Pojdi na vsebino

Čečeni

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Čečeni
Нохчий
Noxçiy
Čečeni v Gruziji nosijo tradicionalna oblačila, vključno s čoho (1870. leta)
Skupno število pripadnikov
2,2 milijona[1]
Regije z večjim številom pripadnikov
Čečenija1.456.792[2]
99.320[2]
Rostovska oblast14.316[2]
Stavropolski kraj13.779[2]
Ingušetija12.240[2]
Moskovska oblast11.491[2]
Volgograjska oblast8.038[2]
Hanti-Manseti7.085[2]
Astrahanska oblast6.873[2]
Saratovska oblast5.748[2]
Evropska unija130.000[3]
Turčija100.000[4][5]
Kazahstan33.557[6]
Irak14.000[7]
Jordanija12.000–30.000[8]
Norveška10.000[9]
Sirija6.000–35.000[10][11]
Gruzija5.829 (vključno s Kisti)[12]
Azerbajdžan5.300[13]
Egipt5.000[4]
Ukrajina2.877[14]
Združeni arabski emirati2.000–3.000[15]
Kirgizistan1.709[16]
Finska891[17]
ZDA250–1.000[18]
Latvija136–189[19][20]
Jeziki
čečenščina
Religija
sunitski islam
Sorodne etnične skupine
drugi Nahi, Inguši in Bati

Čečeni (čečensko Нохчий, Noxçiy, staročečensko: Нахчой, Naxçoy),[21] zgodovinsko znani tudi kot Kisti in Durdzuki,[22] so severovzhodnokavkaška etnična skupina Nahov, ki izvira s severnega Kavkaza.[23] So največja etnična skupina v regiji.[24] Velika večina Čečenov je muslimanov[24] in živi v Čečeniji, avtonomni republiki znotraj Ruske federacije.

Severni Kavkaz je bil skozi zgodovino večkrat napaden. Njegov izoliran teren in strateška pomembnost, ki so jo tujci pripisovali območjem, naseljenim s Čečeni, sta veliko prispevala k etosu čečenske skupnosti in oblikovala njen nacionalni značaj.

Čečenska družba je v veliki meri egalitarna in organizirana okoli plemenskih avtonomnih lokalnih klanov, imenovanih tejpi. Klani so neformalno organiziranih v ohlapne konfederacije, imenovane tukhumi.

Ime

[uredi | uredi kodo]

Čečeni

[uredi | uredi kodo]

Po ljudskem izročilu ruski izraz Čečeni (rusko: Чеченцы, Čečenci) izvira iz osrednje Čečenije, kjer se je več pomembnih vasi in mest imenovalo Čečen ali podobno. Mednje spadajo Čečan, Nana-Čeča (dobesedno Mati Čeča) in Joh Čečen (Velika Čečena).[25] Ime Čečen se je v ruskih virih pojavilo konec 16. stoletja kot Čačana in se je nanašalo na posest čečenskega kneza Šiha Murze.[26] Etimologija je nohčanskega izvora in izhaja iz besede 'če' (znotraj), ki je dodana pripona '-ča/čan'. Izraz bi se lahko prevedlo kot 'znotraj ozemlja'. Vse vasi in mesta z imenom Čečan so bile na čečanskih (čečenskih) ravnicah v sodobni osrednji Čečeniji.[27][28]

Ime Čečeni je eksoetnonim, ki je v gruzijsko in zahodnoevropsko etnonimno tradicijo vstopil prek ruskega jezika v 18. stoletju.[29]

Od sredine 19. stoletja do prvih let sovjetske države so nekateri raziskovalci vse Čečene in Inguše združevali pod imenom Čečeni.[30][31] V sodobni znanosti se za to skupnost uporablja drugo ime – Nohči.

Nohči

[uredi | uredi kodo]

Izraz Čečan/Čečen so Čečeni uporabljali za označevanje osrednje Čečenije, sami sebe pa so imenovali Nahči (višavska narečja) ali Nohči (nižinska narečja). Najstarejša omemba Nahčev je iz leta 1310, ko je gruzijski patriarh Ciril Donauri med Tušeti, Avari in številnimi drugimi severovzhodnimi kavkaškimi narodi omenil tudi Nahče.[32] Izraz Nahči so mnogi sovjetski in sodobni zgodovinarji povezali tudi z mestom Nahičevan in Nahčamatjani, ki so omenjeni kot eno od ljudstev Sarmatije v armenskem delu Ašharacujc iz 7. stoletja. Zgodovinarka N. Volkova meni, da je slednja povezava malo verjetna, in trdi, da bi se izraz Nahčmatjan lahko nanašal na sarmatske Laksamate, omenjene v Ptolemajevi Geografiji. Slednji nimajo nobene povezave s Čečečni.[33][34]

Čečenski rokopisi v arabščini iz zgodnjih 20. let 19. stoletja kot domovino vseh Nahčev omenjajo Nahčuvan v bližini današnjega Kağizmana v Turčiji. Besedo Nahči lahko razumemo tudi kot zloženko besed 'nah' ('ljudstvo') in 'čuo' ('ozemlje').[28][35]

Geografija in diaspora

[uredi | uredi kodo]
Jezero Kezenojam, Čečenija
Hoj, Čečenija

Čečeni so večinski prebivalci Čečenije.[36] Veliko Čečenov živi tudi v drugih delih Rusije, zlasti v Auhu, delu današnjega Dagestana, Ingušetiji in Moskvi.

