Štip
Štip | |||
|---|---|---|---|
mesto in občina | |||
       Pogled na Štip | |||
| |||
  Štip | |||
| Koordinati: 41°44′15.01″N 22°11′36.81″E / 41.7375028°N 22.1935583°E | |||
| Država |  Severna Makedonija | ||
| Regija |  Vzhodna | ||
| Občina |  Štip | ||
| Ustanovljen | 1. stoletje n. št. | ||
| Upravljanje | |||
| • Župan | Ivan Jordanov (VMRO-DPMNE) | ||
| Prebivalstvo (2021) | |||
| • Skupno | 44.866 | ||
| Časovni pas | UTC+1 (CET) | ||
| • Poletni | UTC+2 (CEST) | ||
| Poštna številka | 2000 | ||
| Omrežna skupina | +389 32 | ||
| Spletna stran | www.Stip.gov.mk/ | ||
Štip (makedonsko Штип [ʃtip] ) je največje urbano naselje v vzhodnem delu Severne Makedonije, ki služi kot gospodarsko, industrijsko, zabavno in izobraževalno središče za okoliške občine.
Po popisu prebivalstva leta 2021 je imel Štip približno 44.866 prebivalcev, kar ga uvršča na šesto mesto po številu prebivalcev v Severni Makedoniji.[1]
Štip je največje središče tekstilne proizvodnje v državi. Je središče modne industrije v Severni Makedoniji in tudi lokacija edine javne univerze v vzhodni Severni Makedoniji, Univerze Goce Delčev v Štipu.
Mesto je istoimenski sedež občine Štip.
Ime
[uredi | uredi kodo]Ime Astibos prvič omenja antični zgodovinar Polien v 2. stoletju pred našim štetjem, ki ugotavlja, da so se peonski kralji obredno kopali v reki Astibo/Brigantium (danes Bregalnica) kot obred kronanja. Astibo je označen tudi v Tabuli Peutingeriani kot ena od postaj od Stobija (blizu sodobnega Gradskega) do Serdice (danes Sofija). Ime se je razvilo iz antičnega Astibosa, bizantinskega Stipeona do sodobnega Štipa.[2]
Splošno sprejeto je, da slovansko ime Štip sledi protoalbanskim fonetičnim pravilom in je bilo pridobljeno prek albanskega imena Shtip.[3][4][5] Štip lahko kaže, da se je v regiji v predslovanski antiki govorila protoalbanščina.[4][6][7] Lokalna aromunska skupnost mesto imenuje tudi Shtip.
Geografija in podnebje
[uredi | uredi kodo]
Mesto leži na stičišču dolin Lakavica, Ovče Pole in Kočani.
Skozi Štip tečeta dve reki:
- reka Bregalnica, ki je druga najdaljša v Severni Makedoniji in
- reka Otinja, ki deli mestno središče.
Nad mestom dominira hrib Isar z zgodnjesrednjeveško trdnjavo, ki ga pogosto imenujejo mesto pod Isarjem.
Območje okoli mesta trpi zaradi krčenja gozdov, kar prispeva k ekstremnim temperaturam, saj so poletja vroča in suha s povprečnimi temperaturami okoli 32 °C in dnevi nad 40 °C. Zime so kratke (običajno manj kot 2 meseca) in mile (čeprav veljajo za to območje za hladne) z običajnimi temperaturami okoli -2 °C, občasno pa se temperature spustijo tudi do -10 °C. Pomlad običajno pride februarja, ko se večina listja obnavlja, čeprav se lahko občasne snežne nevihte pojavijo šele maja.
Tla so večinoma peščena in imajo velike zaplate rdeče zemlje (makedonsko Црвеница, latinizirano: crvenica), kar kaže na velik odstotek železa v tleh.
