Wikipedija:Izbrani članki/Arhiv 2021
Arhivi po letih
|
Orodja za izbrane članke: |
Arhiv[uredi | uredi kodo]
Zgodovina biologije obravnava potek raziskovanja življenja, ki se je začelo že ob začetkih človeštva in traja še danes, ko doživljamo razcvet bioloških panog. Pojmovanje biologije kot znanstvene in naravoslovne vede se je pojavilo šele v 19. stoletju, čeprav so se z njo ukvarjali že od samih začetkov, saj so bila njena spoznanja bistvena v tradicionalni medicini in preučevanju živalskih ter rastlinskih vrst, ki so živele skupaj s prvimi civilizacijami, še posebno pozornost pa so posvetili gospodarsko pomembnejšim vrstam. Med bolj poznane mejnike zagotovo spadajo ajurveda (indijska tradicionalna medicina), egipčanska medicina in dela grških mislecev Aristotla ter Galena, ki sta delovala v grško-rimskem svetu. Njune ugotovitve so v srednjem veku nadalje razvijali muslimanski zdravniki, med katerimi izstopa perzijski učenjak Avicena. Velik napredek je biologija doživela v času evropske renesanse, ko so se takratni izobraženci začeli zanimati za empirizem in odkrivanje novih vrst bitij. Ena izmed ključnih renesančnih znanstvenikov sta bila anatom Andreas Vesalius in zdravnik ter anatom William Harvey, ki sta izvajala različne eksperimente na področju človeške fiziologije ter morfologije. Velik napredek sta v takratnem času omogočila prirodoslovca Linnaeus in Buffon, ki sta začela z razvrščanjem živih bitij in njihovih fosilnih ostankov, pozornost pa sta namenjala tudi ontogenetskemu razvoju in vedenju organizmov. Preberite več ...
Svinec je kemični element s simbolom Pb in vrstnim številom 82. Spada med težke kovine. Je mehka, strupena in kovna šibka kovina z razmeroma nizkim tališčem, na svežem prerezu modrikasto bele barve, ki na zraku hitro potemni v bolj znano temno sivo barvo. Svinec je zadnji stabilni element v periodnem sistemu elementov. Njegovi trije izotopi so končni produkt verige jedrskih razpadov težjih elementov.
Svinec se zlahka pridobiva iz njegovih rud in je bil v zahodni Aziji znan že v prazgodovini. Glavna svinčeva ruda je galenit, ki ima pogosto primesi srebra. K rudarjenju in rabi svinca v Rimskem cesarstvu je veliko pripomoglo ravno zanimanje za srebro. Zanimanje za svinec je po padcu Rimskega cesarstva zamrlo in se vrnilo na primerljivo raven šele med industrijsko revolucijo. Leta 2014 je bila svetovna proizvodnja svinca okoli 10 milijonov ton, od tega več kot polovica iz reciklaže. Zaradi visoke gostote, nizkega tališča, duktilnosti in relativne odpornosti na oksidacijo je svinec zelo uporaben. Zaradi omenjenih lastnosti, relativne pogostosti v naravi in nizke cene se na široko uporablja v gradbeništvu in proizvodnji cevi, baterij, krogel in šiber, uteži, spajk, posode, zlitin, belih pigmentov, osvinčenega bencina in zaščit pred sevanjem.
V poznem 19. stoletju so prepoznali njegovo toksičnost in ga začeli postopoma opuščati. V nekaj državah so kljub temu še vedno v prodaji proizvodi, ki vsebujejo svinec, vključno z nekaterimi zaščitnimi premazi, kroglami in šibrami. Svinec je nevrotoksin, ki se kopiči v mehkih tkivih in kosteh, poškoduje živčni sistem, moti delovanje bioloških encimov in povzroča nevrološke motnje, kot so možganske poškodbe in vedenjske težave. Preberite več ...
Svinec je kemični element s simbolom Pb in vrstnim številom 82. Spada med težke kovine. Je mehka, strupena in kovna šibka kovina z razmeroma nizkim tališčem, na svežem prerezu modrikasto bele barve, ki na zraku hitro potemni v bolj znano temno sivo barvo. Svinec je zadnji stabilni element v periodnem sistemu elementov. Njegovi trije izotopi so končni produkt verige jedrskih razpadov težjih elementov.
Svinec se zlahka pridobiva iz njegovih rud in je bil v zahodni Aziji znan že v prazgodovini. Glavna svinčeva ruda je galenit, ki ima pogosto primesi srebra. K rudarjenju in rabi svinca v Rimskem cesarstvu je veliko pripomoglo ravno zanimanje za srebro. Zanimanje za svinec je po padcu Rimskega cesarstva zamrlo in se vrnilo na primerljivo raven šele med industrijsko revolucijo. Leta 2014 je bila svetovna proizvodnja svinca okoli 10 milijonov ton, od tega več kot polovica iz reciklaže. Zaradi visoke gostote, nizkega tališča, duktilnosti in relativne odpornosti na oksidacijo je svinec zelo uporaben. Zaradi omenjenih lastnosti, relativne pogostosti v naravi in nizke cene se na široko uporablja v gradbeništvu in proizvodnji cevi, baterij, krogel in šiber, uteži, spajk, posode, zlitin, belih pigmentov, osvinčenega bencina in zaščit pred sevanjem.
V poznem 19. stoletju so prepoznali njegovo toksičnost in ga začeli postopoma opuščati. V nekaj državah so kljub temu še vedno v prodaji proizvodi, ki vsebujejo svinec, vključno z nekaterimi zaščitnimi premazi, kroglami in šibrami. Svinec je nevrotoksin, ki se kopiči v mehkih tkivih in kosteh, poškoduje živčni sistem, moti delovanje bioloških encimov in povzroča nevrološke motnje, kot so možganske poškodbe in vedenjske težave. Preberite več ...
Svinec je kemični element s simbolom Pb in vrstnim številom 82. Spada med težke kovine. Je mehka, strupena in kovna šibka kovina z razmeroma nizkim tališčem, na svežem prerezu modrikasto bele barve, ki na zraku hitro potemni v bolj znano temno sivo barvo. Svinec je zadnji stabilni element v periodnem sistemu elementov. Njegovi trije izotopi so končni produkt verige jedrskih razpadov težjih elementov.
Svinec se zlahka pridobiva iz njegovih rud in je bil v zahodni Aziji znan že v prazgodovini. Glavna svinčeva ruda je galenit, ki ima pogosto primesi srebra. K rudarjenju in rabi svinca v Rimskem cesarstvu je veliko pripomoglo ravno zanimanje za srebro. Zanimanje za svinec je po padcu Rimskega cesarstva zamrlo in se vrnilo na primerljivo raven šele med industrijsko revolucijo. Leta 2014 je bila svetovna proizvodnja svinca okoli 10 milijonov ton, od tega več kot polovica iz reciklaže. Zaradi visoke gostote, nizkega tališča, duktilnosti in relativne odpornosti na oksidacijo je svinec zelo uporaben. Zaradi omenjenih lastnosti, relativne pogostosti v naravi in nizke cene se na široko uporablja v gradbeništvu in proizvodnji cevi, baterij, krogel in šiber, uteži, spajk, posode, zlitin, belih pigmentov, osvinčenega bencina in zaščit pred sevanjem.
V poznem 19. stoletju so prepoznali njegovo toksičnost in ga začeli postopoma opuščati. V nekaj državah so kljub temu še vedno v prodaji proizvodi, ki vsebujejo svinec, vključno z nekaterimi zaščitnimi premazi, kroglami in šibrami. Svinec je nevrotoksin, ki se kopiči v mehkih tkivih in kosteh, poškoduje živčni sistem, moti delovanje bioloških encimov in povzroča nevrološke motnje, kot so možganske poškodbe in vedenjske težave. Preberite več ...
Umri pokončno je ameriški akcijski triler režiserja Johna McTiernana, ki je izšel leta 1988 v distribuciji 20th Century Fox. Scenarij, ki temelji na romanu Nothing Lasts Forever avtorja Rodericka Thorpa iz leta 1979, sta napisala Steven E. de Souza in Jeb Stuart. Zgodba govori o policistu Johnu McClaneu, ki je ujet v losangeleškem nebotičniku med ropom pod vodstvom nemškega terorista Hansa Gruberja. V glavnih vlogah so zaigrali Bruce Willis, Alan Rickman, Alexander Godunov in Bonnie Bedelia.
Film je kljub sprva medlim ocenam kritikov postal uspešnica že ob predvajanju v kinematografih, kjer je ob proračunu 28 milijonov USD prinesel 141 milijonov prihodkov. Pomenil je odskočno desko za kariero Brucea Willisa kot junaka akcijskih filmov in utemeljil podžanr, v katerem se osamljeni glavni junak bori proti premočnemu nasprotniku. Nominiran je bil za štiri oskarje. Na račun uspeha je nastala istoimenska franšiza, v sklopu katere so kasneje izšla še štiri nadaljevanja, poleg njih pa še več videoiger in strip. V več retrospektivnih seznamih je bil izbran za enega najboljših akcijskih filmov in božično klasiko. Preberite več ...
Umri pokončno je ameriški akcijski triler režiserja Johna McTiernana, ki je izšel leta 1988 v distribuciji 20th Century Fox. Scenarij, ki temelji na romanu Nothing Lasts Forever avtorja Rodericka Thorpa iz leta 1979, sta napisala Steven E. de Souza in Jeb Stuart. Zgodba govori o policistu Johnu McClaneu, ki je ujet v losangeleškem nebotičniku med ropom pod vodstvom nemškega terorista Hansa Gruberja. V glavnih vlogah so zaigrali Bruce Willis, Alan Rickman, Alexander Godunov in Bonnie Bedelia.
Film je kljub sprva medlim ocenam kritikov postal uspešnica že ob predvajanju v kinematografih, kjer je ob proračunu 28 milijonov USD prinesel 141 milijonov prihodkov. Pomenil je odskočno desko za kariero Brucea Willisa kot junaka akcijskih filmov in utemeljil podžanr, v katerem se osamljeni glavni junak bori proti premočnemu nasprotniku. Nominiran je bil za štiri oskarje. Na račun uspeha je nastala istoimenska franšiza, v sklopu katere so kasneje izšla še štiri nadaljevanja, poleg njih pa še več videoiger in strip. V več retrospektivnih seznamih je bil izbran za enega najboljših akcijskih filmov in božično klasiko. Preberite več ...
Umri pokončno je ameriški akcijski triler režiserja Johna McTiernana, ki je izšel leta 1988 v distribuciji 20th Century Fox. Scenarij, ki temelji na romanu Nothing Lasts Forever avtorja Rodericka Thorpa iz leta 1979, sta napisala Steven E. de Souza in Jeb Stuart. Zgodba govori o policistu Johnu McClaneu, ki je ujet v losangeleškem nebotičniku med ropom pod vodstvom nemškega terorista Hansa Gruberja. V glavnih vlogah so zaigrali Bruce Willis, Alan Rickman, Alexander Godunov in Bonnie Bedelia.