Zunaj Rusije so velike diaspore Čečenov v Kazahstanu, Turčiji in arabskih državah, zlasti v Jordaniji in Iraku. Čečeni Turčiji, Iraku in Jordaniji so večinoma potomci družin, ki so morale zapustiti Čečenijo med rusko kavkaško vojno, ki je leta 1859 privedla do priključitve Čečenije k Ruskemu carstvu, in prisilne preselitve Čečenov iz Tereške oblasti v Osmansko cesarstvo leta 1865.[37] Tisti v Kazahstanu izvirajo iz etničnega čiščenja, ki sta ga leta 1944 izvedla Josif Stalin in Lavrentij Berija. Zaradi nedavnih čečenskih vojn, zlasti v valu izseljevanja na Zahod po letu 2002, se je v Evropski uniji in drugod naselilo več deset tisoč čečenskih beguncev.[38]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Prazgodovina in izvor

[uredi | uredi kodo]
Čečenski starešine iz klana (tajp) Zumsoj

Čečeni so eno od ljudstev Nahov, ki so od prazgodovine živel v visokogorju severnega Kavkaza.[39] Arheološke najdbe dokazujejo zgodovinsko kontinuiteto, ki sega do leta 3000 pr. n. št.[40][39] Obstajajo tudi dokazi, da so se njihovi predniki tja preselili iz Rodovitnega polmeseca v obdobju okoli 10.000–8.000 pr. n. št.[40]

Razprava o njihovem izvoru je prepletena z razpravo o skrivnostnem izvoru nahanskih ljudstev kot celote. Edina tri preživela nahanska ljudstva so Čečeni, Inguši in Bati, za katere znanstveniki menijo, da so ostanki nekoč velike družine ljudstev. Domneva se, da so Čečeni potomci prvotnih naseljencev severnega in južnega Kavkaza.[41][42]

Antika

[uredi | uredi kodo]

Prednike sodobnih Čečenov in Ingušev so imenovali Durdzuki. Po Gruzijskih kronikah je svetopisemski Targamos [Togarma] pred svojo smrtjo razdelil državo med svoje sinove. Sin Kavkas [Kavkaz] je dobil osrednji Kavkaz in ustvaril čečenska plemena. Njegov potomec Durdzuk, ki se je naselil v goratem območju in se je kasneje po njem imenovala Dzurdzuketija, je v 4. in 3. stoletju pr. n. št. ustanovil močno državo.[43] Med čečenskimi klani je bil v regiji Itum-Kale v Čečeniji klan Zurzakoj, povezan z etnonimom Dzurdzuk.

Gruzijski zgodovinar Giorgi Melikišvili je trdil, da dokazi o naselitvi Nahov na območjih Južnega Kavkaza ne izključujejo možnosti, da so živeli tudi na Severnem Kavkazu.[44]

Država Durdzuketi je omenjena že v 4. stoletju pr. n. št.[22] Armenske kronike omenjajo, da so Durdzuki v 1. tisočletju pr. n. št. premagali Skite in postali pomembna sila v regiji.[22]

Vajnahi na vzhodu so bili povezani z Gruzijo, medtem ko se je Malško kraljestvo na zahodu oziralo proti novemu grškemu Bosporskemu kraljestvu na obali Črnega morja, a je morda imelo stike tudi z Gruzijo.[22] Po legendi se je Adermalh, vladar kraljestva Malh, leta 480 pr. n. št. poročil s hčerko bosporskega kralja.[22] Malhi so bili ena od čečenskih tukhumov - plemenskih zvez.[45][46][47][48][49][50][51]

Srednji vek

[uredi | uredi kodo]

V srednjem veku so v nižavju Čečenije prevladovali Hazari in nato Alani. Lokalna kultura je bila tudi pod gruzijskim vplivom in nekateri Čečeni so se spreobrnili v vzhodno pravoslavno vero. Islam se je med Čečeni postopoma širil že od 14. stoletja,[52][53] vendar so se čečenska poganska verovanja ohranila vse do 19. stoletja. Družba je bila organizirana po fevdalnih načelih.

Čečenijo so v 13. opustošili vpadi Mongolov in v 13. stoletju vpadi Timurlenkovih vojsk.[54][55] Mongolski vpadi so se ohranili v čečenskih ljudskih pripovedkah, ki so pogosto povezane z vojaškimi poročili o alansko-dzurdzuških vojnah proti Mongolom.

