Črna srna

Črna srna

Naslovnica Črne srne
Avtor	Tone Svetina
Država	Slovenija
Jezik	slovenščina
Žanr	kratek, vojni roman
Objavljeno	1991
Št. strani	127

Črna srna je kratek roman slovenskega pisatelja, kiparja in zgodovinarja Toneta Svetine. Je zadnji roman, ki je bil izdan za čas njegovega življenja, leta 1991, čeprav sta kraj in založba neznana. Roman ima 127 strani, namesto poglavij pa je razdeljen na tri dele; pogreb, mladost in zrela leta. Roman opisuje resnično zgodbo zakoncev Čmak, Ivana in Štefanije, ki sta bivala na dvorcu Štrovsenek, ter njunega sina Henrika (Arona) in njegove soproge Herci (Sare).

Vsebina

Pogreb

Prvi del romana – pogreb, pripoveduje Herci/Sara. Leta 1986 se je znašla v bolnišnici na operaciji, soprog Henrik/Aron pa jo je v solzah prosil, naj ne umre, ker je ne more izgubiti. Kmalu za tem je sam doživel srčni infarkt in bil hospitaliziran v Celju. Po nekaj dneh zdravljenja, Herci ga je obiskovala vsak dan in navideznega izboljšanja je, 15. decembra 1986, nenadoma umrl. Herci je za njegovo smrt izvedela popolnoma nepripravljena, na poti na obisk v bolnišnico, preko telegrama. Henrika kmalu za tem pokopljejo in na pogrebu prisotni povedo, da so mu oktobra 1941 partizani umorili mater in očeta, Ivana in Štefanijo, požgali njihovo domačijo ter jih zaradi dobrih odnosov z Nemci obtožili kolaboracije. Očeta so označili za gestapovca, kar je bila laž, izmišljena zato, da so jim lahko zaplenili imetje. Kljub temu se je kasneje Henrik sam pridružil partizanom, vendar zaradi "priimka" nikoli ni bil visoko cenjen v vrstah NOB, čeprav je veliko prispeval. Henrik je dolgoletno krivico prenašal v tišini in trpel zaradi sramotnih laži, ki so jih o njegovi družini širili nekateri posamezniki, zlasti nekdanji delavec Čveklič in Mihol, ki pa sta se pogreba tudi udeležila in še naprej širila govorice. Henrikov pogreb so obiskali številni lovci, planinci, navadni ljudje. Govorniki so mu izkazali spoštovanje in priznanje za njegovo življenjsko delo in značaj. V smrti je zmagal – kot je napovedal in želel: "Zmaga bo moja!", kajti ljudje, ki so ga nekoč prezirali, zdaj jokajo za njim. Prišli so tisti, ki so mu nekoč povzročali krivice in o njem širili govorice. Resnica zmaga nad lažjo. Herci pa sicer obžaluje, da mu ni mogla izpolniti vseh želja (nor. da bi bil pokopan nedotaknjen), vendar verjame, da sta mu končno priznana mir in čast, ki sta mu pripadala. Kritično se obračuna z lažmi, hinavščino in političnim sistemom, ki so Henrika po vojni označeval za sina "izdajalcev", medtem ko so pravi zločinci, oportunisti in izdajalci ostali zaščiteni ali celo nagrajeni (Svetina 1991).

