Šadžar al-Dur

Šadžar al-Dur
Sultanka Egipta
Dinar Šadžar al-Dur
Sultanka Egipta
Vladanje	2. maj – 30. julij 1250
Predhodnik	al-Muazam Turanšah
Naslednik	Iz al-Din Ajbak
Regentka Egipta
Regentstvo	21. november 1249 – 27. februar 1250
Rojstvo	ok. 1220 neznano
Smrt	28. april 1257 Kairo
Pokop	Kairo
Zakonec	as-Salih Ajub Iz al-Din Ajbak
Potomci	Halil
Imena al-Malika ʿAṣmat ad-Dīn ʾUmm-Halīl Šadžar ad-Durr
Religija	sunitski islam
Poklic	vladar

Šadžar al-Dur (arabsko شجر الدر, dobesedno 'Drevo biserov'), tudi Šadžarat al-Dur (شجرة الدر), z vladarskim imenom al-Malika Asmat ad-Din Um-Halil Šadžar ad-Dur (الملكة عصمة الدين أم خليل شجر الدر) je bila regentka in sultanka Egipta, * okoli 1220, † 28. april 1257.

Bila je žena as-Saliha Ajuba in kasneje Iz al-Dina Ajbaka, prvega sultana mameluške dinastije Bahri. Pred poroko z Ajubom je bila sužnja in Ajubova priležnica.

V političnih zadevah je Šadžar al-Dur igrala ključno vlogo po smrti svojega prvega moža med sedmim križarskim pohodom na Egipt v letih 1249–1250. 2. maja 1250 je postala egiptovska sultanka, kar je zaznamovalo konec vladavine Ajubidov in začetek obdobja Mamelukov.

Ozadje

Šadžar al-Dur je bila sužnja iz Horezma, Armenije ali morda Turčije. Al-Salih Ajub jo je kupil še preden je postal sultan. Z njo je imel sina Halila, ki je umrl maja 1250. Potem ko je bil al-Salihizpuščen iz ujetništva v al-Karaku, je s Šadžar al-Dur odšel v Egipt in se tam z njo poročil. Ko je leta 1240 postal egiptovski sultan, je Šadžar včasih v njegovi odsotnosti politično delovala ko vladarica Egipta.

Aprila 1249 je al-Salih med vojno z Ajubidi v Levantu izvedel, da je francoski kralj Ludvik IX. na Cipru in namerava osvojiti Egipt. Junija 1249 so se Ludvikovi vitezi in konjenica sedmega križarskega pohoda izkrcali v delti Nila in se utaborili blizu Damiette. Al-Salihova vojska se je po bitki na obali umaknila in križarji so zlahka zavzeli Damietto, saj so se prebivalci po umiku vojske razbežali. Sultan je poveljnike pobegle vojske kaznoval z usmrtitvijo, sam pa se je umaknil v utrjeno Mansuro, kjer je 23. novembra 1249 po 10 letih vladanja v zelo kritičnem trenutku za svojo državo nenadoma umrl. Šadžar al-Dur se je po posvetu s poveljnikom egiptovske vojske Fahrudinom Jusufom in upraviteljem sultanove palače al-Tavašijem Džamaludinom odločila, da bo prikrila sultanovo smrt do prihoda sultanovega sina al-Muazama Turanšaha iz Hasankeyfa. Medtem je izdala ponarejeno imenovanje al-Muazama Turanšaha za al-Salihovega naslednika.

Poraz križarske konjenice

Kralj Ludvik IX. Sveti v ujetništvu v Faraskurju

V času, ko je novica o sultanovi smrti prišla do križarjev, je v Damietto priplul Ludvikov brat Alfonz Poitierski z zalogami hrane, vode in orožja. Ohrabreni križarji so zapustili Damietto in se odpravili proti Kairu. Križarski konjenici pod vodstvom kraljevega brata Robert Artoiškega je uspelo prečkati Esseški rokav Nila po poti, ki jim jo je pokazal nek domačin. Konjenica je približno 3 km od Kaira napadla egiptovsko vojsko in ubila njenega poveljnika Fahrudina Jusufa. Ostanki egiptovske vojske so pobegnili v Mansuro. Egiptovski poveljnik Ruknudin Bajbars je Šadžar al-Dur, takratni dejanski vladarici Egipta, predstavil svoj načrt, kako križarsko konjenico zvabiti v past. Šadžar al-Dur se je z načrtom strinjala.

