Abaka
Abaka
| |
|---|---|
| Ilkhān al-Mu'aẓẓam[1] (Vrhovni ilkan) Sultān-i Īrān[2] (Sultan Irana) | |
 Abaka na prestolu s svojo hatun, verjetno Dordži Hatun | |
| Ilkan | |
| Vladanje | 8. februar 1265 – 1282 |
| Predhodnik | Hulegu Kan |
| Naslednik | Tekuder |
| Rojstvo | 27. februar 1234 Mongolija |
| Smrt | 4. april 1282 (48 let) Hamadan, Ilkanat |
| Soproga | Bulukan Hatun Padišah Hatun Marija Paleologina Kajtmiš Egeči Nukdan Hatun |
| Potomci | Argun Gajhatu Oldžejtu Kutlug Hatun Malika Hatun |
| Dinastija | Bordžigini |
| Oče | Hulegu |
| Mati | Jesučin Hatun |
| Religija | budizem |
| Poklic | vladar |
Abaka Kan (mongolsko Абаха/Абага хан (mongolska cirilica), ᠠᠪᠠᠭᠠ
ᠬᠠᠨ (klasična mongolska pisava), dobesedno "stric po očetovi strani") ali Abaga Kan je bil drugi mongolski vladar (ilkan) Ilkanata, * 27. februar 1234, † 4. april 1282.
Bil je sin in naslednik ilkana Huleguja in gospe Jesunčin ter vnuk kana Toluja. Vladal je od leta 1265 do 1282. Nasledil ga je brat Tekuder.[3] Velik del Abakove vladavine so zaznamovale državljanske vojne v Mongolskem cesarstvu, med njimi vojni Ilkanata z Zlato hordo ter Čagatajskim kanatom v Srednji Aziji. Abaka je tudi večkrat poskusil osvojiti Sirijo, ki je bila v domeni Mameluškega sultanata, vključno z drugo bitko pri Homsu.
Življenje
[uredi | uredi kodo]Abaka je bil rojen v Mongoliji[3] kot sin ustanovitelja Ilkanata Hulegu kana. Bil je budist. Kot Hulegujev najljubši sin je postal guverner Turkestana.[4]
Hulegu je umrl leta 1265 zaradi bolezni. Pred smrtjo se je pogajal z bizantinskim cesarjem Mihaelom VIII. Paleologom, da bi mu dal za ženo hčerko iz bizantinske cesarske družine. Mihael VIII. je za njegovo ženo izbral svojo nezakonsko hčer Marijo Paleologino in jo leta 1265 spremstvu Teodozija de Villehardouina, opata samostana Pantokrator, poslal v Ilkanat.[5] Zgodovinar Steven Runciman trdi, da jo je spremljal antiohijski patriarh Evtimij.[4] Ker je Hulegu umrl pred njenim prihodom, so jo namesto z njim poročili z njegovim sinom Abakom. Ko je leta 1265 umrla tudi Hulegujeva žena Dokuz Katun, je vloga duhovne voditeljice Ilkanata prešla na Marijo, ki so jo Mongoli imenovali Despina Katun.
Abaka je za stalno prestolnico Ilkanata izbral Tabriz.[6] Oblast je prevzel štiri mesece po očetovi smrti in nato naslednjih nekaj mesecev prerazporejal fevde in guvernerstva.[4] Na nekaterih kovancih iz njegove dobe je upodobljen krščanski križ z napisom "V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, samo en Bog", napisanim v arabščini.[7]
Vojaške kampanje
[uredi | uredi kodo]Zlata horda
[uredi | uredi kodo]
Ilkanat je bil v vojni z Mongoli Zlate horde od samega začetka Abakove vladavine. Zlata horda je napadla Ilkanat spomladi 1265, deloma zaradi svojega zavezništva s kairskim Mameluškim sultanatom. Zlata horda je z napadom poskušala preprečiti Abakovo invazijo na Sirijo, ki je bila v mameluški domeni.[4] Sovražnosti so se nadaljevale do smrti kana Zlate horde Berkeja leta 1267. Veliki kan Kublaj je s svojo avtoriteto dosegel, da Berkejev naslednik Mengu Timur ni sprožil večje invazije na Abakovo ozemlje.[8] Mengu Timur je kljub temu ukazal svojemu poveljniku Nogaju, naj sklene zavezništvo z egiptovskim mameluškim sultanom Bajbarsom, in mu obljubi, da bo napadel Abako in s sultanom delil vsa osvojena ozemlja.[9] Mengu Timur je istočasno poslal svojo delegacijo na Abakov dvor, da bi mu čestitala za zmago nad Gijasom-ud-din Barakom.[10] Leta 1270 je Abaka dovolil Mengu Timurju, da pobira njegove prihodke iz delavnic v Iranu.[11]
Čagatajski kanat
[uredi | uredi kodo]Ögedejev vnuk Kajdu, Batu kanov vnuk Mengu-Timur in Barak iz Čagatajskega kanata so v Talasu sklenili zavezništvo proti Kublajkanu in Abaku. Kajduja so imenovali za vladarja Srednje Azije. Vojna med Kajdujem in Kublajem, ki se je začela leta 1268, je trajala do konca stoletja.
