Železniška proga Jungfrau

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
BSicon BAHN.svg
Železniška proga Jungfrau
Jungfraubahn with Eiger.jpg
Postaja Kleine Scheidegg
Splošno
 Dejavna {{{dates}}}
 Začetek uporabe 1898, 1912
 Država Bern/Valais, Švica
Tehnični podatki
 Št. tirov 1 v dolžini 3,79 km, sicer 2 tira
 Sistem vleke 1,125 V, 50 Hz, trifazni tok
 Dolžina proge 9.300 m
Portal Portal.svg Železniški promet

Železniška proga Jungfrau (nemško Jungfraubahn, JB) je ozkotirna zobata železnica tirne širine 1000 mm, ki teče 9 kilometrov iz postaje Kleine Scheidegg na najvišjo železniško postajo v Evropi, na Jungfraujoch (3454 m) na meji med Bernskim višavjem in kantonom Valais v Švici. Železniška poteka skoraj v celoti v predoru Jungfrau, zgrajenem v gorah Eiger in Mönch in sredi predora dve postajališči, kjer lahko potniki izstopijo za opazovanje sosednjih gora skozi okna, izdolbena v steni. Prvi odsek na prostem doseže ledenik Eiger na višini 2320 m, zato je druga najvišja železnica na prostem v Švici. [1] Proga je elektrificirana s 3 faznim tokom, 1.125 voltov in 50 Hertzov in je ena od štirih na svetu, ki uporabljajo trofazni električni tok.

Na Kleine Scheidegg se JB povezuje s progo Wengernalpbahn (WAB), ki ima proti dolini dve poti, v vas Lauterbrunnen in Grindelwald. Iz obeh vasi se kraka Berner Oberland Bahn (BOB) navezujeta na švicarske zvezne železnice v Interlaknu. [2]

Proga je v lasti Jungfraubahn Holding AG, holdinške družbe, ki ima v lasti Wengernalpbahn in Lauterbrunnen- Mürren gorsko železnico. Družba je tudi del marketinške zveze – Jungfrau top of Europe, ki vključuje še Berner Oberland Bahn in železnico Schynige Platte. [3][4]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Gradnja železnice Jungfrau
Karta iz projekta Jungfraubahn, 1903
Neizdana delnica Jungfraubahn-Gesellschaft
  • 1896 se je začela gradnja. Gradbena dela so se živahno nadaljevala.
  • 1898 železnica je bila odprta vse do postajališča Ledenik Eiger, ob vznožju Eigerja.
  • 1899 šest delavcev je bilo ubitih v eksploziji. Nastala je štirimesečna stavka delavcev. Adolf Guyer-Zeller je umrl v Zürichu 3. aprila. Odsek od postajališča Ledenik Eiger do postajališča Rotstock je bil odprt 2. avgusta
  • 1903 odsek od postajališča Rotstock do postajališča Eigerwand je bil odprt 28. junija.
  • 1905 odsek od postajališča Eigerwand' do postajališča Eismeer je bil odprt 25. julija
  • 1908 eksplozija na postajališču Eigerwand.
  • 1912 21. februarja, šestnajst let po začetku del, je bil predor končno predrt skozi ledenik na Jungfraujoch. Postajališče Jungfraujoch je bilo odprto 1. avgusta.
  • 1924 "Hiša nad oblaki" na Jungfraujoch se je začela graditi 14. septembra.
  • 1931 raziskovalna postaja na Jungfraujoch je bila odprta.
  • 1937 observatorij Sfinga je bil odprt. Kupljena je bila snežna freza kar je omogočalo celoletno delovanje.
  • 1942 selitev pisarn podjetja iz Züricha v Interlaken.
  • 1950 na observatorij je bila nameščena kupola.
  • 1951 adhezijski odsek med postajališčema Eismeer in Jungfraujoch je bilo spremenjeno v zobato železnico
  • 1955 zgrajeno je bilo drugo skladišče na Kleine Scheidegg. Na postajališču Jungfraujoch je bila odprta pošta.
  • 1972 panoramska okna so bila nameščena na Eigerwand in Eismeer. Planinska koča Jungfraujoch in turistična postojanka sta bili uničeni v požaru 21. oktobra.
  • 1975 odprta je bila nova turistična postojanka.
  • 1987 1. avgusta je bila odprta nova planinska koča.
  • 1991 odprta je bila nova postajna dvorana.
  • 1993 majhno skladišče na Kleine Scheidegg je bilo podaljšano.
  • 1996 odprto je bilo pokrito opazovališče na observatoriju.
  • 1997 prvič letno število obiskovalcev preseže 500.000.
  • 2000 1. junija je bil dosežen dnevni rekordni obisk 8148 obiskovalcev

