Štajerska oljna buča

Štajerska oljna buča
	; Štajerske oljne buče, pripravljene za razrez
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo:	Plantae (rastline);
Deblo:	Magnoliophyta (kritosemenke);
Razred:	Magnoliopsida (dvokaličnice);
Red:	Cucurbitales (bučevci);
Družina:	Cucurbitaceae (bučevke);
Rod:	Cucurbita;
Vrsta:	Cucurbita pepo;
Znanstveno ime
	Cucurbita pepo var. styriaca;

Štajerska oljna buča (znanstveno ime Cucurbita pepo. var. styriaca), tudi »buča golica, štajerska golica«, je podvrsta navadne buče (Cucurbita pepo), ki spada v družino bučevk.

Za to sortno različico je značilno, da je naključna mutacija onemogočila lignifikacijo semenske ovojnice. ^[1] Prvi zapisi o najdbi stanjšanega ovoja bučnega semena segajo v obdobje med 1870 in 1880. ^[1] Mehka konsistenca semen (bučnic) omogoča učinkovitejše stiskanje bučnega olja.

Povprečno zrela oljna buča tehta od 8 do 10 kilogramov. Mladi plodovi so temno zeleni, z dozorevanjem postanejo rumeno-oranžni.

Razširjenost[uredi | uredi kodo]

Kot industrijska rastlina za pridobivanje bučnic in bučnega olja je tradicionalno gojena v delih nekdanje Avstro-Ogrske, v današnji jugovzhodni Avstriji (Štajerska), severovzhodni Sloveniji (Štajerska, Prekmurje), centralni Transilvaniji in regiji Orăștie-Cugir v Romuniji, severovzhodni Hrvaški (Međimurje), v Vojvodini in sosednjih delih Madžarske. V teh državah je uporaba bučnega olja v prehrani tradicionalno prisotna. Štajerska oljna buča je razširjena tudi ponekod drugje po svetu, predvsem na skrajno vzhodnem delu Evrope (Ukrajina) in v Rusiji, v Severni Ameriki, Mehiki, Indiji in na Kitajskem.

Gojenje in proizvodnja[uredi | uredi kodo]

Na teh območjih so ustrezne klimatske razmere, predvsem pa je povprečno letno manj padavin kot 800 mm. Svetovno pridelavo oljnih buč se ocenjuje na skupno površino 600 tisoč hektarjev in s skupnim pridelkom 200 tisoč ton bučnih semen. Od tega pridelajo samo na Kitajskem približno 120 tisoč ton bučnic. Ogromne količine tega semena končajo tudi na evropskem trgu.^[2] Svetovna porabo bučnih semen, je sledeča:

80 % (160.000 t) se porabi v pekarski industriji,
10 % (20.000 t) se predela v olje,
10 % (20.000 t) ostala uporaba.

Pri nas buče pridelujemo predvsem za predelavo v olje, vendar lahko iz statističnih podatkov razberemo, da se povečujejo možnosti uporabe tudi na drugih področjih. V Sloveniji se beleži močan porast površin, zasajenih z oljnimi bučami. Povečanje površin opažajo tudi v Avstriji, od koder tudi izvira pridelava buč golic. ^[2]