Bajbars in Farisudin al-Aktaj, ki je postal poveljnik egiptovske vojske, sta prebivalce Mansure prosila, naj bodo tiho, da bi križarji mislili, da je mesto prazno. Križarska konjenica je nasedla prevari in vdrla v mesto, potem pa so jo z vso močjo napadli pešaki in izkušeni lokostrelci in tudi meščani. Obkoljeni križarji so imeli na izbiro samo smrt v bitki ali beg in utopitev v Nilu. Robert Artoiški se je skril, a so ga našli in ubili. Bitka se je končala s porazom križarjev in neusmiljenim pobojem. Izročilo pravi, da sta preživela samo dva templjarja. Na zgodovinsko prizorišče v Egipta so v tistem času vstopile tri pomembne osebnosti: al-Zahir Bajbars, Izudin Ajbak in sultan Kalavun.

Osvoboditev izpod Turanšaha

Turanšahov umor leta 1250

Po zmagi je novi sultan al-Muazam Turanšah začel kljubovati Šadžar al-Dur. Namesto da bi jo pridobil na svojo stran, ji je grozil in zahteval očetov denar, ki je bil sicer porabljen za vojno in upravljanje države. Ko se je njun odnos še poslabšal, je Šadžar iz strahu pred njegovim maščevanjem pobegnila v Jeruzalem.

Turanšah je svojo jezo usmeril tudi na mameluke, ki so bili najbolj zaslužni za zmago v bitki pri Mansuri in s tem za zmago v sedmi križarski vojni. Začel je razmišljati, kako se jih znebiti, vendar so ga mameluki prehiteli in ga ubili.

Prisega

Po njegovem umoru so se mameluki znašli v povsem novem položaju. Postali so gospodarji in ne več le orodje v rokah vladarjev za doseganje njihovih ciljev in interesov. Izbira novega egiptovskega sultana je postala odvisna samo od njih. Za Turanšahovega naslednika so izbrali Šadžar al-Dur. Prisegli so ji zvestobo in na njene kovance napisali: "Prava zaščitnica, kraljica muslimanov in mati Halila, emirja vernih".

Šajar al-Dur ni bila prva vladarica v islamskem svetu. Pred njo je štiri leta od leta 1236 do 1240 vladala Radija al-Din, sultanka Delhija, v Jemnu pa je od leta 1098 do 1138 vladala Arva bint Ahmed al-Sulajhi iz ismailske dinastije Banu Sulajh.

Izgon križarjev

Šadžar al-Dur je po prihodu na prestol takoj prevzela nadzor nad državo in njena prva skrb je bila izgnati križarje. Začela se je pogajati z Ludvikom IX., ki je bil ujet v Mansuri. Pogajanja so se končala s sporazumom, s katerim so križarji dosegli osvoboditev ujetnikov v zameno za predajo Damiette in plačilo 800.000 zlatnikov. Polovico vsote je moral kralj plačati takoj, polovico pa po prihodu v Akro. Moral je tudi obljubiti, da nikoli več na bo stopil na obalo muslimanskih dežel. Kralj je obljubo prelomil in se vrnil na Vzhod kot vodja osmega križarskega pohoda, na katerem je umrl.

Opozicija

Sultanka je spretno in odločno vodila državne zadeve, a je kljub temu naletela na nasprotovanja, tudi zato, ker je bila ženska. Opozicijo je vodil Ez bin Abd al-Salam, ki je njeno vladavino imel za nelegitimno.

Hkrati so se v Levantu uprli Ajubidi, zlasti zaradi umora al-Muazama Turanšaha in mameluške zlorabe kalifata z namestitvijo Šadžar al-Dur za njegovega naslednika. Abasidski kalifat v Bagdadu ni hotel priznati mameluške odločitve, kalif al-Mustasim pa je ob tem izjavil: "Če vam primanjkuje mož, nam sporočite in vam jih bomo poslali".

Abdikacija

Soočena z močnim nasprotovanjem je Šadžar al-Dur abdicirala in oblast predala svojemu možu, generalu Izu al-Dinu Ajbaku, znanemu kot al-Malik al-Muiz. Vladala je 80 dni.

Čeprav je uradno abdicirala v korist svojega moža, ga je še naprej vodila v državniških zadevah in ga poskušala spraviti pod svoj nadzor. Prisilila ga je, da je zapustil svojo prvo ženo, mater njegovega sina Alija, in mu prepovedala obiske.

Atentat na Farisa al-Dina Aktaja

Iz al-Din Ajbak je pomagal Šadžar al-Dur znebiti se Farisa al-Dina Aktaja, ki jima je povzročal številne težave. Aktaj je veljal za enega od najostrejših muslimanskih voditeljev svojega časa.

