2. knjiga kraljev

Druga knjiga kraljev (hebrejsko מְלָכִים ב׳, Məlāḵīm 2; grško Βασιλειῶν Δʹ, Basileiōn D; latinsko Liber II Regum) je ena od zgodovinskih knjig Stare zaveze in del hebrejske Biblije. V judovskem kanonu sodi med nekdanje preroke (skupaj z Jozuetom, Sodniki in Samuelovima knjigama), v krščanskem kanonu pa med zgodovinske knjige. Skupaj s Prvo knjigo kraljev je prvotno tvorila enotno literarno delo, ki je bilo v Septuaginti razdeljeno na dve knjigi zaradi dolžine rokopisa.

Knjiga nadaljuje pripoved iz Prve knjige kraljev o razdeljenih kraljestvih Izraela in Jude. Osredotoča se na delovanje preroka Elizeja, propad severnega kraljestva pod asirsko oblastjo (722 pr. n. št.), vladavino južnih kraljev od Ezekije do Sedekije ter končni propad Jeruzalema in babilonsko suženjstvo (586 pr. n. št.). Knjiga se zaključi z izpustom kralja Jojahina iz babilonskega suženjstva, kar ohranja upanje na nadaljevanje Davidove dinastije. Osrednje teološko sporočilo je, da nezvestoba Devteronomijevi zavezi vodi v sodbo in izgnanstvo, hkrati pa Božja zvestoba Davidovi zavezi ostaja neomajna in odpira možnost obnovitve.

Naslov in mesto v kanonu

Hebrejsko ime knjige izhaja iz naslova celotnega dela Məlāḵīm (»Kralji«). V hebrejski Bibliji sta Prva in Druga knjiga kraljev obravnavani kot eno delo. V Septuaginti sta bili razdeljeni in vključeni v skupino štirih »knjig o kraljestvih« (1–4 Βασιλειῶν), kjer 1–2 Samuelovi knjigi ustrezata 1–2 Kraljestvom, 1–2 Kralji pa 3–4 Kraljestvom. Vulgata je to štetje prevzela in ju imenovala 3–4 Kralji (oziroma 1–2 Kralji v sodobnih izdajah). Točka delitve (sredi vladavine Ahazije) ni literarna meja, temveč praktična odločitev zaradi dolžine.

V judovskem kanonu knjiga sodi med nekdanje preroke. V krščanskem kanonu je uvrščena med zgodovinske knjige, takoj za Prvo knjigo kraljev in pred Prvo kroniško knjigo. Skupaj z Jozuetom, Sodniki, 1–2 Samuelovima in 1–2 Kralji tvori t. i. deuteronomistično zgodovino, ki pripoveduje zgodovino Izraela od vstopa v deželo do babilonskega izgnanstva v luči zaveze iz Devteronomija.

Struktura

Druga knjiga kraljev je sestavljena iz 25 poglavij. Literarno tvori s Prvo knjigo kraljev enotno celoto, ki se razteza od Davidovih zadnjih dni do izpusta kralja Jojahina iz babilonskega ujetništva. Osnovna struktura celotnih Kraljev je tripartitna: enotno kraljestvo pod Salomonom (1 Kr 1–11), razdeljeno kraljestvo (1 Kr 12 – 2 Kr 17) in Judeja sama (2 Kr 18–25). V Drugi knjigi kraljev se tako srečamo z nadaljevanjem razdeljenega kraljestva, propadom severa in končno usodo Jude.

Osrednji del razdeljenega kraljestva je urejen koncentrično okoli ministrstva prerokov Elije in Elizeja, pri čemer je prehod z Elije na Elizeja (2 Kr 2) strukturno središče celotne pripovedi o Kraljih.

Uvod: Elijev odhod in Elizejev vzpon (2 Kr 1–2)

Knjiga se začne z vladavino Ahazije, sina Ahaba, in Elijevim soočenjem z njim. Sledi prenos Elijevega duha na Elizeja ob Elijevem vnebovzetju. Elizej prejme dvojni delež Elijevega duha in začne svoje delovanje z vrsto čudežev.

Osrednji del: Elizejev ciklus in propad severnega kraljestva (2 Kr 3–17)

Elizejev ciklus (2 Kr 3–13) obsega čudeže za posameznike (npr. pomnožitev olja, vstajenje Súnamitove sinu, ozdravljenje Naamana), reševanje Izraela pred Sirci, maziljenje Jehuja in Hazaela ter Elizejevo smrt. Sledi izmenično poročanje o kraljih Izraela in Jude. Severno kraljestvo se pod asirsko invazijo (Tiglat-Pileser III., Salmanasar V., Sargon II.) konča s padcem Samarije leta 722 pr. n. št. Avtor podrobno razloži vzroke propada: malikovanje, zavračanje prerokov in zaveze (2 Kr 17).