Film je kljub sprva medlim ocenam kritikov postal uspešnica že ob predvajanju v kinematografih, kjer je ob proračunu 28 milijonov USD prinesel 141 milijonov prihodkov. Pomenil je odskočno desko za kariero Brucea Willisa kot junaka akcijskih filmov in utemeljil podžanr, v katerem se osamljeni glavni junak bori proti premočnemu nasprotniku. Nominiran je bil za štiri oskarje. Na račun uspeha je nastala istoimenska franšiza, v sklopu katere so kasneje izšla še štiri nadaljevanja, poleg njih pa še več videoiger in strip. V več retrospektivnih seznamih je bil izbran za enega najboljših akcijskih filmov in božično klasiko. Preberite več ...
Mari je bila starodavna semitska mestna država v sedanji Siriji. Ostanki mesta in tella so na zahodnem bregu Evfrata 11 kilometrov severozahodno od Abu Kamala in približno 120 kilometrov jugovzhodno od Deir ez-Zorja. Mari je kot trgovsko središče in hegemonska država cvetel od okoli leta 2900 do 1759 pr. n. št. Mesto je bilo zgrajeno načrtno sredi trgovskih poti ob Evfratu. Bilo je posrednik med Sumerijo na jugu in eblaitskim kraljestvom ter Levantom na zahodu.
Marijci so častili semitska in sumerska božanstva. V predamoritskem obdobju je bilo čutiti močan sumerski kulturni vpliv. Mari ni bil mesto sumerskih priseljencev, ampak mesto sumersko govorečih prebivalcev, ki so govorili narečje, podobno eblaitščini. Amoriti so bili Zahodni Semiti, ki so se začeli tja naseljevati pred 21. stoletjem pr. n. št. Do prihoda dinastije Lim okoli 1830 pr. n. št. so postali dominantna populacija v Rodovitnem polmesecu.
Odkritje Marija leta 1933 je dalo pomemben vpogled v geopolitični zemljevid starodavne Mezopotamije in Sirije, ker se je v mestu našlo več kot 25.000 tablic s pomembnimi podatki o upravljanju države v 2. tisočletju pr. n. št. in diplomatskih stikih med političnimi entitetami v regiji. Podatki so razkrili obširne trgovske mreže, ki so v 18. stoletju pr. n. št. segale do Afganistana v Srednji Aziji in Krete v vzhodnem Sredozemlju. Preberite več ...
Mari je bila starodavna semitska mestna država v sedanji Siriji. Ostanki mesta in tella so na zahodnem bregu Evfrata 11 kilometrov severozahodno od Abu Kamala in približno 120 kilometrov jugovzhodno od Deir ez-Zorja. Mari je kot trgovsko središče in hegemonska država cvetel od okoli leta 2900 do 1759 pr. n. št. Mesto je bilo zgrajeno načrtno sredi trgovskih poti ob Evfratu. Bilo je posrednik med Sumerijo na jugu in eblaitskim kraljestvom ter Levantom na zahodu.
Marijci so častili semitska in sumerska božanstva. V predamoritskem obdobju je bilo čutiti močan sumerski kulturni vpliv. Mari ni bil mesto sumerskih priseljencev, ampak mesto sumersko govorečih prebivalcev, ki so govorili narečje, podobno eblaitščini. Amoriti so bili Zahodni Semiti, ki so se začeli tja naseljevati pred 21. stoletjem pr. n. št. Do prihoda dinastije Lim okoli 1830 pr. n. št. so postali dominantna populacija v Rodovitnem polmesecu.
Odkritje Marija leta 1933 je dalo pomemben vpogled v geopolitični zemljevid starodavne Mezopotamije in Sirije, ker se je v mestu našlo več kot 25.000 tablic s pomembnimi podatki o upravljanju države v 2. tisočletju pr. n. št. in diplomatskih stikih med političnimi entitetami v regiji. Podatki so razkrili obširne trgovske mreže, ki so v 18. stoletju pr. n. št. segale do Afganistana v Srednji Aziji in Krete v vzhodnem Sredozemlju. Preberite več ...
Mari je bila starodavna semitska mestna država v sedanji Siriji. Ostanki mesta in tella so na zahodnem bregu Evfrata 11 kilometrov severozahodno od Abu Kamala in približno 120 kilometrov jugovzhodno od Deir ez-Zorja. Mari je kot trgovsko središče in hegemonska država cvetel od okoli leta 2900 do 1759 pr. n. št. Mesto je bilo zgrajeno načrtno sredi trgovskih poti ob Evfratu. Bilo je posrednik med Sumerijo na jugu in eblaitskim kraljestvom ter Levantom na zahodu.
Marijci so častili semitska in sumerska božanstva. V predamoritskem obdobju je bilo čutiti močan sumerski kulturni vpliv. Mari ni bil mesto sumerskih priseljencev, ampak mesto sumersko govorečih prebivalcev, ki so govorili narečje, podobno eblaitščini. Amoriti so bili Zahodni Semiti, ki so se začeli tja naseljevati pred 21. stoletjem pr. n. št. Do prihoda dinastije Lim okoli 1830 pr. n. št. so postali dominantna populacija v Rodovitnem polmesecu.
Odkritje Marija leta 1933 je dalo pomemben vpogled v geopolitični zemljevid starodavne Mezopotamije in Sirije, ker se je v mestu našlo več kot 25.000 tablic s pomembnimi podatki o upravljanju države v 2. tisočletju pr. n. št. in diplomatskih stikih med političnimi entitetami v regiji. Podatki so razkrili obširne trgovske mreže, ki so v 18. stoletju pr. n. št. segale do Afganistana v Srednji Aziji in Krete v vzhodnem Sredozemlju. Preberite več ...
Antarktika je Zemljina najjužnejša celina. Zajema geografski Južni tečaj in se nahaja znotraj Antarktičnega območja na južni polobli, skoraj v celoti južno od južnega tečajnika, obdaja pa jo Južni ocean. Z velikostjo 14.200.000 kvadratnih kilometrov je peta največja celina na svetu, približno dvakrat večja od Avstralije. Z 0,00008 ljudi na kvadratni kilometer je daleč najmanj gosto poseljena celina. Približno 98 % Antarktike prekriva led, ki je v povprečju debel 1,9 km.
Antarktika je v povprečju najhladnejša, najbolj suha in najbolj vetrovna celina ter ima najvišjo povprečno nadmorsko višino med vsemi celinami. Večina Antarktike je ledena puščava z 200 mm letnih padavin ob obali in precej manj v notranjosti; tam skoraj dva milijona let ni bilo dežja, vendar je vseeno v ledu shranjenih 80 % svetovne sladke vode, kar je dovolj za dvig svetovne gladine morja za približno 60 m, v kolikor bi se vse stalilo. Temperatura na Antarktiki je dosegla −89,2 °C, čeprav je povprečje za najhladnejši del leta –63 °C. Na raziskovalnih postajah, razpršenih po celini, vse leto prebiva od 1000 do 5000 ljudi. Med avtohtonimi organizmi so številne vrste alg, bakterij, gliv, rastlin, protistov in nekatere živali, kot so pršice, gliste, pingvini, tjulnji in počasniki. Rastlinstvo, kjer se pojavlja, je tundrsko.
Upravno je Antarktika de facto kondominij, ki ga upravljajo pogodbenice sistema Pogodbe o Antarktiki s statusom posvetovalnih članic. Antarktično pogodbo je leta 1959 podpisalo dvanajst držav, do danes pa jih je pristopilo še 42. Pogodba prepoveduje vojaške dejavnosti, pridobivanje rudnin, jedrske eksplozije in odlaganje jedrskih odpadkov, podpira pa znanstvene raziskave ter varuje okolje celine. Poskuse izvaja več kot 4000 znanstvenikov iz mnogih držav. Preberite več ...
Antarktika je Zemljina najjužnejša celina. Zajema geografski Južni tečaj in se nahaja znotraj Antarktičnega območja na južni polobli, skoraj v celoti južno od južnega tečajnika, obdaja pa jo Južni ocean. Z velikostjo 14.200.000 kvadratnih kilometrov je peta največja celina na svetu, približno dvakrat večja od Avstralije. Z 0,00008 ljudi na kvadratni kilometer je daleč najmanj gosto poseljena celina. Približno 98 % Antarktike prekriva led, ki je v povprečju debel 1,9 km.
Antarktika je v povprečju najhladnejša, najbolj suha in najbolj vetrovna celina ter ima najvišjo povprečno nadmorsko višino med vsemi celinami. Večina Antarktike je ledena puščava z 200 mm letnih padavin ob obali in precej manj v notranjosti; tam skoraj dva milijona let ni bilo dežja, vendar je vseeno v ledu shranjenih 80 % svetovne sladke vode, kar je dovolj za dvig svetovne gladine morja za približno 60 m, v kolikor bi se vse stalilo. Temperatura na Antarktiki je dosegla −89,2 °C, čeprav je povprečje za najhladnejši del leta –63 °C. Na raziskovalnih postajah, razpršenih po celini, vse leto prebiva od 1000 do 5000 ljudi. Med avtohtonimi organizmi so številne vrste alg, bakterij, gliv, rastlin, protistov in nekatere živali, kot so pršice, gliste, pingvini, tjulnji in počasniki. Rastlinstvo, kjer se pojavlja, je tundrsko.
Upravno je Antarktika de facto kondominij, ki ga upravljajo pogodbenice sistema Pogodbe o Antarktiki s statusom posvetovalnih članic. Antarktično pogodbo je leta 1959 podpisalo dvanajst držav, do danes pa jih je pristopilo še 42. Pogodba prepoveduje vojaške dejavnosti, pridobivanje rudnin, jedrske eksplozije in odlaganje jedrskih odpadkov, podpira pa znanstvene raziskave ter varuje okolje celine. Poskuse izvaja več kot 4000 znanstvenikov iz mnogih držav. Preberite več ...
Antarktika je Zemljina najjužnejša celina. Zajema geografski Južni tečaj in se nahaja znotraj Antarktičnega območja na južni polobli, skoraj v celoti južno od južnega tečajnika, obdaja pa jo Južni ocean. Z velikostjo 14.200.000 kvadratnih kilometrov je peta največja celina na svetu, približno dvakrat večja od Avstralije. Z 0,00008 ljudi na kvadratni kilometer je daleč najmanj gosto poseljena celina. Približno 98 % Antarktike prekriva led, ki je v povprečju debel 1,9 km.
Antarktika je v povprečju najhladnejša, najbolj suha in najbolj vetrovna celina ter ima najvišjo povprečno nadmorsko višino med vsemi celinami. Večina Antarktike je ledena puščava z 200 mm letnih padavin ob obali in precej manj v notranjosti; tam skoraj dva milijona let ni bilo dežja, vendar je vseeno v ledu shranjenih 80 % svetovne sladke vode, kar je dovolj za dvig svetovne gladine morja za približno 60 m, v kolikor bi se vse stalilo. Temperatura na Antarktiki je dosegla −89,2 °C, čeprav je povprečje za najhladnejši del leta –63 °C. Na raziskovalnih postajah, razpršenih po celini, vse leto prebiva od 1000 do 5000 ljudi. Med avtohtonimi organizmi so številne vrste alg, bakterij, gliv, rastlin, protistov in nekatere živali, kot so pršice, gliste, pingvini, tjulnji in počasniki. Rastlinstvo, kjer se pojavlja, je tundrsko.
