Pojdi na vsebino

Šatuoji

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Šatuo
Kitajsko沙陀
Turki Šatuoja
Kitajsko沙陀突厥

Šatuoji ali Turki Šatuoji[1] (turško: Şatuo ali Şatuo Türkleri, kitajsko: 沙陀突厥; pinjin: Shātuó Tūjué), včasih tudi Šatoji,[2] so bili turško pleme, ki je od poznega 9. do 10. stoletja močno vplivalo na politiko severne Kitajske. Znani so po tem, da so v obdobju petih dinastij in desetih kraljestev ustanovili tri dinastije od petih (Kasnejši Tang, Kasnejši Džin in Kasnejši Han) in eno kraljestvo od desetih (Severni Han). Severni Han je kasneje osvojila dinastija Song. Nekaj pred 12. stoletjem so Šatuoji izginili kot posebna etnična skupina. Mnogi med njimi so prevzeli kulturo prebivalstva okoli sebe in se asimilirali.[3]

Izvor

[uredi | uredi kodo]

Čigili

[uredi | uredi kodo]

Pleme Šatuo je izhajalo predvsem iz zahodnoturškega plemena Čigilov,[4][5][6] ki je pripadalo skupini štirih plemen Čujev, skupaj znanih kot Juebani (staroturško: Örpün).[2] Država Juebanov je preživela do konca 480. let, ko so jo uničili Tieleji. Po padcu države so se Juebani razdelili na štiri plemena: Čujuje, Čumije, Čumuhune in Čubane. Ta plemena so postala pomembni akterji v Prvem turškem kaganatu in pozneje.[7] Čujuji in Čumiji niso pripadali prevladujoči Onoški plemenski zvezi (Deset puščic), medtem ko so ji Čumukuni in Čubani pripadali.[8]

Tieleji

[uredi | uredi kodo]

Drugi viri trdijo, da so Šatuoji izvirali iz plemena Tiele. Epitaf Šatuoja Li Kejonga, vojaškega komisarja (džjedušija) iz poznega obdobja dinastije Tang, navaja, da je bil njegov prednik "Jidu, gospodar države Šuejantuo, neprekosljiv general".[9] Šuejantuoji so bili pleme Tielejev.[10] Drugi kitajski kronisti so izsledili skupino sorodnih plemen, ki so za svoje ime privzeli Šatuo in za priimek Džušje, potem ko se je njihov poglavar Džingdžong (dobesedno 'Zvest do konca') v času cesarja Tanga Dedzonga (vladal 780–804) preselil v protektorat Bejting.[5]

Šatuoji

[uredi | uredi kodo]

Pripadniki plemena Čujue, ki so pod vodstvom Onoka ostali v Zahodnem turškem kaganatu, so zasedli ozemlje vzhodno od jezera Barkul in so se v kitajščini imenovali Šatuo (dobesedno 'peščeno pobočje' ali 'gramoz', tj. puščava). Šatuo je bilo tudi ime puščave v severnem Šindžjangu.[11] Pleme Šatuo so sestavljala tri podplemena: Čigili, Turkeši[12] in Ančingi. Slednji so bili sogdijskega porekla.[5] Šatuoji so sodelovali v vojnah v imenu dinastije Tang, tudi proti drugim turškim ljudstvom, na primer Ujgurom. Dinasti Tanga so zato njihovim voditeljem podeljevali različne nazive in nagrade. Po porazu Čujev v vojni s Tibetanci leta 808 je veja Čujev Šatuojev prosila Kitajsko za zaščito in se preselila v notranjo Kitajsko. Šatuoji so potem, ko so pomagali zatreti Huang Čaojevo vstajo v letih 875–883, ustanovili tri od petih kratkotrajnih dinastij v obdobju petih dinastij in desetih kraljestev (907–960). Kasneje se je njihovo število na Kitajskem zmanjšalo 50.000 do 100.000 oseb.

Podrobno analizo izraza Šatuo (sanskrtsko Sart) je podal Čjan Si-man.[13] Njihovo družbeno in gospodarsko življenje je preučeval W. Eberhard.[14] V delu Tang huijao (Institucionalna zgodovina dinastije Tang) je upodobljena tamga Šatoujev [15]

Šatuojski plemiči so ustanovili kitajsko dinastijo Kasnejši Tang (923–956).[16] V mongolskem obdobju so Šatuoji pripadli Čagatajski kanat in po njegovem propadu ostali v Sedmerorečju in severnem Tjanšanu.

