Pojdi na vsebino

Abaodzi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Cesar Tajdzu iz dinastije Ljao
遼太祖
Cesar Kitanskega cesarstva
Cesar dinastije Ljao
Vladanje916–926
PredhodnikUstanovitev dinastije
NaslednikTajdzong
Rojstvo872
Šjalaijišilje, pleme Djela
Smrt6. september 926 (star 53–54 let)
Fuju, Kitansko cesarstvo
Pokop
Mavzolej Zuling, Notranja Mongolija
ZakonecCesarica Šulu
RodbinaJelu
Vladarska rodbinaLjao
OčeJelu Saladi
MatiŠjao Janmudžin
Poklicaristokrat
Abaodzi
Tradicionalno kitajsko阿保機
Poenostavljeno kitajsko阿保机
Cesar Tajdzu iz Ljaa
Tradicionalno kitajsko遼太祖
Poenostavljeno kitajsko辽太祖
Jelu Ji (sinizirano ime)
Tradicionalno kitajsko耶律億
Poenostavljeno kitajsko耶律亿
Liu Ji (sinizirano ime)
Tradicionalno kitajsko劉億
Poenostavljeno kitajsko刘亿

Abaodzi, po smrti znan pod svojim tempeljskim imenom Cesar Tajdzu dinastije Ljao[1][2] je bil kitanski voditelj in ustanovni cesar dinastije Ljao, ki je vladal od leta 916 do 926,[3] * 872, † 6. september 926.

Njegovo sinizirano ime je bilo Jelu Ji, v katerem je ohranjeno njegovo družinsko ime, ali Liu Ji. Nekateri viri kažejo, da je priimek Jelu sprejel že on sam, ko je bil še živ.[3] Mnenja o tem niso enotna.

Rojen je bil leta 872 v južni Mongoliji in imel burno otroštvo. Njegov stari oče je bil ubit v spopadu plemen, oče in strici pa so pobegnili. Njega je skrila njegova stara mati. 27. februarja 907 je postal kitanski kagan[4] in bil leta 916 ustoličen za cesarja. Vladarsko obdobje je imenoval po samem sebi.[5] Umrl je 6. septembra 926.[4] Med njegovo vladavino so Kitani osvojili in združili Notranjo Mongolijo, severno Kitajsko in južno Mandžurijo.[3] Ko je Kitansko cesarstvo leta 942 uradno postalo Dinastija Ljao, so Abaodzija posmrtno obravnavli kot cesarja Ljaa.

Legende o Abaodzijevem rojstvu

[uredi | uredi kodo]

Kasnejše generacije kitajskih zgodovinarjev so zapisale več legend o Abaodzijevem rojstvu. Po legendah je njegova mati Šjao Janmudžin sanjala, da je sonce padlo z neba v njene prsi, čemur je sledila njena nosečnost. Ko je rodila, naj bi se porodna soba napolnila s skrivnostno svetlobo in izjemnim vonjem. Abaodzi naj bi imel ob rojstvu telo tri leta starega otroka in pri treh mesecih shodil. Kot otrok je lahko videl dogodke, še preden so se zgodili.[6]

Vzpon na oblast

[uredi | uredi kodo]
Spomenik v okrožju Huairen, Šanši, Kitajska, postavljen v spomin na Abaodzijevo srečanje z Li Kejongom leta 907

Kitani so imeli v primerjavi s sosednjimi plemeni pomemben strateški položaj. Živeli so na vzhodnih pobočjih Velikega Higana. Zahodno od gora so skupaj s turškimi Ujguri živela druga nomadska pastirska plemena, med njimi Šiveji in Siji. Še bolj zahodno so na Mongolski planoti živeli bojeviti Tatari. Vzhodno in severovzhodno so vse do reke Amur živeli miroljubni Džurčeni, ki so živeli v majhnih vaseh in se preživljalo z lovom in ribolovom. Čez reko Ljao proti vzhodu in jugovzhodu do reke Jalu so živeli Bohaji, ki so bili večinoma stalno naseljeni kmetje. Od 750. let je v vodstvu kitanskih plemen prevladoval klan Jaonov,[6] ki je vzdrževal dobre odnose z dinastijo Tang na jugu. Proti koncu 9. stoletja so postali voditelji močnega plemena Jila nezadovoljni z jaonskimi kani. Za poglavarja plemena Jila je bil izvoljen Abaodzijev oče Jelu Saladi.