Smrt

Ko se je Ajbak utrdil na oblasti, se je obrnil proti njej. Znebil se je svojih tekmecev doma in sovražnih Ajubidov v tujini in se začel pripravljati na poroko s hčerko Badr al-Din Luluja, gospoda Mosula. Šadžar al-Dur se je počutila izdano od moškega, s katerim se je poročila in ga postavila za sultana. Začela je pripravljati zaroto, da bi se ga znebila. Njemu samemu je poslala pismo, v katerem mu je ponudila mir, ga vljudno nagovorila in prosila za odpuščanje. Ajbak ji je nasedel, odšel v njen grad in bil tam na njen ukaz ubit. Šadžar je razširila novico, da je Ajbak ponoči nenadoma umrl, čemur mameluki niso verjeli. Aretirali so jo in jo odpeljali k Ajbakovi prvi ženi Izudini, ki je svojim služabnicam ukazala, naj jo ubijejo. Služabnice so je preteple in poteptale do smrti. Njeno truplo so obesili na mestno obzidje in jo šele čez nekaj dni pokopali.

Sodobni zgodovinarji mameluške države na splošno hvalijo njene podvige in pogum.

Viri

• Abu al-Fida, The Concise History of Humanity.
• Al-Maqrizi, Al Selouk Leme'refatt Dewall al-Melouk, Dar al-kotob, 1997.
• Bohn, Henry G., The Road to Knowledge of the Return of Kings, Chronicles of the Crusades, AMS Press, 1969.
• Al-Maqrizi, al-Mawaiz wa al-'i'tibar bi dhikr al-khitat wa al-'athar,Matabat aladab,Cairo 1996, ISBN 977-241-175-X.
• Bouriant, Urbain, Description topographique et historique de l'Egypte,Paris 1895
• Ibn Iyas, Badai Alzuhur Fi Wakayi Alduhur, abridged and edited by Dr. M. Aljayar, Almisriya Lilkitab, Cairo 2007, ISBN 977-419-623-6
• Ibn Taghri, al-Nujum al-Zahirah Fi Milook Misr wa al-Qahirah, al-Hay'ah al-Misreyah 1968
• History of Egypt, 1382–1469 A.D. by Yusef. William Popper, translator Abu L-Mahasin ibn Taghri Birdi, University of California Press 1954
• Asly, B., al-Zahir Baibars, Dar An-Nafaes Publishing, Beirut 1992
• Goldstone, Nancy (2009). Four Queens: The Provençal Sisters Who Ruled Europe. Phoenix Paperbacks, London.
• Sadawi. H, Al-Mamalik, Maruf Ikhwan, Alexandria.
• Mahdi,Dr. Shafik, Mamalik Misr wa Alsham ( Mamluks of Egypt and the Levant), Aldar Alarabiya, Beirut 2008
• Shayyal, Jamal, Prof. of Islamic history, Tarikh Misr al-Islamiyah (History of Islamic Egypt), dar al-Maref, Cairo 1266, ISBN 977-02-5975-6
• Sirat al-Zahir Baibars, Printed by Mustafa al-Saba, Cairo 1923. Repulished in 5 volumes by Alhay'ah Almisriyah, ur. Gamal El-Ghitani, Cairo 1996, ISBN 977-01-4642-0
• Sirat al-Zahir Baibars, assembled H. Johar, M. Braniq, A. Atar, Dar Marif, Cairo 1986, ISBN 977-02-1747-6
• The chronicles of Matthew Paris (Matthew Paris: Chronica Majora ) translated by Helen Nicholson 1989
• The Memoirs of the Lord of Joinville, prev. Ethel Wedgwood 1906
• The New Encyclopædia Britannica, Macropædia,H.H. Berton Publisher,1973–1974
• Meri, Josef W. (Editor). Medieval Islamic Civilization: An Encyclopedia. Routledge, 2006. web page
• Perry, Glenn Earl. The History of Egypt – The Mamluk Sultanate. Greenwood Press, 2004. page 49
• Qasim,Abdu Qasim Dr., Asr Salatin AlMamlik ( era of the Mamluk Sultans ), Eye for human and social studies, Cairo 2007
• Irwin, Robert. The Middle East in the Middle Ages: The Early Mamluk Sultanate, 1250–1382. Routledge, 1986. web page

Šadžar al-Dur Rojen:  ? Umrl: 28. april 1257
Vladarski nazivi
Predhodnik:  al-Muazam Turanšah	Sultanka Egipta 2. maj 1250 – julij 1250	Naslednik:  Iz al-Din Ajbak