Leta 1270 je Barak kan poskušal priključiti Iran, kar je povzročilo napad na Abako, ki je bil takrat v Heratu. Abaka se je uspešno obranil in zatem premagal tudi Barakovega sorodnika Teguderja iz Gruzije. Naslednje leto se je maščeval z napadom na Čagatajski kanat in plenjenjem Buhare in njene okolice.
Invazije na Sirijo
[uredi | uredi kodo]Diplomatski odnosi s kristjani
[uredi | uredi kodo]Abaka je bil eden v dolgem nizu mongolskih vladarjev, ki so poskušali zagotoviti sodelovanje krščanskega Zahoda proti muslimanskim Mamelukom. Med letoma 1267 in 1268 si je dopisoval s papežem Klemnom IV. Leta 1268 naj bi v zahodno Evropo poslal svojega veleposlanika, ki naj bi poskušal skleniti frankovsko-mongolsko zavezništvo med svojimi silami, silami Zahoda in silami svojega tasta, bizantinskega cesarja Mihaela VIII. Paleologa. Odgovore je dobil samo iz Rima in od kralja Jakoba I. Aragonskega, vendar ni jasno, ali je prav to privedlo do Jakobove neuspešne odprave v Akro leta 1269.[12] Zabeleženo je, da je Abaka pisal aragonskemu kralju in mu obljubil, da se mu bo pridružil, ko bo prispel v Kilikijo. Abaka je poslal delegaciji tudi k Edvardu I. Angleškemu in leta 1274 k papežu Gregorju X. na Drugi lyonski koncil. Na koncilu je Abakov tajnik Rihaldus prebral poročilo, v katerem je zbrane spomnil na Hulegujevo prijaznost do kristjanov in zagotovil, da Abaka načrtuje pregnati muslimane iz Sirije.[13] Nobena od misij v Evropo 1276 in 1277 ni prinesla oprijemljivih rezultatov.
Pohod med deveto križarsko vojno (1271)
[uredi | uredi kodo]Bohemonda VI. Antioškega je njegov tast Hetum I. leta 1260 prepričal, naj se prostovoljno podredi mongolski oblasti,[14] s čimer sta Kneževina Antiohija in Grofija Tripoli postali vazalni državi Ilkanata. Leta 1268 je mameluški vojskovodja Bajbars zavzel Antiohijo.[15] Bohemond je nato z Bajbarsom sklenil premirje, da ne bi izgubil še Tripolija.[16][17]
Kot odgovor na padec Antiohije je Edvard I. Angleški leta 1271 prispel v Akro in poskušal začeti novo križarsko vojno. Njegov poskus je bil ocenjen kot vojaški neuspeh, vendar je Edvardu pred odhodom v Anglijo uspelo skleniti premirje z Mameluki.
Edvard je po prihodu v Akro poslal k Abaku delegacijo, ki so jo vodili Reginald Rossel, Godefroi iz Wausa in Ivan iz Parkerja, s prošnjo za vojaško pomoč Mongolov.[18] Abaka je bil takrat zaposlen s konflikti v Turkestanu, a je Edvardu kljub temu poslal 10.000 mongolskih konjenikov pod poveljstvom generala Samagarja.
Mongoli so opustošili deželo južno od Alepa. Vojska je bila relativno majhna, a je kljub temu sprožila eksodus muslimanskega prebivalstva, ki se je še spominjalo prejšnjih pohodov mongolskega generala Kitbuke vse do Kaira.[19] Edvard I. ni nikoli uspel zbrati lastnih sil za usklajeno delovanje z Mongoli. Ker sam ni dosegel nobene vojaške zmage, so se Abakove sile sčasoma umaknile iz Sirije. Ko je Bajbars 12. novembra 1271 izvedel protiofenzivo, so se Mongoli že umaknili preko Evfrata.