Po zapisih misijonarja Giovannija da Pian del Carpineja se je del Alanov 12 let uspešno upiral mongolskemu obleganju gora:[56]

"Ko (Mongoli) začnejo osvajati trdnjavo, jo osvajajo več let, kot se to dogaja danes z eno od fora v deželi Alanov. Verjamemo, da jo osvajajo že dvanajst let in da so (Alani) pogumno nasprotovali ter ubili veliko Tatarov, vključno s številnimi plemiči."
— Giovanni da Pian del Carpine, poročilo iz leta 1250

Tega dvanajstletnega obleganja ni mogoče najti v nobenem drugem poročilu. Ruski zgodovinar A. I. Krasnov to bitko povezuje z dvema čečenskima ljudskima pripovedkama, ki ju je zapisal leta 1967. Pripovedki govorita o starem lovcu po imenu Idig, ki je s svojimi tovariši 12 let branil goro Dakuoh pred Tatari-Mongoli. Krasnov je poročal tudi o tem, da je v bližini gore, kjer se je bitka odvijala, našel več puščičnih konic in sulic iz 13. stoletja.[57]

"Naslednje leto, z nastopom poletja, so sovražne horde znova prišle, da bi uničile gorjane. Toda tudi letos jim ni uspelo zavzeti gore, na kateri so se naselili pogumni Čečeni. Bitka je trajala dvanajst let. Glavno bogastvo Čečenov, živino, so sovražniki ukradli. Utrujeni od dolgih let težkega boja so Čečeni verjeli zagotovilom sovražnika o milosti, sestopili z gore, toda mongolsko-tatarski ljudje so večino zahrbtno pobili, preostale pa so odpeljali v suženjstvo. Tej usodi so se izognili le Idig in nekaj njegovih spremljevalcev, ki niso zaupali nomadom in so ostali na gori. Po 12 letih obleganja jim je uspelo pobegniti in zapustiti goro Dakuoh."
— Amin Tesaev, Legenda in boj čečenskega junaka Idiga (1238–1250)
Čečenski vojak

Timurlenkovi vdori na Kavkaz v poznem 14. stoletju so še posebej prizadeli čečensko kraljestvo Simsir, ki je bilo zaveznik Zlate horde in protitimuridsko. Njegov voditelj Gajur kan je med bitko pri reki Terek podpiral kana Toktamiša.[58] Čečeni so bili eno od redkih ljudstev, ki so se uspešno uprla Mongolom in se branila pred njihovimi vdori. Upor je imel visoko ceno, saj so bile njihove države popolnoma uničene. Ti dogodki so bili ključni za oblikovanje čečenske narodnosti in njihove vojaško usmerjene ter klanovsko zasnovane družbe.[59]

Zgodnji novi vek

[uredi | uredi kodo]

Kavkaz je bil pomembno konkurenčno ozemlje za sosednji rivalski cesarstvi: osmansko in perzijsko (Safavidi, Afšaridi, Kadžari). Od leta 1555 in zlasti od leta 1639 do prve polovice 19. stoletja sta si Kavkaz delili prav ti dve sili, pri čemer so Osmani prevladovali v zahodni Gruziji. Večino Kavkaza je obvladovala Perzija, in sicer vzhodno Gruzijo, južni Dagestan, Azerbajdžan in Armenijo.[60] Čečeni niso bili nikoli pod popolno oblastjo nobenega cesarstva.

Ko se je Rusija v 16. stoletju počasi širila proti jugu, so spopadi med Čečeni in Rusi postali pogostejši. V boje za oblast na Kavkazu se je vključilo tudi Rusko carstvo. V teh turbulentnih časih so bili Čečeni organizirani v polneodvisne klane, ki so bili zvesti Narodnemu svetu (Mehk-Khel). Narodni svet je bil odgovoren za imenovanje vladarja naroda (Mehk-Da). V zgodnjem novem veku so vladali Aldaman Geza, Tinavin-Visa, Zok-Kant in drugi. Zaradi ustrezne politike in vojaških odprav pod poveljstvom Aldamana Geze med letoma 1650 in 1670 je Čečenija ostala večinoma neodvisna od velikih imperijev tistega časa. Čečeni so z lokalnimi vladarji sklepali zavezništva proti Perziji in se hkrati borili proti prodiranju Rusov. Ena od znanih bitk je bila bitka pri Hačari med Gezo in rivalskim Avarskim kanatom, ki je poskušal prevzeti oblast nad Čečenijo.[61] Ko se je Rusija odločila povečati svoj politični vpliv na Kavkazu in ob Kaspijskem jezeru na račun Safavidske Perzije, je Peter Veliki začel rusko-perzijsko vojno, v kateri je Rusiji uspelo za več let zavzeti velik del Kavkaza. Konflikt je pomenil tudi prvo vojaško soočanje imperialne Rusije s Čečeni.[62] Veliko čečensko odporniško gibanje je konec 18. stoletja vodil Šejk Mansur.

