Pojdi na vsebino

Čerkeški genocid

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Čerkeški genocid
Del Rusko-Čerkeška vojna
Demografski zemljevid zahodnega Kavkaza po Čerkeškem genocidu. Preživeli so tisti, ki so pobegnili, bili izgnani, se skrili v močvirjih in jamah ali pa v redkih primerih prestopili na rusko stran.
Domače imeЦӀыцӀэкӀун (Ubykh)
LokacijaČerkezija
Datum1863–1878[1]
CiljČerkezi in druge etnične skupine iz Kavkaza
Tip napadaGenocid (množični pokoli, množična posilstva, etnično čiščenje, prisilne deportacije, marši smrti)
Smrti
  • 1.000.000–1.500.000 ubitih neposredno ali posredno[2][3][4]
  • 500.000 umrlih med begom[5][6]
Poškodovanih1,000,000–1,500,000 displaced[7][8][9]
Žrtve95–97% populacije Čerkezov
Storilec Ruski imperij
Motiv

Čerkeški genocid[10] ali Cicekun [a] [b] označuje množične pokole, etnično čiščenje in prisilno preseljevanje med 95 in 97% [c] Čerkezov v zadnjih fazah ruske invazije na Čerkezijo v 19. stoletju.[13][14][15] Ubitih je bilo med 1.000.000 in 1,5 milijona ljudi ter uničena Čerkezija, ki jo je nato okupiralo in priključilo Rusko cesarstvo. Tarča načrtnega iztrebljanja so bili predvsem Čerkezi, ki so pretežno muslimani, hkrati pa so bile prizadete tudi nekatere druge etnične skupine iz Kavkaza.[14] Ruska vojska se je posluževala taktik ustrahovanja, žrtve je za zbijanje morale in ustrahovanje tudi nabijala na kole in rezala trebuhe nosečnic.[13][16] Pokole so mnogi ruski generali upravičevali in poveličevali z opisovanjem Čerkezov kot "podčloveško umazanijo" in "nizko raso".[13][17][18] Čerkeze so tudi uporabljali kot poskusne subjekte v neetičnih znanstvenih poskusih.[19] Ruskim vojakom je bilo dovoljeno posiljevati čerkeške ženske.[13]

Čerkeško prebivalstvo je bilo v veliki meri zdesetkano ali izgnano v Osmansko cesarstvo.[20][21] Prizaneseno je bilo le tistim, ki so sprejeli rusifikacijo in sklenili sporazume z Rusi. Proti čerkeškim vasem je bilo kot orožje uporabljeno stradanje, mnoge so bile nato še požgane.[22] Ruski pisatelj Lev Tolstoj je poročal, da so ruski vojaki ponoči napadali vaške hiše.[23] Britanski diplomat Gifford Palgrave je izjavil, da je bil »njihov edini zločin ta, da niso bili Rusi«.[24] Čerkeški uradniki so leta 1864 v prizadevanju k vojaški intervenciji proti Rusom poslali Peticijo čerkeških voditeljev njenemu veličanstvu kraljici Viktoriji, vendar jim ni uspelo pridobiti pomoči Britanskega imperija.[25][26] Istega leta je ruska vojska začela kampanjo množične deportacije preživelega prebivalstva Čerkezije.[27] Do leta 1867 je bil velik del Čerkezov izgnan. Mnogi so umrli zaradi epidemij ali lakote.[24][28]

Večina virov navaja, da je po genocidu v Čerkezijah ostalo le 3 % prebivalstva[29][30][31] in da je bilo skupno kar 1,5 milijona ljudi prisiljenih pobegniti, pot jih je preživela le približno polovica.[6][32][33] Osmanski arhivi kažejo, da je bilo do leta 1879 s Kavkaza sprejetih več kot milijon priseljencev, od katerih jih je skoraj polovica umrla na obalah Črnega morja zaradi bolezni.[5] Ob predpostavki, da so podatki točni, je ruski genocid na Čerkezi, najobsežnejši genocid v 19. stoletju.[34] Ruski arhivi, ki potrjujejo osmanske, so ob koncu 19. stoletja na Kavkazu dokumentirali le 106.798 Čerkezov. Druge ocene ruskih zgodovinarjev so še nižje in se gibljejo od 40.400 do 65.900.[35] Popis prebivalstva Ruskega cesarstva iz leta 1897, je poročal o prisotnosti 150.000 Čerkezov.[36][37]