Upravno je Antarktika de facto kondominij, ki ga upravljajo pogodbenice sistema Pogodbe o Antarktiki s statusom posvetovalnih članic. Antarktično pogodbo je leta 1959 podpisalo dvanajst držav, do danes pa jih je pristopilo še 42. Pogodba prepoveduje vojaške dejavnosti, pridobivanje rudnin, jedrske eksplozije in odlaganje jedrskih odpadkov, podpira pa znanstvene raziskave ter varuje okolje celine. Poskuse izvaja več kot 4000 znanstvenikov iz mnogih držav. Preberite več ...
Antarktika je Zemljina najjužnejša celina. Zajema geografski Južni tečaj in se nahaja znotraj Antarktičnega območja na južni polobli, skoraj v celoti južno od južnega tečajnika, obdaja pa jo Južni ocean. Z velikostjo 14.200.000 kvadratnih kilometrov je peta največja celina na svetu, približno dvakrat večja od Avstralije. Z 0,00008 ljudi na kvadratni kilometer je daleč najmanj gosto poseljena celina. Približno 98 % Antarktike prekriva led, ki je v povprečju debel 1,9 km.
Antarktika je v povprečju najhladnejša, najbolj suha in najbolj vetrovna celina ter ima najvišjo povprečno nadmorsko višino med vsemi celinami. Večina Antarktike je ledena puščava z 200 mm letnih padavin ob obali in precej manj v notranjosti; tam skoraj dva milijona let ni bilo dežja, vendar je vseeno v ledu shranjenih 80 % svetovne sladke vode, kar je dovolj za dvig svetovne gladine morja za približno 60 m, v kolikor bi se vse stalilo. Temperatura na Antarktiki je dosegla −89,2 °C, čeprav je povprečje za najhladnejši del leta –63 °C. Na raziskovalnih postajah, razpršenih po celini, vse leto prebiva od 1000 do 5000 ljudi. Med avtohtonimi organizmi so številne vrste alg, bakterij, gliv, rastlin, protistov in nekatere živali, kot so pršice, gliste, pingvini, tjulnji in počasniki. Rastlinstvo, kjer se pojavlja, je tundrsko.
Upravno je Antarktika de facto kondominij, ki ga upravljajo pogodbenice sistema Pogodbe o Antarktiki s statusom posvetovalnih članic. Antarktično pogodbo je leta 1959 podpisalo dvanajst držav, do danes pa jih je pristopilo še 42. Pogodba prepoveduje vojaške dejavnosti, pridobivanje rudnin, jedrske eksplozije in odlaganje jedrskih odpadkov, podpira pa znanstvene raziskave ter varuje okolje celine. Poskuse izvaja več kot 4000 znanstvenikov iz mnogih držav. Preberite več ...
Staro asirsko cesarstvo je bilo drugo od štirih obdobij asirske zgodovine. Druga tri so bila Zgodnje asirsko obdobje (2600–2025 pr. n. št.), Srednje asirsko cesarstvo (1392–934 pr. n. št.) in Novo asirsko cesarstvo (911–609 pr. n. št.).
Asirija je bila najpomembnejše mezopotamsko vzhodnosemitsko govoreče staroveško cesarstvo na Bližnjem vzhodu. Osrednji del države je ležal med rekama Evfrat in Tigris v Gornji Mezopotamiji. Obsegala je pomemben del "zibelke civilizacije", kamor so spadale tudi Sumerija, Akadsko kraljestvo in Babilonija. Asirija je na svojem vrhu pomenila tudi vrh mezopotamskih tehnoloških, znanstvenih in kulturnih dosežkov. Asirsko cesarstvo je na višku moči vladalo tistemu, kar se je v mezopotamski religiji imenovalo »štirje vogali sveta«: na severu do Kavkaza, vključno s sedanjo Armenijo in Azerbajdžanom, na vzhodu do gorovja Zagros na ozemlju sedanjega Irana, na jugu do Arabske puščave v sedanji Saudovi Arabiji in na zahodu do otoka Cipra na Sredozemskem morju in v severni Afriki do Egipta in vzhodne Libije.
Ime je dobila po svoji prvotni prestolnici Ašur, ustanovljeni okoli leta 2600 pr. n. št. Ašur je bil eno od številnih akadskih mestnih držav v Mezopotamiji. Asirija je bila pred vzponom mestne države Ašur znana tudi kot Subartu in Azuhinum, v sasanidskem obdobju pa kot Asōristān. Preberite več ...
Staro asirsko cesarstvo je bilo drugo od štirih obdobij asirske zgodovine. Druga tri so bila Zgodnje asirsko obdobje (2600–2025 pr. n. št.), Srednje asirsko cesarstvo (1392–934 pr. n. št.) in Novo asirsko cesarstvo (911–609 pr. n. št.).
Asirija je bila najpomembnejše mezopotamsko vzhodnosemitsko govoreče staroveško cesarstvo na Bližnjem vzhodu. Osrednji del države je ležal med rekama Evfrat in Tigris v Gornji Mezopotamiji. Obsegala je pomemben del "zibelke civilizacije", kamor so spadale tudi Sumerija, Akadsko kraljestvo in Babilonija. Asirija je na svojem vrhu pomenila tudi vrh mezopotamskih tehnoloških, znanstvenih in kulturnih dosežkov. Asirsko cesarstvo je na višku moči vladalo tistemu, kar se je v mezopotamski religiji imenovalo »štirje vogali sveta«: na severu do Kavkaza, vključno s sedanjo Armenijo in Azerbajdžanom, na vzhodu do gorovja Zagros na ozemlju sedanjega Irana, na jugu do Arabske puščave v sedanji Saudovi Arabiji in na zahodu do otoka Cipra na Sredozemskem morju in v severni Afriki do Egipta in vzhodne Libije.
Ime je dobila po svoji prvotni prestolnici Ašur, ustanovljeni okoli leta 2600 pr. n. št. Ašur je bil eno od številnih akadskih mestnih držav v Mezopotamiji. Asirija je bila pred vzponom mestne države Ašur znana tudi kot Subartu in Azuhinum, v sasanidskem obdobju pa kot Asōristān. Preberite več ...
Staro asirsko cesarstvo je bilo drugo od štirih obdobij asirske zgodovine. Druga tri so bila Zgodnje asirsko obdobje (2600–2025 pr. n. št.), Srednje asirsko cesarstvo (1392–934 pr. n. št.) in Novo asirsko cesarstvo (911–609 pr. n. št.).
Asirija je bila najpomembnejše mezopotamsko vzhodnosemitsko govoreče staroveško cesarstvo na Bližnjem vzhodu. Osrednji del države je ležal med rekama Evfrat in Tigris v Gornji Mezopotamiji. Obsegala je pomemben del "zibelke civilizacije", kamor so spadale tudi Sumerija, Akadsko kraljestvo in Babilonija. Asirija je na svojem vrhu pomenila tudi vrh mezopotamskih tehnoloških, znanstvenih in kulturnih dosežkov. Asirsko cesarstvo je na višku moči vladalo tistemu, kar se je v mezopotamski religiji imenovalo »štirje vogali sveta«: na severu do Kavkaza, vključno s sedanjo Armenijo in Azerbajdžanom, na vzhodu do gorovja Zagros na ozemlju sedanjega Irana, na jugu do Arabske puščave v sedanji Saudovi Arabiji in na zahodu do otoka Cipra na Sredozemskem morju in v severni Afriki do Egipta in vzhodne Libije.
Ime je dobila po svoji prvotni prestolnici Ašur, ustanovljeni okoli leta 2600 pr. n. št. Ašur je bil eno od številnih akadskih mestnih držav v Mezopotamiji. Asirija je bila pred vzponom mestne države Ašur znana tudi kot Subartu in Azuhinum, v sasanidskem obdobju pa kot Asōristān. Preberite več ...
Berat je po številu prebivalcev deveto največje mesto v Republiki Albaniji in upravno središče okraja Berat, enega od dvanajst konstitutivnih okrajev v državi. Mesto stoji 71 km severno od Gjirokastre, 120 km zahodno od Korče, 70 km južno od Tirane in 33 km vzhodno od Fierja. Leta 2011 je imelo 36.496 prebivalcev. Obdajajo ga gore in hribi, vključno s Tomorrjem na vzhodu, ki je proglašen za narodni park. Skozi mesto teče reka Osum, dolga 191 km, ki se na Mizeški ravnini izliva v reko Seman.
Samoupravni okraj Berat je bil ustanovljen z reformo državne uprave leta 2015 in obsega občine Berat, Otllak, Roshnik, Sinjë in Velabisht s skupno površino 380,21 km². Središče okraja je mesto Berat. Okraj je imel leta 2011 60.031 prebivalcev.
Stari del mesta z edinstvenim arhitekturnim slogom več civilizacij, ki so skozi zgodovino sobivale v mestu, je bil leta 2008 vpisan na Unescov seznam spomenikov svetovne dediščine v Evropi. Tako kot številna mesta v Albaniji tudi Berat obsega staro utrjeno mesto, polno cerkva in mošej, poslikanih z veličastnim bogastvom zidnih poslikav in fresk. Je eno glavnih kulturnih središč Albanije. Preberite več ...
Berat je po številu prebivalcev deveto največje mesto v Republiki Albaniji in upravno središče okraja Berat, enega od dvanajst konstitutivnih okrajev v državi. Mesto stoji 71 km severno od Gjirokastre, 120 km zahodno od Korče, 70 km južno od Tirane in 33 km vzhodno od Fierja. Leta 2011 je imelo 36.496 prebivalcev. Obdajajo ga gore in hribi, vključno s Tomorrjem na vzhodu, ki je proglašen za narodni park. Skozi mesto teče reka Osum, dolga 191 km, ki se na Mizeški ravnini izliva v reko Seman.
Samoupravni okraj Berat je bil ustanovljen z reformo državne uprave leta 2015 in obsega občine Berat, Otllak, Roshnik, Sinjë in Velabisht s skupno površino 380,21 km². Središče okraja je mesto Berat. Okraj je imel leta 2011 60.031 prebivalcev.
Stari del mesta z edinstvenim arhitekturnim slogom več civilizacij, ki so skozi zgodovino sobivale v mestu, je bil leta 2008 vpisan na Unescov seznam spomenikov svetovne dediščine v Evropi. Tako kot številna mesta v Albaniji tudi Berat obsega staro utrjeno mesto, polno cerkva in mošej, poslikanih z veličastnim bogastvom zidnih poslikav in fresk. Je eno glavnih kulturnih središč Albanije. Preberite več ...
Berat je po številu prebivalcev deveto največje mesto v Republiki Albaniji in upravno središče okraja Berat, enega od dvanajst konstitutivnih okrajev v državi. Mesto stoji 71 km severno od Gjirokastre, 120 km zahodno od Korče, 70 km južno od Tirane in 33 km vzhodno od Fierja. Leta 2011 je imelo 36.496 prebivalcev. Obdajajo ga gore in hribi, vključno s Tomorrjem na vzhodu, ki je proglašen za narodni park. Skozi mesto teče reka Osum, dolga 191 km, ki se na Mizeški ravnini izliva v reko Seman.