Postaje[uredi | uredi kodo]

  • Kleine Scheidegg, 2,061 m
  • Eigergletscher, 2,320 m
  • Eigerwand, 2,864 m
  • Eismeer, 3,158 m
  • Jungfraujoch, 3,454 m

[5]

Predlog 2008[uredi | uredi kodo]

V začetku leta 2008 je Jungfraubahn Holding AG napovedala, da raziskuje futuristično idejo učinkovitega dostopa do Jungfraujoch. Naročena je bila študija izvedljivosti. Dodaten dostop bo najdaljša predorska vlečnica na svetu. Študija je pokazala, če in kakšen sistem predorske vlečnice iščejo - na primer hitro dvigalo ali vzpenjačo – iz doline Lauterbrunnen na Jungfraujoch, ne da bi motili edinstveno pokrajino na Unescovem seznamu svetovne dediščine (Zavarovano območje Jungfrau-Aletsch Swiss Alps Jungfrau-Aletsch[1]]].

Privlačnost zobate železnice naj s tem ne bi zmanjšala, saj bi jo lahko gostje uporabljali za pot v eno smer. Izrazito skrajšanje časa potovanja, bi lahko potovanje na Jungfraujoch zato postal poldnevni izlet.

Ti načrti so bili kasneje opuščeni in podjetje trenutno (2017) načrtuje gradnjo gondolske žičnice med Grindelwald Grund in ledenikom Eiger. [6]

Zobata železnica[uredi | uredi kodo]

Ker je večina železnice znotraj predora, je vožnja z električno energijo zasnovana od začetka. Zadnji vlak z dvojno-enoto motornih vagonov, ki prevažajo do 230 ljudi, deluje s hitrostjo 12,5 km / h na najbolj strmih delih vzpona. Funkcija motorja dveh hitrostih, omogoča enoti delovanje pri 25 km/h na manj strmem delu vzpona (nad postajo Eismeer).

Motor deluje v generatorskem načinu, kar omogoča vlaku proizvodnjo električne energije med spustom, ki se vrača nazaj v elektroenergetski sistem. Približno 50% energije, ki je potrebna za vzpon se med spustom vrne. Sistem tudi uravnava hitrost spuščanja.

Pogonska moč določena leta 1992 (številke 211 ... 224) nič več neposredno ne napaja tri fazne motorje, ampak je opremljena podobno kot običajne enofazne lokomotive. Ta vozni park lahko potuje s spremenljivo hitrostjo, kar omogoča zmanjšanje časa potovanja od 52 do 35 minut in se je začel uporabljati 11. decembra 2016. [7] Vozni park iz leta 1992 ni več mogoče uporabljati v rednem prometu in večina prejšnjih vlakov je bila izločena.

Oprema za čiščenje snega je bistvenega pomena na odprtem odseku proge med postajališčema Kleine Scheidegg in Eigergletscher. Prvotno so bili uporabljeni snežni plugi, v zadnjem času pa snežne freze.

Železnica uporablja nekaj posebnih tovornih vagonov za dobavo opreme za obiskovalcev na Jungfraujoch, Vključno s cisterno za prevoz pitne vode.