Gruzija je uradno priznala genocid nad Čerkezi 20. maja 2011, potem ko je zgodovinarjem odprla do tedaj tajne ruske arhive v Gruziji.[38] Ukrajina je genocid nad Čerkezi uradno priznala 9. januarja 2025 po vložitvi pobud s strani Čerkezov junija 2024.[39][40][41] Uradno genocid nad Čerkezi priznava tudi mesto Wayne v New Jerseyju v Združenih državah Amerike in izgnanska vlada Vzhodnega Turkestana.[42][43][44] 7. februarja 1992 se je Kabardino-Balkarska avtonomna sovjetska socialistična republika odločila obsoditi genocid nad Čerkezi.[45] Republika Kabardino-Balkarija in 29. aprila 1996 Republika Adigeja sta 12. maja 1994 vložili vlogi Državni dumi Ruske federacije za priznanje genocida nad Čerkezi.[46][47] Abhazija je 15. oktobra 1997 deportacijo in poboje Abhazijcev v 19. stoletju priznala kot genocid, deportirane pa kot begunce.[48] Oktobra 2006 je več kot 20 čerkeških združenj pozvalo Evropski parlament k priznanju čerkeškega genocida.[49] Novembra 2006 so združenja Čerkezov v republikah Adigeja, Kabardino-Balkarija in Karačaj-Čerkezija pozvala ruskega predsednika Vladimirja Putina k priznanju genocida nad Čerkezi.[50] Ruska federacija genocid v Čerkeziji klasificira kot »množično migracijo« in zanika, da se je zgodil genocid.[51][52][53] Rusija aktivno zatira manjšine in aktiviste čerkeških javnih organizacij.[54] 21. maj se vsako leto obeležuje kot čerkeški dan žalovanja,[55] ki ga sestavljajo slovesnosti in pohodi v spomin na žrtve ter včasih protesti proti ruski vladi.[56][57] V sodobnem času je čerkeška diaspora prisotna predvsem v Turčiji in Jordaniji, približno 750.000 pa jih živi v ruski gospodarski regiji Severni Kavkaz.