Samoupravni okraj Berat je bil ustanovljen z reformo državne uprave leta 2015 in obsega občine Berat, Otllak, Roshnik, Sinjë in Velabisht s skupno površino 380,21 km². Središče okraja je mesto Berat. Okraj je imel leta 2011 60.031 prebivalcev.
Stari del mesta z edinstvenim arhitekturnim slogom več civilizacij, ki so skozi zgodovino sobivale v mestu, je bil leta 2008 vpisan na Unescov seznam spomenikov svetovne dediščine v Evropi. Tako kot številna mesta v Albaniji tudi Berat obsega staro utrjeno mesto, polno cerkva in mošej, poslikanih z veličastnim bogastvom zidnih poslikav in fresk. Je eno glavnih kulturnih središč Albanije. Preberite več ...
Epiderm je zunanje primarno krovno tkivo rastlin, ki prekriva rastlinske organe (liste, steblo, poganjke, cvetove itd.) in jih tako omejuje od okolja. Na epiderm vplivajo mnogi zunanji dejavniki, ki so tako abiotski kot tudi biotski. Krovna tkiva rastlin so se razvila ob prehodu rastlin na kopno, saj je glavni omejujoč dejavnik postala količina vode, ki v vodnih habitatih ni bila v pomanjkanju.
Rastlinska povrhnjica opravlja številne funkcije, med pomembnejše zagotovo spadajo zaščita pred izgubo vode, regulacija izmenjave plinov (predvsem ogljikovega dioksida in kisika), izločanje presnovnih snovi, zaščita pred vplivi vetra in absorpcija vode ter mineralnih snovi (slednje predvsem v koreninah). Brez učinkovitega delovanja krovnega tkiva ne bi bilo mogoče izvajanje fotosinteze, saj ta za potek biokemijskih reakcij potrebuje reden dotok svetlobe (ki jo epiderm zaradi prosojnosti prepušča) in pline (ki so v rastlino prav tako dovedeni skozi epiderm).
Zunanje krovno tkivo korenin imenujemo tudi rizoderm, ker opravlja nekoliko drugačne vloge in ga obdaja prst, ne pa zrak. Povrhnjica nadzemnih delov rastline (epiderm) se razvije iz skrajne plasti – tunike v apikalnem meristemu (rastnem vršičku) poganjka. Nasprotno rizoderm izvira iz drugega meristematskega tkiva, protoderma. Navadno se epiderm zgornje in spodnje strani rastlinskega lista med seboj morfološko nekoliko razlikuje in zato opravlja drugačno nalogo. Pri lesnih rastlinah se pojavlja posebni tip sekundarnega zunanjega krovnega tkiva, ki nastane šele kasneje v ontogenetskem razvoju rastline in se imenuje periderm. Zanj je značilno, da sestoji iz treh plasti (felema, feloderma in felogena) ter je veliko debelejši. Preberite več ...
Epiderm je zunanje primarno krovno tkivo rastlin, ki prekriva rastlinske organe (liste, steblo, poganjke, cvetove itd.) in jih tako omejuje od okolja. Na epiderm vplivajo mnogi zunanji dejavniki, ki so tako abiotski kot tudi biotski. Krovna tkiva rastlin so se razvila ob prehodu rastlin na kopno, saj je glavni omejujoč dejavnik postala količina vode, ki v vodnih habitatih ni bila v pomanjkanju.
Rastlinska povrhnjica opravlja številne funkcije, med pomembnejše zagotovo spadajo zaščita pred izgubo vode, regulacija izmenjave plinov (predvsem ogljikovega dioksida in kisika), izločanje presnovnih snovi, zaščita pred vplivi vetra in absorpcija vode ter mineralnih snovi (slednje predvsem v koreninah). Brez učinkovitega delovanja krovnega tkiva ne bi bilo mogoče izvajanje fotosinteze, saj ta za potek biokemijskih reakcij potrebuje reden dotok svetlobe (ki jo epiderm zaradi prosojnosti prepušča) in pline (ki so v rastlino prav tako dovedeni skozi epiderm).
Zunanje krovno tkivo korenin imenujemo tudi rizoderm, ker opravlja nekoliko drugačne vloge in ga obdaja prst, ne pa zrak. Povrhnjica nadzemnih delov rastline (epiderm) se razvije iz skrajne plasti – tunike v apikalnem meristemu (rastnem vršičku) poganjka. Nasprotno rizoderm izvira iz drugega meristematskega tkiva, protoderma. Navadno se epiderm zgornje in spodnje strani rastlinskega lista med seboj morfološko nekoliko razlikuje in zato opravlja drugačno nalogo. Pri lesnih rastlinah se pojavlja posebni tip sekundarnega zunanjega krovnega tkiva, ki nastane šele kasneje v ontogenetskem razvoju rastline in se imenuje periderm. Zanj je značilno, da sestoji iz treh plasti (felema, feloderma in felogena) ter je veliko debelejši. Preberite več ...
Epiderm je zunanje primarno krovno tkivo rastlin, ki prekriva rastlinske organe (liste, steblo, poganjke, cvetove itd.) in jih tako omejuje od okolja. Na epiderm vplivajo mnogi zunanji dejavniki, ki so tako abiotski kot tudi biotski. Krovna tkiva rastlin so se razvila ob prehodu rastlin na kopno, saj je glavni omejujoč dejavnik postala količina vode, ki v vodnih habitatih ni bila v pomanjkanju.
Rastlinska povrhnjica opravlja številne funkcije, med pomembnejše zagotovo spadajo zaščita pred izgubo vode, regulacija izmenjave plinov (predvsem ogljikovega dioksida in kisika), izločanje presnovnih snovi, zaščita pred vplivi vetra in absorpcija vode ter mineralnih snovi (slednje predvsem v koreninah). Brez učinkovitega delovanja krovnega tkiva ne bi bilo mogoče izvajanje fotosinteze, saj ta za potek biokemijskih reakcij potrebuje reden dotok svetlobe (ki jo epiderm zaradi prosojnosti prepušča) in pline (ki so v rastlino prav tako dovedeni skozi epiderm).
Zunanje krovno tkivo korenin imenujemo tudi rizoderm, ker opravlja nekoliko drugačne vloge in ga obdaja prst, ne pa zrak. Povrhnjica nadzemnih delov rastline (epiderm) se razvije iz skrajne plasti – tunike v apikalnem meristemu (rastnem vršičku) poganjka. Nasprotno rizoderm izvira iz drugega meristematskega tkiva, protoderma. Navadno se epiderm zgornje in spodnje strani rastlinskega lista med seboj morfološko nekoliko razlikuje in zato opravlja drugačno nalogo. Pri lesnih rastlinah se pojavlja posebni tip sekundarnega zunanjega krovnega tkiva, ki nastane šele kasneje v ontogenetskem razvoju rastline in se imenuje periderm. Zanj je značilno, da sestoji iz treh plasti (felema, feloderma in felogena) ter je veliko debelejši. Preberite več ...
Epiderm je zunanje primarno krovno tkivo rastlin, ki prekriva rastlinske organe (liste, steblo, poganjke, cvetove itd.) in jih tako omejuje od okolja. Na epiderm vplivajo mnogi zunanji dejavniki, ki so tako abiotski kot tudi biotski. Krovna tkiva rastlin so se razvila ob prehodu rastlin na kopno, saj je glavni omejujoč dejavnik postala količina vode, ki v vodnih habitatih ni bila v pomanjkanju.
Rastlinska povrhnjica opravlja številne funkcije, med pomembnejše zagotovo spadajo zaščita pred izgubo vode, regulacija izmenjave plinov (predvsem ogljikovega dioksida in kisika), izločanje presnovnih snovi, zaščita pred vplivi vetra in absorpcija vode ter mineralnih snovi (slednje predvsem v koreninah). Brez učinkovitega delovanja krovnega tkiva ne bi bilo mogoče izvajanje fotosinteze, saj ta za potek biokemijskih reakcij potrebuje reden dotok svetlobe (ki jo epiderm zaradi prosojnosti prepušča) in pline (ki so v rastlino prav tako dovedeni skozi epiderm).
Zunanje krovno tkivo korenin imenujemo tudi rizoderm, ker opravlja nekoliko drugačne vloge in ga obdaja prst, ne pa zrak. Povrhnjica nadzemnih delov rastline (epiderm) se razvije iz skrajne plasti – tunike v apikalnem meristemu (rastnem vršičku) poganjka. Nasprotno rizoderm izvira iz drugega meristematskega tkiva, protoderma. Navadno se epiderm zgornje in spodnje strani rastlinskega lista med seboj morfološko nekoliko razlikuje in zato opravlja drugačno nalogo. Pri lesnih rastlinah se pojavlja posebni tip sekundarnega zunanjega krovnega tkiva, ki nastane šele kasneje v ontogenetskem razvoju rastline in se imenuje periderm. Zanj je značilno, da sestoji iz treh plasti (felema, feloderma in felogena) ter je veliko debelejši. Preberite več ...
Josif Stalin (1878–1953) je bil gruzijski revolucionar in sovjetski politik, ki je vodil Sovjetsko zvezo od sredine 1920. let do leta 1953 kot generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze (1922–1952) in kot premier (1941–1953). Sprva je predsedoval kolektivnemu vodstvu kot »prvi med enakimi«, do 1930. let pa je postal de facto diktator države. Stalin je pripomogel k formalizaciji leninistične interpretacije marksizma kot marksizem-leninizem, medtem ko je njegova lastna politika znana kot stalinizem. Pod Stalinom je glavno načelo strankarske dogme postalo socializem v eni državi. S petletnimi načrti je država izvedla kolektivizacijo kmetijstva in hitro industrializacijo ter ustvarila centralizirano plansko gospodarstvo. Do leta 1937 je nad partijo in nad državo pridobil popoln nadzor.
Stalinova vlada je širila marksizem-leninizem preko Komunistične internacionale in v 1930. letih podpirala protifašistična gibanja, posebej v španski državljanski vojni. Leta 1939 je podpisala pakt o nenapadanju z nacistično Nemčijo, posledica katerega je bila sovjetska invazija na Poljsko. Nemčija je pakt prekinila z invazijo na Sovjetsko zvezo leta 1941. Kljub začetnim porazom je sovjetska Rdeča armada odbila nemški vpad in leta 1945 zavzela Berlin, s čimer je končala drugo svetovno vojno v Evropi. Po vojni sta se Sovjetska zveza in ZDA vzpeli kot svetovni supersili. Napetosti, ki so nastale med prosovjetskim vzhodnim blokom in proameriškim zahodnim blokom, so postale znane kot hladna vojna. Stalina je po smrti leta 1953 sčasoma nasledil Nikita Hruščov, ki je obsodil njegovo vladavino in začel destalinizacijo sovjetske družbe.
Stalin velja za eno najpomembnejših osebnosti 20. stoletja. V mednarodnem marksističnem-leninističnem gibanju je bil predmet obširnega kulta osebnosti, ki ga je častil kot zaščitnika delavskega razreda in socializma. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je Stalin ohranil priljubljenost v Rusiji in Gruziji kot zmagoviti vojni voditelj, ki je Sovjetsko zvezo uveljavil kot svetovno silo. Nasprotno je njegova totalitarna vlada deležna splošnega obsojanja zaradi množične represije, etničnega čiščenja, deportacij, stotisočev usmrtitev in lakot, ki so vzele življenja milijonov. Preberite več ...
