Zmajev viteški red

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ordo Draconum

Red zmajevih vitezov (lat. Societas Draconistrarum lit. "zmajeva združba"; nem. Drachenorden; mad. Sárkány Lovagrend) je bil monarhičen viteški red za izbrane člane visokega (vojaškega) plemstva, ki ga je ustanovil leta 1408 Sigismund Luksemburški, ogrski kralj (1387-1437) in kasneje svetorimski cesar (1433-1437. Po vzoru na vojaške redove Križarjev, je bila glavna misija redu zaščita in lojalnost kraljeve družine in članov ter obramba krščanstva pred sovražniki, predvsem pred Turki, kar je navedeno tudi v ustanovni listini.

Red zmajevih vitezov je cvetel v prvi polovici 15. stoletja v Nemčiji in Italiji. Po Sigismundovi smrti leta 1437 je pomen redu v Zahodni Evropi upadel, vendar pa je po padcu Carigrada leta 1453 ohranil vlogo v Kraljevini Ogrski.

Zgodovinsko ozadje in ustanovitev[uredi | uredi kodo]

Ceremonialni meč Redu, c. 1433, razstavljen v Palači Hofburg na Dunaju.

Po bitki pri gradu Dobor v Bosni proti krščanskim heretikom Bogomilom, v kateri je Sigismund pobil 200 bosanskih plemenitašev, sta Sigismund in njegova kraljica Barbara Celjska, 12. decembra 1408 ustanovila ligo ali združbo kasneje imenovano Zmajev red.[1][2] Njegov statut, napisan v latinščini, jo imenuje kot združbo (societas) katere člani nosijo signum draconis (na sliki zraven), vendar brez konkretnega imena. Sodobnejši viri glede tega reda, ga imenujejo z več podobnimi imeni, kot so Gesellschaft mit dem Trakchen, Divisa seu Societate Draconica, Societate Draconica seu Draconistrarum in Fraternitas Draconum.[3] Red zmajevih vitezov je bil oblikovan po zgodnejšem ogrskem monarhičnem redu - Madžarskem redu Svetega Jurija (Societas militae Sancti Georgii), ki ga je ustanovil ogrski kralj Karel Robert Anžujski leta 1318.[2] Red je sprejel Sv. Jurija za svojega svetnika zaščitnika, ki je po legendi premagal zmaja, kar je bilo uporabljeno kot simbol vojaškega in religioznega duha redu.

Statut Reda zmajevih vitezov, ki ga je sestavil škof Eberhard iz Nagyvárada, kancler Sigismundovega dvora, se je ohranil le v prepisu iz leta 1707.[2] Besedilo je bilo publicirano leta 1841.[4] Izvleček iz statuta iz leta 1408 razkriva, da je bila združba ali red ustvarjen:

"v prisotnosti prelatov, baronov in magnatov našega kraljestva, ki smo jih povabili k udeležbi z nami v tej združbi pod zastavo zmagoslavnega Kristosovega križa, z namenom dati znak in podobo naše čiste naklonjenosti in namena zdrobiti škodljiva dejanja hkrati perfidnih sovražnikov, častilcev starodavnega Zmaja, in poganskih vitezov, shizmatikov, in drugih nacij ortodoksne vere, in tistih, ki so zavistni Kristusovem križu in našim kraljestvom in njihovi sveti in odrešujoči veri,....."[5]

Usmerjenost Zmajevega reda na zunanje nevarnosti je bilo namenjeno tudi doseganju kohezivnosti znotraj kraljevine, še bolj pa povezavi podpornikov Luksemburžana (Nemca) Sigismunda kot tujca na Ogrskem z neogrskimi plemenitaši (razen Gorjanskih), ki so mu pomagali vladati. Statut nadalje opisuje simbole redu in rdeč križ, ki so ga nosili člani redu. Našteva tudi medsebojne obveznosti kralja in njegovih plemenitašev. Člani so morali zapriseči lojalnost kralju in kraljici in njunim bodočim sinovom in ščititi kraljeve interese. V zameno za njihovo službo, je lahko plemstvo pričakovalo kraljevo zaščito, čast in službene pozicije.

Članstvo[uredi | uredi kodo]

Člani redu so v statutu navedeni kot baroni (barones, občasno pa tudi socii). Bili so v glavnem Sigismundovi politični zavezniki in podporniki, kar potrjujejo prva imena med ustanovnimi člani.[2] Začetna skupina članov Sigismundovega redu je štela 21 mož,[1] ki pa se je do 1418 razširila na 24.[2]

Kasneje se je Sigismund odločil razširiti vrste redu. Druga skupina članov je bila sprejeta med leti 1431-1437.[2] Ko se je članstvo razširilo, je imel Red zmajevih vitezov dve stopnji. Višji razred članov med leti 1408 - 1418 je nosil zmajev obesek in križ kot emblem redu.[2] Člani drugega razreda, ki so bili precej številčni so imeli le znak zmaja. Po Sigismundovi smrti leta 1437 je red izgubil na pomenu. Kljub temu je emblem redu ostal v grbih več ogrskih plemiških družin, vključujoč družine Báthory, Bocskai, Bethlen, Szathmáry in Rákóczi.