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Ubykh tsʼətsʼakʷʼən, цӀыцӀэкӀун.[11]
  2. ↑ Ime izvira iz izumrlega kavkaškega jezika ubih. Zadnji govorec jezika je izjavil, da beseda pomeni "tako zloben pokol, da bi lahko nanj pomislil le Satan". Ime izvira iz "cʼəcʼa" (ljudje) in "kʷʼə-" (ubijati). Po drugi teoriji izhaja iz priimka ruskega generala Pavla Cicianova, ki je bil en izmed prvih, ki je začel s pokoli.
  3. ↑ Med 95 in 97% celotne populacije Čerkezov je bilo ubitih ali deportiranih v sklopu tega kar so Rusi imenovali "čiščenje"[12]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Richmond 2013, str. ;8, 79–83, 91–92.
  2. ↑ »Circassian Genocide on its 159th Anniversary«. Human Rights Association. 21. maj 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. avgusta 2023.
  3. ↑ Karpat 1985.
  4. ↑ Levene, Mark (2005). »6: Declining Powers«. Genocide in the Age of the Nation-State. Zv. II: The Rise of the West and the Coming of Genocide. 175 Fifth Avenue, New York NY 10010. str. 301. ISBN 1-84511-057-9. anything between 1 and 1.5 million Circassians perished either directly, or indirectly, as a result of the Russian military campaign
  5. ↑ 5,0 5,1 Neumann, Karl Friedrich (1840). Russland und die Tscherkessen [Russia and the Circassians] (v nemščini).
  6. ↑ 6,0 6,1 Karpat 1985, str. 69.
  7. ↑ Karpat 1985, str. ;68, 69.
  8. ↑ Levene, Mark (2005). »6: Declining Powers«. Genocide in the Age of the Nation-State Volume II: The Rise of the West and the Coming of Genocide. 175 Fifth Avenue, New York NY 10010. str. 300. ISBN 1-84511-057-9.
  9. ↑ Shenfield 1999, str. ;153–154.
  10. ↑ Richmond 2013, str. ;1–2; Shenfield 1999, str. 154; King 2008, str. Predloga:Pn; Jones 2016, str. 109
  11. ↑ »Зумысыжмэ, ущхьэхуитщ!«. Жьынэпс Гъазэтэ (v kabardinščina). 20. maj 2020. Pridobljeno 12. februarja 2022.
  12. ↑ Jones 2016, str. 110.
  13. ↑ 13,0 13,1 13,2 13,3 Richmond 2013, back cover.
  14. ↑ 14,0 14,1 Yemelianova, Galina (april 2014). »Islam, nationalism and state in the Muslim Caucasus«. Caucasus Survey. 1 (2): 3. doi:10.1080/23761199.2014.11417291.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  15. ↑ Geçmişten günümüze Kafkasların trajedisi: uluslararası konferans, 21 Mayıs 2005 [The tragedy of the Caucasus from past to present: international conference, 21 May 2005] (v turščini). Kafkas Vakfı Yayınları. 2006. ISBN 978-975-00909-0-5.
  16. ↑ Gazetesi, Aziz Üstel. »Soykırım mı; işte Çerkes soykırımı – Yazarlar – Aziz ÜSTEL« [Is it genocide; here is the Circassian genocide – Authors – Aziz ÜSTEL]. star.com.tr (v turščini). Pridobljeno 26. septembra 2020.
  17. ↑ Dönmez, Yılmaz (31. maj 2018). »General Zass'ın Kızının Adigeler Tarafından Kaçırılışı« [Kidnapping of General Zass's Daughter by the Adygs]. ÇERKES-FED (v turščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. januarja 2021. Pridobljeno 13. avgusta 2021.
  18. ↑ Capobianco, Michael (2012). Blood on the Shore: The Circassian Genocide.
  19. ↑ »Velyaminov, Zass ve insan kafası biriktirme hobisi« [Velyaminov, Zass and the hobby of collecting human heads]. Jıneps Gazetesi (v turščini). 2. september 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. oktobra 2020. Pridobljeno 26. septembra 2020.
  20. ↑ King 2008, str. 95.
  21. ↑ Richmond 2013, str. ;85–86.
  22. ↑ Richmond 2013, str. ;93–94, 108–109.
  23. ↑ »Çerkesler'in Kesilen Başlarını Berlin'e Göndermişler« [They Sent the Cut Heads of Circassians to Berlin]. Haberler (v turščini). 29. april 2015. Pridobljeno 4. marca 2022.
  24. ↑ 24,0 24,1 Grassi 2018.
  25. ↑ Rosser-Owen 2007.
  26. ↑ Burnaby 1877, str. 352.
  27. ↑ Kazemzadeh, Firuz (1974). »Russian penetration of the Caucasus«. V Hunczak, Taras (ur.). Russian Imperialism from Ivan the Great to the revolution. Rutgers University Press. ISBN 978-0-8135-0737-8.
  28. ↑ King 2008, str. 96.
  29. ↑ Grassi 2018; Shenfield 1999, str. 154
  30. ↑ Richmond 2013, str. 132: "If we assume that Berzhe's middle figure of 50,000 was close to the number who survived to settle in the lowlands, then between 95 percent and 97 percent of all Circassians were killed outright, died during Evdokimov's campaign, or were deported."
  31. ↑ Rosser-Owen 2007, str. 16: "with one estimate showing that the indigenous population of the entire north-western Caucasus was reduced by a massive 94 percent."
  32. ↑ Levene, Mark (2005). »6: Declining Powers«. Genocide in the Age of the Nation-State Volume II: The Rise of the West and the Coming of Genocide. 175 Fifth Avenue, New York NY 10010. str. 300, 301. ISBN 1-84511-057-9.
