so se postopoma spreobrnili v islam.[14][15] Najprej se je spreobrnilo plemstvo,[2] do konca osemnajstega stoletja pa vsi.[2]

Med krimsko vojno 1853–1856 in rusko-turško vojno 1877–1878 so se mnogi Adžari, tako kot drugi osmanski podložniki, borili na strani Osmanov.[2] Med širjenjem Ruskega imperija je bilo Osmansko cesarstvo skladno z Berlinskin sporazumom leta1878 prisiljeno Adžarijo prepustiti Rusiji.[16] Ruske oblasti so sprva spodbujale izseljevanje Adžarov in muslimanom dovolile, da prodajo svoje premoženje in zapustijo državo, zaradi česar se je veliko muslimanov preselilo v Osmansko cesarstvo.[17] Ruske oblasti so nato z gradnjo mošej in medres poskušale pridobiti zvestobo lokalnih muslimanov, saj so menile, da je bolje, da te verske ustanove delujejo pod strogim nadzorom države. Muslimanom je bil kljub temu še vedno prepovedan študij v muslimanskih državah.[17] Posledično se je veliko Adžarov vrnilo v Adžarijo.[17]

Po oktobrski revoluciji je Adžarija leta 1918 postala del neodvisne Gruzijske demokratične republike. Aprila 1918 je Osmansko cesarstvo napadlo Gruzijo in zavzelo Batumi. 4. junija 1918 je bil podpisan Batumski sporazum, po katerem je bila Gruzija prisiljena prepustiti Adžarijo Osmanskemu cesarstvu.[18] Kmalu po porazu v prvi svetovni vojni so se morali Osmani umakniti z zasedenega ozemlja.[19] Adžarijo je začasno okupirala Velika Britanija.[20] V tem času jo je vodil ugleden adžarski aktivist Memed Abašidze, ki je 31. avgusta 1919 organiziral Kongres predstavnikov muslimanskih Gruzincev. Kongres je sprejel resolucijo v podporo ponovni združitvi z Gruzijo in izvolil delegacijo gruzinskih muslimanov, ki je zastopala muslimanske Gruzince v odnosih do britanske uprave.[21]

Adžarka Fadiko Gogitidze, pionirka gruzinskega letalstva

Britanska administracija je 20. julija 1920 Adžarijo prepustila Demokratični republiki Gruziji.[22][23] Po napadu Rdeče armade na Gruzijo je bila Adžariji podeljena avtonomija, skladna z gruzinsko ustavo, sprejeto februarja 1921.[24] Adžarija je bila kasneje v skladu s Karskim sporazumom, sklenjenim leta 1921 med Sovjetsko zvezo in Osmanskim cesarstvom, priključena Sovjetski Gruziji. Sporazum je zahteval, da imajo Adžari upravno avtonomijo in pravico do razvoja lastne kulture, lastne vere in lastne agrarne politike.[25][26] Versko prakso je sovjetska ateistična ideologija ne glede na to zavirala. V dvajsetih letih 20. stoletja so se Adžari uprli sovjetskim protiislamskim dejavnostim in kolektivizaciji.[25] Aprila 1929 se je v gorskih predelih Adžarije začela oborožena vstaja, ki jo je sovjetska vojska hitro zatrla.[27]

Gruzinsko prebivalstvo Adžarije so na splošno imenovali muslimanski Gruzinci, dokler jih sovjetski popis prebivalstva leta 1926 ni navedel kot Adžare, ločene od ostalih Gruzincev, saj jih je so jih našteli kar 71.426.[28] V poznejših sovjetskih popisih so jih šteli skupaj z drugimi Gruzinci. Vprašanje o veri je bilo po letu 1937 v sovjetskih popisi preivalstva izpuščeno.[29]

Med razpadom ZSSR je ponovno postalo aktualno vprašanje adžarske verske identitete.[30] Islamska verska praksa je postala kulturna norma, ponovno so se odprle medrese in iz mošej se je spet razlegal poziv k molitvi.[30] Lokalni voditelj Aslan Abašidze je izkoristil islamski preporod za doseganje svojih političnih ciljev.[30] Po vzpostavitvi gruzinske neodvisnosti je prvi gruzinski predsednik Zviad Gamsahurdija leta 1991 imenoval Abašidzeja za predsednika adžarskega parlamenta.[31] Abašidze je izkoristil nemire, ki jih je povzročila gruzijska državljanska vojna, vojna v Abhaziji in Južni Osetiji, ter enostransko prevzel oblast brez formalnega dogovora in začel zadrževati davčne prihodke ter si prisvajati precejšnje adžarsko bogastvo.[30][32] Hadži Mahmud Kamašidze, glavni mufti Adžarije, je podpiral Abašidzeja v njegovem boju za oblast,[33] ko je slednji dosegel svoje cilje pa je prenehal uporabljati muslimansko gibanje v svojo korist.[30][34] Adžarska kriza leta 2004 je privedla do odstopa Aslana Abašidzeja, potem ko je maja 2004 v Batumiju na tisoče Adžarov protestiralo proti njegovi vladavini. Gruzijski predsednik Mihail Sakašvili je ob tem simbolično izjavil: "Abašidze je pobegnil, Adžarija je svobodna".[35]

