Pojdi na vsebino

Šilasti lok

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Šilasti loki tvorijo rebraste oboke Worcesterske stolnice (1084–1504)

Šilasti lok, ogivalni lok ali gotski lok je lok s koničastim vencem, katerega dve ukrivljeni strani se na vrhu loka srečata pod relativno ostrim kotom.[1] Znan tudi kot dvocentrični lok, njegova oblika izhaja iz presečišča dveh krogov.[2] Ta arhitekturni element je bil še posebej pomemben v gotski arhitekturi. Najzgodnejša uporaba šilastega loka sega v Nipur iz bronaste dobe. Kot strukturna značilnost se je najprej uporabljal v vzhodnokrščanski arhitekturi, bizantinski arhitekturi in sasanidski arhitekturi, v 12. stoletju pa se je začel uporabljati v Franciji in Angliji kot pomemben strukturni element v kombinaciji z drugimi elementi, kot sta rebrasti obok in kasneje zunanji oporniki. To je omogočilo gradnjo stolnica|stolnic, palač in drugih stavb z bistveno večjo višino in večjimi okni, ki so jih napolnila s svetlobo.[3]

Zgodnji loki

[uredi | uredi kodo]
Bizantinski šilasti loki iz 7. stoletja iz akvadukta Hitroi-Konstantija na Cipru

Na najdišču Nipur iz bronaste dobe, datirane pred leto 2700 pr. n. št., so odkrili surove šilaste loke. Tudi palača v Ninivah ima šilaste ločne odtoke, vendar nimajo pravega sklepnega kamna.[4] Obstaja veliko drugih grških, poznorimskih in sasanidskih primerov, večinoma dokazov v zgodnji cerkveni gradnji v Siriji in Mezopotamiji, pa tudi v inženirskih delih, kot je bizantinski most Karamagara s šilastim lokom razpona 17 m, zaradi česar je »predmuslimanski izvor šilaste arhitekture neizpodbiten argument«.[5]

Najjasnejši ohranjeni primer predislamskih šilastih lokov sta dva šilasta loka akvadukta Hitroi-Konstantija na Cipru, ki datira v 7. stoletje n. št.[6]

Šilasti loki – islamska arhitektura

[uredi | uredi kodo]

Šilasti lok je postal zgodnja značilnost arhitekture v islamskem svetu. Pojavil se je v zgodnji islamski arhitekturi, tako v omajadski kot abasidski arhitekturi (od konca 7. do 9. stoletja).[7][8] Najnaprednejša oblika koničastega loka v islamski arhitekturi je bil štiricentrični lok, ki se je pojavil v arhitekturi Abasidov. Zgodnji primeri so portali Qubbat al-Sulaiybiyya, osmerokotni paviljon in palača Qasr al-'Ašik, oba v Samari, ki so ju abasidski kalifi zgradili v 9. stoletju za svojo novo prestolnico. Kasneje se je pojavil v fatimidski arhitekturi v Egiptu[9] in postal značilen za arhitekturo perzijskih kultur, vključno s perzijsko arhitekturo,[10] arhitekturo Timuridskega cesarstva[11] in indoislamsko arhitekturo.[12]

Razvoj šilastega loka v islamski arhitekturi je bil povezan s povečanjem razdalje med središči krogov, ki tvorita obe strani loka (zaradi česar je bil lok manj 'top' in bolj 'oster'), od 1⁄10 razpona v Qasr Amri (712–715 n. št.), do 1⁄6 v Hamam as-Sari (725–730), do 1⁄5 v Qasr Al-Mšati (744) in končno do 1⁄3 v Fustatu (861–862).

Pojav šilastega loka v evropski romanski arhitekturi v drugi polovici 11. stoletja, na primer v opatiji Cluny, pripisujejo islamskemu vplivu.{{sfn | Woodman | Bloom | 2003 | loc=Pointed} Nekateri raziskovalci sledijo Viollet-le-Ducu in priznavajo širjenje arabskih arhitekturnih oblik po Italiji, Španiji in Franciji, vendar v nekaterih primerih nakazujejo na neodvisen izum koničaste oblike. Spremembo naj bi povzročila opažanja porušitev polkrožnih lokov, pri čemer se krona premika navzdol in se stegna upognejo navzven. V tej razlagi je bil koničasti lok poskus okrepitve polkrožnega loka pred porušitvijo s premikanjem krone navzgor in stegna navznoter.[13]

Gotska arhitektura – šilasti loki in rebrasti oboki

[uredi | uredi kodo]

Zmanjšanje pritiska na nosilce, ki ga je zagotavljal šilasti lok v primerjavi s polkrožnim lokom z enako obremenitvijo in razponom, so srednjeveški evropski gradbeniki hitro prepoznali. To so sprva dosegli s poskusi, vendar strokovna literatura iz renesanse kaže, da so se formule za določanje pritiska morda uporabljale že v srednjem veku.