Geografsko območje mesta Štip meji:
- na vzhodu na goro Plačkovica,
- na jugovzhodu na dolino Krivolak,
- na jugozahodu na ustje reke Bregalnica in
- na severu na aluvialno ravnino.[8]
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]
Antika
[uredi | uredi kodo]Verjetno je bilo glavno mesto paeonske kraljeve hiše na območju Astiba (Astivos, Άστιβος v stari grščini).[9]
Peonci so bili v regiji zahodno od rodovitnega porečja reke Axius okoli 5. in 4. stoletja pred našim štetjem. Dve plemeni, ki sta živeli ob reki Astibo, ustju reke Axius, sta bili Deroni, poimenovani po svojem bogu zdravljenja Daronu, in Lejci, ki so kovali svoje težke kovance kot znak svoje suverenosti po zgledu grških mestnih držav na Halkidiki. Čeprav so bila ta plemena močno oslabljena zaradi perzijske invazije leta 480 pr. n. št., ki jo je vodil kralj Kserks I., so ostala mogočna sila in dobro organizirano ljudstvo, znano po izdelavi izjemno težkih kovancev z emblemi, vključno z udomačenimi primerki divjih turov, po katerih je bila znana tudi Peonija. Pred letom 360 pr. n. št. jih je Aleksander Veliki vključil v Makedonsko kraljestvo.[10]
Območje je prvič omenjeno v spisih zgodovinarja Poliena iz 3. stoletja pr. n. št., ki govori o reki z imenom Astibo, za katero se domneva, da je današnja reka Bregalnica. Polien tudi navaja, da so bili peonski cesarji kronani v Astibu.
Prva omemba naselja sega v obdobje vladavine rimskega cesarja Tiberija (14–37 n. št.), ko je Estipeon omenjen kot pomembno naselje v rimski provinci Peonija in druga postaja na rimski cesti od Stobija do Pavtalije.
V 6. stoletju so Slovani napadli Balkan in uničili bizantinsko naselje, slovansko pleme Sagudatov pa se je trajno naselilo na tem območju.
Srednji vek
[uredi | uredi kodo]V zgodnjem srednjem veku je območje Štipa nadzorovalo veliko vladarjev.
Štip je bil del Prvega bolgarskega cesarstva, a je po bizantinski zmagi v bitki pri Kleidionu leta 1014 ponovno padel pod bizantinsko oblast, vse do ponovne vzpostavitve Drugega bolgarskega cesarstva leta 1185.
Od sredine 13. stoletja je mesto večkrat menjalo lastnike.
Do leta 1284 je regijo osvojil srbski kralj Štefan Milutin; Štip je izrecno omenil leta 1308 in ga ni želel predati Bizantincem.[11]
V dokumentu srbskega carja Stefana Milutina iz obdobja med letoma 1293 in 1302, v katerem so imenovani prebivalci Štipa, je naštetih več osebnosti z albanskimi imeni in antroponimijo. Poleg tega je v pismu srbskega carja Štefana Dušana iz leta 1330 zabeleženih več osebnosti z albanskimi imeni in antroponimijo (vključno s priimkom Arbanasin, ki dobesedno pomeni Albanec).[12]
Leta 1334 je bila cerkev svetega nadangela v Štipu, ki jo je zgradil protosebast Hrelja, ki je imel regijo pod srbsko krono, po njegovi želji podeljena (metohion) Hilandarju z listino kralja Štefana Dušana.[13]
Regija je bila po napadu leta 1385 priključena Osmanskemu cesarstvu.[14] Znana je bila kot Iştip in je bila sedež sandžaka.
O razvoju Štipa med osmansko oblastjo, ki se je nadaljevala naslednjih pet stoletij, prekinjena le med letoma 1689 in 1690, ko so mesto za dve leti zasedli Avstrijci, je malo podatkov. Konec 19. in v začetku 20. stoletja je bil Štip del kosovskega vilajeta Osmanskega cesarstva.
20. stoletje
[uredi | uredi kodo]Leta 1912, na začetku balkanskih vojn, je Štip in okolico okupirala Bolgarija. Toda Bolgarija je po porazu, potem ko je nezadovoljna z izidom prve balkanske vojne leta 1913 napadla svoje nekdanje zaveznike, kar je povzročilo priključitev celotne Vardarske Makedonije Kraljevini Srbiji. Štip sta med prvo svetovno vojno okupirali Bolgarija in Nemčija.
Dogodki v zvezi s Kraljevino Srbijo so pomenili, da je Štip skupaj s preostalo Vardarsko Makedonijo postal del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Od leta 1929 do 1941 je bil Štip del Vardarske banovine Kraljevine Jugoslavije.
6. aprila 1941, ko je nacistična Nemčija napadla Jugoslavijo, so mesto bombardirala nemška letala, ki so vzletela iz Bolgarije.[15] Med drugo svetovno vojno so bolgarske sile, zaveznice osi, mesto okupirale do začetka septembra 1944, nato pa so ga zavzele nemške čete. Štip sta 8. novembra 1944 ponovno zavzeli Makedonska narodnoosvobodilna vojska in novozavezniška Bolgarska vojska, ki je bila zdaj del protiosne koalicije.[16][17]
Zato se 8. november v mestu Štip in širši občini praznuje kot dan osvoboditve in je dela prost dan.