Religija

[uredi | uredi kodo]

V 16. stoletju so bili prebivalci Adžarije večinoma kristjani. Do konca 18. stoletja so bili večinoma muslimani.[2] Po sklenitvi Berlinskega sporazuma leta 1878 je Adžarija v skladu s sporazumom pripadla Ruskemu carstvu. Adžari muslimanske veroizpovedi so imeli možnost oditi v Turčijo.[16] Sledil je pritok kristjanov iz Kahetija, kar je povzročilo spremembo verske slike pokrajine.[16]

Ruske oblasti so podpirale misijonarska prizadevanja Ruske pravoslavne cerkve, a so si hkrati prizadevale pridobiti zvestobo muslimanskih Adžarov z gradnjo mošej in medres ter podporo lokalne muslimanske duhovščine.[17] Posledično so se nekateri adžarski izseljenci, imenovani Muhadžirji, vrnili v Adžarijo.[17]

Razpad Sovjetske zveze in gruzijska neodvisnost sta privedla do ponovnega zanimanja za vero, vključno z islamom.[30] Med vlado Zviada Gamsakurdija se je pojavil pritisk za pokristjanjevanje muslimanskih Adžarov, zlasti med mladimi.[36][37][38][39][40][41]

Po popisu prebivalstva leta 2014 je bilo takrat 54,5 % Adžarov pravoslavnih kristjanov.[1][42] V nekaterih občinah so večino tvorili muslimani. V občini Khulo jih je bilo 94,6 %, v občini Šuahevi 74,4 %, v občini Keda 62,1 % in v občini Helvačauri 56,3 %. V občinah Batumi in Kobuleti so muslimani predstavljali manjšino s 25,4 % oziroma 28,8 %.[43]

Jezik

[uredi | uredi kodo]

Adžari govorijo adžarščino, gruzijsko narečje, sorodno tistemu, ki ga govorijo v sosednji provinci Gurija, vendar s številnimi turškimi izposojenkami. Adžarščina ima veliko skupnih značilnosti z mingrelščino in lazščino, ki sta sestrski gruzijščini in sta vključeni v kartvelsko jezikovno skupino.[44]

