Zgodovina Poljske (1492–1586)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Zgodovina Poljske (1492–1586) opisuje obdobje poljske zgodovine od začetka vladanja Kazimirja Jagelonca leta 1492 do smrti Štefana Bathorija leta 1586.

Obdobje se je začelo z vladanjem Kazimira Jagelonca oziroma Jana Olbrachta in se nadaljevalo z vladanjem njegovega brata Aleksandra Olbrachta, ki je bil do leta 1501, ko je prevzel oblast, pruski knez.

V tem času je šlahta (srednje plemstvo) krepila svojo oblast in manjšala oblast kralju. Potekali so tudi spori med šlahto in magnati (velikaši). Utrdil se je parlamentarizem.

Značilnosti obdobja[uredi | uredi kodo]

Zunanja politika[uredi | uredi kodo]

V zunanji politiki je Poljska želela utrditi svojo moč na Baltiku in predvsem v Prusiji. Slednja je pod vodstvom Albrechta Hohenzollerna leta 1591 stopila v vojno s Poljsko, ki jo je vodil sin Kazimira Jagelonca. Vojna se je končala leta 1521 in premirje je bilo sklenjeno leta 1525. Poljska se je odpovedala popolni likvidaciji Prusije, ki se je sekularizirala in Hohenzollern je postal pruski knez. Od takrat dalje so v t. i. Knežji Prusiji vladali Hohenzollernovi moški potomci.

Pojska je hotela na vzhodu ponovno zasesti tista ozemlja, ki so jih izgubili zaradi Turkov, vendar jim to ni uspelo.

V 15. stoletju je Moskva prišla v spor z Litvo zaradi priključevanja ruskih dežel, saj je ta vladala velikim delom ozemlja. Litva je sicer zmagala leta 1514, vendar se položaj ni izboljšal.

Sigmund I. in Maksimilijan I. Habsburški sta sklenila pogodbo, ki je dovoljevala nasledstvo na Ogrskem in Češkem na podlagi dinastičnih zvez. To se je zgodilo Vladislava Jagelonca, ki je v začetku 16. stoletja vladal Ogrski, Češki (Moravska, Lužica, Šlezija) in Poljski. S tem so želeli odvrniti Dunaj od zavezništva z Moskvo. Politike ob Donavi niso dosledno vodili.

Poljaki do bili glede odnosa do Habsburžanov razdeljeni. Magnati so hoteli v navezi s Habsburžani premagati Turke in tako postaviti na oblast Habsburžana. Srednje plemstvo se je zavzemalo za mir z Otomanskim cesarstvom, s čimer bi se izognilo Habsburžanom in s tem tudi absolutizmu. Večni mir med Poljsko in Otomanskim cesarstvom je bil sklenjen 1533.

Sigmund I. Avgust je stopil v vojno z Ruskim cesarstvom zaradi Livonije (boji za ozemlje med Dnjneprom in porečjem Divine). Livonija je na koncu prišla pod danskega plemiča Magnusa, ki je bil zet Ivana Groznega.

Notranja politika[uredi | uredi kodo]

Plemstvo se je institucionaliziralo v okviru pokrajinskih plemiških zborov, katerih predstavnike so začeli vabiti na glavna zasedanja sejma, ki se je delil na poslansko zbornico in senat. Poslansko zbornico je sestavljalo 40 ljudi, in sicer plemiči iz vse Poljske, po 2 iz vsake pokrajine ali vojvodstva. Senat je sestavljalo nad 80 ljudi, in sicer vsi škofje, kancler, maršal, zakladnik, vojvode in kastelani. Na zasedanjih so odločali o davkih in sprejemali nove zakone. V senatu ni bilo kmetov in meščanov. Podložniški položaj so zmeraj bolj omejevali, saj so ukinili vaška sodišča in kmeta podredili le na na milost in nemilost fevdalca. Toda v tem času še ni prihajalo do uporov, saj so kmetje imeli korist od žita.

Leta 1505 je bila sprejeta ustava Nihil novi, ki je določala, da kralj ne sme prejeti novih zakonov brez potrditve obeh zbornic. Uredili so tudi delovne dolžnosti kraljevih uradnikov in potrdilo dvodomni sejem. Vladar Sigmud I. (1506–1548), še posebej pa njegov žena Bona Sforza, je želel okrepiti centralizem in finančno neodvisnost od sejma. Prišlo je celo do upora – kokošje vojne, ki se je končala s kompromisom s šlahto.