Grob čečenskega vojaka iz 19. stoletja

Konec 18. stoletja in v 19. stoletju se je Rusija v kavkaških vojnah lotila obsežnega osvajanja severnega Kavkaza. Velik del kampanje je vodil general Aleksej Petrovič Jermolov, ki Čečenov še posebej maral in jih je opisal kot "drzno in nevarno ljudstvo".[63] Jermolov, jezen zaradi čečenskih napadov, se je zatekel k brutalni politiki "požgane zemlje" in deportacij. Leta 1818 je ustanovil tudi trdnjavo Grozni, kjer je danes glavno mesto Čečenije. Čečenski odpor proti ruski oblasti je dosegel vrhunec pod vodstvom dagestanskega Imama Šamila. Čečeni so bili dokončno poraženi leta 1861 po krvavi vojni, ki je trajala desetletja in v kateri so izgubili večino svojega prebivalstva. [64] Posledično se je veliko Čečenov izselilo ali je bilo prisilno deportiranih v Osmansko cesarstvo.[65][66][67]

Devetnajsto in dvajseto stoletje

[uredi | uredi kodo]
Čečenski veterani Velike domovinske vojne

V letih 1865–1866 in 1877, med rusko državljansko vojno in drugo svetovno vojno je bilo več čečenskih uporov proti ruski/sovjetski oblasti, pa tudi nenasilnega odpora proti rusifikaciji ter kolektivizaciji in protireligijskim kampanjam Sovjetske zveze. Leta 1944 je sovjetski voditelj Josif Stalin ukazal množično deportacijo vseh Čečenov in več drugih ljudstev s Kavkaza v Kazahstansko in Kirgiško SSR. Čečenska republika je bila ukinjena. V tem procesu je umrla vsaj četrtina, morda celo polovica, celotnega čečenskega prebivalstva, čečenska kultura in zgodovinski zapisi pa so bili močno prizadeti.[65][68][69] Leta 1956 so bili Čečeni "rehabilitirani" in so se lahko naslednje leto vrnili domov, vendar so izgubili svoje gospodarske vire in državljanske pravice ter so bili pod sovjetsko in postsovjetsko vlado tarča tako uradne kot neuradne diskriminacije.[65][70] Čečenski poskusi ponovne pridobitve neodvisnosti v 90. letih prejšnjega stoletja po razpadu Sovjetske zveze so privedli do prve in druge vojne z novo rusko državo, ki se je začela leta 1994.

Jezik

[uredi | uredi kodo]

Glavni jezik Čečenov je čečenščina, ki spada v družino naških (severozahodnih) kavkaških jezikov. Knjižna čečenščina temelji na osrednjem nižavskem narečju. Čečenščini sorodna jezika sta inguščina, ki se govori v sosednji Ingušetiji, in batsbi, ki je jezik ljudstva v sosednjem delu Gruzije. Čečeni so v različnih obdobjih svoje zgodovine za pisanje uporabljali gruzinsko, arabsko in latinsko abecedo. Od leta 2008 je uradna pisava ruska cirilica.

Večina Čečenov, ki živijo v domovini, zlahka razume inguški jezik. Jezika nista povsem medsebojno razumljiva, vendar se Čečeni zlahka naučijo razumeti inguški jezik in obratno, če ga nekaj časa poslušajo.

Leta 1989 je 73,4 % Čečenov govorilo rusko.[71] Zaradi vojn in številnih drugih razlogov, vključno s pomanjkanjem ustreznega izobraževanja, zavračanjem učenja ruskega jezika in množično razpršitvijo čečenske diaspore zaradi vojne, se število govorcev ruščina zmanjšuje. Čečeni v diaspori pogosto govorijo jezik države, v kateri živijo.

Naški jeziki so podskupina severovzhodnih kavkaških jezikov in so kot taki sorodni naško-dagestanski družini jezikov, vključno z jeziki Avarov, Darginov, Lezginov, Lakov, Rutulov in drugih. Sorodnost ni tesna, kar pomeni, da so Čečeni jezikovno sorodni Avarom ali Darginom le toliko, kot so Francozi z Rusi ali Iranci.

Nekateri raziskovalci namigujejo na jezikovno sorodstvo med naško-dagestanskimi jeziki in urartsko-huritskimi jeziki.[72][73][74][75]

Genetika

[uredi | uredi kodo]

Genetski testi Čečenov so pokazali korenine predvsem na Kavkazu in v Evropi. Študije severnokavkaške mitohondrijske DNK so pokazale tesnejšo povezavo Kavkaza z Evropo, študije kromosoma Y pa tesnejšo povezavo z Zahodno Azijo. Čečeni so sorodni z drugimi severnokavkaškimi ljudstvi, kot so Inguši, Avari in Čerkezi.[76][77]

Ruski vojaški zgodovinar in generalpodpolkovnik Vasilij Potto je takole opisal videz Čečenov:

"Čečen je čeden in močan, visok, rjavolas, vitek, z ostrimi potezami in hitrim, odločnim pogledom in preseneča s svojo gibljivostjo, okretnostjo in spretnostjo."[78]