Opomba

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Zgodovinsko gledano je bila večina prebivalstva Adžarije krščanska, vendar se je zaradi dolgega obdobja turške vladavine, ki je aktivno diskriminirala kristjane, med Adžari uveljavil islam.[2] Po ponovni združitvi Adžarije z Gruzijo se je večina Adžarov vrnila h krščanstvu. Adžari so zdaj pretežno kristjani.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 »georgia-religion 2014«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. marca 2022. Pridobljeno 5. maja 2026.
  2. 1 2 3 4 5 Sanikidze 2018, str. 249.
  3. ↑ Gregory Jusdanis. "Belated Modernity and Aesthetic Culture". University of Minnesota Press: 1991, str. 17
  4. 1 2 Toft, Monica Duffy (2003). The Geography of Ethnic Violence: Identity, Interests, and the Indivisibility of Territory (PDF) (v angleščini). Princeton University Press. str. 108. ISBN 978-0-691-12383-7.
  5. ↑ George 2009, str. 183.
  6. ↑ Nodia, Ghia; Scholtbach, Álvaro Pinto (2006). The Political Landscape of Georgia: Political Parties: Achievements, Challenges and Prospects (PDF) (v angleščini). Eburon Uitgeverij B.V. str. 10. ISBN 978-90-5972-113-5.
  7. ↑ »Ajarians | Encyclopedia.com«. www.encyclopedia.com. Pridobljeno 25. oktobra 2023.
  8. ↑ de Waal, Thomas (2019). The Caucasus: An Introduction (v angleščini) (2 izd.). Oxford University Press. str. 149. ISBN 978-0-19-068311-5.
  9. ↑ »Toward Inclusion: Understanding the Path to Unity in Georgia«. Civil Georgia. 11. oktober 2023. Pridobljeno 26. januarja 2024.
  10. ↑ Zviadadze, Sophie (Januar 2018). »The Unbearable Lightness of Being Muslim and Georgian: Religious Transformation and Questions of Identity among Adjara's Muslim Georgians«. Region: Regional Studies of Russia, Eastern Europe, and Central Asia. 7 (1): 36.
  11. ↑ »Culture of Adjara«. Pridobljeno 27. julija 2024.
  12. ↑ Gregory Jusdanis. "Belated Modernity and Aesthetic Culture". University of Minnesota Press: 1991, str. 17
  13. ↑ Julie Crea Dunbar. "Exploring World History Through Geography From the Cradle of Civilization to a Globalized World", The Advance of the Ottomans, Bloomsbury Publishing, 2022
  14. ↑ George 2009, str. ;99–100.
  15. ↑ Bennigsen, Alexandre; Wimbush, S. Enders (1986). Muslims of the Soviet Empire: A Guide (v angleščini). Indiana University Press. str. 207. ISBN 978-0-253-33958-4.
  16. 1 2 3 Hoch & Kopeček 2011, str. 7.
  17. 1 2 3 4 5 Sanikidze 2018, str. 250.
  18. ↑ Varshalomidze, Archil (2019). »South-Western Georgia (Ajara) within the Geostrategic Interests of the Ottoman Empire in the First Quarter of XX Century«. Herald of Oriental Studies.
  19. ↑ Saparov, Arsène (Marec 2012). »Why Autonomy? The Making of Nagorno-Karabakh Autonomous Region 1918–1925«. Europe-Asia Studies. 64 (2): 284. doi:10.1080/09668136.2011.642583. JSTOR 41478346. S2CID 154783461.
  20. ↑ Rose, John D. (april 1980). »Batum as Domino, 1919–1920: The Defence of India in Transcaucasia«. The International History Review. 2 (2): 266. doi:10.1080/07075332.1980.9640214. JSTOR 40105753.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  21. ↑ »მემედ აბაშიძე (ბეგი)«. National Parliamentary Library of Georgia. Pridobljeno 27. julija 2024.
  22. ↑ Lee, Eric (2017). The Experiment: Georgia's Forgotten Revolution 1918-1921 (1st izd.). London: ZED Books. str. 135. ISBN 978-1-78699-092-1. Pridobljeno 5. septembra 2022.
  23. ↑ Rose, John D. (april 1980). »Batum as Domino, 1919–1920: The Defence of India in Transcaucasia«. The International History Review. 2 (2): 286. doi:10.1080/07075332.1980.9640214. JSTOR 40105753.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  24. ↑ »Constitution Of Georgia (1921), Article 107«. Matiane. 4. september 2012. Pridobljeno 5. septembra 2022.
  25. 1 2 George 2009, str. 105.
  26. ↑ George 2009, str. 100.
  27. ↑ Peter Malcolm Holt, Ann K. S. Lambton, Bernard Lewis (1977), The Cambridge history of Islam, str. 639. Cambridge University Press, ISBN 0-521-29136-4
  28. ↑ Lorimer, Frank (1946). »The Population of the Soviet Union: History and Prospects« (PDF).
  29. ↑ A. G. Volkov Census of 1937 Facts and Fictions, originally published in Перепись населения СССР 1937 года. История и материалы/Экспресс-информация. Серия «История статистики». Выпуск 3–5 (часть II). М., 1990/ str. 6–63
  30. 1 2 3 4 5 6 George 2009, str. 121.
  31. ↑ »Adjara Celebrates Abashidze's Departure«. 6. maj 2004.
  32. ↑ George 2009, str. 123.
  33. ↑ George 2009, str. 175.
  34. ↑ George 2009, str. ;122–123.
  35. ↑ »Abashidze Flees Georgia«. 6. maj 2004.
  36. ↑ Sanikidze 2018, str. 255.
  37. ↑ Köksal, Pınar; Aydıngün, Ayşegül; Gürsoy, Hazar Ege (2019). »Religious Revival and Deprivatization in Post-Soviet Georgia: Reculturation of Orthodox Christianity and Deculturation of Islam«. Politics and Religion (v angleščini). 12 (2): 317–345. doi:10.1017/S1755048318000585. hdl:11511/41757. ISSN 1755-0483. S2CID 150339133.
  38. ↑ Kahraman, Alter (2021). »Azeris and Muslim Ajarians in Georgia: The Swing between Tolerance and Alienation«. Nationalities Papers (v angleščini). 49 (2): 308–325. doi:10.1017/nps.2020.7. hdl:11492/4926. ISSN 0090-5992. S2CID 225548999.
  39. ↑ Refugees, United Nations High Commissioner for. »Refworld | World Directory of Minorities and Indigenous Peoples - Georgia : Ajarians«. Refworld (v angleščini). Pridobljeno 25. oktobra 2023.
  40. ↑ »Ajarians«. Minority Rights Group (v britanski angleščini). 19. junij 2015. Pridobljeno 25. oktobra 2023.
  41. ↑ George Sanikidze and Edward W. Walker (2004), Islam and Islamic Practices in Georgia. Berkeley Program in Soviet and Post-Soviet Studies. University of California, Berkeley Institute of Slavic, East European, and Eurasian Studies.
  42. ↑ National Statistics Office of Georgia. Population Census 2014: Population by Regions and Religion Arhivirano 14 September 2016 na Wayback Machine.. Pridobljeno 6. maja 2016
  43. ↑ »Religious composition of Georgia 2014«. pop-stat.mashke.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. marca 2022. Pridobljeno 29. marca 2024.
  44. ↑ »Ajarians«. Encyclopedia.com. Pridobljeno 6. decembra 2025.

Viri

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Adžari&oldid=6679552«