2. Samuelova knjiga
Druga Samuelova knjiga (hebrejsko שְׁמוּאֵל ב׳, Šəmūʾēl 2; grško Βασιλειῶν Βʹ, Basileiōn B; latinsko Liber II Samuelis) je ena od zgodovinskih knjig Stare zaveze in del hebrejske Biblije. V judovskem kanonu sodi med nekdanje preroke (skupaj z Jozuetom, Sodniki in Kralji), v krščanskem kanonu pa med zgodovinske knjige. Skupaj s Prvo Samuelovo knjigo je prvotno tvorila enotno literarno delo, ki je bilo v Septuaginti (okoli 2. stoletja pr. n. št.) razdeljeno na dve knjigi zaradi dolžine rokopisa.[1][2]
Knjiga nadaljuje pripoved o ustanovitvi izraelske monarhije po smrti kralja Saula in se osredotoča skoraj izključno na vladavino kralja Davida. Opisuje Davidov vzpon nad celotnim Izraelom, zasedbo Jeruzalema, prenos skrinje, sklenitev Davidove zaveze, Davidov greh z Batšebo, upor njegovega sina Absaloma ter poznejša leta Davidove vladavine. Osrednje teološko sporočilo je Božja zvestoba Davidovi dinastiji kljub človeški grešnosti.[1][2]
Naslov in mesto v kanonu
[uredi | uredi kodo]Hebrejsko ime knjige izhaja iz imena preroka Samuela, čeprav se ta v Drugi Samuelovi knjigi ne pojavi (umrl je že v 1 Sam 25,1). V hebrejski Bibliji sta Prva in Druga Samuelova knjiga obravnavani kot eno delo, imenovano Šəmūʾēl. V Septuaginti sta bili razdeljeni in vključeni v skupino štirih »knjig o kraljestvih« (1–4 Βασιλειῶν), kjer 1–2 Samuelovi knjigi ustrezata 1–2 Kraljestvom, 1–2 Kralji pa 3–4 Kraljestvom. Vulgata je to štetje prevzela in ju imenovala 1–2 Kralji (oziroma 3–4 Kralji v nekaterih izdajah).[1][2]
V judovskem kanonu knjiga sodi med nekdanje preroke. V krščanskem kanonu je uvrščena med zgodovinske knjige, takoj za Prvo Samuelovo knjigo in pred Prvo knjigo kraljev. Skupaj z Jozuetom, Sodniki, 1–2 Samuelovima in 1–2 Kralji tvori t. i. deuteronomistično zgodovino, ki pripoveduje zgodovino Izraela od vstopa v deželo do babilonskega izgnanstva v luči zaveze iz Devteronomija.[1]
Struktura
[uredi | uredi kodo]Druga Samuelova knjiga je sestavljena iz 24 poglavij. Literarno tvori z Prvo Samuelovo knjigo enotno celoto, kar potrjujejo vključki, kot sta Hanina pesem (1 Sam 2,1–10) in Davidova pesem (2 Sam 22), ki delita številne motive (Bog kot skala, preobrat usode, zvestoba maziljencu).[2]
Uvod: Hiša Davidova proti hiši Saulovi (2 Sam 1–4)
[uredi | uredi kodo]Po Saulovi smrti David žaluje za njim in Jonatanom (2 Sam 1). Sledi obdobje rivalstva med Davidom (ki kraljuje v Hebronu nad Judo) in Saulovim sinom Išbošetom (ki kraljuje nad severnimi plemeni). Po umoru Išbošeta in Abnerja David postane kralj nad vsem Izraelom (2 Sam 5,1–5).[1][2]
Osrednji del: Davidovi triumfi (2 Sam 5–10)
[uredi | uredi kodo]David zavzame Jeruzalem (Jebus) in ga naredi za svojo prestolnico (2 Sam 5,6–10). Premesti sklenitveno skrinjo v mesto (2 Sam 6), kar Jeruzalem naredi tudi za duhovno središče. Prerok Natan sporoči Davidovo zavezo: Bog mu obljubi večno dinastijo in sina, ki bo zgradil tempelj (2 Sam 7,8–17). Sledijo Davidove zmage nad sosednjimi narodi (2 Sam 8) in usmiljenje do Mefibošeta, Jonatanovega sina (2 Sam 9).[1][2]
| Poglavja | Vsebina |
|---|---|
| 5,1–5 | David postane kralj nad vsem Izraelom |
| 5,6–10 | Zasedba Jeruzalema |
| 6 | Prenos skrinje v Jeruzalem |
| 7 | Davidova zaveza |
| 8 | Davidove vojne in zmage |
| 9 | David in Mefibošet |
| 10 | Vojna z Amonci |
Davidov greh in težave (2 Sam 11–20)
[uredi | uredi kodo]Vrhunec Davidove moči prekine greh z Batšebo in umor Urija Hetita (2 Sam 11). Natan ga sooči in napove sodbo (2 Sam 12). Sledijo tragedije v Davidovi družini: Amnonovo nasilje nad Tamaro, Absalomov umor Amnona, Absalomov upor in Davidov beg (2 Sam 13–19), nato še upor Šebe (2 Sam 20).[1][2]