Študija Ruskega državnega urada za statistiko je Čečene uvrstila med najbolj visokorasle prebivalce Rusije. Moški so v povprečju visoki 179,1 cm, ženske s 168,2 cm pa so uvrščene na drugo mesto.[79]

Kultura

[uredi | uredi kodo]
Istang, vrsta tkane čečenske preproge

Pred sprejetjem islama so Čečeni prakticirali edinstveno mešanico verskih izročil in prepričanj. Imeli so kodeks časti, imnenovan kuonahalla. Udeleževali so se številnih obredov in ritualov, od katerih so se mnogi nanašali na kmetijstvo. Mednje so spadali obredi za dež, ki so potekali na prvi dan oranja, pa tudi dan gromovnika Sele in dan boginje Tušoli. Poleg redkih pisnih zapisov iz srednjega veka se Čečeni tradicionalno spominjajo zgodovine skozi illeš, zbirko epskih pesmi in zgodb.

Primer čečenske stolpne arhitekture; ruševine srednejveškega naselja Nikaroj

Čečeni so vajeni demokratičnih načinov vladanja skupnosti. Njihova družbena struktura trdno temelji na enakosti, pluralizmu in spoštovanju posameznika. Družba je strukturirana okoli 'tukhumov' (klanovskih zvez) in približno 130 'teipov' (klanov). 'Teipi' temeljijo bolj na zemlji in rodu kot na krvi. Sklepanje zakonskih zvez s partnerji iz drugih klanov je razširjeno in spodbujano, saj povezuje čečenski narod v celoto. 'Teipi' se nadalje delijo na 'gare' (veje), 'gari' pa na 'neke' (patronimske družine). Čečenski družbeni kodeks se imenuje 'nohčala', kar bi se lahko ohlapno prevedlo kot 'čečenski značaj'. Čečenski kodeks časti in običajno pravo (adat) zahtevata moralno in etično vedenje, velikodušnost in voljo do varovanja časti žensk. Tradicionalni čečenski rek pravi, da so člani čečenske družbe, tako kot njeni teipi, "svobodni in enaki kot volkovi".[80][81]

Fandar, tradicionalno čečensko glasbilo

Čečeni imajo močan občutek za skupnost, pogosto kombiniran s starimi vrednotani. Njihov mitski praprednik je bil epski junak Turpalo-Nohčuoja (Čečenski junak), njihova nacionalna žival pa je volk. Zaradi močne odvisnosti od zemlje, pašnikov, kmetij in gozdov, so Čečeni močno naklonjeni naravi. Po mnenju čečenskega filozofa Aptija Bisultanova je bilo uničenje mravljišča ali lov na kavkaške koze med njihovo paritveno sezono izjemno grešno dejanja.[82] Čečensko gibanje za neodvisnost Bart (Enotnost) je nastalo v času glasnosti kot preprosta okoljevarstvena organizacija v glavnem mestu republike, Groznem.[83]

Theodor Horschelt (1858: Čečenski otroci

Čečenska kultura močno ceni svobodo, kar se kaža na več načinov. Velika večina narodnih junakov se je borila za neodvisnost, ali pa so bili roparji, kot legendarni Zelimkan, ki so oropali ruske zatiralce, da bi nahranili čečenske otroke. Bili so nekakšni Robini Hoodi. Pogost pozdrav v čečenskem jeziku je 'marša ojla', ki se dobesedno prevaja kot 'vstopi v svobodo'. Beseda za svobodo zajema tudi pojma mir in blaginja.

Vera

[uredi | uredi kodo]
Arhitektura čečenske mošeje

V Čečeniji prevladuje sunitski islam.[84][24] Večina prebivalstva sledi šafijski[84] ali hanefijski[85] pravni šoli (fikh). Zlasti prva šola ima med Čečeni dolgo tradicijo[86] in prevladuje. Obstajajo tudi majhne krščanske in ateistične manjšine, vendar njihovo število v Čečeniji ni znano. V Kazahstanu predstavljajo približno 3 % prebivalstva oziroma 2 % čečenskega prebivalstva.[87]