Demografija
[uredi | uredi kodo]Leta 2021 je imelo mesto Štip okoli 42.000 prebivalcev, etnična sestava pa je bila naslednja:[18]
- Makedonci – 32.658
- Romi – 2293
- Aromani – 1389
- Turki – 1022
- Srbi – 163
- Albanci – 29
- Bošnjaki – 12
- Drugi – 288
- Osebe brez podatkov – 4146
Gospodarstvo
[uredi | uredi kodo]Danes je Štip središče severnomakedonske tekstilne in modne industrije.
Nekoč je bil Štip dom industrijskih velikanov v nekdanji Jugoslaviji, kot je bilo podjetje za bombažno industrijo Makedonka - Štip z ogromnim primestnim kampusom in modna znamka Astibo, iz njihovega pepela pa so nastale številne zasebne mini tovarne, večinoma delo nekdanjih menedžerjev v socialističnih velikanih, ki danes zaposlujejo večino žensk v mestu, pri čemer sta moda in tekstil še vedno osrednji veščini mestnega prebivalstva, kar ohranja izobraževalni sistem.
Arhitektura in znamenitosti
[uredi | uredi kodo]_15.JPG)
Štip ima ruševine starega gradu, ki iz Isarskega hriba budno opazuje mesto.
V mestu in okolici so tri cerkve iz 14. stoletja, zgrajene v času, ko je bilo mesto del srednjeveške Srbije.
- Najstarejša je samostanska cerkev sv. Mihaela pod Isarskim hribom, ki jo je leta 1332 zgradil protosevast Hrelja in jo podaril Hilandarju, srbskemu samostanu na gori Atos.
- Na južnem pobočju Isarja stoji majhna cerkev, posvečena sv. Janezu Krstniku, ki jo je leta 1350 zgradil plemič Jovan Probištitović.
- Enoladijsko cerkev, posvečeno Jezusovemu vnebohodu (Sveti Spas), je leta 1369 zgradil vojvoda Dimitrije. V njej si lahko še vedno ogledate originalne freske iz 14. stoletja, pa tudi tiste iz njene rekonstrukcije leta 1601, ki jo je naredil mojster Jovan.[19]
Bezisten, masivna kamnita stavba, ki je bila nekoč notranji bazar (danes umetniška galerija), je ostanek osmanskega vpliva v mestu.
V starih delih mesta (in še posebej v Novem Selu) je še vedno mogoče najti nekaj hiš, zgrajenih v osmanskem slogu arhitekture.
Mesto se ponaša tudi z zdravilnimi močmi mineralnega kopališča Kežovica in z ruševinami starodavnega mesta Bargala.
Antično mesto Bargala je ob vznožju gore Plačkovica. V bližini je reka Kozjačka in majhna vas Kozjak. Domneva se, da tam najdene ruševine pripadajo starodavnemu mestu. Mesto je bilo zgrajeno v začetku 4. stoletja, saj so našli nekaj rimskih dokumentov, ki vsebujejo podatke, da je mestna vrata Bargale zgradil Anton Alipius, upravitelj province.
Kip Aleksandra Velikega je bil na mestnem trgu postavljen leta 2006.[20]
Umetnost in kultura
[uredi | uredi kodo]Štip se ponaša z največjim festivalom pop glasbe v Severni Makedoniji, imenovanim MakFest. Že več kot dve desetletji se vsako leto novembra odvija v kulturnem centru Aco Šopov.
Drug velik kulturni dogodek v Štipu je Štipsko poletje kulture (makedonsko Штипско Културно Лето), ki je enomesečni festival, ki poteka od 1. julija do 1. avgusta, od leta 1987.[21]
Prva znana operna predstava v Severni Makedoniji je bila uprizorjena v Štipu leta 1925.[22]
Leta 2013 je bil praznik Svetih štiridesetih mučencev (Feast of the Holy Forty Martyrs in Štip) vpisan na seznam nematerialne kulturne dediščine Severne Makedonije pri Unescu.[23] Praznik svetih štiridesetih mučencev poteka vsako leto 22. marca v čast sebastijskim mučencem iz 4. stoletja in obeležuje prvi pomladni dan. Udeleženci se zberejo na ulicah in trgih Štipa, nato pa se povzpnejo na hrib Isar in se na poti ustavijo pri cerkvi, da bi se poklonili svetim štiridesetim mučencem. Med vzponom morajo – po tradiciji – udeleženci pozdraviti štirideset znancev in nabrati štirideset kamenčkov ter štirideset cvetov ali vejic z bližnjih mandljevcev. Ko dosežejo vrh, si udeleženci zaželijo nekaj želja in vržejo devetintrideset kamenčkov v reko Bregalnico spodaj. Preostali kamenček se shrani in položi pod blazino, preden zaspijo.