Mladost

V drugem delu se zgodba vrača v preteklost – v Sarino mladost, ki poteka v nemirnih letih pred drugo svetovno vojno. Sara je mlado, svetlolaso dekle z modrimi očmi, ki odrašča na robu mesta z materjo in očimom, ki ga sprva ima za pravega očeta. Njeno otroštvo je prežeto z delom, revščino in skromnostjo. Ko postane najstnica se začne zavedati, da je drugačna od vrstnic, ne samo po videzu, ampak tudi po značaju. Mati ji nekoč v jezi pove, da rudar, s katerim živijo, ni njen pravi oče. Zaradi tega Sara izgubi zaupanje v mater, začne jo sovražiti in v sebi čuti globoko bolečino. Ko izbruhne vojna in Slovenijo zasedejo Nemci, Sara izve, da je njen pravi oče bogat nemški grof, ki je imel razmerje z njeno materjo, ko je bila služkinja na njegovem gradu. Grof je Saro priznal, a je nikoli ni mogel javno imeti ob sebi zaradi družbenih razlik in materinega porekla. Medtem ko divjá vojna, jo povabi, naj pride živet k njemu, in ji ponudi šolanje v Švici ter udobno življenje. Toda Sara ponudbo, čeprav jo mika, zavrne. Odloči se, da bo ostala doma in se pridruži odporniškemu, partizanskemu gibanju. Postane kurirka – prenaša pisma, orožje in pomaga partizanom. Zaradi svojega izgleda in korenin je okupatorju nesumljiva, zato so ji dodeljene težke naloge. Spozna partizana Arona, izobraženega in plemenitega fanta. Med njima se rodi nežna ljubezen, vendar ju vojna loči in tudi Aron odide v ilegalo. Ko se med vojno ponovno srečata, Aron Sari zaupa, da so mu partizani kruto umorili starša, ki naj bi sodelovala z gestapovci. Kasneje zvemo, da temu ni bilo tako, ampak, da je Aronov oče le dobro govoril nemško in da so člani odbora dobro vedeli, da sta nedolžna. S časom se začnejo težave tudi znotraj odbora. Sari pripadajo najtežje in najbolj nevarne naloge, začne se ji dozdevati, da jo izkoriščajo. Nekateri partizani ji ne zaupajo zaradi njenega plemiškega porekla. Hkrati pa jo opazi nemški častnik, ki se vanjo zaljubi. Ker jo ima za »Nemko«, jo ščiti pred policijo. Zaradi tega pa jo kot sumljivo ali celo izdajalko vodstvo odpora premesti v tajno službo in pod okrilje borca Krastača, s katerim se zaplete v razmerje. Poročita se, dobita dva otroka in Sara se vedno bolj izgublja v zakonu, ki je brez ljubezni ali spoštovanja. Nesrečna je, Krastač jo vara in zato pride do ločitve. Ko se vojna konča in se osvoboditev bliža, partizani prevzamejo oblast, dvorec Sarinega očeta pa požgejo (Svetina 1991).

Zrela leta

Ko se vojna konca se Sara in Aron ponovno srečata. Tudi Aron se je v vmesnem času poročil z žensko, s katero se ni razumel in ni mogel imeti otrok, zato je bil tudi on v zakonu nesrečen. Ob srečanju se v obeh prebudijo stara čustva. Med njima se ponovno razvije močna ljubezen, polna čustev, hrepenenja in notranjih bojev. Sara sprva okleva, saj ju ločujejo družbene razlike, politična pripadnost in Aronov zakon, a ljubezen je premočna. Odločita se, da bosta skupaj in si ustvarita topel, ljubeč dom. Aron posvoji Sarina otroka in jima postane pravi oče. Oba še zmeraj živita v podporo komunizma, vendar njuno skupno življenje ni brez težav. Okolica jima ni vedno naklonjena – pretekla politika, razlike v družbenem položaju in stari predsodki mečejo senco na njuno srečo. Aron še vedno nosi madež “izdajalčevega sina”, Sara pa zaradi nekaterih življenjskih odločitev ni priljubljena v družbi. A kljub vsemu ostajata skupaj. Poseben pomen ima Aronova predanost svoji materi in njenemu spominu. Sara ga večkrat spremlja na grob. Vidi, kako globoko so v njem rane, ki jih ni nikoli zares ozdravil. A hkrati čuti, da ta njegova bolečina izvira iz ljubezni – do matere, do domovine, do resnice. Z vsakim letom, z vsakim obiskom groba, Sara še bolj razume, kako močan in dober človek je Aron. Njuna starost je mirna. Sara piše, razmišlja o življenju, Aron pa se posveča naravi, lovu in delu. V naravi oba najdeta mir in uteho – Savinjska dolina, hribi in reke so zanju sveti kraj, kjer se duša spočije. Pogosto zahajata na Raduho in svoj vikend v hribih. Veliko tudi prepotujeta, obisceta tudi Moskvo, Dunaj in Leningrad. Sara zanosi in ko zvesta veselo novico, nameravata sina poimenovati Ivan, ali pa hči Štefanija, vendar pride do spontanega splava in tako izgubita otroka. Nekaj časa po tem sta živela noramalno, potem pa Aron zboli in umre mirno, v spanju, v bolnišnici. Po njegovi smrti Sara ostane sama. Zavedati se začne, da je bil Aron njena največja opora in smisel njenega življenja. Zdaj, ko ga ni več, razume, koliko ji je pomenil. Vendar v sebi čuti tudi mir – prepričana je, da je Aron končno našel počitek in se združil s svojo materjo, ki jo je tako ljubil. Sara verjame, da njegova duša živi naprej, da jo spremlja in varuje (Svetina 1991).