Ustanovni člani[uredi | uredi kodo]

Oswald von Wolkenstein - Portret iz Innsbrucker Handschrift, 1432 – na katerem nosi obesek Reda zmajevih vitezov

Ustanovni člani Redu zmajevih vitezov v ustanovni listini iz 1408 so bili:[6]

  1. Stefan Lazarević, gospodar Raške, item - Stefan Lazar IV, znan tudi kot Štefan Visoki (1374 – 19 Juli 1427), knez Moravske Srbije (1389-1402) in Despot Srbije (1402-1427)
  2. Herman II. Celjski, grof Celjski in Zagorski,
  3. Friderik II. Celjski, grof, sin predhodnega,
  4. Nikolaj II. Gorjanski, (Nicolaus de Gara (Garay) palatin kraljevine Ogrske,
  5. Stibor iz Stiboricz kot vojvoda Transilvanije, gospodar porečja Vah (poljski plemič)
  6. Ivan sin Henrika de Thamassy in
  7. Jakob Lack iz Szántó, vojvoda Transilvanije,
  8. Ivan Marothi, ban Mačve,
  9. Pipo iz Ozora, ban Severina (italijanski plemič);
  10. Nikolaj II Széchi, vodja kraljeve komore,
  11. Karel Kurjaković, grof Krbavski, najvišji zakladnik kraljestva,
  12. Simon Szechenyi, sin bana Konye, višji točaj,
  13. Ivan Karlović Kurjaković, grof Krbavski, dapiferorum,
  14. Ivan sin Jurija iz Alsäni-ja, višji miznik,
  15. Peter Cseh iz Leva, višji dvorni lovski mojster,
  16. Nikolaj Csáki, kasneje vojvoda Transilvanije,
  17. Paul Bessenyö iz Galante, kraljevi svetnik in prej ban Dalmacije, Hrvaške in celotne Slavonije,
  18. Mihael, sin Salamona Nadasdy-ja, guvernerja Seckler grofije,
  19. Peter Perenyi, prej guverner Seckler in potem Maramures grofije, dvornik sodnik,
  20. Emerik Perenyi, sekretar kraljevskega urada,
  21. in Ivan sin barona palatina kraljevine Nikolaja Gorjanskega (Nicolai de Gara).

Drugi člani[uredi | uredi kodo]

Zmajev red na srednjeveškem sedlu

Simboli Redu zmajevih vitezov[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Boulton, The Knights of the Crown, p. 349.
  2. ^ 2,00 2,01 2,02 2,03 2,04 2,05 2,06 2,07 2,08 2,09 2,10 2,11 Rezachevici, "From the Order of the Dragon to Dracula."
  3. ^ Boulton, The Knights of the Crown, p. 349 n. 70.
  4. ^ György Fejér (ed.), Codex diplomaticus Hungariae X.4. No. CCCXVII. Buda, 1841. 682-94.
  5. ^ Translated by Boulton, The Knights of the Crown, p. 350.
  6. ^ G. Fejér: Codex Diplomaticus Hungariae ecclesiasticus ac civilis, X/4, Budae, 1841, 317. Th. v. Bogyay: Drachenorden, u: Lexikon des Mittelalters, Band 3, Varlag J.B. Metzer, München, 1986, 1346. B. Baranyai, Zsigmond király ú. n. Sárkány-rendje, Századok LIX-LX, 1925-1926, 561-591, 681-719.
  7. ^ John V.A. Fine, The Late Medieval Balkans. p. 465 and 483.
  8. ^ http://aeiou.iicm.tugraz.at/aeiou.encyclop.data.image.o/o874125a.jpg

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Statut združbe, sprejet 12. decembra 1408, ed. György Fejér, Codex diplomaticus Hungariae X.4. No. CCCXVII. Buda, 1841. 682-94; earlier edition by J.F Miller, "Monumenta diplomatica nunc primum ex autographis edita". In Acta Literaria Musei Nationalis Hungarici 1. Buda, 1818. 167-90.
  • Sigismundove listine, ed. J.F. Böhmer, Regesta Imperii XI: Die Urkunden Kaiser Sigismunds 1410/11-1437. 2 vols. Innsbruck, 1896–1900.
  • Kuzdrzal-Kicki, Wladyslaw. Der Drachenorden: Genese, Gründung und Entartung. Dokumentation und Schlußfolgerungen. Vol. 1. Munich, 1978.
  • Boulton, D'A.J.D. The Knights of the Crown: The Monarchical Orders of Knighthood in Later Medieval Europe, 1325-1520. Boydell Press, 2000. 348 ff.
  • Fine, John V.A. The Late Medieval Balkans: A Critical Survey from the Twelfth Century to the Ottoman Conquest, University of Michigan Press, Ann Arbor, 1987.
  • Florescu, Radu and Raymond McNally, Dracula: Prince of Many Faces. His Life and His Times. Boston: Little Brown, 1989. ISBN 0-316-28656-7
  • Rezachevici, Constantin. "From the Order of the Dragon to Dracula." Journal of Dracula Studies 1 (1999): pp 3–7. Transcriptions available online: [1] (RTF-document), [2] (Barcelona-Esoterismo-Esoterisme-Magia).
  • Bogyay, Thomas von. "Drachenorden." In: Lexikon des Mittelalters 3. Munich, 1986. p. 1346.
  • McNally, Raymond T. "In Search of the Lesbian Vampire: Barbara von Cilli, Le Fanu’s “Carmilla” and the Dragon Order." Journal of Dracula Studies 3 (2001).


Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]