Pojdi na vsebino

Štiri stoletja in pol prevajanja italijanskih del v slovenščino

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Štiri stoletja in pol prevajanja italijanskih del v slovenščino je bibliografija slovenskih prevodov iz italijanščine, ki jo je leta 2000 izdala Goriška knjižnica Franceta Bevka, njen avtor pa je Marijan Brecelj.

Oblika

[uredi | uredi kodo]

Bibliografija je poskus popisa vseh slovenskih prevodov iz italijanščine do leta 2000, ko je bilo delo izdano.[1] Popis obsega 1662 tiskanih prevodov, ki so dela 640 avtorjev in 450 prevajalcev.[2] V popis so zajete samostojne knjižne izdaje in prevodi, ki so bili uprizorjeni v gledališču oziroma predvajanji na radiu ali televiziji, torej niso izšli v tisku.[1] Zbrano gradivo je razvrščeno po letu nastanka, znotraj posameznega leta po abecednem vrstnem redu avtorjev, oziroma naslovov, kjer  je bilo avtorjev več ali niso bili znani[2].

Popisi se po obliki med posameznimi enotami razlikujejo, kar je odraz različnega bibliografskega popisovanja v različnih obdobjih ter načina popisovanja gledaliških in opernih del, ki po navadi niso del bibliografij. Pri večini del je naveden izvirni naslov, torej naslov v italijanščini, vendar ne pri čisto vseh delih, saj ga v nekaterih primerih avtor ni mogel dobiti niti iz samega dela niti iz drugih bibliografskih virov. Pri navedbi del v 20. stoletju se pojavijo bibliografski opisi dveh vrst, in sicer širši popisi v večji pisavi in krajši bibliografski popisi v manjši pisavi. Do dvojnosti po letu 1971 prihaja zaradi razširitve koncepta same bibliografije, ki naj bi v osnovi prinašala le izbor del, sedaj pa obsega širši popis, pri čemer so dodani krajši popisi v manjši pisavi.[1]

Vsebina

[uredi | uredi kodo]

Marijan Brecelj je bibliografijo zastavil zelo široko, saj obsega čas od protestantizma do leta 2000.[3] Bibliografski opisi se začnejo z letom 1555, kjer je na prvem mestu prevod italijanskega škofa Petra Pavla Vergerija, ki ga je napravil Primož Trubar,[2][4] nato je naveden en prevod iz 17. stoletja, zatem se v 18. stoletju število prevodov precej poveča in še naraste do 20. stoletja.[2]

Popis obsega predvsem dela s področja humanistike, ki jih zvrstno razlikuje, torej na poezijo, prozo in dramatiko ter jim dodaja še dela z drugih področij.[1] Avtor je na predstavitvi knjige že sam opozoril, da je delo, poleg vsebinske zamejenosti predvsem na humanistiko, omejeno tudi predvsem na samostojne tiske. V popis prevodov torej niso vključeni članki v časnikih, časopisih, revijah in zbornikih ter dela, ki so nastala za sodobna komunikacijska sredstva.[4]

Delo je osnovano na že obstoječih popisih določenih obdobji ali določenih oblik prenosnika, med drugim se opira na Slovensko bibliografijo in Bibliografijo prevodov v slovenščino, a so podatki preverjeni tudi v drugih virih in dopolnjeni, saj knjiga prinaša tudi nekaj novih informacij.[3]

Obeležitve dela

[uredi | uredi kodo]

Knjigo je založila Goriška knjižnica Franceta Bevka ob tisoči obletnici prve omembe mesta Gorice in zasnove Goriške. Predstavljena je bila na kulturnem dogodku, ki je 11. 1. 2001 potekal v Goriški knjižnici Franceta Bevka. Večer je vodil takrat nekdanji direktor knjižnice Rajko Slokar.[4] Kasneje pa je bila bibliografija predstavljena tudi na kulturnem večeru z naslovom Spoznajmo se!, ki ga je v Čedadu organiziralo Kulturno društvo Ivan Trinko.[5]

Samo delo je odraz aktivne prevajalske dejavnosti med slovenščino in italijanščino in kaže na živost prenašanja italijanske kulture v slovenski prostor tako v preteklosti kot tudi danes, kar se po besedah avtorja vidi v precejšnjem številu prevodov.[4] Pomen Brecljevega dela zato ni le bibliografski, ampak prispeva k zbliževanju sosednjih narodov ter poglabljanju kulturnih stikov med njima, s čimer se povezujeta tudi slovanska in romanska kultura.[3]

Kritike

[uredi | uredi kodo]

Nekaj pomanjkljivosti bibliografije v svojem prispevku navaja Jože Munda, ki komentira izid dela bibliografije v reviji Studi Goriziani in opozarja na izpuščanje podnaslovov, kar v nekaterih primerih privede do zmede, odsotnost soavtorja Giacoma Giaocosa pri libretu za opero Tosca in nepravilno značnico za avtorja Danteja Alighierija, ki se v slovenskih in italijanskih bibliografijah pojavlja kot Dante Alighieri in ne Alighieri, Dante, kot je naveden v bibliografiji. Predlaga, da bi bilo v bibliografijo smiselno vključiti tudi razstavne kataloge z besedilom italijanskih avtorjev iz leta 1961 (katalog Giuseppa Santomasa in katalog za razstavo sodobne beneške grafike, kjer sta uvode spisala Giuseppo Merchiori in Giorgio Trentina).[3] Nekatere izmed navedenih pomanjkljivosti je avtor v izdanem delu Štiri stoletja in pol prevajanja italijanskih del v slovenščino že dopolnil in popravil.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 3 4 Brecelj, Marijan (2000). Štiri stoletja in pol prevajanja italijanskih del v slovenščino. Goriška knjižnica Franceta Bevka. str. 3-4. COBISS 110237696. ISBN 110237696. {{navedi knjigo}}: Preveri vrednost |isbn=: dolžina (pomoč)
  2. 1 2 3 4 »dLib.si - Mladika«. www.dlib.si (v singalščini). Pridobljeno 5. novembra 2025.
  3. 1 2 3 4 »dLib.si - Brecelj Marijan: Bibliografia delle traduzioni slovene di opere italiane dal 1945 al 1961«. www.dlib.si (v singalščini). Pridobljeno 5. novembra 2025.
  4. 1 2 3 4 »dLib.si - Novi glas«. www.dlib.si. Pridobljeno 5. novembra 2025.
  5. »E. J. (2001). Spoznajmo se!. Novi glas, 6(11), 12«. 5. november 2025.