Šatuoji so leta 966 pobirali davek od Tatarov severno od Ordosa, medtem ko so bili sami vazali kitanskega cesarja.[17]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Zgodnji Šatuo (7.–8. stoletje)

[uredi | uredi kodo]
Li Kejong (856-908), šatuojski vojskovodja v pozni dinastiji Tang

Šatuoji so se prvotno imenovali Turki Šatuoja. Občasno so se omenjala tri plemena Šatuojev: Šatuo, Anking in Jinge. Njihovo število ni bilo nikoli veliko, vendar so njihovi bojevniki sloveli kot pogumni in agresivni borci, spretni v obleganju in lokostrelstvu. Sodelovali so v pohodih cesarja Tajdzonga iz dinastije Tang proti Korjoju v 640. letih in se kljub končnemu neuspehu odlikovali. Šatuoji so hkrati s Korjojem prišli v konflikt tudi s sosednjimi plemeni, zaradi česar so postali vse bolj odvisni od podpore dinastije Tang. Leta 702 je Šatuo Džinšan, prednik Li Kejonga, vojskovodje dinastije Tang, začel pošiljati poklone dvoru Tanga.[18] Leta 714 je bil povabljen v Čangan, kjer je cesar Šuandzong iz dinastije Tang zanj priredil banket.[19] Med An Lušanovim uporom v 750. letih so Šatuoji skupaj z Ujgurskim kagagatom nudili znatno vojaško pomoč dinastiji Tang. Jao Runeng v svojem delu An Lušanova dejanja, napisanem v 9. stoletju, med nekitajskimi plemeni v regijah He in Long omenja dve plemeni - Šatuoje in Džujeje/Džušjeje pod turško-hotanskim lojalnim džjedušijem Gešu Hanom.[20]

Podložniki dinastije Tang (9. stoletje)

[uredi | uredi kodo]

Leta 808 je 30.000 Šatuojev pod vodstvom Džuje Džindžonga prebegnilo od Tibetancev v Kitajsko dinastijo Tang. Tibetanci so jih zasledovali in jih kaznovali z usmrtitvijo Džuje Jindžonga.[21] Proti zavezništvu Šatuojev in Tibetancev so se borili tudi Ujguri v bitki pri Bešbaliku.[22]

Leta 809 je dinastija Tang naselila več plemen Šatuojev v Hedong (današnji severni Šanši), imenovan tudi Jin. Tamkajšnji Šatuoji so bili polnomadi, ki so trgovali s konji, ovcami in govedom. Njihov način življenja se je v 9. stoletju postopoma spremenil, saj so se nekoliko ustalili in se poročali z obmejnimi ljudstvi in Kitajci Hani. Povečalo se je tudi njihovo število. V začetku 9. stoletja poročila omenjajo 6.000–7.000 šotorov Šatuojev, se pravi okoli 30.000 ljudi, vključno z ženskami in otroki. Do konca 9. stoletja so imela plemena Šatuojev 50.000–60.000 bojevnikov.[23]

Leta 821 je Džuje Džiji, praded Li Kejonga, vodil neuspešen napad na uporniškega džjedušija Čengdeja.[23]

Šatuoji pod vodstvom Džuje Čišina (Li Guočanga) so služili dinastiji Tang v bojih proti svojim rojakom Turkom v Ujgurskem kaganatu. Ko se je leta 839 general Ujgurskega kaganata Džueluovu uprl vladavini takrat vladajočega kagana Džangšina, je od Džuje Čišina zahteval pomoč. Slednji mu je dal 300 konjenikov in skupaj sta premagala Džangšin kagana. Slednji je po porazu storil samomor, kar je sprožilo poznejši propad Ujgurskega kaganata. Ko so ostanki Ujgurskega kaganata v naslednjih nekaj letih napadali meje dinastije Tang, so Šatuoji skupaj z drugimi plemeni, zvestimi Tangu, sodelovali v protinapadih na Ujgurski kaganat.[24] Leta 843 je Džuje Čišin pod poveljstvom hanskega častnika Ši Šjonga sodeloval v napadu na Ujgurski kaganat in pokolu ujgurske vojske na gori Šahu.[25][26][27]

