Pojdi na vsebino

Škofijska sinoda

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Škofijska sinoda v Cerkvi Blažene Device Marije
v Krakovu (1643).

Škofijska sinoda (latinsko Synodus diœcesana; angleško Diocesan synod) je zborovanje v Katoliški Cerkvi različnih ljudi in skupin v škofiji. Škofijsko sinodo skliče škof in se uporablja za razpravo o tekočih pastoralnih vprašanjih v škofiji.[1]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Po mnenju nekaterih zgodovinarjev je bila prva tovrstna sinoda leta 511[2], medtem ko drugi trdijo, da je bila prva sinoda v Auxerreu leta 585.[3] Med letoma 318 in 321 se je ena verjetno odvijala v Aleksandriji v Egiptu, ki jo je sklical aleksandrijski patriarh. V Latinski Ameriki pa je bila najstarejša prva sinoda v Santo Domingu leta 1539.[4]

Med Četrtim lateranskim koncilom, ki ga je leta 1215 sklical papež Inocenc III., je bila objavljena prva splošna določba za tovrstne sinode. Vendar pa je bil splošni okvir glede škofijskih sinod določen že na XVI. Toledski sinodi s 7. kanonom.[3] [5]

Tridentinski koncil je z namenom oživitve škofijskih sinod predpisal, da se te sklicujejo enkrat letno, vendar je bila ta določba pretirana in večinoma prezrta; vestnejši škofje so jih poslej sklicevali vsakih deset let.[6]

V primeru Latinske Cerkve bi lahko škofijsko sinodo po kanonu 460 veljavnega Zakonika kanonskega prava opredelili takole:

Synodus diœcesana Škofijska sinoda

Synodus diœcesana est cœtus delectorum sacerdotum aliorumque christifidelium Ecclesiae particularis, qui in bonum totius communicatis diœcesanæ Diocesan Episcopo adiutricem operam praestant, ad normam canonum qui sequuntur[7]

Škofijska sinoda je zborovanje duhovnikov in drugih vernikov delne Cerkve, izbranih za pomoč rednemu škofu v dobro celotne škofijske skupnosti, v skladu s tukaj navedenimi kanoni. (Kanon 461 - §1. Zakonika cerkvenega prava)[8]

Kanonsko pravo

[uredi | uredi kodo]

Kot postopek znotraj katoliške cerkve škofijske sinode ureja Zakonik cerkvenega prava iz leta 1983 in sicer v kanonih od 460 do 468.

Osebe, ki so dolžne sodelovati

[uredi | uredi kodo]

Kanon 463 §1 navaja osebe, ki morajo biti povabljene na sinodo in so dolžne sodelovati na njej. Med te osebe spadajo pomožni škofje, en duhovnik iz vsake dekanije in vsi redovni predstojniki, ki imajo hišo v škofiji in jih izbere škof. Po kanonu 464 mora, če je kateri koli od teh sinodalnih očetov oviran pri udeležbi na sinodi, o tem obvestiti škofa in ne more poslati pooblaščenega namestnika.[9]

Pravice in obveznosti škofa

[uredi | uredi kodo]

Samo redni škof lahko skliče škofijsko sinodo (kanon 462 §1). Sinodo vodi skozi celotno trajanje in jo lahko začasno prekine ali razpusti, če meni, da bi bilo to potrebno in preudarno (kanona 462 §2 in 468 §1). Ta škof je dolžan posredovati besedila vseh izjav in odlokov, sprejetih med sinodo, škofu-metropolitu in škofovski konferenci (kanon 467).[9][10]

Postopek

[uredi | uredi kodo]

Priprava

[uredi | uredi kodo]

Škofijskim sinodam predhodi pripravljalno obdobje, v katerem komisija zbere teme in vprašanja za razpravo med sinodo, pri čemer zbere povratne informacije tako od katoličanov kot od nekatoličanov. Komisija nato predstavi vprašanja škofu, ki pripravi dnevni red za sinodo. [11]

Med sinodo

[uredi | uredi kodo]

Med sinodo razpravljajo o vprašanjih na dnevnem redu, ki jih je pripravil škof. Po razpravi se lahko izvedejo glasovanja o sklepih, povezanih z razpravami. Ti sklepi ne uvajajo novih pravil, temveč delujejo le kot posvetovalni glas, saj ima škof pooblastilo za uvedbo novih pravil znotraj škofije.[11][12]

Po sinodi

[uredi | uredi kodo]

Najvažnejše pa je delo po sinodi. Če je bila dobro pripravljena, če so v njej svobodno in zavzeto sodelovali primerno usposobljeni duhovniki, redovniki in verniki, in je jasno začrtala cilje, potem se bo njeno delo nadaljevalo in bo pustila v zgodovini škofije globoke sledi. Kjer je bil glavni namen »služiti današnjemu svetu« s Kristusovim oznanilom, bo to imelo ugodne posledice še desetletja.[13]

S pogledom na prihodnost se je končala tudi štiriletna (2017-2021) - zaradi korone je trajala leto dni več – prva škofijska sinoda v Bečkereku. Ni želela končati v predalih – kot je dejal o nedavno končani njihovi njen predsednik iz Romunije – ampak se je želela nadaljevati tudi v prihodnosti. K temu naj bi pomagal tudi

