Zakon o vzajemnem učinku
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Zakon o vzajemnem učinku (tudi 3. Newtonov zakon ali zakon o akciji in reakciji) je fizikalna zakonitost, ki jo je odkril Isaac Newton. Če prvo telo deluje na drugo z neko silo, potem tudi drugo telo deluje na prvo z nasprotno enako silo.
pri čemer velja F12 = sila prvega telesa na drugo, F21 = sila drugega telesa na prvo.
3. zakon se pojavlja med vsemi silami v paru če sta ekvivalenti in delujeta v nasprotnih si smereh.[1] To pomeni, da vse sile v naravi delujejo v parih, saj ob obstoju prve sile obstaja tudi druga enako velika, a nasprotno usmerjena sila. Rezultanta sil je enaka nič, kar pomeni da se njun učinek izniči. Sistem miruje ali se giblje premo enakomerno, kar je skladno s prvim Newtonovim zakonom. Prav zaradi tega učinka ne občutimo.
Silo prvega telesa imenujemo akcija; silo drugega telesa pa reakcija.
Dober primer povezave med 1. in 3. Newtonovim zakonom je knjiga, ki leži na mizi, pritiska nanjo s silo svoje teže. Vendar pa tudi miza pritiska nazaj s silo, ki je enaka po velikosti, a nasprotna po smeri. Vsota sil je enaka 0. Ta isti primer lahko zastavimo tudi tako, da opisujemo 1. Newtonov zakon. Na knjigo delujeta sila podlage in teža.
 |
Da bo članek zadostoval slogovnim smernicam Wikipedije, ga bo treba urediti. O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka in/ali zamenjate oznako z določnejšo. Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom, pri prvih korakih tudi z Uvodom in Vadnico. |
1. Newtonov zakon nastopi med silami, ki delujejo na telo, če ta miruje in so sile v ravnovesju, pri 3. Newtonovem zakonu pa sta v ravnovesju sili, ki jih povzročita dve telesi. Površno bi lahko povzeli, da
[uredi] Opombe in sklici
- ^ Lex III: Actioni contrariam semper et æqualem esse reactionem: sive corporum duorum actiones in se mutuo semper esse æquales et in partes contrarias dirigi. (Philosophiae naturalis principia mathematica)