Vladajoča družina Šatuojev je začela uporabljati priimek Džuje. Džuje Čišin (umrl 888) je priimek opustil, ko mu je cesar Tanga za zasluge pri zatiranju Pang Šunovega upora leta 869 podelil ime Li Guočang.[19] Guočang je kasneje razburil dvor Tanga, ko je leta 872 ubil guvernerja Datonga Duan Venčuja. Leta 880 so napetosti dosegle vrhunec, ko so Guočangove sile porazili plačanci Tanga. Guočang je v bitki izgubil 17.000 mož in se zato obrnil na sever po pomoč svojih tatarskih prijateljev.[28]

Li Kejong

[uredi | uredi kodo]

Li Guočangov sin Li Kejong je bil zelo sposoben bojevnik. Legenda pravi, da je lahko "iz ležečega položaja zadel dve leteči rački". Imenovali so ga Zmaj z enim očesom, ker je imel eno oko opazno večje od drugega.[29] Poveljeval je Šatuojem proti upornemu Huang Čaoju in leta 881 zavzel Čangan. Zmaga Šatuojev leta 883 je Huang Čaoja prisilila k umiku iz Čangana. Takrat 28-letni Li Kejong, ki je po očetovi upokojitvi vodil Šatuoje, je imel izjemne zasluge za zatrtje upora in rešitev dinastije Tang, njegovi vojaki pa so kljub temu leta 885 izropali Čangan. Li Kejong je bil imenovan za prefekta Dajdžova in guvernerja Janmena. Od tam je razširil svoje ozemlje na Džinjang, Dzedžov in Ljaodžov. Leta 890 so Šatuoji zavzeli Džaoji.[30]

Džinjang je postal prestolnica Šatuojev. Mesto je stalo med dvema skoraj tisoč metrov visokima gorama. Zaradi grap in suhih rečnih strug je bil napad nanj mogoč samo z jugovzhoda in severozahoda. Mesto je bilo trdnjava z 20 km dolgim obzidjem in zalogami, zadostnimi za celo leto. Takrat je veljal za "severna vrata v kitajski imperij".[31]

Pet dinastij

[uredi | uredi kodo]

Dinastija Tang je propadla leta 907. Zamenjal jo je Kasnejši Ljang. Šatuoji so imeli pod dinastijo Tang svojo kneževino Džin, predhodnico Kasnejšega Tanga, na ozemlju sedanjega Šanšija. Ozemlje jim je leta 883 podelil cesar Tanga kot fevd. Kneževina Džin je preživela padec dinastije Tang. Cesar je poglavarju Šatuojev Li Kejongu podelil cesarski priimek Li in naziv princ Džina in ga posvojili v cesarsko družino. Šatuoji so imeli napete odnose s Kasnejšim Ljangom in dobre odnose z vzhajajočimi Kitani na severu.

Kasnejši Tang

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Kasnejši Tang.

Li Kejongovemu sinu Li Cunšuju je leta 923 uspelo uničiti Kasnejši Ljang in se razglasiti za cesarja Obnovljenega Tanga, uradno znanega kot Kasnejši Tang. Razglasitev za legitimnega cesarja dinastije Tang je utemeljeval z dejstvom, da je dinastija Tang njegovi družini podelila cesarski priimek Li in knežji naziv. Prestolnico je iz Kajfenga preselil nazaj v Luojang, kjer je bila med dinastijo Tang. Kasnejši Tang je posedoval več ozemlja kot Kasnejši Ljang, vključno z območjem Pekinga, okoliškimi šestnajstimi prefekturami in provincama Šanši in Šaanši.

Li Cunšujeva dinastija je bila prva od treh kratkoživih dinastij Šatuojev. Zadnji cesar Kasnejšega Tanga je bil Kitajec Han Li Congke, s prvotnim priimkom Vang, ki ga je posvojil cesar Kasnejšega Tanga Li Sijuan, mu podelil cesarski priimek Li in ga postavil za princa Luja.

Kasnejši Džin

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Kasnejši Džin.

Kasnejši Tang je ugasnil leta 936, ko se je Ši Džingtang, posmrtno znan kot cesart Gaodzu, prav tako Šatuo, uspešno uprl kitajskemu cesarju Li Congkeju iz dinastije Han in ustanovil dinastijo Kasnješi Džin. Ši je prestolnico preselil nazaj v Kajfeng, takrat imenovan Bjan. Kasnejši Džin je vladal v bistvu na istem ozemlju kot Kasnejši Tang, vendar brez strateško pomembnih šestnajstih prefektur, ki so bile odstopljene rastočemu cesarstvu Ljao, ki so ga ustanovili Kitani.

