Žrtve černobilske nesreče

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Spomenik v Černobilu na gasilce, ki so sodelovali pri gašenju požara v elektrarni in so pozneje zaradi posledic sevanja umrli.

Černobilska nesreča, ki velja za najhujšo jedrsko nesrečo v zgodovini, se je zgodila 26. aprila 1986 v jedrski elektrarni Černobil v Ukrajinski sovjetski socialistični republiki, ki je bila takrat del Sovjetske zveze in je danes v Ukrajini. Od leta 1986 naprej o skupnem številu smrtnih žrtev nesreče ni bilo točnega števila; kot je ugotovila strokovna medicinska revija The Lancet in drugi viri, ostaja število žrtev nepoznano.[1]

Obstaja soglasje, da je približno 31 ljudi umrlo zaradi neposredne eksplozije in sindroma akutnega sevanja (ARS) v nekaj sekundah do mesecev po katastrofi, skupaj pa 60 v desetletjih, vključno s kasnejšimi obolenji raka, ki ga je povzročilo sevanje.[2][3][4] Ni pa enotnih podatkov o natančnem številu predvidenih smrtnih žrtev zaradi dolgoročnih učinkov katastrofe na zdravje; ocene smrtnih žrtev zaradi dolgoročnih posledic se gibljejo do 4.000 (po sklepih skupnega konzorcija Združenih narodov iz leta 2005 in 2006) za najbolj izpostavljene prebivalce Ukrajine, Belorusije in Rusije, do skupaj 16.000 za vse, ki so bili izpostavljeni sevanju na celotnem območju celine Evrope ter s številkami do 60.000, če upoštevamo razmeroma majhne učinke po vsem svetu. Takšna števila temeljijo na močno izpodbijanem linearnem brezpragovnem modelu.[5]

Ta problem brez praga epidemiologije ni edinstven za Černobil in podobno ovira poskuse ocene nizke stopnje onesnaženosti z radioaktivnostjo, onesnaženosti zraka in naravne izpostavljenosti sončni svetlobi. Določanje povišanega tveganja ali skupnega števila smrtnih primerov zaradi zelo majhnih odmerkov je popolnoma subjektivno in čeprav bi bilo mogoče zaznati veliko višje vrednosti, so nižje vrednosti zunaj statistično pomembnega dosega empirične znanosti in naj bi ostale neznane.[6][7].

Seznam uradnih neposrednih žrtev[uredi | uredi kodo]

V spodnji preglednici je 31 oseb, katerih smrt je Sovjetska zveza vključila v svoj uradni seznam – objavljen v drugi polovici leta 1986 – žrtev, ki jih je mogoče neposredno pripisati nesreči. Žrtve v preglednici so razvrščene po datumu smrti.

