Svarog

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Svarun)
»Svarun« se preusmerja sem. Za druge pomene glej Svarun (razločitev).
Svarog
bog stvarnik, bog neba
NaslednikDažbog (kot vladar nad ljudmi)
Simbolkladivo, sokol
Letni časpoletje
Osebne informacije
OtrociDažbog, Radegost?
PoistovetenjeHefajst

Svarog (tudi Tvarog, Rarog, Rarach, Jarog, Svarun[1]) je slabo poznano slovansko božanstvo, ki velja za očeta Svarožiča/Svarožičev; po ruski legendi je tudi stari kralj med ljudmi.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Ipatska kronika posebej potrjuje, da so Slovani s Svarogom imenovali nebo.[2]Ime Svarog po Moszynskem izhaja iz sanskritskega korena svar v pomenu »bliskanje, nebo, sonce«.[3] Tudi po Petazzoniju je ime povezano s sanskritskimi besedami svar, surya (sonce), svarga (nebo).[3] Swarga pomeni »sijoče, žareče nebo«.[4] Martynav preko osetske pridevniške končnice -ak ali -ag in preko skitske pridevniške končnice -akos in -agos sklepa, da Svarog pomeni pridevnik s pomenom »sijoči«.[4] P. Skok pa koren *svar povezuje z borbo, pa z gotskim swaran, ki pomeni »govoriti«.[5]

Obstoj Svarogovega kulta[uredi | uredi kodo]

Včasih so raziskovalci o obstoju njegovega čaščenja dvomili; V. Pisani npr. meni, da Svarog sploh ni nikoli obstajal, da ga je na osnovi obstoja patronimičnih imen s pripono –ič skonstruiral avtor Ipatske kronike iz 13. stoletja.[6] danes pa je vse bolj verjetno, da je njegovo čaščenje dejansko obstajalo.[6]Svarog kot rusko božanstvo je izrecno omenjen v Ipatski kroniki.[7] Če ime Svarožič pomeni »otrok Svaroga«, potem je bil Svarog poznan tudi med zahodnimi Slovani. Zdi se, da je v češki in slovaški demonologiji Svarog preživel kot nadnaravni sokol in se kot ognjeni škrat lahko spreminja v zračni vrtinec ter v razne živali.[3]

Interpretacije Svarogovih funkcij[uredi | uredi kodo]

Ipatska kronika iz 13. stoletja navaja, da je bil Svarog, ki ga enači z grškim Hefajstom (Feosta), sprva vladar v Egiptu, na prestolu pa ga je nasledil sin Sonce (Helios), ki se imenuje Dažbog.[6] Po tej kroniki je bil Svarog torej bolj dejavno božanstvo. V času njegove vladavine naj bi z neba padle klešče in tako je z njim povezana veščina kovaštva.[8] Bil naj bi bog sonca, ognja in verjetno tudi domačega ognjišča.[9] pomenljive so vzporednice s finskim kovačem Ilmarinenom in z baltskim Teljavelisom, ki je skoval Sonce in ga dvignil na nebo.[10] Pomembna je tudi vzporednica z Indro oziroma Vŗtrahanom

Svarog naj ne bi bil oče sonca in ognja: iz ljudskega pripovedištva namreč vemo, da sta bila med Slovani tudi mesec in zvezda danica brat oziroma sestra soncu in ognju.[11] Potemtakem bi lahko bila Svarožičev (Svarogovih otrok) cela vrsta. Nekatere interpretacije Svaroga razlagajo kot brezdelnega boga stvarnika (deus otiosus).[3]Svarog naj bi bil breztelesen nebeški bog, tudi Ipatska kronika sporoča, da so Slovani s Svarogom imenovali nebo.[2] Zdi se, da je Svarog tudi najprimernejši nadomestek za nekdanjega indoevropskega Dyau Pater-ja, ki so ga predniki Slovanov morali poznati, in ki je bil verjetno zaradi iranskih vplivov pozabljen.[4]

Astronomsko ozadje kulta[uredi | uredi kodo]

O astronomskem ozadju Svarogovega kulta ne obstaja soglasje. Na osnovi Ipatske kronike nekateri v Svarogu vidijo božanstvo sonca.[6] Po Jacobsonu je Svarog povezan s sončnim Indro. [12] Po Moczynskem koren *swar pomeni tudi »sonce« [3] Vendar so pogoste tudi razlage, ki Svaroga povezujejo z Mesecem. Na to napeljuje že povezava z grškim lunarnim Hefajstom.[13]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Jacobson, R. (1985): 7.
  2. ↑ 2,0 2,1 Vasiljev, S. (1928): 40.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 Ovsec, D. (1991): 124.
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 Zaroff, R. (1999): 51.
  5. ↑ Ovsec, D. (1991): 124-125.
  6. ↑ 6,0 6,1 6,2 6,3 Glej v: Ovsec, D. (1991): 123.
  7. ↑ Ipatska kronika je sicer predelava Malaline kronike; glej v: Ovsec, D. (1991): 35, 123; Vasiljev, S. (1928):39-40.
  8. ↑ Vasiljev, S. (1928): 39.
  9. ↑ Barford, P.M. (2001): 195.
  10. ↑ Makarovič, J. (1998): 66.
  11. ↑ Vasiljev, S. (1928): 42-43.
  12. ↑ Jacobson, R. (1985): 7-8.
  13. ↑ Ovsec, D. (1991): 126.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Barford P.M. (2001):The Slavs: Culture and Society in early Medieval Eastern Europe. Great Britain, British Museum Press.
  • Jacobson Roman (1985): Selected Writings: contributions to Comparative Mythology- Studies in linguistics and Philology, 1972-1982 (Selected Writings/Roman Jacobson). Berlin, New York, Amsterdam, Mouton, ed. by Stephen Rudi.
  • Makarovič Jan (1998): Od Črne boginje do Sina Božjega. Ljubljana/Pisa, FDV/ Studi slavi.
  • Ovsec Damjan J. (1991): Slovanska mitologija in verovanje. Domus, Ljubljana.
  • Vasiljev Spasoje (1928): Mitologija drevnih Slovena. Beograd, Srbobran.
  • Zaroff Roman (1999): Organized pagan Cult in Kievan Rus'. The Invention of Foreign Elite or Evolution of Local Tradition? V: Studia mythologica slavica.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Svarog&oldid=5616780«