Josif Stalin (1878–1953) je bil gruzijski revolucionar in sovjetski politik, ki je vodil Sovjetsko zvezo od sredine 1920. let do leta 1953 kot generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze (1922–1952) in kot premier (1941–1953). Sprva je predsedoval kolektivnemu vodstvu kot »prvi med enakimi«, do 1930. let pa je postal de facto diktator države. Stalin je pripomogel k formalizaciji leninistične interpretacije marksizma kot marksizem-leninizem, medtem ko je njegova lastna politika znana kot stalinizem. Pod Stalinom je glavno načelo strankarske dogme postalo socializem v eni državi. S petletnimi načrti je država izvedla kolektivizacijo kmetijstva in hitro industrializacijo ter ustvarila centralizirano plansko gospodarstvo. Do leta 1937 je nad partijo in nad državo pridobil popoln nadzor.
Stalinova vlada je širila marksizem-leninizem preko Komunistične internacionale in v 1930. letih podpirala protifašistična gibanja, posebej v španski državljanski vojni. Leta 1939 je podpisala pakt o nenapadanju z nacistično Nemčijo, posledica katerega je bila sovjetska invazija na Poljsko. Nemčija je pakt prekinila z invazijo na Sovjetsko zvezo leta 1941. Kljub začetnim porazom je sovjetska Rdeča armada odbila nemški vpad in leta 1945 zavzela Berlin, s čimer je končala drugo svetovno vojno v Evropi. Po vojni sta se Sovjetska zveza in ZDA vzpeli kot svetovni supersili. Napetosti, ki so nastale med prosovjetskim vzhodnim blokom in proameriškim zahodnim blokom, so postale znane kot hladna vojna. Stalina je po smrti leta 1953 sčasoma nasledil Nikita Hruščov, ki je obsodil njegovo vladavino in začel destalinizacijo sovjetske družbe.
Stalin velja za eno najpomembnejših osebnosti 20. stoletja. V mednarodnem marksističnem-leninističnem gibanju je bil predmet obširnega kulta osebnosti, ki ga je častil kot zaščitnika delavskega razreda in socializma. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je Stalin ohranil priljubljenost v Rusiji in Gruziji kot zmagoviti vojni voditelj, ki je Sovjetsko zvezo uveljavil kot svetovno silo. Nasprotno je njegova totalitarna vlada deležna splošnega obsojanja zaradi množične represije, etničnega čiščenja, deportacij, stotisočev usmrtitev in lakot, ki so vzele življenja milijonov. Preberite več ...
Josif Stalin (1878–1953) je bil gruzijski revolucionar in sovjetski politik, ki je vodil Sovjetsko zvezo od sredine 1920. let do leta 1953 kot generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze (1922–1952) in kot premier (1941–1953). Sprva je predsedoval kolektivnemu vodstvu kot »prvi med enakimi«, do 1930. let pa je postal de facto diktator države. Stalin je pripomogel k formalizaciji leninistične interpretacije marksizma kot marksizem-leninizem, medtem ko je njegova lastna politika znana kot stalinizem. Pod Stalinom je glavno načelo strankarske dogme postalo socializem v eni državi. S petletnimi načrti je država izvedla kolektivizacijo kmetijstva in hitro industrializacijo ter ustvarila centralizirano plansko gospodarstvo. Do leta 1937 je nad partijo in nad državo pridobil popoln nadzor.
Stalinova vlada je širila marksizem-leninizem preko Komunistične internacionale in v 1930. letih podpirala protifašistična gibanja, posebej v španski državljanski vojni. Leta 1939 je podpisala pakt o nenapadanju z nacistično Nemčijo, posledica katerega je bila sovjetska invazija na Poljsko. Nemčija je pakt prekinila z invazijo na Sovjetsko zvezo leta 1941. Kljub začetnim porazom je sovjetska Rdeča armada odbila nemški vpad in leta 1945 zavzela Berlin, s čimer je končala drugo svetovno vojno v Evropi. Po vojni sta se Sovjetska zveza in ZDA vzpeli kot svetovni supersili. Napetosti, ki so nastale med prosovjetskim vzhodnim blokom in proameriškim zahodnim blokom, so postale znane kot hladna vojna. Stalina je po smrti leta 1953 sčasoma nasledil Nikita Hruščov, ki je obsodil njegovo vladavino in začel destalinizacijo sovjetske družbe.
Stalin velja za eno najpomembnejših osebnosti 20. stoletja. V mednarodnem marksističnem-leninističnem gibanju je bil predmet obširnega kulta osebnosti, ki ga je častil kot zaščitnika delavskega razreda in socializma. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je Stalin ohranil priljubljenost v Rusiji in Gruziji kot zmagoviti vojni voditelj, ki je Sovjetsko zvezo uveljavil kot svetovno silo. Nasprotno je njegova totalitarna vlada deležna splošnega obsojanja zaradi množične represije, etničnega čiščenja, deportacij, stotisočev usmrtitev in lakot, ki so vzele življenja milijonov. Preberite več ...
Josif Stalin (1878–1953) je bil gruzijski revolucionar in sovjetski politik, ki je vodil Sovjetsko zvezo od sredine 1920. let do leta 1953 kot generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze (1922–1952) in kot premier (1941–1953). Sprva je predsedoval kolektivnemu vodstvu kot »prvi med enakimi«, do 1930. let pa je postal de facto diktator države. Stalin je pripomogel k formalizaciji leninistične interpretacije marksizma kot marksizem-leninizem, medtem ko je njegova lastna politika znana kot stalinizem. Pod Stalinom je glavno načelo strankarske dogme postalo socializem v eni državi. S petletnimi načrti je država izvedla kolektivizacijo kmetijstva in hitro industrializacijo ter ustvarila centralizirano plansko gospodarstvo. Do leta 1937 je nad partijo in nad državo pridobil popoln nadzor.
Stalinova vlada je širila marksizem-leninizem preko Komunistične internacionale in v 1930. letih podpirala protifašistična gibanja, posebej v španski državljanski vojni. Leta 1939 je podpisala pakt o nenapadanju z nacistično Nemčijo, posledica katerega je bila sovjetska invazija na Poljsko. Nemčija je pakt prekinila z invazijo na Sovjetsko zvezo leta 1941. Kljub začetnim porazom je sovjetska Rdeča armada odbila nemški vpad in leta 1945 zavzela Berlin, s čimer je končala drugo svetovno vojno v Evropi. Po vojni sta se Sovjetska zveza in ZDA vzpeli kot svetovni supersili. Napetosti, ki so nastale med prosovjetskim vzhodnim blokom in proameriškim zahodnim blokom, so postale znane kot hladna vojna. Stalina je po smrti leta 1953 sčasoma nasledil Nikita Hruščov, ki je obsodil njegovo vladavino in začel destalinizacijo sovjetske družbe.
Stalin velja za eno najpomembnejših osebnosti 20. stoletja. V mednarodnem marksističnem-leninističnem gibanju je bil predmet obširnega kulta osebnosti, ki ga je častil kot zaščitnika delavskega razreda in socializma. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je Stalin ohranil priljubljenost v Rusiji in Gruziji kot zmagoviti vojni voditelj, ki je Sovjetsko zvezo uveljavil kot svetovno silo. Nasprotno je njegova totalitarna vlada deležna splošnega obsojanja zaradi množične represije, etničnega čiščenja, deportacij, stotisočev usmrtitev in lakot, ki so vzele življenja milijonov. Preberite več ...
Josif Stalin (1878–1953) je bil gruzijski revolucionar in sovjetski politik, ki je vodil Sovjetsko zvezo od sredine 1920. let do leta 1953 kot generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze (1922–1952) in kot premier (1941–1953). Sprva je predsedoval kolektivnemu vodstvu kot »prvi med enakimi«, do 1930. let pa je postal de facto diktator države. Stalin je pripomogel k formalizaciji leninistične interpretacije marksizma kot marksizem-leninizem, medtem ko je njegova lastna politika znana kot stalinizem. Pod Stalinom je glavno načelo strankarske dogme postalo socializem v eni državi. S petletnimi načrti je država izvedla kolektivizacijo kmetijstva in hitro industrializacijo ter ustvarila centralizirano plansko gospodarstvo. Do leta 1937 je nad partijo in nad državo pridobil popoln nadzor.
Stalinova vlada je širila marksizem-leninizem preko Komunistične internacionale in v 1930. letih podpirala protifašistična gibanja, posebej v španski državljanski vojni. Leta 1939 je podpisala pakt o nenapadanju z nacistično Nemčijo, posledica katerega je bila sovjetska invazija na Poljsko. Nemčija je pakt prekinila z invazijo na Sovjetsko zvezo leta 1941. Kljub začetnim porazom je sovjetska Rdeča armada odbila nemški vpad in leta 1945 zavzela Berlin, s čimer je končala drugo svetovno vojno v Evropi. Po vojni sta se Sovjetska zveza in ZDA vzpeli kot svetovni supersili. Napetosti, ki so nastale med prosovjetskim vzhodnim blokom in proameriškim zahodnim blokom, so postale znane kot hladna vojna. Stalina je po smrti leta 1953 sčasoma nasledil Nikita Hruščov, ki je obsodil njegovo vladavino in začel destalinizacijo sovjetske družbe.
Stalin velja za eno najpomembnejših osebnosti 20. stoletja. V mednarodnem marksističnem-leninističnem gibanju je bil predmet obširnega kulta osebnosti, ki ga je častil kot zaščitnika delavskega razreda in socializma. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je Stalin ohranil priljubljenost v Rusiji in Gruziji kot zmagoviti vojni voditelj, ki je Sovjetsko zvezo uveljavil kot svetovno silo. Nasprotno je njegova totalitarna vlada deležna splošnega obsojanja zaradi množične represije, etničnega čiščenja, deportacij, stotisočev usmrtitev in lakot, ki so vzele življenja milijonov. Preberite več ...
V biologiji in biokemiji so lipidi velike biomolekule, topne v nepolarnih (organskih) topilih. Med glavne funkcije lipidov spadajo shranjevanje energije, celično ter tkivno signaliziranje in gradnja celičnih membran. Lipidi so uporabni denimo v kozmetični in prehrambni industriji, koristijo pa jih tudi v nanotehnologiji.
Nekateri strokovnjaki lipide označujejo za hidrofobne ali amfifilne majhne molekule, katerih amfifilna (amfipatična) narava jim v vodnem okolju omogoča tvorbo struktur, kot so denimo vezikli, eno- ali večslojni liposomi in membrane. Biološke lipide gradita dve glavni biokemijski podenoti: ketoacilna in izoprenska skupina. V skladu s tem kriterijem se lahko lipide razdeli na osem kategorij: maščobne kisline, glicerolipide, glicerofosfolipide, sfingolipide, saharolipide, poliketide, sterolne lipide in prenolne lipide.