Struktura osrednjega dela (2 Kr 3–17)

Poglavja	Vsebina
3–8	Elizejevi čudeži in delovanje med kralji
9–10	Jehujeva revolucija in uničenje Ahabove dinastije
11–12	Atalija in Joas v Judi
13	Elizejeva smrt in zadnji kralji Izraela
14–16	Amazja, Jeroboam II., Azarja, Jotam, Ahaz
17	Padec Samarije in teološka razlaga

Judeja sama: od Ezekije do babilonskega izgnanstva (2 Kr 18–25)

Po propadu severa se pripoved osredotoči na Judo. Ezekija izvede versko reformo, se upre Asircem in doživi čudežno rešitev Jeruzalema (2 Kr 18–20). Manase in Amon predstavljata vrhunec greha. Jošija izvede temeljito reformo na podlagi najdene knjige postave (2 Kr 22–23). Sledijo zadnji kralji (Joahaz, Jojakim, Jojahin, Sedekija), babilonske invazije, uničenje templja in Jeruzalema leta 586 pr. n. št. ter izgnanstvo. Knjiga se konča z izpustom Jojahina iz ječe v Babilonu (2 Kr 25,27–30), kar ohranja upanje na Davidovo dinastijo.

Teološka sporočila

Osrednje teološko sporočilo Druge knjige kraljev je nadaljevanje dialektike med Mojzesovo (devteronomistično) zavezo in Davidovo zavezo. Kralji so ocenjeni predvsem po zvestobi kultu v jeruzalemskem templju in po zavračanju malikovanja. Severno kraljestvo propade zaradi grehov Jeroboama in njegovih naslednikov; Judi je zaradi Davidove zaveze podaljšan čas, vendar tudi ona podleže sodbi zaradi grehov Manaseja in drugih.

Tempelj ostaja središče teološke pozornosti: njegova usoda merilo za sodbo nad kralji. Preroki (zlasti Elizej, nato Izaija, Huldá in drugi) delujejo kot Božji glasniki, ki kralje soočajo z zaveznimi zahtevami in napovedujejo sodbo, hkrati pa ohranjajo upanje. Poslanstvo Elije in Elizeja predstavlja upanje sredi propada: Bog še vedno pošilja preroke »kakor Mojzes«.

Kljub prevladujoči temi sodbe in izgnanstva knjiga ohranja motiv upanja, utemeljen v Davidovi zavezi. Končni prizor izpusta Jojahina (2 Kr 25,27–30) ni zgolj zgodovinski podatek, temveč teološki signal, da Božja zvestoba Davidovi dinastiji ni prekinjena. Ta napetost med sodbo in zvestobo se v Novi zavezi razreši v Jezusu Kristusu kot Davidovem sinu.

Avtorstvo, nastanek in zgodovinskost

Judovska tradicija pripisuje avtorstvo preroku Jeremiju, vendar sodobni raziskovalci to zavračajo. Knjigi sta anonimni in nastali iz več virov: letopisov kraljev Izraela in Jude, preroških ciklusov (Elija, Elizej), uradnih dokumentov in drugih tradicij. Dokončno oblikovanje je potekalo v okviru deuteronomistične zgodovine, najverjetneje med babilonskim izgnanstvom ali kmalu po njem (po 561 pr. n. št., ko je omenjen izpust Jojahina).

Sodobni raziskovalci priznavajo, da knjiga odraža zgodovinsko jedro dogodkov 9.–6. stoletja pr. n. št., čeprav so podrobnosti literarno in teološko oblikovane. Arheološke najdbe (npr. asirski napisi o padcu Samarije, Senaheribova prizma o Ezekijevi vladavini, siloanski napis o Ezekijevem predoru, babilonske kronike) potrjujejo številne dogodke. Minimalistične šole so postavljale pod vprašaj nekatere podrobnosti, vendar večina katoliških in mainstream bibličnih učenjakov ohranja zmerno zaupanje v zgodovinsko jedro pripovedi, zlasti glede propada severnega kraljestva, Ezekijeve reforme, Jošijeve reforme in babilonskega izgnanstva.

Literarno gre za skrbno oblikovano delo s stereotipno formulo za vladavine kraljev (leto nastopa, dolžina vladavine, ocena, sklic na vire, smrt in naslednik), ki daje knjigi uraden, skoraj uradniški ton, hkrati pa omogoča teološko presojo vsakega vladarja. Koncentrične strukture okoli prerokov poudarjajo, da je Božja beseda preko prerokov ključna za razumevanje zgodovine.

Glej tudi

• Prva knjiga kraljev
• 2. Samuelova knjiga
• Elizej
• Elija
• Ezekija
• Jošija
• David (kralj)

Viri

• Bergsma, John in Brant Pitre. A Catholic Introduction to the Bible: The Old Testament. San Francisco: Ignatius Press, 2018 (pogl. 15: The Books of Kings).
• Brown, Raymond E., Joseph A. Fitzmyer in Roland E. Murphy (ur.). The New Jerome Biblical Commentary. Englewood Cliffs, NJ: Prentice Hall, 1990 (Walsh, Jerome T., »1-2 Kings«, str. 161–175).
• Hahn, Scott. Catholic Bible Dictionary. New York: Image, 2009 (geslo »Kings, Books of«, str. 338–342).

Zunanje povezave

• Slovenski standardni prevod (SSP) – Druga knjiga kraljev