Rebrasti oboki

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Rebrasti obok.

V 12. stoletju so arhitekti na Siciliji, v Angliji in Franciji odkrili novo uporabo za šilasti lok. Začeli so uporabljati šilasti lok za ustvarjanje rebrastih obokov, s katerimi so pokrivali ladje samostanskih cerkva in stolnic. Eden prvih gotskih rebrastih obokov je bil zgrajen v stolnici v Durhamu v Angliji (1135–1490).[3] Drugi so se pojavili v ambulatoriju |opatije Saint Denis v Parizu (1140–1144), opatije Lessay v Normandiji (1064–1178), stolnice Cefalù na Siciliji (1131–1240) in stolnice Notre-Dame v Parizu.

Rebrasti obok je hitro nadomestil romanski banjast obok pri gradnji stolnic, palač in drugih velikih struktur. V banjastem oboku je polkrožen lok nad ladjo pritiskal neposredno na stene, ki so morale biti zelo debele, z malo okni, da so lahko nosile težo. V rebrastem oboku so tanka kamnita rebra šilastih lokov porazdelila težo navzven in navzdol na vrste stebrov spodaj. Posledica tega je bila, da so bile stene lahko tanjše in višje, med stebri pa so lahko imela velika okna. Z dodatkom opornika so lahko težo podpirali ukrivljeni stebri zunaj stavbe, kar je pomenilo, da so bile lahko stolnice še višje, z ogromnimi vitraži.[14]

V najzgodnejši vrsti gotskega rebrastega oboka, šestdelnem oboku, je imel obok prečni šilasti lok in je bil z rebri razdeljen na šest predelkov. Lahko je prečkal le omejen prostor in je zahteval sistem izmeničnih stebrov in slopov. Ta tip je bil uporabljen v stolnici v Sensu in Notre-Dame de Paris. Kmalu je bila uvedena nova različica, ki je zmanjšala število predelkov s šest na štiri, težo enakomerno porazdelila na štiri stebre, s čimer je odpravila potrebo po izmeničnih stebrih in slopih ter omogočila, da je obok obsegal širši prostor. Ta štiridelni obok je bil uporabljen v stolnici v Amiensu, Chartresu in Reimsu ter je tem strukturam dal izjemno višino.[15]

Portali

[uredi | uredi kodo]

Portali katedral v gotskem obdobju so bili običajno v obliki koničastega loka, obdanega s skulpturami, ki so pogosto simbolizirale vhod v nebesa.

Okna

[uredi | uredi kodo]

Okno v obliki šilastega loka je pogosta značilnost gotskega sloga. Okna so bila včasih zgrajena v klasični obliki šilastega loka, ki se imenuje enakostranski lok, druga pa so imela bolj domiselne oblike, ki so združevale različne geometrijske oblike. Ena pogosta oblika je bilo lancetno okno, visoko in vitko okno s šilastim lokom, ki je ime dobilo po sulici. Lancetna okna so bila pogosto združena v sklope z dvema, tremi ali štirimi sosednjimi okni.

Pozna gotika, znana tudi kot razkošna gotika, je imela okna s šiljastimi loki, ki so zavzemala skoraj ves prostor sten. Pomembni primeri so okna Sainte-Chapelle de Vincennes (1379–1480)

Oblike

[uredi | uredi kodo]
Vrste gotskih šilastih lokov: 1 - enakostranični (s trilistno obdelavo), 2 - topi, 3 - lancetni, 4 - ogee, 5 - štiristranični, 6 - zavesni (upognjen), 7 - koničasta podkev

Najpogostejša oblika gotskega šilastega loka v oknih in lokih je temeljila na enakostraničnem trikotniku, v katerem imajo tri stranice enako dolžino (razpon loka je enak polmerom loka). Ta tako imenovani enakostranični lok je imel veliko prednost preprostosti. Rezalci kamna ali klesarji so lahko natančno narisali lok na kamen z vrvico in markerjem. To je omogočilo, da so bili kamni loka v kamnolomu rezani v velikih količinah z veliko natančnostjo, nato pa dostavljeni in sestavljeni na lokaciji, kjer so jih plasti sestavile skupaj, z zagotovilom, da se bodo prilegali. Uporaba enakostraničnega trikotnika je dobila teološko razlago – tri stranice so predstavljale Sveto Trojico.[16]

V poznejših letih flamboyant gotike so oboki in okna pogosto dobivali bolj dovršene oblike, s krogi iz krogov in več oblikami znotraj oblik. Nekateri so uporabljali modifikacijo podkvastega loka, izposojeno iz islamske arhitekture.