Epilog: Retrospektiva Davidove vladavine (2 Sam 21–24)
[uredi | uredi kodo]Epilog je zgrajen v hiazmično:
- 2 Sam 21,1–14: Lakota in sprava z Gibeonci
- 2 Sam 21,15–22: Davidovi junaki in velikani
- 2 Sam 22: Davidova hvalnica
- 2 Sam 23,1–7: Davidove zadnje besede
- 2 Sam 23,8–39: Seznam Davidovih junakov
- 2 Sam 24: Davidov popis ljudstva in nakup Araunovega gumna (prihodnje mesto templja)[2]
Ta zaključek uravnoteži Davidove vrline in grehe ter poudari Božjo zvestobo (ḥesed) do njega.[2]
Teološka sporočila
[uredi | uredi kodo]Osrednje teološko sporočilo Druge Samuelove knjige je Davidova zaveza (2 Sam 7). Bog Davidu obljubi večno dinastijo in ga posvoji za sina: »Jaz mu bom oče in on mi bo sin« (2 Sam 7,14). Ta zaveza postane temelj mesijanskih upov in se v Novi zavezi izpolni v Jezusu Kristusu kot Davidovem sinu.[1][2]
Knjiga prikazuje napetost med monarhijo kot človeško institucijo (ki je lahko zavrnitev Božjega kraljevanja, prim. 1 Sam 8) in monarhijo kot orodjem Božjega načrta. David je predstavljen kot zgledni kralj, ki najprej poskrbi za Božjo navzočnost (skrinja), a tudi kot grešnik, katerega grehi prinesejo trpljenje njegovi hiši. Kljub temu Božja zvestoba ostane neomajna.[1]
Prenos skrinje v Jeruzalem (2 Sam 6) in nakup zemljišča za bodoči tempelj (2 Sam 24) poudarjata liturgično in kultno razsežnost Davidove vladavine. David postane ne le politični, temveč tudi duhovni voditelj ljudstva.[1][2]
Avtorstvo, nastanek in zgodovinskost
[uredi | uredi kodo]Judovska tradicija pripisuje avtorstvo Samuelu, vendar to ni mogoče, saj Samuel umre pred Davidovim kraljevanjem (1 Sam 25,1). Knjigi sta nastali iz več virov (zgodovina skrinje, zgodovina Davidovega dvora, annali) in sta bili dokončno oblikovani v času babilonskega izgnanstva (6. stoletje pr. n. št.) v okviru deuteronomistične zgodovine.[1]
Sodobni raziskovalci večinoma priznavajo, da knjigi odražata zgodovinsko jedro Davidove vladavine (okoli 1000 pr. n. št.), čeprav so podrobnosti literarno oblikovane. Arheološke najdbe (npr. Tel Dan stela z omembo »hiše Davidove«) potrjujejo obstoj Davidove dinastije. Minimalistične šole so v 20. stoletju postavljale pod vprašaj zgodovinskost Davida, vendar večina katoliških in mainstream bibličnih učenjakov ohranja zmerno zaupanje v zgodovinsko jedro pripovedi.[2][3]
Literarno gre za eno največjih mojstrovin hebrejske pripovedne umetnosti. Značilna je tehnika vzporednega razvoja dveh protagonistov (npr. David in Absalom), subtilna karakterizacija in teološka refleksija skozi zgodbo.[2]
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Sklici
[uredi | uredi kodo]- 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 Scott Hahn, Catholic Bible Dictionary (New York: Image, 2009), str. 1074–1078.
- 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 John Bergsma in Brant Pitre, A Catholic Introduction to the Bible: The Old Testament (San Francisco: Ignatius Press, 2018).
- ↑ James W. Flanagan, »2 Samuel«, v Raymond E. Brown, Joseph A. Fitzmyer in Roland E. Murphy (ur.), The New Jerome Biblical Commentary (Englewood Cliffs, NJ: Prentice Hall, 1990), str. 154–160.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Bergsma, John in Brant Pitre. A Catholic Introduction to the Bible: The Old Testament. San Francisco: Ignatius Press, 2018.
- Brown, Raymond E., Joseph A. Fitzmyer in Roland E. Murphy (ur.). The New Jerome Biblical Commentary. Englewood Cliffs, NJ: Prentice Hall, 1990 (Flanagan, James W., »2 Samuel«, str. 154–160).
- Hahn, Scott. Catholic Bible Dictionary. New York: Image, 2009 (geslo »Samuel, Books of« in »2 Samuel«, str. 1074–1080).