Zgodovinsko ozadje

Avtor se v opombi na začetku knjige sicer distancira od zgodbe s tem, da poudari, da so vsi podatki in imena izmišljena. A iz podatkov, ki jih navaja in tega, da se v zgodbi tudi sam pojavi, lahko sklepamo, da gre za opis resnične zgodovinske zgodbe

Enega prvih pobojev ne le na Celjskem, ampak tudi na Slovenskem, so partizani izvedli 26. oktobra 1941 na Dobrovljah, kjer je štajerski partizanski bataljon, ki mu je poveljeval Franc Rozman Stane, ustrelil Ivana Čmaka in njegovo ženo Štefanijo ter njunega vrtnarja Ivana Bobka z Gomilskega v Spodnji Savinjski dolini. Čmak je bil posestnik in lesni trgovec. Z ženo Štefanijo sta živela v dvorcu Štrovsenek pri Gomilskem, kjer sta imela lesno podjetje (žago). Skupaj z njima so v dvorcu živeli njun sin Henrik, hčerki Ivica in Fanika ter njihov vrtnar Ivan Bobek z ženo in majhnim otrokom. Najprej so partizani dvorec obkolili, nato pa vanj vdrli. Po vdoru v dvorec so vse člane Čmakove in Bobkove družine nasilno privedli v en prostor in jih začeli maltretirati. Manjkal je samo Čmakov sin Henrik, ki ga tistega dne po naključju ni bilo doma, kar mu je rešilo življenje. Medtem ko so nekateri partizani ropali po dvorcu, so drugi zažgali žago, da je skupaj z vsem lesom pogorela do tal in, poklali vso živino. Naropani plen so naložili na tri Čmakove konje in krenili proti Čreti na Dobrovljah. S seboj so kot talce odvedli Ivana Čmaka in njegovo ženo Štefanijo ter Ivana Bobka. Takoj ko so partizani člane Čmakove in Bobkove družine zajeli, so gestapu v Celju poslali ponudbo, naj v zameno za izpustitev obeh Čmakov in Bobka iz svojih zaporov izpusti deset komunistov. Gestapo na njihovo ponudbo ni niti odgovoril. Naslednji dan so Nemci proti Štajerskemu partizanskemu bataljonu organizirali vojaško akcijo in je prišlo do »bitke« na Čreti. Ko je vodstvo bataljona spoznalo, da z zamenjavo ne bo nič, je ukazalo oba, Čmaka in Bobka, ustreliti. Za Ivana Čmaka in njegovo ženo Štefanijo se v partizanski literaturi ne omenja noben konkreten razlog za njuno ustrelitev. Ivana Čmaka nekateri pisci sicer označujejo za »izdajalca«, vendar nihče od njih ne navede niti enega konkretnega primera izdaje, ki naj bi jo bil zakrivil. Edino, kar bi za Ivanain Štefanijo Čmak lahko bilo obremenilno, je to, da sta bila v dobrih odnosih z nemškimi okupacijskimi oblastmi, verjetno zato, ker je bila Štefanija Čmak Avstrijka. Zaradi tega so nemške okupacijske oblasti Čmaku verjetno tudi omogočile, da je njegovo lesno podjetje v času okupacije lahko nemoteno nadaljevalo s poslovanjem (Mikola, 2013).

O delu Črna srna ni napisane nobene kritike, vendar je Borut Rus v svojem govoru na spominskem srečanju v Knjižnici Blaža Kumederja na Bledu, 19. decembra 2008, poudaril, da: »Sloveniji in Bledu je Tone Svetina poklonil svoje življenjsko delo, zato bo ostal prisoten ne samo med nami in v naši domovini, temveč tudi širše.« 

Viri in literatura

• Mikola Milko. (2013). Partizanski zločin na Dobrovljah. Demokracija, 25(18), 52,52.
• Svetina Tone. (1991). Črna srna: kratek roman.