  1. slovesni sklep sinode konec 30. maja 2021 z navzočnostjo škofov, nadškofov – med njimi sta bila tudi beograjski metropolit Stanislav Hočevar in madžarski primas in kardinal Péter Erdő;
  2. on je ob tej priložnosti povabil na 52. mednarodni evharistični shod v Budimpešti septembra 2021 (prav tako premaknjen za eno leto zaradi korone) - na katerega je bil povabljen tudi papež Frančišek;
  3. navzočnost zaobljubnega križa („Szárnyaskereszt“) z relikvijami madžarskih svetnikov, ki naj bi spodbujali in pomagali z nebeško priprošnjo pri uresničevanju sinodalnih sklepov.[14]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Ten Frequently Asked Questions (FAQs) about the 2023 Diocesan Synod« (PDF). Diocese of San José, California. Pridobljeno 18. junija 2024.
  2. ↑ García y García, Antonio; Santiago-Otero, Horacio (1982). »Presentación«. Sínodo de Santiago de Cuba de 1681. Sínodos Americanos, zvezek I. Madrid-Salamanca: CSIC. str. 230.
  3. 1 2 García Sánchez, Justo (1999). El Sínodo Diocesano de Oviedo de 1769. Oviedo: Universidad de Oviedo. str. 1110. ISBN 978-84-8317-125-7.
  4. ↑ Paulo Suess (2002). La conquista espiritual de la América espanõla: 200 documentos del siglo XVI/ Duhovno osvajanje španske Amerike: 200 dokumentov 16. stoletja. Quito: Editorial Abya Yala. str. 511. ISBN 978-99-7822-290-4.
  5. ↑ García Sánchez, Justo, El Sínodo Diocesano de Oviedo de 1769 , Oviedo, Universidad de Oviedo, 1999, p. 1110, ISBN 978-84-8317-125-7.
  6. ↑ Tridentinski koncil. Zasedanja XXIII-XXIV. Kanon II, str. 122.
  7. ↑ Consejo Episcopal Latinoamericano, Iglesia Católica (2006). Codigo derecho canónico: legislación complementaria de los países hispanoamericanos. Navarra: EUNSA, Ediciones Universidad de Navarra, S. A. str. 1750. ISBN 978-95-8625-620-9.
  8. ↑ Consejo Episcopal Latinoamericano, Iglesia Católica (2006). Codigo derecho canónico: legislación complementaria de los países hispanoamericanos. Navarra: EUNSA, Ediciones Universidad de Navarra, S. A. str. 1750. ISBN 978-95-8625-620-9.
  9. 1 2 »Zakonik kanonskega prava - Knjiga II - Božje ljudstvo - Liber II. De Populo Dei - Del II. (Kann. 460–572)«. www.vatican.va. Pridobljeno 23. junija 2024.
  10. ↑ "Code of Canon Law - Book II - The People of God - Liber II. De Populo Dei - Part II. (Cann. 460-572)". www.vatican.va. Retrieved 2024-06-23.
  11. 1 2 »Frequently Asked Questions«. Diocese of Dallas Synod (v ameriški angleščini). Pridobljeno 28. junija 2024.
  12. ↑ "Frequently Asked Questions". Diocese of Dallas Synod. Retrieved 2024-06-28.
  13. ↑ Leopold Schlager (2. november 2022). »Vor 50 Jahren: Diözesansynode stellte Weichen für die Zukunft - Niederösterreich« (v nemščini). St.Pölten: Kirche bunt. Pridobljeno 17. septembra 2025.
  14. ↑ »Egyházmegyei zsinat Nagybecskereken« (v madžarščini). Pannon RTV. 30. maj 2021. Pridobljeno 17. septembra 2025.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
(nemško)
  • Ferdinand A. Holtgreven: Die Diöcesansynode als Rechtsinstitut. Insbesondere Beantwortung der Frage „Welche Personen gehören zu einer legalen Diöcesansynode?“. Verlag Russel, Münster 1868.
  • Martin Klöckener: Die Liturgie der Diözesansynode. Studien zur Geschichte u. Theologie des „Ordo ad Synodum“ des „Pontificale Romanum“. (=Liturgiewissenschaftliche Quellen und Forschungen. 68). Verlag Aschendorff, Münster 1986, ISBN 3-402-03854-4.
  • Georg Phillips: Die Diöcesansynode. Herder, Freiburg 1849.
  • Norbert Witsch: Synodalität auf Ebene der Diözese. Die Bestimmungen des universalkirchlichen Rechts der Lateinischen Kirche. (= Kirchen- und Staatskirchenrecht. 1). Schöningh, Paderborn 2004, ISBN 3-506-71685-9.
(angleško)
  • Joseph Galea-Curmi, The Diocesan Synod as a Pastoral Event. A Study of the Post-Conciliar Understanding of the Diocesan Synod, Roma, 2005 [thèse Université du Latran].
(francosko)
  • Arnaud Join-Lambert, "De la consultation à l’Instrumentum laboris dans les synodes diocésains. Typologie des processus et perspectives", in: Nouvelle revue théologique 144, 2 (2022) 247-257, voir fiche
  • Arnaud Join-Lambert, "L’innovation inachevée du synode diocésain postconciliaire", in: Lumen Vitae 76, 4 (2021) 411-420. voir fiche
  • Arnaud Join-Lambert, « Les processus synodaux depuis le concile Vatican II : Une double expérience de l’Église et de l’Esprit Saint », in : Cristianesimo nella storia Predloga:Vol. Predloga:N° (2011) str. 1137-1178.
  • Arnaud Join-Lambert, Les liturgies des synodes diocésains français 1983-1999, Paris, Cerf, 2004 (coll. Liturgie 15) [avec bibliographie, 493-504].
  • Henri Monceau [e. a.], Les synodes diocésains, Paris, 1994.
  • Gilles Routhier, Le synode diocésain. Le comprendre, le vivre, le célébrer, Montréal, 1996.
  • Louis Trichet, Les synodes en France au (S2). Des atouts et des ambiguïtés, Paris, Cerf, 2006.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
(slovensko)
(nemško)
(madžarsko)
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Škofijska_sinoda&oldid=6512264«