Leta 901 je poglavar plemena Jila postal Abaodzi. Leta 903 je bil imenovan za jujueja, poveljnika vseh kitanskih vojaških sil. S tem je v hierarhiji kitanske države postal drugi mož takoj za velikim kanom. Ime si je začel ustvarjati leta 905, ko je povedel 70.000 konjenikov v Šanši, da bi sklenil bratstvo z Li Kejongom. Bratstvu je kmalu zatem sledila obljuba podpore proti Džu Venu.[7] Izkazalo se je, da je Abaodzi veliko bolj agresiven od velikega kana. Leta 907 se je pojavil na posvetu, ki se je sklical vsaka tri leta, in zahteval, da ga imenujejo za kagana - kana kanov. Njegovi uspehi proti Hanom na severu, ki jih je ropal od leta 901, so mu prinesli podporo sedmih plemenskih poglavarjev in celo privolitev zadnjega jaonskega velikega kana.[8]

Od leta 907 do 916 so Abaodzija nenehno pestili upori in vstaje, ki so jih večinoma sprožili člani njegove lastne družine. Sčasoma jih je pridobil na svojo stran s prepričevanjem, da bi lahko postali uspešnejši kot dinastija. S spretnim manipuliranjem s sovražniki je še povečal svojo moč in moč svojega plemena.[9]

Zapuščina

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Dinastija Ljao.

Abaodzijeva uspešnost je bila posledica njegove sposobnosti uvajanja inovacij v kitansko družbo. Verjetno najpomembnejša je bila uvedba dvojnega upravnega sistema, v katerem so nomadska stepska ljudstva obdržala svoje običaje, medtem ko so stalno naseljeno prebivalstvo v osvojeni Balhiji in severni Kitajski upravljali civilni birokrati. Slednji so delovali predvsem po protokolih dinastije Han. Takšna ureditev ni dobila splošne podpore plemenskih voditeljev zaradi zmanjšanja njihove lastne moči, a je postala model, ki so ga kasnejša stepska ljudstva uporabljala za upravljanje svojih raznolikih imperijev.[10]

Abaodzijev kip v parku ob jezeru Taijang, Čifeng, Notranja Mongolija, Kitajska

Leta 916 sta bili uvedeni še dve pomembni novosti. Sprejet je bil dvorni protokol dinastije Han, v katerem se je Abaodzi razglasil za nebeškega cesarja v slogu dinastije Han in sprejel ime vladarskega obdobja, prav tako v slogu dinastije Han. Druga novost je bila, da je svojega sina Jelu Beija imenoval za svojega naslednika. Imenovanje je bilo prvo takšno v kitanski družbi in nekaj, kar je bilo v neposrednem nasprotju s kitanskimi predstavami o vladavini po zaslugah. Ta druga novost se ni zlahka prijela in le nekaj njegovih naslednikov je prišlo na prestol z dedovanjem.[11][12]

Svoje privržence je organiziral v vojaške enote, znane kot horde, in z združitvijo 12 hord oblikoval upravno okrožje.[1]

Leta 918 je ukazal zgraditi novo obzidano mesto. Ob njem je bilo zgrajeno kitajsko mesto z obrtniškimi delavnicami, trgovinami in skladišči. Kasneje je bilo zgrajenih pet glavnih mest, vključno z glavno prestolnico (上京), ki je služila kot sedež kitanske uprave.[11]

Abaodzi je leta 920 naročil razvoj velike kitanske pisave, na videz podobni kitajski pisavi. V resnici je bila podobnost zelo majhna, saj sta bili pisavi medsebojno nerazumljivi. Pet let pozneje ga je prihod ujgurske delegacije spodbudil, da je svojemu mlajšemu bratu Jeluju Dieliju naročil, naj razvije novo pisavo, ki bi temeljila na bolj zlogovnih načelih. Za razliko od Japoncev in Korejcev so se Kitani z uvedvo svoje pisave znebili prtljage hanske kulture in slovnice, ki je prišla s množičnim sprejetjem kitajske pisave.[13]

Abaodzi je do svoje smrti zaradi tifusa pri 54 letih zavzel celotno državo Balhov,[14] vendar je ohranil njihovo vladajočo družino, da je vladala v njegovem novem fevdu. Vzhodni meji njegovega imperija sta postali reki Jalu in Usuri. Na zahodu je prodrl daleč na Mongolsko planoto, načrtov za prodor na jug pa mu ni uspelo uresničiti.[15]

Odnosi s Poznim Tangom

[uredi | uredi kodo]

Li Cunšu, sin Li Kejonga, ki je leta 905 sklenil zavezništvo z Abaodzijem, je leta 923 na pogorišču dinastije Tang ustanovil dinastijo Pozni Tang. Po Li Cunšujevi smrti so se odnosi med državama poslabšali, vendar so se še upoštevali ustrezni protokoli in Pozni Tang je v prestolnico Kitanov poslal svojega odposlanca. Poslabšanja odnosov je bilo verjetno posledica Abaodzijeve agresivnosti, saj je leta 922 in 923 z vojsko prodrl globoko v Hebej in na poti plenil in jemal ujetnike. Hebej je bil v bistvu ozemlje Poznega Tanga.[16]

Jao Kun

[uredi | uredi kodo]