Tudorski lok poznogotskega sloga je bil različica islamskega štiricentričnega loka. Štiricentrični lok je nizek, širok tip loka s koničastim vrhom. Njegova struktura je dosežena z zasukom dveh lokov, ki se strmo dvigata iz vsake vzmetne točke na majhnem polmeru, nato pa se spremenita v dva loka s širokim polmerom in veliko nižjo vzmetno točko. Je koničast podtip splošnega sploščenega vdolbenega loka. Dve najbolj opazni vrsti sta znani kot perzijski lok, ki je zmerno 'vdolben',[17] in tudorski lok, ki je bolj raven od perzijskega loka, ki se je pogosto uporabljal v angleški arhitekturi, zlasti v času rodbine Tudor (1485–1603).[18]

Oživitev šilastega loka

[uredi | uredi kodo]

Čeprav je bil gotski šilasti lok v času renesanse večinoma opuščen in nadomeščen z bolj klasičnimi oblikami, se je ponovno pojavil v 18. in 19. stoletju v neogotski arhitekturi. Uporabljen je bil v Strawberry Hill House, rezidenci v Twickenhamu v Londonu, ki jo je od leta 1749 naprej zgradil Horace Walpole (1717–1797). Običajno se je uporabljal v cerkvah in kapelah, kasneje pa v britanskem parlamentu v Londonu (1840–1876), ki so bili obnovljeni po požaru prejšnje stavbe. V 19. stoletju so se šilasti loki pojavili v različnih strukturah, vključno z gotsko železniško postajo v Petergofu v Rusiji (1857).

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Bechmann (2017), str. 322.
  2. ↑ Woodman & Bloom 2003, Two-centred.
  3. ↑ Mignon (2015), str. 10.
  4. ↑ »The Project Gutenberg eBook of Mesopotamian Archæology, by Percy S. P. Handcock«. www.gutenberg.org. Pridobljeno 30. julija 2020.
  5. ↑ Warren 1991, str. ;61–63
  6. ↑ Stewart, Charles Anthony (2014). »Architectural Innovation in Early Byzantine Cyprus«. Architectural History. 57: 1–29. ISSN 0066-622X.
  7. ↑ Herzefeld, Ernst (2016) [1910]. »The Genesis of Islamic Art and the Problem of Mshatta«. V Bloom, Jonathan M. (ur.). Early Islamic Art and Architecture (v angleščini). Prevod: Hillenbrand, Fritz; Bloom, Jonathan M. Routledge. str. 35–36. ISBN 9781351942584.
  8. ↑ Petersen (2002), str. ;25, 250–251.
  9. ↑ M. Bloom, Jonathan; S. Blair, Sheila, ur. (2009). »Architecture«. The Grove Encyclopedia of Islamic Art and Architecture (v angleščini). Zv. 1. Oxford University Press. str. 109. ISBN 9780195309911.
  10. ↑ M. Bloom, Jonathan; S. Blair, Sheila, ur. (2009). »Architecture«. The Grove Encyclopedia of Islamic Art and Architecture (v angleščini). Zv. 1. Oxford University Press. str. 100. ISBN 9780195309911.
  11. ↑ Petersen (2002), str. ;283.
  12. ↑ Burton-Page, John (2008). Indian Islamic Architecture: Forms and Typologies, Sites and Monuments (v angleščini). Brill. str. 20. ISBN 978-90-04-16339-3.
  13. ↑ Predloga:Treccani
  14. ↑ Renault & Lazé (2005), str. 34-35.
  15. ↑ Renault & Lazé (2005), str. 34–35.
  16. ↑ Bechmann (2017), str. ;207–215.
  17. ↑ Petersen (2002), str. ;2.
  18. ↑ Pugin, Augustus (1821). Specimens of Gothic Architecture: Selected from Various Ancient Edifices in England. Zv. 1–2. str. 3.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Šilasti_lok&oldid=6549381«