Stereotip o Čečenu kot fundamentalističnem muslimanu je napačen in zavajajoč.[88][89] V Čečeniji sta se do konca 2000. let izoblikovala dva nova trenda. Radikalizirani ostanek oboroženega čečenskega separatističnega gibanja so postali prevladujoči salafisti, v Rusiji znani kot vahabiti, ki so v Čečeniji v majhnem številu prisotni od 90. let prejšnjega stoletja. Salafisti so večinoma opustili nacionalizem v korist panislamizma in se združili z več drugimi regionalnimi islamskimi gibanji, da bi oblikovali Kavkaški emirat. Avtoritativna vlada Ramzana Kadirova, ki jo podpira Moskva, in Duhovna uprava muslimanov Čečenske republike aktivno promovirata in uveljavljata svojo različico tako imenovanega "tradicionalnega islama", vključno z uvedbo elementov šeriatskega prava, ki bi nadomestili uradne ruske zakone.[90][91][92][93]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Ocena iz raziskave novembra 2024
  2. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Russian Census of 2021 (rusko)
  3. ↑ As Hit Men Strike, Concern Grows Among Chechen Exiles, RFE/RL, March 12, 2009
  4. 1 2 Chechens in the Middle East: Between Original and Host Cultures Arhivirano 2011-07-22 na Wayback Machine., Event Report, Caspian Studies Program
  5. ↑ Kristiina Markkanen: Chechen refugee came to Finland via Baku and Istanbul Arhivirano 2011-11-21 na Wayback Machine.
  6. ↑ »Итоги Национальной переписи населения 2021 года в Республике Казахстан«. stat.gov.kz. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. septembra 2022. Pridobljeno 2. septembra 2022.
  7. ↑ Ahmet Katav; Bilgay Duman (november 2012). »Iraqi Circassians (Chechens, Dagestanis, Adyghes)« (PDF). ORSAM Reports (134). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 3. aprila 2013. Pridobljeno 15. aprila 2013.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  8. ↑ »Jordan willing to assist Chechnya – King«. Reliefweb.int. 28. avgust 2007. Pridobljeno 20. aprila 2013.
  9. ↑ »Én av åtte «norske» fremmedkrigere fra Nord-Kaukasus«. 20. avgust 2015.
  10. ↑ Jaimoukha, Amjad M. (2008), »Syria«, The Chechens: A Handbook, Routledge, str. 232, ISBN 978-0-415-32328-4
  11. ↑ »Circassian, Ossetian, Chechen Minorities Solicit Russian Help To Leave Syria«. Radio Free Europe/Radio Liberty. 12. avgust 2012. Pridobljeno 20. aprila 2013.
  12. ↑ »Ethnic composition of Georgia 2014«. Population Statistics Eastern Europe and former USSR (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. decembra 2020. Pridobljeno 13. junija 2024.
  13. ↑ Project, Joshua. »Chechen in Azerbaijan«. joshuaproject.net (v angleščini). Pridobljeno 8. decembra 2024.
  14. ↑ »About number and composition population of Ukraine by data All-Ukrainian census of the population 2001«. Ukraine Census 2001. State Statistics Committee of Ukraine. Pridobljeno 17. januarja 2012.
  15. ↑ Chechnya's Exodus to Europe, North Caucasus Weekly Volume: 9 Issue: 3, The Jamestown Foundation, January 24, 2008
  16. ↑ »Национальный состав населения (оценка на начало года, человек)«. Национальный статистический комитет Кыргызской Республики. Pridobljeno 19. oktobra 2020.
  17. ↑ »Population 31.12. By Origin, Background country, Language, Year, Age, Sex and Information«. PxWeb.
  18. ↑ Andrew Meier (19. april 2013). »The Chechens in America: Why They're Here and Who They Are«. The Daily Beast. Pridobljeno 30. aprila 2013.
  19. ↑ »Population by ethnicity at the beginning of year – Time period and Ethnicity | National Statistical System of Latvia«. data.stat.gov.lv.
  20. ↑ Latvijas iedzīvotāju sadalījums pēc nacionālā sastāva un valstiskās piederības, 01.01.2023. – PMLP
  21. ↑ »Chechen | people | Britannica«. www.britannica.com (v angleščini). Pridobljeno 20. aprila 2025.
  22. 1 2 3 4 5 Jaimoukha, Amjad. The Chechens.
  23. ↑ National Geographic Atlas of the World (7th izd.). Washington, DC: National Geographic. 1999. ISBN 978-0-7922-7528-2. "Europe" (pp. 68–69); "Asia", str. 90–91
  24. 1 2 3 "Russian Census of 2021" Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani gwu.edu, so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  25. ↑ »Миграционные и урбанизационные процессы в ходе ста (Амин Тесаев) / Проза.ру«. proza.ru.