Ime Datum in kraj rojstva Datum in kraj smrti Opombe
Valerij Hodemčuk 24. marec 1951, Ivankiv Rainov 26. april 1986, Jedrska elektrarna Černobil Hodemčuk je bil v času eksplozije v reaktorju 4 in je postal prva smrtna žrtev v nesreči, saj naj bi ga eksplozija takoj ubila. Njegovega trupla niso nikoli našli in predvidevajo, da je pokopan pod ruševinami obtočnih črpalk v reaktorju 4.
Vladimir Šašenok 21. april 1951, Schucha Dam 26. april 1986, Pripjat Šašenok je bil v času eksplozije v bližini reaktorja 4 in je bil zaradi eksplozije v reaktorju huje poškodovan. Odpeljan je bil v bolnišnico v Pripjatu, vendar je zaradi hudih poškodb umrl pozno zjutraj istega dne.
Aleksander Lečenko 28 julij 1938, Lubensky 7. maj 1986, Kijev Lečenko je v trenutku eksplozije prispel v nadzorno reaktorja bloka 4. Da bi mlajšim delavcem prihranil izpostavljenost sevanju, je trikrat šel skozi radioaktivno vodo in ruševine v reaktorju, da je izklopil elektrolizatorje in dovod vodika do generatorjev, nato poskusil napajati črpalke napajalne vode.
Vladimir Tišura 15. december 1959, Leningrad 10. maj 1986, Moskva Tishura je gasil požare na strehi reaktorja 3 in okoli prezračevalnih jaškov.
Viktor Kibenok 17. februar 1963, Ivanivka 11. maj 1986, Moskva Kibenok je v elektrarno prispel ob 1.45 zjutraj in se srečal s Pravikom ter se pogovoril o tem, kako se najbolje spopasti s požarom. Nadzoroval je gašenje požara na strehi reaktorja 3. Imel je opečene in mehurjaste ustnice, ker je vdihnil preveč dima, ki ga je povzročil goreči bitumen, ki je prekril streho turbinske dvorane.
Vladimir Pravik 13. junij 1962, Černobil 11. maj 1986, Moskva Pravik je prvi prispel v elektrarno, gasilsko ekipo pa je usmeril na streho turbinske dvorane. Večkrat je hodil do strehe reaktorja 3, da bi pomagal enoti Kibenok. Njegove oči naj bi se zaradi intenzivnosti sevanja spremenile iz rjavih v modre.
Aleksander Akimov 6. maj 1953, Novosibirsk 11. maj 1986, Moskva Akimov je po eksploziji v kleti elektrarne poskušal vspostaviti ponoven zagon dotoka podvodne vode v porušen reaktor, pri tem pa je bil izpostavljen smrtonosni dozi sevanja.
Anatolij Kurguz 12. junij 1957, Unechskoho 12. maj 1986, Moskva Opečen od radioaktivne pare, ki je vstopila v njegovo nadzorno sobo v epicentru eksplozije, je Kurguz pomagal reševalcem; njegov prijatelj Oleg Genrikh je preživel.
Vasilij Ignatenko 13. marec 1961, Branhin 13. maj 1986, Moskva Ignatenko je pomagal pri gašenju požarov na strehi reaktorja 3 in okoli prezračevalnih jaškov.
Orlov Ivan 10. januar 1945 13. maj 1986 Ivan je prejel veliko dozo sevanja 12 Gy.
Georgi Popov 21. februar 1940 13. maj 1986 Popov je pomagal pri gašenju požarov v turbinski sobi.
Leonid Toptunov 16. avgust 1960, Mykolaivka 14. maj 1986, Moskva Toptunov je po eksploziji skupaj z Akimovom v kleti elektrarne poskušal ponovno zagnati dotok podvodne vode v porušen reaktor, pri tem pa je bil izpostavljen smrtonosni dozi sevanja.
Nikolaj Vaščuk 5. junij 1959, Haicheng 14. maj 1986, Moskva Vaščuk je gasil požare na strehi reaktorja 3. Večkrat je preusmeril gasilske cevi na streho in z nje.
Aleksander Kudryavtsev 11. december 1957 14. maj 1986, Moskva Kudryavtsev je bil med poskusom ročnega spuščanja krmilnih palic izpostavljen smrtonosnemu odmerku sevanja, ko je pogledal neposredno v odprto jedro reaktorja.
Vjačeslav Brazhnik 3. maj 1957, Atbasar 14. maj 1986, Moskva Vjačeslav je bil v času eksplozije v turbinski dvorani. Med gašenjem in stabilizacijo turbine je bil izpostavljen smrtonosnemu odmerku sevanja (več kot 1000 rad). Umrl je v moskovski bolnišnici.
Nikolaj Titenok 5. december 1962, Mykolaivka 16. maj 1986, Moskva Titenok je gasil požare na strehi reaktorja 3 in okoli prezračevalnega sklopa.
Viktor Proskurjakov 9. april 1955, Svobodnyj 17. maj 1986, Moskva Proskurjakov je bil v času eksplozije v nadzorni sobi; med poskusom ročnega spuščanja kontrolnih palic je bil izpostavljen smrtnemu odmerku sevanja, ko je pogledal neposredno v odprto jedro reaktorja in utrpel 100-odstotne opekline.
