Zagreb (rušilec)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Rušilec Zagreb
Uporabnik Zastava mornarice Kraljevine Jugoslavije
Avtorizacija gradnje: Ateliers et Chantiers de la Loire in delničarji
Začetek gradnje:
Ladjedelnica: Jadranska brodogradilišta A.D. Split
Splovitev: 3. marec 1938
Sprejet v uporabo: november 1939
Vzet iz uporabe: 17. april 1941
Usoda: potopljen v Boki Kotorski
Splošni podatki
Teža: 1.210 t
Izpodriv: 1.655 t
Dolžina: 98 m
Širina: 9,45 m
Ugrez: 3,18 m
Hitrost: 38 vozlov
Pogon: 2 x parna reakcijska turbina Parsons skupaj 40.000 KM, 2 vijaka
Posadka: 145-183
Oborožitev: 4x 120 mm in 4x 40 mm topovi, 2x 12 mm mitraljeza, 6x 533 mm torpednih cevi,

2x metalca in 2x drči za globinske bombe

Zagreb je bil rušilec razreda Beograd jugoslovanske kraljeve vojne mornarice, poimenovan po takratnem glavnem mestu savske banovine Zagrebu.

Ob izbruhu druge svetovne vojne je skupaj s sestrskima ladjama, Beogradom in Ljubljano, predstavljal najsodobnejše vojne ladje Kraljevine Jugoslavije.

Opis in zgodovina[uredi | uredi kodo]

Potem ko je Kraljevina Jugoslavija leta 1932 sprejela v uporabo veliki rušilec Dubrovnik, je v Franciji naročila še tri manjše rušilce, po načrtih ladjedelnice Ateliers et Chantiers de la Loire. Prvega iz serije (Beograd) so izdelali leta 1939 v Franciji, preostala dva (Zagreb in Ljubljano) pa istega leta, v s francoskim in britanskim kapitalom posodobljenem Jadranskem brodogradilištu pri Splitu. Oborožitev (predvsem topove) je dobavila češkoslovaška tovarna Škoda v Brnu, pogonski sklop pa so predstavljali trije z nafto kurjeni vodni kotli »Yarrow« in dve parni turbini. Po prevzemu so sledile testne vožnje, pod poveljstvom kapitana bojne ladje Koste Grublješića, skupaj s sestrskima rušilcema Beograd in Ljubljano.

Rušilec Zagreb je bil ob izbruhu aprilske vojne kot del I. torpedne divizije zasidran v Boki Kotorski in ni pod poveljstvom kapitana bojne ladje Nikola Krizomalija nikoli neposredno sodeloval v spopadih, razen med napadom italijanskih letal. 17. aprila 1941 sta Zagreb, da ne bi padel v roke italijanski vojni mornarici, kljub drugačnim poveljem, razstelila častnika (poročnika bojne ladje II. razreda) Sergej Mašera in Milan Spasić[1]. Oba sta se potopila skupaj z ladjo, zaradi česar so ju 10. septembra 1973 proglasili za narodna heroja Jugoslavije.

Maketa rušilca v Tehniškem muzeju v Zagrebu

Danes sta modela rušilca na ogled v Tehniškem muzeju v Zagrebu ter v Vojnem muzeju v Beogradu.



Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Čertič, P. (2006). Junak vojnih mornaric. Bovec, Kobarid, Tolmin: Glasilo EPIcenter, Posoški razvojni center.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Freivogel, Zvonimir: Ratni brodovi mornarice Kraljevine Jugoslavije 1918-1945, Zagreb, 2020, Despot infinitus d.o.o. ISBN 978 953 8218 76 7

Glej tudi[uredi | uredi kodo]