Položaj mest je bil kljub omejevanju pravic dober, saj so trgovala s tujino, povečalo se je tudi število obrtih delavnic (Krakov, Sandimeirz, Gdansk, Lvov). Šlahta je začela tudi s tako imenovanim eksekucijskim gibanjem, s katerim je želela preprečiti absolutizem. Pripadniki gibanja so bili prepričani, da vse zlo izvira iz neizpolnjevanja starih zakonov. Novi zakoni so nepotrebni, treba pa je izvajati (eksekutirati) stare zakone. Frakcije gibanja so se razlikovale v stopniji radikalnosti. Nekateri so se zavzemali za sprejetje domačega prava namesto cesarskega in papeškega. Drugi so hoteli kazensko hoteli izenačiti vse stanove. Sicer pa so hoteli izpopolniti državni aparat na področju sodstva, financ, vojske in uprave. Duhovščino so hoteli prisiliti k plačevanju dajatev. Tudi kralj ni bil naklonjen eksekucijskemu gibanju, saj je bilo uperjena proti njemu. Šele kralj Sigmund I. Avgust je sklenil sporazum s šlahto.

Sigmud I. Avgust je vladal od 1548 do 1576. Zavzemal se je za vrnitev nezakonitih posesti vladarju. Prizorišče politike so postali sejmi.

Sodstvo[uredi | uredi kodo]

Sodstvo so reformirali šele v času Štefana Bathorija (1576–1586). Leta 1572 je bilo ustanovljeno plemiško sodišče. To je pomenilo, da kralj ni več najvišji sodnik za vse stanove, temveč le za podložnike na kraljevih posesti, to pa so opravljala referendarska sodišča.

Lublinska unija[uredi | uredi kodo]

Leta 1569 je bila sklenjena Lublinska unija, ki je povezala Poljsko z Litvo močneje kot kdajkoli prej. Litva in Poljska sta imeli skupnega vladarja, skupen sejem in denar ter vojne napovedi. Ločeni sta bili upravno, sodno in uradno. Prestolnica je postala Varšava. Država je obsegala Mezovijo, Velikopoljsko, Malopoljsko, Rdečo Rusijo in z unijo priključena ozemlja Podlesje, Volinje in Kijev z okolico.

Reformacija[uredi | uredi kodo]

V tem prvem obdobju Poljske je prišlo pride tudi do reformatorskega gibanja, ki se je razširilo na Poljsko iz ob nemških krajev (Šlezije, Prusije ter Velike Poljske). Šlahta je bila do reformacije najprej ravnodušna. Šele po letu 1540 je pristopilo k reformaciji 10 % šlahte. V Mali Poljski so nastale kalvinske občine. Duhovne monistre je imela šlahta le za orodje, ne pa za soupravljalce. Ni jim dajala desetine in ni skrbela za tiskarne in šolstvo. Duhovščino so prisilili k dajatvam za obrambo dežele.

Kmalu so se od gibanja ločili arijanci (niso priznavali svete Trojice, obsojali so kmečko podložništvo in sprejemanje visokih položajev). Imenovali so se tudi poljski bratje.

Reformacija na Poljskem se je svobodno razširjala, saj je šlahta branila svoje podložnike.

Medvladje in konec obdobja[uredi | uredi kodo]

Po smrti Sigmunda I. Avgusta je v letih 1573/74 prišlo do medvladja. Izbrali so začasnega vladarja in se zedini so načinu izvolitve. Kandidatov je bilo več – francoski, ruski ali habsburški kralj. Šlahta je izbrala tistega, ki je bil najbolj pripravljen popuščati. Izbrali so Henrika Valeškega (Henrikovi členi). Po nekaj mesecih vladanja je Henrik izvedel za smrt svojega brata in šel v Francijo zasest prestol. Na Poljskem so izvolili sedmograškega vojvodo Štefana Bathorija. Ta je prišel zaradi Litvonije v konflikt z Ruskim carstvom. Leta 1582 so sklenili 10-letno premirje in Rusi so se umaknili. Bathoriju je nadaljnje posege onemogočila smrt leta 1586.