Zgodovinarji so omalovaževali Kasnejši Džin kot marionetni režim mogočnega Ljaa na severu, kar ni bilo res. Ker je Šijev naslednik kljuboval dinastiji Ljao, je invazija Kitanov leta 946 pomenila konec njegove dinastije.

Kasnejši Han in Severni Han

[uredi | uredi kodo]
Glavna članka: Kasnejši Han in Severni Han.

Smrt kitanskega cesarja po vrnitvi s pohoda na Kasnejši Džin je povzročija praznino moči, ki jo je zapolnil Lju Džijuan, še en Šatuo, ki je leta 947 ustanovil Kasnejši Han. Glavno mesto dinastije je bil Kajfeng. Država je imela enako ozemlje kot njen predhodnik. Lju je umrl že po enem letu vladavine. Nasledil ga je njegov najstniški sin, ki ni uspel vladati več kot dve leti. Oblast je prevzela dinastija Kasnejši Džov. Ostanki Šatuojev iz Kasnejšega Hana so se vrnili v svojo tradicionalno trdnjavo Šanši in ustanovili kraljestvo Severni Han. Zadnji cesar severnega Hana je bil Lju Džijuan, prvotno He, je bil posvojenec cesarja Severnega Hana Liu Čonga, njegovega starega očeta po materini strani. Heju je podelil cesarski priimek Lju. Lju Džijuan je cesarski priimek podelil kitajskemu generalu Jang Jeju in ga posvojil kot brata. Pod zaščito kitanske dinastije Ljao je majhno kraljestvo preživelo do leta 979, ko je bilo dokončno vključeno v dinastijo Song.

Dinastija Song

[uredi | uredi kodo]

Šatuoji, ki so ostali v stepah, so se sčasoma zlili z različnimi mongolskimi ali turškimi plemeni. Njihovi ostanki so se od 10. do 13. stoletja morda pridružili tatarski plemenski zvezi na ozemlju sodobne Mongolije in postali znani kot Ongudi ali Beli Tatari kot veja Tatarov.[32][33]

Vera

[uredi | uredi kodo]

Zgodnji Šatuoji so očitno poleg čaščenja duhov in vedeževanja prakticirali tudi nekatere vidike manihejstva. Verjeli so tudi v 'nebeškega boga' ali 'nebesnega boga', tako kot druga nomadska ljudstva. Na skulpture Šatuojev je vplival tudi budizem.[34]

Priimki Šatuojev

[uredi | uredi kodo]
  • Li (李)
  • Džuje (朱耶/朱邪)
  • Džu (朱)
  • Šadžin (沙金)
  • Ša (沙)*
  • Lju (劉)*