Opombe
[uredi | uredi kodo]Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Macedonian Census (2021), Book 5 - Total population according to the Ethnic Affiliation, Mother Tongue and Religion, The State Statistical Office, Skopje, 2002, p. 196.
- ↑ ОСНОВНИ ПОДАТОЦИ ЗА ОПШТИНА ШТИП (PDF) (diplomska naloga) (v makedonščini). MChamber. 2017.[mrtva povezava]
- ↑ Matzinger, Joachim (2006). Der altalbanische Text Mbsuame e krështerë (Dottrina cristiana) des Lekë Matrënga von 1592 : eine Einführung in die albanische Sprachwissenschaft (v German). Dettelbach: Dettelbach : J.H. Röll, ©2006. ISBN 978-3-89754-117-7. OCLC 65166691.
{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava) - 1 2 Prendergast 2017, str. 80.
- ↑ Katičić, Radoslav (1976). Ancient Languages of the Balkans (v angleščini). Mouton. ISBN 978-90-279-3315-7.
- ↑ Ismajli, Rexhep (2015). »STUDIME PËR HISTORINË E SHQIPES NË KONTEKST BALLKANIK« (PDF). Ashak.org.
- ↑ Origins: Serbs, Albanians and Vlachs Chapter 2 in Noel Malcolm's Kosovo, a short history (Macmillan, London, 1998, pp. 22-40) - 'The evidence is in fact very mixed; some of the Albanian forms (of both urban and rural names) suggest transmission via Slav, but others -including the towns of Shkodra, Drisht, Lezha, Shkup (Skopje) and perhaps Shtip (Stip, southeast of Skopje) - follow the pattern of continuous Albanian development from the Latin.'
- ↑ »Geography of Shtip«. 13. september 2007. Pridobljeno 13. septembra 2007.
- ↑ A History of Macedonia: Historical geography and prehistory p. 202 ISBN 0-19-814294-3
- ↑ Hammond, N. G. L. (1991). The Miracle that was Macedonia. London: Sidgwick & Jackson Ltd. str. 22.
- ↑ Pantelija Slavkov Srećković (1888). Istorija srpskoga naroda: Vreme kraljevstva i carstva (1159-1367). Kraljevsko-srpska drž. štamparija. str. 223.
- ↑ Gashi, Skënder (2014). Emrat e shqiptarëve në shek. XIII-XV në dritën e burimeve kishtare serbe. Prishtinë: TENDA. str. 71.
- ↑ Olga Zirojević (1984). Crkve i manastiri na području Pećke patrijaršije do 1683. godine. Istorijski institut u Beogradu.
- ↑ John V. A. Fine, The Late Medieval Balkans: A Critical Survey from the Late Twelfth Century to the Ottoman Conquest, University of Michigan Press, 1994, p. 407
- ↑ Dnevnik newspaper Arhivirano 28 September 2011 na Wayback Machine.
- ↑ Williamson, Gordon (2004). The Waffen-SS (2) 6. to 10. Divisions. Osprey. ISBN 1-84176-590-2.
- ↑ »City of Shtip«. 7. september 2007. Pridobljeno 7. septembra 2007.
- ↑ »Archived«. makstat.stat.gov.mk. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. decembra 2022. Pridobljeno 26. aprila 2023.
- ↑ Blago na putevima Jugoslavije, Belgrade 1983, p. 573
- ↑ »Исчкртана и откорната таблата пред споменикот на Александар Велики во Штип«. Meta mk (v makedonščini). 7. oktober 2020.
- ↑ »Cultural Manifestations«. 13. september 2007. Pridobljeno 13. septembra 2007.
- ↑ »101 Facts About Macedonia«. 4. november 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. marca 2014. Pridobljeno 4. novembra 2010.
- ↑ »Feast of the Holy Forty Martyrs in Štip«. unesco.org. Pridobljeno 23. decembra 2015.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