Dvor dinastije Pozni Tang leta 926 poslal na srečanje z Abaodzijem svojega odposlanca Jaoja Kuna. S kitanskim vladarjem se je srečal v Mandžuriji, ko je bil na pohodu proti Balhom in je takrat taboril v Fujuju. Abaodzi je od odposlanca zahteval, da se Pozni Tang odpove šestnajstim prefekturam, s čimer bi prenehali razlogi za njegov napad na Kitajsko. Jao Kun je izjavil, da zahteve presegajo njegova pooblastila, in zaradi tega odgovora pristal v zaporu. Ko je Abaodzi 6. septembra 926 umrl zaradi bolezni, je bil Jao Kun še vedno zaprt.[4][17]

Nasledstvo

[uredi | uredi kodo]

Jelu Beija, ki je bil leta 916 imenovan za prestolonaslednika, cesarica vdova Šulu Ping ni imela za primernega in je uspela doseči, da je na prestol prišel njen drugi sin Deguang. Deguang je postal v zgodovini znan kot cesar Tajdzong in je vladal od leta 926 do 947.[18]

Družina

[uredi | uredi kodo]

Otroci s soprogo Šulu Ping (19. oktober 879 – 1. avgust 953) iz klana Šjao:

  • Jelu Džigu (u. 911), prva hčerka, poročena s Šjao Šulujem, polnečakom cesarice Šulu Ping
  • Jelu Bei, cesar Jizong (889 – 7. januar 937), prvi sin
  • Jelu Deguang, cesar Tajdzong (25. november 902 – 18. maj 947), drugi sin
  • Jelu Lihu, cesar Džangsu (911– 960), tretji sin

Otrok z dvorno gospo iz klana Šjao:

  • Jelu Jaliguo, četrti sin

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 Hoiberg 2010, str. 1.
  2. ↑ »Chinese Monarchs - The Emperor Taizu of Liao (Chinese: 辽太祖; pinjin: Liáo Tàizŭ)«. www.nouahsark.com. Pridobljeno 13. septembra 2025.
  3. 1 2 3 Dupuy & Dupuy 1986, str. 276.
  4. 1 2 3 Wittfogel & Fêng 1949, str. 600.
  5. ↑ Twitchett & Tietze 1994, str. 60, 62.
  6. 1 2 Mote 2003, str. 31.
  7. ↑ Roberts 2011, str. 80–81.
  8. ↑ Mote 2003, str. 37–39.
  9. ↑ Mote 2003, str. 40–41.
  10. ↑ Mote 2003, str. 39–40.
  11. 1 2 Mote 2003, str. 41.
  12. ↑ Ebrey 1996, str. 166.
  13. ↑ Mote 2003, str. 42–43.
  14. ↑ Tanner 2009, str. 203.
  15. ↑ Mote 2003, str. 47.
  16. ↑ Mote 2003, str. 44.
  17. ↑ Mote 2003, str. 44–47.
  18. ↑ Mote 2003, str. 49–51.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Dupuy, R. Ernest; Dupuy, Trevor N. (1986). The Encyclopedia of Military History from 3500 B.C. to the Present (2nd Revised izd.). New York, NY: Harper & Row, Publishers. ISBN 0-06-011139-9.
  • Ebrey, Patricia Buckley (1996). Thompson, Damian (ur.). The Cambridge Illustrated History of China. Cambridge, UK: Cambridge University Press. ISBN 0-521-66991-X.
  • Hoiberg, Dale H., ur. (2010). »A-pao-chi«. Encyclopædia Britannica. Vol. I: A-Ak – Bayes (15th izd.). Chicago, Illinois: Encyclopædia Britannica, Inc. ISBN 978-1-59339-837-8.
  • Mote, F. W. (2003). Imperial China: 900–1800. Harvard University Press. ISBN 978-0674012127.
  • Roberts, J. A. G. (2011) [1999]. A History of China. Palgrave Essential Histories (3rd izd.). New York, NY: Palgrave Macmillan. ISBN 978-0-230-24984-4.
  • Tanner, Harold M. (2009). China: A History. Indianapolis, IN: Hackett Publishing Company, Inc. str. 202–205. ISBN 978-0-87220-915-2.
  • Twitchett, Denis; Tietze, Klaus-Peter (1994). »The Liao«. V Franke, Herbert; Twitchett, Denis C. (ur.). The Cambridge History of China. Vol. 6: Alien Regimes and Border States, 907–1368. Cambridge University Press. str. 43–153.
  • Wittfogel, Karl August; Fêng, Chia-shêng (1949). History of Chinese Society: Liao, 907–1125. American Philosophical Society.
Abaodzi
Rojen: 872 Umrl: 926
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Ustanovitev dinastije		 Cesar Kitana
916–926		 Naslednik: 
Tajdzong
Predhodnik: 
Aj (dinastija Tang)		 Cesar Kitajske
(vzhodne Notranje Mongolije)
916–926
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Abaodzi&oldid=6727962«