  26. ↑ »декларация« (PDF). orsthoy.ru (v ruščini). Februar 1951. Pridobljeno 25. novembra 2022.
  27. ↑ »РУССКО-ЧЕЧЕНСКИЕ ОТНОШЕНИЯ ВТОРАЯ ПОЛОВИНА XVI-XVII в. DrevLit.Ru – библиотека древних рукописей«. drevlit.ru.
  28. 1 2 »"Вайнахи и аланы" Руслан Арсанукаев о происхождении названий и самоназваний Чеченцев и Ингушей«. ignorik.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. januarja 2022. Pridobljeno 6. novembra 2020.
  29. ↑ Волкова. Этнонимы и племенные названия Северного Кавказа [Ethnonyms and tribal names of the North Caucasus] (v ruščini). Наука. str. 144.
  30. ↑ Берже. Чечня и чеченцы / Подгот. текста и предисл. Я. З. Ахмадова и И. Б. Мунаева, ред. Е. А. Куприянова [Chechnya and Chechens. Ja. Z. Akhmadova and I. B. Munayeva, ed. E. A. Kuprianova.] (v ruščini). str. 112.
  31. ↑ Далгат. Родовой быт и обычное право чеченцев и ингушей [Ancestral life and customary law of Chechens and Ingush]. str. 382.
  32. ↑ Janashvili, M. (1897). История грузинских летописей и историков о Северном Кавказе и России. Вып. 22 (PDF) (v ruščini). Tiflis.
  33. ↑ »"Вайнахи и аланы" Руслан Арсанукаев о происхождении названий и самоназваний Чеченцев и Ингушей«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. januarja 2022. Pridobljeno 6. novembra 2020.
  34. ↑ Volkova, N. G. (1973). Этнонимы и племенные названия Северного Кавказа [Ethnonyms and tribal names of the North Caucasus] (v ruščini). Moscow: Nauka. str. 134–135.
  35. ↑ »Предание о происхождении чеченцев«. 18. februar 2017.
  36. ↑ Plaetschke 1929.
  37. ↑ Hamed-Troyansky 2024, str. 40, 74.
  38. ↑ Chechnya's Exodus to Europe, North Caucasus Weekly Volume: 9 Issue: 3, The Jamestown Foundation, January 24, 2008
  39. 1 2 »ETHNICITY AND CONFLICT IN THE CAUCASUS(5)«. Src-h.slav.hokudai.ac.jp. Pridobljeno 17. oktobra 2018.
  40. 1 2 Wuethrich, Bernice (19. maj 2000). »Peering Into the Past, With Words«. Science. 288 (5469): 1158. doi:10.1126/science.288.5469.1158. S2CID 82205296.
  41. ↑ Bernice Wuethrich (19. maj 2000). »Peering Into the Past, With Words«. Science. 288 (5469): 1158. doi:10.1126/science.288.5469.1158. S2CID 82205296.
  42. ↑ Johanna Nichols (Februar 1997). »The Ingush (with notes on the Chechen): Background information«. University of California, Berkeley. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. marca 2008. Pridobljeno 10. februarja 2007.
  43. ↑ Jaimoukha, Amjad (10. november 2004). The Chechens. Routledge. str. 31. doi:10.4324/9780203356432. ISBN 978-0-203-35643-2.
  44. ↑ Jaimoukha, Amjad. The Chechens: A Handbook. str. 24
  45. ↑ Крупнов Е. И. Древности Чечено-Ингушетии. Изд-во Академии наук СССР, 1963. str. 256
  46. ↑ Натаев Сайпуди Альвиевич. ПРОБЛЕМА ЭТНОТЕРРИТОРИАЛЬНОЙ СТРУКТУРЫ ЧЕЧНИ В XVIII–XIX ВВ. В ИСТОРИЧЕСКОЙ ЛИТЕРАТУРЕ.
  47. ↑ Марковин В. И. «В ущельях Аргуна и Фортанги». Москва, 1965. str. 71
  48. ↑ Мамакаев М. «Чеченский тайп в период его разложения». Грозный, 1973.
  49. ↑ Шавхелишвили А. И. «Грузино-чечено-ингушские взаимоотношения». Тбилиси, 1992. str. 65, 72
  50. ↑ Пиотровский Б. Б. История народов Северного Кавказа с древнейших времен до конца XVIII в. Наука, 1988. str. 239
  51. ↑ Н. Г. Волкова. Этнический состав населения Северного Кавказа в XVIII-начале XX века — Москва: Наука, 1974. str. 169
  52. ↑ »Islam: Islam in the Caucasus and the Middle Volga | Encyclopedia.com«. www.encyclopedia.com. Pridobljeno 10. marca 2022.
  53. ↑ Skutsch, Carl, ur. (2005). Encyclopedia of the World's Minorities. New York: Routledge. str. 280. ISBN 1-57958-468-3.
  54. ↑ Jaimoukha, str. 33–34
  55. ↑ Dunlop, str. 3
  56. ↑ Tesaev, Amin (2020). »К личности и борьбе чеченского героя идига (1238–1250 гг.)«. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
  57. ↑ Krasnov, A.I. »Копье Тебулос-Мта«. Вокруг Света. 9: 29.
  58. ↑ Tesaev, Amin (2018). »Симсим«. Рефлексия. 2: 61–67.
  59. ↑ Minahan, James (2000). One Europe, Many Nations: A Historical Dictionary of European National Groups. Greenwood Publishing Group. str. 168. ISBN 978-0-313-30984-7.
  60. ↑ Peimani, Hooman (17. oktober 2018). Conflict and Security in Central Asia and the Caucasus. ABC-CLIO. ISBN 978-1-59884-054-4. Pridobljeno 17. oktobra 2018 – prek Google Books.