Kampanje leta 1280-1281
[uredi | uredi kodo]Mameluški sultan Bajbars je umrl leta 1277. Med letoma 1280 in 1281 je Abaka sprožil več napadov na Sirijo. Septembra 1280 so Mongoli zasedli Bagras in Darbsak ter 20. oktobra še Alep. Od tam je Abaka poslal delegacijo v Akro, da bi zaprosila križarje za vojaško podporo za svoj pohod. Ker so bili križarji še vedno v 10-letnem premirju z Mameluki, je patriarhov vikar Abakovo prošnjo zavrnil. Ciprski kralj Hugo III. in Bohemond VII. sta mobilizirala svoji vojski, vendar nista mogla posredovati, ker so Mameluki medtem že zasedli ozemlje med njima in Mongoli.[20]
Abaka in Leon III. Kilikijski sta pozvala Franke, naj začnejo novo križarsko vojno, vendar so se na njun poziv odzvali le hospitalci in Edvard I., ki pa zaradi pomanjkanja denarja ni mogel priti.[21] Hospitalci iz Margata so skupaj z Mongoli vdrli v dolino Beka in zmagali v več spopadih z muslimani.[22] Oktobra 1280 so prodrli vse do Krak des Chevaliersa in ga februarja 1281 osvojili.[20]
Mongoli so se zatem umaknili in obljubili, da se bodo vrnili pozimi 1281. Franke so obvestili, da bodo pripeljali 50.000 mongolskih konjenikov in 50.000 pešcev, vendar so na to obljubo očitno pozabili.[22]
Jesenska kampanja leta 1281
[uredi | uredi kodo]
Egiptovski muslimani so spoštovali 10-letno premirje s križarji, ki se je začelo leta 1271. 3. maja 1281 je novi mameluški sultan Kalavun podpisal novo 10-letno premirje z baroni iz Akre in 16. julija 1281 drugo 10-letno premirje z Bohemondom VII. Tripolskim.[23]
Napovedana mongolska invazija na Sirijo se je začela septembra 1281. Pridružili so se jim Armenci pod vodstvom Leona III. in približno 200 hospitalskih vitezov iz trdnjave Margat,[24][25] ki so menili, da jih premirje z Mameluki ne zavezuje.[26]
30. oktobra 1281 se je 50.000 mongolskih vojakov skupaj s 30.000 Armenci, Gruzijci, Grki in hospitalci iz Markaba borilo proti muslimanskemu voditelju Kalavunu v drugi bitki pri Homsu doživelo hud poraz.[27]
Smrt in nasledstvo
[uredi | uredi kodo]Abaka je umrl v Hamadanu 4. aprila 1282, verjetno v alkoholnem deliriju. Prekomerno uživanje alkohola je bilo pogosto pri številnih mongolskih voditeljih. Leta 1285 je bil njegov finančni minister Šams ad-Din Džuvejni kljub temu obtožen, da ga je zastrupil.[28]
Po Abakovi smrti je njegova vdova Marija pobegnila domov v Konstantinopel. Njen oče, ki je očitno želel svoji prestolnici prihraniti usodo, ki je doletela Bagdad, je Marijo poskušal poročiti z Abakovin naslednikom. Marija se je temu uprla in odšla v samostan in okoli 1285 ustanovila cerkev svete Marije Mongolske na južni obali Zlatega roga.
Abako je nasledil njegov brat Tekuder, ki se je kljub konfliktom z egiptovskimi Mameluki spreobrnil v islam. Tekuder je prekinil Abakovo prokrščansko politiko in predlagal zavezništvo z mameluškim sultanom Kalavunom. Sultan je nadaljeval z napadi na frankovsko ozemlje in leta 1285 zavzel trdnjavo Margat, leta 1287 Latakijo in leta 1289 Tripoli.[29] Leta 1284 se je Abakov sin Argun s podporo Kublajkana uprl svojemu stricu Tekuderju. Po prevzemu oblasti se je vrnil k prokrščanski politiki svojega očeta.
Leta 1291 je na prestol Ilkanata prišel Abakov mlajši sin Gajhatu.[30][31][32]
Družina
[uredi | uredi kodo]Abaka je od svojega predhodnika Huleguja nasledil dve ženi:
- Oldžej Hatun, mater Mengu Timurja, in
Tuktani.