Pogosto se kot sopomenka za lipide uporablja tudi izraz maščobe, četudi so slednje podskupina lipidov, imenovanih triacilgliceroli (trigliceridi). Lipidi zajemajo tudi molekule, kot so denimo maščobne kisline in njihovi derivati (tri-, di- ali monogliceridi ter fosfolipidi), sem pa hkrati spadajo razni presnovki, ki vsebujejo sterole (na primer holesterol). Četudi ljudje in drugi sesalci uporabljajo kopico presnovnih poti za razgradnjo in izgradnjo lipidov, je nekaj lipidov esencialnih ter jih organizem ne more sintetizirati in so zato obvezna sestavina prehrane. Preberite več ...
V biologiji in biokemiji so lipidi velike biomolekule, topne v nepolarnih (organskih) topilih. Med glavne funkcije lipidov spadajo shranjevanje energije, celično ter tkivno signaliziranje in gradnja celičnih membran. Lipidi so uporabni denimo v kozmetični in prehrambni industriji, koristijo pa jih tudi v nanotehnologiji.
Nekateri strokovnjaki lipide označujejo za hidrofobne ali amfifilne majhne molekule, katerih amfifilna (amfipatična) narava jim v vodnem okolju omogoča tvorbo struktur, kot so denimo vezikli, eno- ali večslojni liposomi in membrane. Biološke lipide gradita dve glavni biokemijski podenoti: ketoacilna in izoprenska skupina. V skladu s tem kriterijem se lahko lipide razdeli na osem kategorij: maščobne kisline, glicerolipide, glicerofosfolipide, sfingolipide, saharolipide, poliketide, sterolne lipide in prenolne lipide.
Pogosto se kot sopomenka za lipide uporablja tudi izraz maščobe, četudi so slednje podskupina lipidov, imenovanih triacilgliceroli (trigliceridi). Lipidi zajemajo tudi molekule, kot so denimo maščobne kisline in njihovi derivati (tri-, di- ali monogliceridi ter fosfolipidi), sem pa hkrati spadajo razni presnovki, ki vsebujejo sterole (na primer holesterol). Četudi ljudje in drugi sesalci uporabljajo kopico presnovnih poti za razgradnjo in izgradnjo lipidov, je nekaj lipidov esencialnih ter jih organizem ne more sintetizirati in so zato obvezna sestavina prehrane. Preberite več ...
V biologiji in biokemiji so lipidi velike biomolekule, topne v nepolarnih (organskih) topilih. Med glavne funkcije lipidov spadajo shranjevanje energije, celično ter tkivno signaliziranje in gradnja celičnih membran. Lipidi so uporabni denimo v kozmetični in prehrambni industriji, koristijo pa jih tudi v nanotehnologiji.
Nekateri strokovnjaki lipide označujejo za hidrofobne ali amfifilne majhne molekule, katerih amfifilna (amfipatična) narava jim v vodnem okolju omogoča tvorbo struktur, kot so denimo vezikli, eno- ali večslojni liposomi in membrane. Biološke lipide gradita dve glavni biokemijski podenoti: ketoacilna in izoprenska skupina. V skladu s tem kriterijem se lahko lipide razdeli na osem kategorij: maščobne kisline, glicerolipide, glicerofosfolipide, sfingolipide, saharolipide, poliketide, sterolne lipide in prenolne lipide.
Pogosto se kot sopomenka za lipide uporablja tudi izraz maščobe, četudi so slednje podskupina lipidov, imenovanih triacilgliceroli (trigliceridi). Lipidi zajemajo tudi molekule, kot so denimo maščobne kisline in njihovi derivati (tri-, di- ali monogliceridi ter fosfolipidi), sem pa hkrati spadajo razni presnovki, ki vsebujejo sterole (na primer holesterol). Četudi ljudje in drugi sesalci uporabljajo kopico presnovnih poti za razgradnjo in izgradnjo lipidov, je nekaj lipidov esencialnih ter jih organizem ne more sintetizirati in so zato obvezna sestavina prehrane. Preberite več ...
V biologiji in biokemiji so lipidi velike biomolekule, topne v nepolarnih (organskih) topilih. Med glavne funkcije lipidov spadajo shranjevanje energije, celično ter tkivno signaliziranje in gradnja celičnih membran. Lipidi so uporabni denimo v kozmetični in prehrambni industriji, koristijo pa jih tudi v nanotehnologiji.
Nekateri strokovnjaki lipide označujejo za hidrofobne ali amfifilne majhne molekule, katerih amfifilna (amfipatična) narava jim v vodnem okolju omogoča tvorbo struktur, kot so denimo vezikli, eno- ali večslojni liposomi in membrane. Biološke lipide gradita dve glavni biokemijski podenoti: ketoacilna in izoprenska skupina. V skladu s tem kriterijem se lahko lipide razdeli na osem kategorij: maščobne kisline, glicerolipide, glicerofosfolipide, sfingolipide, saharolipide, poliketide, sterolne lipide in prenolne lipide.
Pogosto se kot sopomenka za lipide uporablja tudi izraz maščobe, četudi so slednje podskupina lipidov, imenovanih triacilgliceroli (trigliceridi). Lipidi zajemajo tudi molekule, kot so denimo maščobne kisline in njihovi derivati (tri-, di- ali monogliceridi ter fosfolipidi), sem pa hkrati spadajo razni presnovki, ki vsebujejo sterole (na primer holesterol). Četudi ljudje in drugi sesalci uporabljajo kopico presnovnih poti za razgradnjo in izgradnjo lipidov, je nekaj lipidov esencialnih ter jih organizem ne more sintetizirati in so zato obvezna sestavina prehrane. Preberite več ...
Pedofilija je psihiatrična motnja, pri kateri odrasel ali starejši mladostnik goji spolno nagnjenje do otrok, s katerimi izvaja tudi spolne aktivnosti. Otroci, ki so primarno zanimanje pedofilov, so v predpubertetnem obdobju. Peta izdaja Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM-5) pedofilijo imenuje pedofilična motnja. V priročniku je stanje definirano kot parafilija, ki vključuje intenzivne in ponavljajoče se spolne težnje, usmerjene proti otrokom, in fantazije s seksualno vsebino, ki zadevajo otroke. Za diagnozo pedofilije kot pedofilične motnje je potrebno tudi, da oseba ugodi fantazijam ali nagonom oziroma ji te povzročajo tesnobnost in stisko.
V družbi se beseda pedofilija navadno nanaša na vsakršen seksualni interes do otrok oziroma dejanje spolne zlorabe otrok. Tovrstna uporaba ne ločuje med spolno privlačnostjo do predpubertetnih otrok in spolno zlorabo otrok, hkrati ni razvidno, ali so subjekt privlačnosti predpubertetni, pubertetni ali popubertetni nepolnoletni otroci. Strokovnjaki svetujejo, da se beseda pedofilija naj ne uporablja v tako posplošenem pomenu. Drži, da je delež ljudi, ki zagrešijo otroške spolne zlorabe, tudi pedofilov, pa vendar nekateri povzročitelji otroške spolne zlorabe niso pedofili, razen če je njihov glavni ali izključni spolni interes usmerjen k predpubertetnim otrokom. Obenem vsi pedofili niso nasilni do otrok.
Pedofilijo so prvič formalno prepoznali in poimenovali v poznem 19. stoletju. Od leta 1980 je o tematiki na voljo veliko študij. Pedofilija je najbolje preučena med moškimi, a se pojavlja tudi pri ženskah. Strokovnjaki menijo, da je delež ženskih pedofilk podcenjen. Ni poznanega zdravila za pedofilijo, na voljo pa so določene terapije, ki lahko zmanjšajo pojavnost spolnih zlorab otrok. Natančni vzroki pedofilije niso poznani. Nekatere študije pedofilije so motnjo povezale z raznolikimi nevrološkimi abnormalnostmi in psihološkimi patologijami. Preberite več ...
Pedofilija je psihiatrična motnja, pri kateri odrasel ali starejši mladostnik goji spolno nagnjenje do otrok, s katerimi izvaja tudi spolne aktivnosti. Otroci, ki so primarno zanimanje pedofilov, so v predpubertetnem obdobju. Peta izdaja Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM-5) pedofilijo imenuje pedofilična motnja. V priročniku je stanje definirano kot parafilija, ki vključuje intenzivne in ponavljajoče se spolne težnje, usmerjene proti otrokom, in fantazije s seksualno vsebino, ki zadevajo otroke. Za diagnozo pedofilije kot pedofilične motnje je potrebno tudi, da oseba ugodi fantazijam ali nagonom oziroma ji te povzročajo tesnobnost in stisko.
V družbi se beseda pedofilija navadno nanaša na vsakršen seksualni interes do otrok oziroma dejanje spolne zlorabe otrok. Tovrstna uporaba ne ločuje med spolno privlačnostjo do predpubertetnih otrok in spolno zlorabo otrok, hkrati ni razvidno, ali so subjekt privlačnosti predpubertetni, pubertetni ali popubertetni nepolnoletni otroci. Strokovnjaki svetujejo, da se beseda pedofilija naj ne uporablja v tako posplošenem pomenu. Drži, da je delež ljudi, ki zagrešijo otroške spolne zlorabe, tudi pedofilov, pa vendar nekateri povzročitelji otroške spolne zlorabe niso pedofili, razen če je njihov glavni ali izključni spolni interes usmerjen k predpubertetnim otrokom. Obenem vsi pedofili niso nasilni do otrok.
Pedofilijo so prvič formalno prepoznali in poimenovali v poznem 19. stoletju. Od leta 1980 je o tematiki na voljo veliko študij. Pedofilija je najbolje preučena med moškimi, a se pojavlja tudi pri ženskah. Strokovnjaki menijo, da je delež ženskih pedofilk podcenjen. Ni poznanega zdravila za pedofilijo, na voljo pa so določene terapije, ki lahko zmanjšajo pojavnost spolnih zlorab otrok. Natančni vzroki pedofilije niso poznani. Nekatere študije pedofilije so motnjo povezale z raznolikimi nevrološkimi abnormalnostmi in psihološkimi patologijami. Preberite več ...
Pedofilija je psihiatrična motnja, pri kateri odrasel ali starejši mladostnik goji spolno nagnjenje do otrok, s katerimi izvaja tudi spolne aktivnosti. Otroci, ki so primarno zanimanje pedofilov, so v predpubertetnem obdobju. Peta izdaja Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM-5) pedofilijo imenuje pedofilična motnja. V priročniku je stanje definirano kot parafilija, ki vključuje intenzivne in ponavljajoče se spolne težnje, usmerjene proti otrokom, in fantazije s seksualno vsebino, ki zadevajo otroke. Za diagnozo pedofilije kot pedofilične motnje je potrebno tudi, da oseba ugodi fantazijam ali nagonom oziroma ji te povzročajo tesnobnost in stisko.
V družbi se beseda pedofilija navadno nanaša na vsakršen seksualni interes do otrok oziroma dejanje spolne zlorabe otrok. Tovrstna uporaba ne ločuje med spolno privlačnostjo do predpubertetnih otrok in spolno zlorabo otrok, hkrati ni razvidno, ali so subjekt privlačnosti predpubertetni, pubertetni ali popubertetni nepolnoletni otroci. Strokovnjaki svetujejo, da se beseda pedofilija naj ne uporablja v tako posplošenem pomenu. Drži, da je delež ljudi, ki zagrešijo otroške spolne zlorabe, tudi pedofilov, pa vendar nekateri povzročitelji otroške spolne zlorabe niso pedofili, razen če je njihov glavni ali izključni spolni interes usmerjen k predpubertetnim otrokom. Obenem vsi pedofili niso nasilni do otrok.