  61. ↑ »Гази Алдамов, или Алдаман ГIеза, воевода и предвод (Амин Тесаев) / Проза.ру«. proza.ru.
  62. ↑ Schaefer, Robert W. (2010). The Insurgency in Chechnya and the North Caucasus: From Gazavat to Jihad. Bloomsbury Academic. ISBN 978-0-313-38634-3. Pridobljeno 25. decembra 2014.
  63. ↑ Dunlop, str. 14
  64. ↑ Jaimoukha, str. 50
  65. 1 2 3 Johanna Nichols. Who are the Chechens? Arhivirano 2006-09-15 na Wayback Machine.. Arhivirano 15. septembra 2006
  66. ↑ Dunlop, str. 29ff
  67. ↑ Jaimoukha, str. 50
  68. ↑ Jaimoukha, str. 58
  69. ↑ Dunlop, Chapter 2 "Soviet Genocide", str. 70–71
  70. ↑ Jaimoukha, str. 60
  71. ↑ Mikhailov, Valentin. Chechnya and Tatarstan
  72. ↑ Materialy po istorii SSSR. Dlya seminarskikh i prakticheskikh zanyatiy. Vyp. 1. Drevneyshiye narody i gosudarstva na territorii SSSR.». 1985. str. 7.
  73. ↑ Wilhelm, Gernot (1982). Darmstadt. ISBN 3-534-08151-X.
  74. ↑ «Pavlenko N.I., Kobrin V.B., Fedorov V.A. Istoriya SSSR s drevneyshikh vremen do 1861 goda. Uchebnik dlya pedagogicheskikh institutov, Moskva, Prosveshchenie. 1989. ISBN 5-09-000551-6.
  75. ↑ Aleksandrova N.V., Ladynin I.A., Nemirovskiy A.A., Yakovlev V.M., Drevniy Vostok. Uchebnoye posobiye dlya vuzov. Астрель. 2008. str. 371. ISBN 978-5-17-045827-1.
  76. ↑ I. Nasidze, E. Y. S. Ling, D. Quinque et al., "Mitochondrial DNA and Y-Chromosome Variation in the Caucasus Arhivirano 2011-06-08 na Wayback Machine.," Annals of Human Genetics (2004) 68: 205–221
  77. ↑ Nasidze, I.; Ling, E. Y. S.; Quinque, D.; Dupanloup, I.; Cordaux, R.; Rychkov, S.; Naumova, O.; Zhukova, O.; Sarraf-Zadegan, N.; Naderi, G. A.; Asgary, S.; Sardas, S.; Farhud, D. D.; Sarkisian, T.; Asadov, C.; Kerimov, A.; Stoneking, M. (2004). »Mitochondrial DNA and Y-Chromosome Variation in the Caucasus«. Annals of Human Genetics. 68 (3): 205–221. doi:10.1046/j.1529-8817.2004.00092.x. PMID 15180701. S2CID 27204150. Pridobljeno 28. februarja 2022.
  78. ↑ »V.A. Potto. Kavkazskaya voyna v otdel'nykh ocherkakh, epizodakh, legendakh i biografiyakh«. Arhivirano iz spletišča dne 13. novembra 2011.
  79. ↑ »В Росстате рассказали об увеличении среднего роста россиян«. Абzaц. 10. marec 2023.
  80. ↑ Jaimoukha. Chechens. str. 83
  81. ↑ Gammer, Moshe. The Lone Wolf and the Bear: Three Centuries of Chechen Defiance of Russian Rule. London 2006. str. 4
  82. ↑ »Chechen Republic – History – Born to be free«. Chechen.8m.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. maja 2013. Pridobljeno 20. aprila 2013.
  83. ↑ Wood, Tony. Chechnya: The Case for Independence. str. 46
  84. 1 2 Roshchin & Lunkin 2005.
  85. ↑ McDermott, Roger. »Shafi'i and Hanafi schools of jurisprudence in Chechnya«. Jamestown. Jamestown.org. Pridobljeno 19. aprila 2013.
  86. ↑ Balzer, Marjorie Mandelstam (9. november 2009). Religion and Politics in Russia: A Reader. M.E. Sharpe. ISBN 978-0-7656-2931-9.
  87. ↑ »Archived copy«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. maja 2011. Pridobljeno 24. julija 2011.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: arhivirana kopija kot naslov (povezava)
  88. ↑ »Shattering the Al Qaeda-Chechen Myth: Part 1«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. januarja 2004., by Brian Glyn Williams, The Jamestown Foundation, October 2, 2003
  89. ↑ Wood, Tony. Chechnya: the Case for Independence. str. 127–145
  90. ↑ United Nations High Commissioner for Refugees. »Kadyrov Exploits Ties with Moscow to Build Islamic State«. Refworld.org (UNHCR). Pridobljeno 22. aprila 2013.
  91. ↑ »Virtue Campaign on Women in Chechnya under Ramzan Kadyrov | Human Rights Watch«. Hrw.org. 29. oktober 2012. Pridobljeno 22. aprila 2013.
  92. ↑ Garrels, Anne (3. november 2009). »Chechen Leader's Islamic Policies Stir Unease«. Npr.org. Pridobljeno 22. aprila 2013.
  93. ↑ Tom Parfitt, Grozny, Russia (16. marec 2011). »The Islamic Republic of Chechnya«. Pulitzer Center. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. junija 2013. Pridobljeno 22. aprila 2013.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)

Viri

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Čečeni&oldid=6665107«