Viktor Lopatyuk 22. avgust 1960, Lylov 17. maj 1986, Moskva Lopatyuk je bil med izklopom elektrolizatorja izpostavljen smrtonosnemu odmerku sevanja.
Anatolij Šapovalov 6. april 1941, Kirovograd 19. maj 1986, Moskva Šaplovalov je pomagal gasiti požare in je upravljal električno opremo.
Viktor Degtyarenko 10. avgust 1954, Ryazan 19. maj 1986, Moskva Degtyarenko je bil blizu črpalk v trenutku eksplozije; imel je ožgan obraz od pare in vroče vode.
Anatolij Baranov 13. junij 1953, Tsyurupynsk 20. maj 1986, Moskva Baranov je sodeloval pri preprečevanju širjenja požara skozi agregatno dvorano.
Kostyantyn Perchuk 11. november 1952, Magadan 20. maj 1986, Moskva Perchuk je bil v času eksplozije v turbinski dvorani. Med gašenjem in stabilizacijo turbine je bil izpostavljen smrtonosnemu odmerku sevanja.
Vladimir Savenkov 15. februar 1958 21. maj 1986 Savenkov je bil prvi od inženirjev elektrarne, ki je zbolel za akutnim sevalnim sindronom. Pokopan je bil v svinčeni krsti.
Ivanenko Ekaterina 11. september 1932, Nezhihov 26. maj 1986, Moskva Ekaterina je varovala vrata nasproti reaktorja 4, ostala v službi celo noč do jutra.
Yuriy Konoval 1. januar 1942, Ust-Pier, 28. maj 1986, Moskva Konoval je vodil stroje in pomagal pri gašenju požarov v reaktorju 4. Med časom, ko je pomagal v nesreči, je bil izpostavljen smrtonosnemu odmerku sevanja.
Anatolij Sitnikov 20. januar 1940, Voskresenka 31. maj 1986, Moskva Sitnikov je bil izpostavljen smrtonosnemu odmerku sevanja (približno 1500 rentgenov) med pregledovanjem škode na reaktorju 4 in pomočjo pri oskrbi s hladilno tekočino.
Valerij Perevozčenko 6. maj 1947, Starodub 13. junij 1986, Moskva Pervozčenko je bil med poskusom iskanja in reševanja Hodemčuka in drugih ter ročnim spuščanjem kontrolnih palic izpostavljen smrtonosnemu odmerku sevanja; skupaj s Kudryavtsevim in Proskuryakovom je pogledal neposredno v odprto jedro reaktorja in utrpel sevalne opekline na strani in hrbtu. Dodatno si je prizadeval, da bi rešil enega od svojih prijateljev posadke.
Yuriy Vershynin 22. maj 1959, Zuyevskaya 21. julij 1986, Moskva Vershyin je bil v turbinski dvorani v času eksplozije; med gašenjem in stabilizacijo turbine je bil izpostavljen smrtonosnemu odmerku sevanja, več kot 10 Gy (1.000 rad). Med poskusi klica v nadzorno sobo je bil obsevan s kosom goriva, ki je nastal na bližnjem transformatorju turbogeneratorja 7.
Aleksander Novik 11. avgust 1961, Dubrovytsky 26. julij 1986, Moskva Novik je bil med gašenjem in stabilizacijo turbine, izpostavljen smrtonosni dozi sevanja (več kot 10 sivih (1.000 rad)). Med poskusi klica v nadzorno sobo je bil obsevan s kosom goriva, ki je pristal na bližnjem transformatorju turbogeneratorja 7.
Klavdija Luzganova 9. maj 1927 31. julij 1986, Moskva Luzganova je varovala gradbišče stavbe za skladiščenje izrabljenega goriva, približno 200 metrov od bloka 4.
Leonid Teljatnikov 25. januar 1951 2. december 2004, Kijev Teljatnikov je bil med gašenjem požara v reaktorju 4 in na strehi reaktorja 3 izpostavljen majhni dozi sevanja, vendar je posledično zbolel za rakom, zaradi česar je umrl 18 let pozneje.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "Opinion remains divided over Chernobyl's true toll". The Lancet. April 26, 2006.
  2. "The impact of Chernobyl's nuclear disaster 33 years later". April 21, 2019.
  3. "The Battles of Chernobyl". April 26, 2016.
  4. Health effects due to radiation from the Chernobyl accident (Annex D of the 2008 UNSCEAR Report) (PDF), arhivirano (PDF) iz prvotnega spletišča dne 2011-08-04, pridobljeno dne 2016-01-11
  5. "What was the death toll from Chernobyl and Fukushima?". July 24, 2017.
  6. "Are passive smoking, air pollution and obesity a greater mortality risk than major radiation incidents?". BMC Public Health. 3 April 2007.
  7. "Health effects of the Chernobyl accident: fears, rumours and the truth". European Journal of Cancer. February 2003.