Pedofilijo so prvič formalno prepoznali in poimenovali v poznem 19. stoletju. Od leta 1980 je o tematiki na voljo veliko študij. Pedofilija je najbolje preučena med moškimi, a se pojavlja tudi pri ženskah. Strokovnjaki menijo, da je delež ženskih pedofilk podcenjen. Ni poznanega zdravila za pedofilijo, na voljo pa so določene terapije, ki lahko zmanjšajo pojavnost spolnih zlorab otrok. Natančni vzroki pedofilije niso poznani. Nekatere študije pedofilije so motnjo povezale z raznolikimi nevrološkimi abnormalnostmi in psihološkimi patologijami. Preberite več ...
Konstanta fine strukture ali elektromagnetna sklopitvena konstanta, običajno označena z malo grško črko alfa (), je brezrazsežna fizikalna konstanta, ki se jo pogosto sreča v atomski fiziki. V splošnem velja za osnovno fizikalno konstanto. Povezana je z osnovnim nabojem :
Njena številska vrednost, približno , je neodvisna od uporabljenega sistema enot.
Čeprav zanjo obstaja več fizikalnih interpretacij, jo je v fiziko leta 1916 kot del svoje teorije relativističnih odklonov atomskih spektralnih črt iz napovedi Bohrovega modela atoma uvedel Arnold Sommerfeld, zato se včasih imenuje tudi Sommerfeldova konstanta fine strukture ali kar Sommerfeldova konstanta. Določa vrzel v fini strukturi spektralnih črt vodikovega atoma, ki sta jo leta 1887 točno izmerila Michelson in Morley. V teoriji kvantne elektrodinamike (QED) predstavlja jakost interakcije med osnovnimi (nabitimi) delci, kot so na primer elektroni, in elektromagnetnim valovanjem (fotoni.) Preberite več ...
Konstanta fine strukture ali elektromagnetna sklopitvena konstanta, običajno označena z malo grško črko alfa (), je brezrazsežna fizikalna konstanta, ki se jo pogosto sreča v atomski fiziki. V splošnem velja za osnovno fizikalno konstanto. Povezana je z osnovnim nabojem :
Njena številska vrednost, približno , je neodvisna od uporabljenega sistema enot.
Čeprav zanjo obstaja več fizikalnih interpretacij, jo je v fiziko leta 1916 kot del svoje teorije relativističnih odklonov atomskih spektralnih črt iz napovedi Bohrovega modela atoma uvedel Arnold Sommerfeld, zato se včasih imenuje tudi Sommerfeldova konstanta fine strukture ali kar Sommerfeldova konstanta. Določa vrzel v fini strukturi spektralnih črt vodikovega atoma, ki sta jo leta 1887 točno izmerila Michelson in Morley. V teoriji kvantne elektrodinamike (QED) predstavlja jakost interakcije med osnovnimi (nabitimi) delci, kot so na primer elektroni, in elektromagnetnim valovanjem (fotoni.) Preberite več ...
Konstanta fine strukture ali elektromagnetna sklopitvena konstanta, običajno označena z malo grško črko alfa (), je brezrazsežna fizikalna konstanta, ki se jo pogosto sreča v atomski fiziki. V splošnem velja za osnovno fizikalno konstanto. Povezana je z osnovnim nabojem :
Njena številska vrednost, približno , je neodvisna od uporabljenega sistema enot.
Čeprav zanjo obstaja več fizikalnih interpretacij, jo je v fiziko leta 1916 kot del svoje teorije relativističnih odklonov atomskih spektralnih črt iz napovedi Bohrovega modela atoma uvedel Arnold Sommerfeld, zato se včasih imenuje tudi Sommerfeldova konstanta fine strukture ali kar Sommerfeldova konstanta. Določa vrzel v fini strukturi spektralnih črt vodikovega atoma, ki sta jo leta 1887 točno izmerila Michelson in Morley. V teoriji kvantne elektrodinamike (QED) predstavlja jakost interakcije med osnovnimi (nabitimi) delci, kot so na primer elektroni, in elektromagnetnim valovanjem (fotoni.) Preberite več ...
Konstanta fine strukture ali elektromagnetna sklopitvena konstanta, običajno označena z malo grško črko alfa (), je brezrazsežna fizikalna konstanta, ki se jo pogosto sreča v atomski fiziki. V splošnem velja za osnovno fizikalno konstanto. Povezana je z osnovnim nabojem :
Njena številska vrednost, približno , je neodvisna od uporabljenega sistema enot.
Čeprav zanjo obstaja več fizikalnih interpretacij, jo je v fiziko leta 1916 kot del svoje teorije relativističnih odklonov atomskih spektralnih črt iz napovedi Bohrovega modela atoma uvedel Arnold Sommerfeld, zato se včasih imenuje tudi Sommerfeldova konstanta fine strukture ali kar Sommerfeldova konstanta. Določa vrzel v fini strukturi spektralnih črt vodikovega atoma, ki sta jo leta 1887 točno izmerila Michelson in Morley. V teoriji kvantne elektrodinamike (QED) predstavlja jakost interakcije med osnovnimi (nabitimi) delci, kot so na primer elektroni, in elektromagnetnim valovanjem (fotoni.) Preberite več ...
Konstanta fine strukture ali elektromagnetna sklopitvena konstanta, običajno označena z malo grško črko alfa (), je brezrazsežna fizikalna konstanta, ki se jo pogosto sreča v atomski fiziki. V splošnem velja za osnovno fizikalno konstanto. Povezana je z osnovnim nabojem :
Njena številska vrednost, približno , je neodvisna od uporabljenega sistema enot.
Čeprav zanjo obstaja več fizikalnih interpretacij, jo je v fiziko leta 1916 kot del svoje teorije relativističnih odklonov atomskih spektralnih črt iz napovedi Bohrovega modela atoma uvedel Arnold Sommerfeld, zato se včasih imenuje tudi Sommerfeldova konstanta fine strukture ali kar Sommerfeldova konstanta. Določa vrzel v fini strukturi spektralnih črt vodikovega atoma, ki sta jo leta 1887 točno izmerila Michelson in Morley. V teoriji kvantne elektrodinamike (QED) predstavlja jakost interakcije med osnovnimi (nabitimi) delci, kot so na primer elektroni, in elektromagnetnim valovanjem (fotoni.) Preberite več ...
Konstanta fine strukture ali elektromagnetna sklopitvena konstanta, običajno označena z malo grško črko alfa (), je brezrazsežna fizikalna konstanta, ki se jo pogosto sreča v atomski fiziki. V splošnem velja za osnovno fizikalno konstanto. Povezana je z osnovnim nabojem :
Njena številska vrednost, približno , je neodvisna od uporabljenega sistema enot.
Čeprav zanjo obstaja več fizikalnih interpretacij, jo je v fiziko leta 1916 kot del svoje teorije relativističnih odklonov atomskih spektralnih črt iz napovedi Bohrovega modela atoma uvedel Arnold Sommerfeld, zato se včasih imenuje tudi Sommerfeldova konstanta fine strukture ali kar Sommerfeldova konstanta. Določa vrzel v fini strukturi spektralnih črt vodikovega atoma, ki sta jo leta 1887 točno izmerila Michelson in Morley. V teoriji kvantne elektrodinamike (QED) predstavlja jakost interakcije med osnovnimi (nabitimi) delci, kot so na primer elektroni, in elektromagnetnim valovanjem (fotoni.) Preberite več ...
Konstanta fine strukture ali elektromagnetna sklopitvena konstanta, običajno označena z malo grško črko alfa (), je brezrazsežna fizikalna konstanta, ki se jo pogosto sreča v atomski fiziki. V splošnem velja za osnovno fizikalno konstanto. Povezana je z osnovnim nabojem :
Njena številska vrednost, približno , je neodvisna od uporabljenega sistema enot.
Čeprav zanjo obstaja več fizikalnih interpretacij, jo je v fiziko leta 1916 kot del svoje teorije relativističnih odklonov atomskih spektralnih črt iz napovedi Bohrovega modela atoma uvedel Arnold Sommerfeld, zato se včasih imenuje tudi Sommerfeldova konstanta fine strukture ali kar Sommerfeldova konstanta. Določa vrzel v fini strukturi spektralnih črt vodikovega atoma, ki sta jo leta 1887 točno izmerila Michelson in Morley. V teoriji kvantne elektrodinamike (QED) predstavlja jakost interakcije med osnovnimi (nabitimi) delci, kot so na primer elektroni, in elektromagnetnim valovanjem (fotoni.) Preberite več ...
Megadeth je ameriška heavy metal skupina, ki sta jo leta 1983 v Los Angelesu ustanovila vokalist in kitarist Dave Mustaine ter basist David Ellefson. Skupina Megadeth, znana po svojih tehnično zapletenih kitarskih delih in glasbenem ustvarjanju, spada skupaj z Metallico, Anthraxom in Slayerjem med »veliko četverico«, odgovorno za razvoj in popularizacijo žanra ameriškega thrash metala. Njihova glasba vsebuje zapletene aranžmaje in hitre ritmične odseke ter lirične teme o smrti, vojni, politiki, osebnih odnosih in religiji.
Leta 1985 je Megadeth pri neodvisni založbi Combat Records izdal svoj prvi album Killing Is My Business... and Business Is Good!, ki je doživel zmeren uspeh. Pritegnil pa je pozornost večjih založb, zaradi česar je skupina podpisala pogodbo s Capitol Records. Njihov prvi album z večjo založbo, Peace Sells... but Who's Buying?, je izšel leta 1986 in bil velik hit na underground metal sceni. Zloraba substanc članov skupine in osebni spori so v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja prinesli Megadethu slab sloves v medijih. Kljub temu so izdali številne uspešne albume, med drugim So Far, So Good... So What! (1988), Rust in Peace (1990) in Countdown to Extinction (1992). Ti albumi so jim skupaj s svetovnimi turnejami prinesli javno prepoznavnost.
Megadeth je od nastanka zamenjal številne kitariste, bobnarje in basiste, pri čemer je bil Mustaine edini stalni član skupine. Skupina je začasno razpadla leta 2002, ko je Mustaine utrpel poškodbo roke, in se leta 2004 ponovno združila. V sestavi Megadetha so trenutno Mustaine, kitarist Kiko Loureiro in bobnar Dirk Verbeuren, nekdanji basist James LoMenzo pa sodeluje kot spremljevalni basist na turnejah. Megadeth je po vsem svetu prodal 38 milijonov plošč, za šest od petnajstih studijskih albumov v ZDA pridobil platinasti certifikat in prejel dvanajst nominacij za grammyja. Leta 2017 je osvojil svojo prvo nagrado grammy za pesem »Dystopia« v kategoriji za najboljšo metal izvedbo. Maskota skupine Vic Rattlehead se redno pojavlja na ilustracijah albuma in tudi v živo. Skupina zbuja polemike glede njihove glasbe in besedil, ki so vodile v prepovedi prodaje albumov in odpovedane koncerte; MTV ni hotel predvajati dveh videospotov skupine, za katera je omrežje menilo, da spodbujata samomor. Megadeth je od julija 2005 večkrat organiziral svoj glasbeni festival Gigantour, oktobra 2019 pa je imel svoj prvi letni MegaCruise. Preberite več ...