Razen njiju je imel še šest drugih glavnih žena:
- Dordži Hatun,
- Nukdan Hatun, mater Ilkana Gajhatuja,
- Eltuzmiš Hatun,
- Padišah Hatun,
- Mertej Hatun,
- Despina Hatun in
- Bulikhan Hatun.
Imel je tudi šest priležnic:
- Bulughačin Egači, mater ilkana Arguna,
- Kajtimiš Egači,
- Buludžin Egači,
- Širin Egači,
- Altaj Egači in
- Kavbaki Egači.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ "The Salghurid Coinage of Fārs (Iran) Citing the Mongols: The Varieties of Overlordships, Form and Content (623–685/1226–1286)", Mohammad Younis, Journal of The Oriental Society of Australia, Vol. 45 (2013). Academia.edu
- ↑ Qazi Nasir Uddin Al Bezawi. Nizam-e-tawareekh. Internet Archive.
- 1 2 »ABAQA – Encyclopaedia Iranica«. www.iranicaonline.org. Pridobljeno 16. aprila 2020.
- 1 2 3 4 Runciman, str. 320.
- ↑ Van Millingen (1912), str. 273
- ↑ Morgan, str. 142
- ↑ Histoire de l'Empire Mongol, Jean-Paul Roux, str. 380
- ↑ J.J. Saunders, The history of Mongol conquests
- ↑ Reuven Amitei Press Mamluk-Ilkhanid war 1260-1281
- ↑ Rašid-al-Din Hamadani. The history of World
- ↑ Салих Закиров - Зол, Peter Jackson The Mongol Empire and its legacy, str. 31
- ↑ Knobler
- ↑ Jackson, str. 167–168.
- ↑ Peter Jackson, Mongols and the West, str. 167
- ↑ Amin Maalouf, str. 267
- ↑ Amin Maalouf, str. 268
- ↑ Runciman, str. 325–327
- ↑ René Grousset, Histoire des Croisades III, str. 653
- ↑ Grousset, str. 653
- 1 2 Richard, str. 465–466
- ↑ Runciman, str. 387
- 1 2 Runciman, str. 390
- ↑ Grousset, str. 688
- ↑ Grousset, str. 687.
- ↑ The Crusades Through Arab Eyes, str. 253
- ↑ Runciman, str. 391–392
- ↑ Runciman, str. 391–392
- ↑ P. Jackson. "Abaqa" in Encyclopædia Iranica, vol. 1 (1983), str. 63
- ↑ Tyerman, str. 817
- ↑ Guida Myrl Jackson-Laufer (1999). Women Rulers Throughout the Ages: An Illustrated Guide. ABC-CLIO. str. 319. ISBN 9781576070918. Pridobljeno 23. junija 2012.
- ↑ Ann K. S. Lambton (1988). Continuity and Change in Medieval Persia: Aspects of Administrative, Economic, and Social History, 11th-14th Century. SUNY Press. ISBN 9780887061332. Pridobljeno 23. junija 2012.
- ↑ »Padishah Khatun (Safwat al-Din Khatun): 13th Century«. Women in World History. Pridobljeno 23. junija 2012.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Amitai-Preiss, Reuven (1995). Mongols and Mamluks: The Mamluk-Īlkhānid War, 1260-1281. New York: Cambridge University Press. ISBN 0-521-46226-6.
- Atwood, Christopher P. (2004). The Encyclopedia of Mongolia and the Mongol Empire. Facts on File, Inc. ISBN 0-8160-4671-9.
- Roux, Jean-Paul, Histoire de l'Empire Mongol, Fayard, ISBN 2-213-03164-9
- Richard, Jean (1996). Histoire des Croisades. Fayard. ISBN 2-213-59787-1.
- Steven Runciman (1987 (prva objava 1952–1954)). A History of the Crusades 3. Penguin Books. ISBN 978-0-14-013705-7.
- Tyerman, Christopher (2006). God's War: A New History of the Crusades. Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press. ISBN 0-674-02387-0.
Abaka Rojen: 27. februar 1234 Umrl: 4. april 1282 | ||
| Vladarski nazivi | ||
|---|---|---|
| Predhodnik: Hulegu |
Ilkan 1265 - 1282 |
Naslednik: Tekuder |