  33. ↑ »Remembering the Circassian Deportations and Massacres«. TCA. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. novembra 2013.
  34. ↑ Leitzinger, Antero (Oktober 2000). »The Circassian Genocide«. The Eurasian Politician. Št. 2. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. novembra 2020. Pridobljeno 9. marca 2022.
  35. ↑ Richmond 2013, str. 132.
  36. ↑ Abzakh, Edris (1996). »Circassian History«. University of Pennsylvania, School of Arts and Sciences. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. julija 2024. Pridobljeno 11. marca 2007.
  37. ↑ »The Circassian Genocide«. Unrepresented Nations and People Organisation. 14. december 2004. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. novembra 2022. Pridobljeno 4. aprila 2007.
  38. ↑ Barry, Ellen (20. maj 2011). »Georgia Says Russia Committed Genocide in 19th Century«. The New York Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. marca 2017. Pridobljeno 11. oktobra 2020.
  39. ↑ »Верховна Рада визнала геноцид черкеського народу« [Verkhovna Rada recognizes the genocide of the Circassian nation]. Radio Liberty. 9. januar 2025. Pridobljeno 9. januarja 2025.
  40. ↑ McLoughlin, Paul (10. januar 2025). »Ukraine parliament recognises Circassian genocide in win for MENA activists«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. januarja 2025. Pridobljeno 14. januarja 2025.
  41. ↑ Richmond 2013, str. ;1, 167–169.
  42. ↑ »ABD'de Çerkes Bayramı«. Ajans Kafkas (v turščini). 7. september 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. avgusta 2019. Pridobljeno 18. maja 2023.
  43. ↑ Serbez, Yasemin (18. maj 2023). »Sürgündeki Doğu Türkistan Hükümeti'nden 'Çerkes Soykırımı' kararı«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. maja 2023. Pridobljeno 18. maja 2023.
  44. ↑ »ETGE Recognizes Circassian Genocide«. United Circassia (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. maja 2023. Pridobljeno 18. maja 2023.
  45. ↑ »Постановление Верховного Совета К-БССР об осуждении геноцида черкесов от 7 февраля 1992 г. № 977-XII-В«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. julija 2012. Pridobljeno 13. avgusta 2012.
  46. ↑ Постановление Парламента Кабардино-Балкарской Республики от 12.05.1994 № 21-П-П (об обращении в Госдуму с вопросом признания геноцида черкесов)[mrtva povezava][mrtva povezava]
  47. ↑ »Постановление ГС — Хасэ Республики Адыгея от 29.04.1996 № 64-1 «Об обращении к Государственной Думе Федерального Собрания Российской Федерации»«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. novembra 2013. Pridobljeno 3. junija 2011.
  48. ↑ »Постановление Народного Собрания − Парламента Республики Абхазия «Об акте депортации абхазов (абаза) в XIX веке» — Сухум, 15 октября 1997«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. avgusta 2013. Pridobljeno 25. avgusta 2013.
  49. ↑ Ъ-Дадашева, Диана (13. oktober 2006). »Адыги добиваются признания своего геноцида«. Газета «Коммерсантъ». Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2011.
  50. ↑ »Черкесы пожаловались Путину на царя // Сайт «Лента. Ру» (lenta.ru), 20.11.2006«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. julija 2011. Pridobljeno 4. junija 2011.
  51. ↑ »Georgia Recognizes Russian 'Genocide' Of Ethnic Circassians«. Radio Free Europe. Maj 2011. Pridobljeno 15. januarja 2021.
  52. ↑ »Georgia Recognizes Circassian Genocide«. Eurasianet. Pridobljeno 15. januarja 2021.
  53. ↑ Bodio, Tadeusz; Sieradzan, Przemysław J. (15. december 2012). »Źródła nacjonalizmu czerkieskiego i jego konsekwencje polityczne« [Sources of Circassian nationalism and its political consequences]. Środkowoeuropejskie Studia Polityczne (v poljščini) (4): 47–74. doi:10.14746/ssp.2012.4.03. ISSN 1731-7517.
  54. ↑ »Circassian Activists Toughen Rhetoric Regarding Putin Regime«. refworld.org.
  55. ↑ »145th Anniversary of the Circassian Genocide and the Sochi Olympics Issue«. Reuters. 22. maj 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. septembra 2012. Pridobljeno 28. novembra 2009.
  56. ↑ »Çerkesler soykırım yürüyüşü yaptı« [Circassians marched on genocide]. Denizhaber (v turščini). Maj 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. januarja 2021. Pridobljeno 15. januarja 2021.
  57. ↑ Kayseri, DHA (Maj 2017). »Çerkeslerden anma yürüyüşü« [Circassian memorial march]. Sözcü (v turščini). Pridobljeno 15. januarja 2021.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Čerkeški_genocid&oldid=6448412«