Megadeth je ameriška heavy metal skupina, ki sta jo leta 1983 v Los Angelesu ustanovila vokalist in kitarist Dave Mustaine ter basist David Ellefson. Skupina Megadeth, znana po svojih tehnično zapletenih kitarskih delih in glasbenem ustvarjanju, spada skupaj z Metallico, Anthraxom in Slayerjem med »veliko četverico«, odgovorno za razvoj in popularizacijo žanra ameriškega thrash metala. Njihova glasba vsebuje zapletene aranžmaje in hitre ritmične odseke ter lirične teme o smrti, vojni, politiki, osebnih odnosih in religiji.
Leta 1985 je Megadeth pri neodvisni založbi Combat Records izdal svoj prvi album Killing Is My Business... and Business Is Good!, ki je doživel zmeren uspeh. Pritegnil pa je pozornost večjih založb, zaradi česar je skupina podpisala pogodbo s Capitol Records. Njihov prvi album z večjo založbo, Peace Sells... but Who's Buying?, je izšel leta 1986 in bil velik hit na underground metal sceni. Zloraba substanc članov skupine in osebni spori so v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja prinesli Megadethu slab sloves v medijih. Kljub temu so izdali številne uspešne albume, med drugim So Far, So Good... So What! (1988), Rust in Peace (1990) in Countdown to Extinction (1992). Ti albumi so jim skupaj s svetovnimi turnejami prinesli javno prepoznavnost.
Megadeth je od nastanka zamenjal številne kitariste, bobnarje in basiste, pri čemer je bil Mustaine edini stalni član skupine. Skupina je začasno razpadla leta 2002, ko je Mustaine utrpel poškodbo roke, in se leta 2004 ponovno združila. V sestavi Megadetha so trenutno Mustaine, kitarist Kiko Loureiro in bobnar Dirk Verbeuren, nekdanji basist James LoMenzo pa sodeluje kot spremljevalni basist na turnejah. Megadeth je po vsem svetu prodal 38 milijonov plošč, za šest od petnajstih studijskih albumov v ZDA pridobil platinasti certifikat in prejel dvanajst nominacij za grammyja. Leta 2017 je osvojil svojo prvo nagrado grammy za pesem »Dystopia« v kategoriji za najboljšo metal izvedbo. Maskota skupine Vic Rattlehead se redno pojavlja na ilustracijah albuma in tudi v živo. Skupina zbuja polemike glede njihove glasbe in besedil, ki so vodile v prepovedi prodaje albumov in odpovedane koncerte; MTV ni hotel predvajati dveh videospotov skupine, za katera je omrežje menilo, da spodbujata samomor. Megadeth je od julija 2005 večkrat organiziral svoj glasbeni festival Gigantour, oktobra 2019 pa je imel svoj prvi letni MegaCruise. Preberite več ...
Megadeth je ameriška heavy metal skupina, ki sta jo leta 1983 v Los Angelesu ustanovila vokalist in kitarist Dave Mustaine ter basist David Ellefson. Skupina Megadeth, znana po svojih tehnično zapletenih kitarskih delih in glasbenem ustvarjanju, spada skupaj z Metallico, Anthraxom in Slayerjem med »veliko četverico«, odgovorno za razvoj in popularizacijo žanra ameriškega thrash metala. Njihova glasba vsebuje zapletene aranžmaje in hitre ritmične odseke ter lirične teme o smrti, vojni, politiki, osebnih odnosih in religiji.
Leta 1985 je Megadeth pri neodvisni založbi Combat Records izdal svoj prvi album Killing Is My Business... and Business Is Good!, ki je doživel zmeren uspeh. Pritegnil pa je pozornost večjih založb, zaradi česar je skupina podpisala pogodbo s Capitol Records. Njihov prvi album z večjo založbo, Peace Sells... but Who's Buying?, je izšel leta 1986 in bil velik hit na underground metal sceni. Zloraba substanc članov skupine in osebni spori so v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja prinesli Megadethu slab sloves v medijih. Kljub temu so izdali številne uspešne albume, med drugim So Far, So Good... So What! (1988), Rust in Peace (1990) in Countdown to Extinction (1992). Ti albumi so jim skupaj s svetovnimi turnejami prinesli javno prepoznavnost.
Megadeth je od nastanka zamenjal številne kitariste, bobnarje in basiste, pri čemer je bil Mustaine edini stalni član skupine. Skupina je začasno razpadla leta 2002, ko je Mustaine utrpel poškodbo roke, in se leta 2004 ponovno združila. V sestavi Megadetha so trenutno Mustaine, kitarist Kiko Loureiro in bobnar Dirk Verbeuren, nekdanji basist James LoMenzo pa sodeluje kot spremljevalni basist na turnejah. Megadeth je po vsem svetu prodal 38 milijonov plošč, za šest od petnajstih studijskih albumov v ZDA pridobil platinasti certifikat in prejel dvanajst nominacij za grammyja. Leta 2017 je osvojil svojo prvo nagrado grammy za pesem »Dystopia« v kategoriji za najboljšo metal izvedbo. Maskota skupine Vic Rattlehead se redno pojavlja na ilustracijah albuma in tudi v živo. Skupina zbuja polemike glede njihove glasbe in besedil, ki so vodile v prepovedi prodaje albumov in odpovedane koncerte; MTV ni hotel predvajati dveh videospotov skupine, za katera je omrežje menilo, da spodbujata samomor. Megadeth je od julija 2005 večkrat organiziral svoj glasbeni festival Gigantour, oktobra 2019 pa je imel svoj prvi letni MegaCruise. Preberite več ...
Seznam slovenskih pasem domačih živali vrsti slovenske lokalne pasme udomačenih živali. Sem sodijo vse tiste pasme domačih živali, ki so v Sloveniji lokalno prilagojene (avtohtone po svojem izvoru ali jih uvrščamo med tradicionalne pasme). Med slovenske avtohtone pasme domačih živali po širši klasifikaciji spada 15 (ali 16) pasem, medtem ko je tradicionalnih 13.
Slovenske avtohtone pasme so štajerska kokoš, bosanski planinski konj, lipicanski konj, posavski konj, slovenski hladnokrvni konj, cikasto govedo, krškopoljski prašič, belokranjska pramenka, bovška ovca, jezersko-solčavska ovca, istrska pramenka, oplemenjena jezersko-solčavska ovca, drežniška koza, kraški ovčar in kranjska čebela (ponekod je vključena tudi soška postrv). Med slovenske tradicionalne pasme sodijo slovenska grahasta kokoš, slovenska pozno operjena kokoš, slovenska rjava kokoš, slovenska srebrna kokoš, haflinški konj, ljutomerski kasač, lisasto govedo, rjavo govedo, slovenska landrace – linija 11, slovenska landrace – linija 55, slovenski veliki beli prašič, slovenska sanska koza in slovenska srnasta koza. Preberite več ...
Seznam slovenskih pasem domačih živali vrsti slovenske lokalne pasme udomačenih živali. Sem sodijo vse tiste pasme domačih živali, ki so v Sloveniji lokalno prilagojene (avtohtone po svojem izvoru ali jih uvrščamo med tradicionalne pasme). Med slovenske avtohtone pasme domačih živali po širši klasifikaciji spada 15 (ali 16) pasem, medtem ko je tradicionalnih 13.
Slovenske avtohtone pasme so štajerska kokoš, bosanski planinski konj, lipicanski konj, posavski konj, slovenski hladnokrvni konj, cikasto govedo, krškopoljski prašič, belokranjska pramenka, bovška ovca, jezersko-solčavska ovca, istrska pramenka, oplemenjena jezersko-solčavska ovca, drežniška koza, kraški ovčar in kranjska čebela (ponekod je vključena tudi soška postrv). Med slovenske tradicionalne pasme sodijo slovenska grahasta kokoš, slovenska pozno operjena kokoš, slovenska rjava kokoš, slovenska srebrna kokoš, haflinški konj, ljutomerski kasač, lisasto govedo, rjavo govedo, slovenska landrace – linija 11, slovenska landrace – linija 55, slovenski veliki beli prašič, slovenska sanska koza in slovenska srnasta koza. Preberite več ...
Seznam slovenskih pasem domačih živali vrsti slovenske lokalne pasme udomačenih živali. Sem sodijo vse tiste pasme domačih živali, ki so v Sloveniji lokalno prilagojene (avtohtone po svojem izvoru ali jih uvrščamo med tradicionalne pasme). Med slovenske avtohtone pasme domačih živali po širši klasifikaciji spada 15 (ali 16) pasem, medtem ko je tradicionalnih 13.
Slovenske avtohtone pasme so štajerska kokoš, bosanski planinski konj, lipicanski konj, posavski konj, slovenski hladnokrvni konj, cikasto govedo, krškopoljski prašič, belokranjska pramenka, bovška ovca, jezersko-solčavska ovca, istrska pramenka, oplemenjena jezersko-solčavska ovca, drežniška koza, kraški ovčar in kranjska čebela (ponekod je vključena tudi soška postrv). Med slovenske tradicionalne pasme sodijo slovenska grahasta kokoš, slovenska pozno operjena kokoš, slovenska rjava kokoš, slovenska srebrna kokoš, haflinški konj, ljutomerski kasač, lisasto govedo, rjavo govedo, slovenska landrace – linija 11, slovenska landrace – linija 55, slovenski veliki beli prašič, slovenska sanska koza in slovenska srnasta koza. Preberite več ...
Dune: Peščeni planet je ameriški epski znanstvenofantastični film režiserja Denisa Villeneuva, ki je izšel leta 2021 v distribuciji Warner Bros. Pictures. Scenarij so napisali Jon Spaihts, Villeneuve in Eric Roth, temelji na romanu Peščeni planet pisatelja Franka Herberta in predstavi približno polovico zgodbe o mladem plemiču Paulu Atreidesu ter njegovi družini, ki je potisnjena v spopad s svojimi sovražniki, rodbino Harkonnen, za puščavski planet Arrakis, ki je edini vir dragocene psihoaktivne Začimbe v vesolju. V glavnih vlogah so zaigrali Timothée Chalamet, Rebecca Ferguson, Oscar Isaac, Josh Brolin, Stellan Skarsgård, Dave Bautista, Stephen McKinley Henderson, Zendaya, Chang Chen, Sharon Duncan-Brewster, Charlotte Rampling, Jason Momoa in Javier Bardem.
Film je bil premierno prikazan 3. septembra 2021 na 78. Beneškem filmskem festivalu, na mednarodnem trgu pa je izšel 15. septembra tega leta. V ameriške kinematografe je prišel 22. oktobra in en dan prej na spletno platformo HBO Max. Med kritiki in občinstvom je bil v splošnem dobro sprejet, zato sta studio in distributer 26. oktobra potrdila snemanje nadaljevanja. Preberite več ...