Glavne značilnosti[uredi | uredi kodo]

Nadmorska višina zgornje postaje 3454 m
Višinska razlika 1393 m
Dolžina 9,3 km
Tirna širina 1000 mm
Tip zobate železnice Strub
Hitrost delovanja 12.5 km/h (25 km/h na položnejšem delu nad Eismeerom)
Največji vzdolžni nagib 25%
Najmanjši radij krivine 100 m
Predori 3: najdaljši 7122 m, najkrajši 110 m. 80% celotne dolžine proge.
Pogonski sitem 3-fazni tok, 50 Hz, 1125Volt

Galerija[uredi | uredi kodo]

Film[uredi | uredi kodo]

Hannes Schuler, Manfred Baur: Die Eroberung der Alpen, Gipfelstürmer. Folge 3. BR-online, 2009. Dokumentatarec, 45 minut. (Železnica in žičnice omogočajo v 20. stoletju. Visoka gorski turizem v alpskih državah)

Železniška proga Jungfrau se kaže tudi v številnih celovečernih filmih. Je sestavni del v akcijskem filmu The Eiger Sanction in v alpinistični drami Nordwand. Tudi v uvodnem prizoru filma grozljivke Curse of Chucky je slika železnice.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Za progo Gornergrat (3090 m)
  2. ^ Eisenbahnatlas Schweiz. Verlag Schweers + Wall GmbH. 2012. str. 82. ISBN 978-3-89494-130-7. 
  3. ^ "Jungfrau Railway Holding AG". Jungfraubahn. Pridobljeno dne 2013-02-12. 
  4. ^ "Jungfraubahn Holding AG + Berner Oberland-Bahnen AG". Jungfraubahn. Pridobljeno dne 2013-02-12. 
  5. ^ Between Heaven and Earth. History and technology - science and research on the Jungfraujoch - Top of Europe, Jungfraubahnen.
  6. ^ Project description on the site of the company, retrieved on 22 Feb 2017

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Florian Inäbnit: Jungfraubahn; Die Linie Kleine Scheidegg–Jungfraujoch der Jungfraubahnen. Prellbock Druck & Verlag, Leissigen 2003, ISBN 3-907579-27-5.
  • Ralf Roman Rossberg: Die Jungfrau-Region und ihre Bahnen. Hallwag, Bern/ Stuttgart 1983, ISBN 3-444-06064-5.
  • Niklaus Bolt: Svizzero. Neuauflage. Reinhardt, Basel 1979, ISBN 3-7245-0436-5. (Ein Jugendbuch aus dem Jahr 1913, welches den Tunnelbau der Jungfraubahn thematisiert)
  • Wolfgang Finke: Die Fahrzeuge der Jungfraubahnen 1. Verlag tram-tv, Köln 2010, ISBN 978-3-9813669-2-1. (Ein Buch auf DVD)
  • John Ball: The Alpine Guide, Central Alps. London 1866.
  • Pressemitteilung der Jungfraubahn Management AG zum 100-jährigen Jubiläum vom 26. August 2011.
  • Walter Gunthardt, André Hug, Niklaus Gurtner, Ueli Flück: Jungfrau. Zum 75. Geburtstag der Jungfraubahn. Jungfraubahnen, Interlaken / Brügger, Meiringen 1987.
  • Wolfgang Wahl-Guyer: Adolf Guyer-Zeller in Selbstzeugnissen. Sehen und Sehnen in Reisetagebüchern und Briefen. Chronos, Zürich 2004, ISBN 3-0340-0647-0.
  • Peter Krebs, Werner Catrina, Beat Moser, Rainer Rettner: Jungfraujoch – Top of Europe – Erlebnis Jungfraubahn. Offizielles Jubiläumsbuch 100 Jahre Jungfraubahnen. AS Verlag, Zürich 2011, ISBN 978-3-909111-90-9.
  • Bernhard Studer: Höchste Eisenbahn. Jubiläum auf dem Jungfraujoch. In: eisenbahn magazin. Nr. 8/2012. Alba Publikation August 2012, ISSN 0342-1902, S. 32–37.
  • Bibliographie zur Jungfraubahn Holding AG (JBH) bei Bahn + Bus CH

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]