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Peter Golden (julij 2018). »The Ethnogonic Tales of the Türks«. The Medieval History Journal: 294.
  2. 1 2 Zuev Yu.A., Horse Tamgas from Vassal Princedoms (prevod kitajskega besedila "Tanghuyao" iz 8.-10. stoletja)', Kazakh SSR Academy of Sciences, Alma-Ata, I960, str. 127 (v ruščini)
  3. ↑ Davis 2014, str. xiii.
  4. ↑ Ouyang Xiu. Historical Records of the Five Dynasties. Vol. 4
  5. 1 2 3 Atwood, Christopher P. (2010). »The Notion of Tribe in Medieval China: Ouyang Xiu and the Shatuo Dynastic Myth«. Miscellanea Asiatica (16): 693–621.
  6. ↑ Barenghi, Maddalena (2019). »Representations of Descent: Origin and Migration Stories of the Ninth- and Tenth-century Turkic Shatuo« (PDF). Asia Major. 3d. 32 (1): 62–63. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 14. februarja 2022. Pridobljeno 12. maja 2020.
  7. ↑ Gumilev L.N., "Hunnu in China", Moscow, 'Science', 1974, Ch. 9, http://gumilevica.kulichki.com/HIC/hic09.htm (v ruščini)
  8. ↑ Gumilev L.N., "Ancient Turks", Moscow, 1967, Ch. 16
  9. ↑ Barenghi, Maddalena (2019). »Representations of Descent: Origin and Migration Stories of the Ninth- and Tenth-century Turkic Shatuo« (PDF). Asia Major. 3d. 32 (1): 62–63. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 14. februarja 2022. Pridobljeno 12. maja 2020.
  10. ↑ Suishu, vol. 84 Tiele
  11. ↑ Davis 2016, str. 3.
  12. ↑ Golden, Peter Benjamin (1992). "An Introduction to the History of the Turkic Peoples: Ethnogenesis Ans State Formation in the Medieval and Early Modern Eurasia and the Middle East". Turcologica. 9. Wiesbaden: Harrassowitz. ISBN 978-3-447-03274-2. str. 165
  13. ↑ Chjan Si-man: "New research about historical tribes of the Western Territory"
  14. ↑ W. Eberhard: "Some Cultural Traits of the Shato-Türks. "Oriental Art", vol. 1 (1948), No 2, str. 50-55
  15. ↑ Zuev Yu.A., "Horse Tamgas from Vassal Princedoms (Translation of Chinese composition "Tanghuyao" of 8-10th centuries)", Kazakh SSR Academy of Sciences, Alma-Ata, I960, str. 127, 132 (v ruščini)
  16. ↑ Yu. Zuev, "Early Türks: Sketches of history and ideology", Almaty, Daik-Press, 2002, str. 8
  17. ↑ Royal Asiatic Society of Great Britain and Ireland. China Branch (1897). Journal of the China Branch of the Royal Asiatic Society for the year ..., Volumes 30-31. SHANGHAI: The Branch. str. 23. Pridobljeno 28. junija 2011.
  18. ↑ Davis 2016, str. 5.
  19. 1 2 Davis 2016, str. 6.
  20. ↑ Barenghi, Maddalena (2019). »Representations of Descent: Origin and Migration Stories of the Ninth- and Tenth-century Turkic Shatuo« (PDF). Asia Major. 3d. 32 (1): 53–54. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 14. februarja 2022. Pridobljeno 12. maja 2020.
  21. ↑ Yuan, Hong (14. november 2022). From the Khitans to the Jurchens & Mongols: A History of Barbarians in Triangle Wars & Quartet Conflicts. iUniverse. ISBN 9781663242587.
  22. ↑ Baumer, Christoph (18. april 2018). History of Central Asia, the: 4-volume set. Bloomsbury. ISBN 9781838608682.
  23. 1 2 Davis 2016, str. 5-6.
  24. ↑ Zizhi Tongjian, vol. 246.
  25. ↑ Zizhi Tongjian, vol. 247.
  26. ↑ Dardess, John W. (10. september 2010). Governing China: 150-1850. Hackett. ISBN 9781603844475.
  27. ↑ Ven, Hans van de (26. julij 2021). Warfare in Chinese History. BRILL. ISBN 9789004482944.
  28. ↑ Davis 2016, str. 8.
  29. ↑ Davis 2016, str. 9.
  30. ↑ Davis 2016, str. 8-9.
  31. ↑ Davis 2016, str. 11.
  32. ↑ Ozkan Izgi, "The ancient cultures of Central Asia and the relations with the Chinese civilization" The Turks, Ankara, 2002, str. 98, ISBN 975-6782-56-0
  33. ↑ Paulillo, Mauricio. "White Tatars: The Problem of the Öngũt conversion to Jingjiao and the Uighur Connection" in From the Oxus River to the Chinese Shores: Studies on East Syriac Christianity in China and Central Asia (orientalia - patristica - oecumenica) Ur. Tang, Winkler. (2013). str. 237-252
  34. ↑ Davis 2016, str. 4.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Chavannes, Édouard (1900), Documents sur les Tou-kiue (Turcs) occidentaux. Paris, Librairie d’Amérique et d’Orient. Reprint: Taipei. Cheng Wen Publishing Co. 1969.
  • Davis, Richard L. (2014), From Warhorses to Ploughshares: The Later Tang Reign of Emperor Mingzong, Hong Kong University Press
  • Findley, Carter Vaughn, The Turks in World History. Oxford University Press, (2005). ISBN 0-19-516770-8; 0-19-517726-6 (pbk.)
  • Mote, F.W.: Imperial China: 900–1800, Harvard University Press, 1999
  • Zuev Yu.A., "Se-Yanto Kaganate And Kimeks (Türkic ethnogeography of the Central Asia in the middle of 7th century)", Shygys, 2004, No 1, pp. 11–21, No 2, pp. 3–26, Oriental Studies Institute, Almaty (In Russian)
  • Chinaknowledge: 5 DYNASTIES & 10 STATES
  • Shatuo
  • Royal Asiatic Society of Great Britain and Ireland. China Branch. Journal of the China Branch of the Royal Asiatic Society for the year ..., Volumes 30-31, 1897
  • Davis, Richard L. (2016), Fire and Ice: Li Cunxu and the Founding of the Later Tang
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Šatuoji&oldid=6740401«