XIV. legija Gemina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
XIV. legija Gemina
Legio XIV Gemina
Ščit XIV. legije
Aktivno57 pr. n. št – najmanj do začetka 5. stoletja
DržavaRimska republika in Rimsko cesarstvo
Tiprimska legija (Marsova, kasneje comitatensis)
Vloganapadalna pehota z delno podporo konjenice
Velikostodvisno od obdobja, ob ustanovitvi približno 3.500 borcev + pomožne enote
Garnizija/ŠtabMoguntiacum (9–43)
Vindobona (92–106)
Carnuntum (106–5. stoletje)
VzdevkiGemina Martia (Marsova dvojčica, po združitvi z Marsovo legijo
Victrix (Zmagovita, ime dodal Avgust)
Pia VI Fidelis VI (šestkrat verna, šestkrat zvesta, ime dodal Galijen)
Maskotakozorog
KonfliktiGalske vojne (58-51 BC)
Cezarjeva državljanska vojna (49-45 BC)
• državljanska vojna (44 BC)
• osvobodilna državljanska vojna (44–42 BC)
• sicilski upor (44–36 BC)
• peruzinska vojna (41–40 BC)
• zadnja vojna Rimske republike (32–30 BC)
• osvajanje Britanije (43)
Leto štirih cesarjev (69)
• Saturninov upor (89)
Trajanove dačanske vojne (101–106)
Verov pohod proti Partom (161–166)
Mark Avrelijev pohod proti Markomanom (168–180)
Severjev vzpon na oblast (193–194)
• Severjev pohod proti Partom (198)
veksilacije XIV. legije so se udeležile tudi mnogo drugih vojnih pohodov

XIV. legija GeminaDvojčica (latinsko Legio quarta decima Gemina), rimska legija, ki jo je leta 57 pr. n. št. ustanovil Julij Cezar. Vzdevek Gemina kaže, da je nastala z združitvijo dveh legij: prva je bila XIV. legija, ki se je bojevala v bitki pri Aleziji, druga pa legija Martia (Marsova legija). Vzdevek VictriyxZmagovita je dobila od cesarja Avgusta za zasluge pri zatiranju velike panonske vstaje leta 9. Simbol legije je bil kozorog,[1] tako kot v mnogo drugih legijah, ki jih je ustanovil Cezar,[1] ali prekrižani Jupitrovi streli.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Pod Cezarjem[uredi | uredi kodo]

XIV. legijo je ustanovil Julij Cezar v Cisalpski Galiji med svojim osvajanjem Galije. Vojaške obveznosti njenih legionarjev so trajale 16 let, tako kot v drugih legijah, dokler jih cesar Avgust ni podaljšal na 20 let. Po pokolu v Atuatuki [2] so jo dolga leta imeli za nesrečno legijo. Med bitkami in pohodi so jo zato pogosto puščali za seboj za varovanje vojaških taborov.

Pod Germanikom[uredi | uredi kodo]

Pod generalom Germanikom se je vojskovala proti germanskemu uporniku Arminiju, ki je deset let pred tem v bitki v Tevtoburškem gozdu popolnoma uničil XVII., XVIII. in XIX. rimsko legijo in Rimljanom povzročil eno največjih katastrof v njihovi zgodovini. Legija je slavila zmago in cesar Tiberij je zato svojemu posvojencu Germaniku v Rimu priredil veličasten sprejem.

Invazija na Britanijo[uredi | uredi kodo]

Legija je bila po letu 9 stacionirana v Moguntiacu v Gornji Germaniji. Leta 43 je kot ena od štirih legij pod poveljstvom Avla Placija in Klavdija sodelovala v invaziji na Britanijo. Leta 60 ali 61 je sodelovala v zatiranju upora britske kraljice Budike in se s tem zapisala v rimsko zgodovino kot ena najslavnejših legij. V odločilni bitki v Watling Streetu, v kateri je po Tacitu in Kasiju Dionu sodelovalo 10.000 legionarjev in pomožnih vojakov, je porazila Budikino vojsko, ki je štela 230.000 mož. Po zmagi je zaslovela kot najučinkovitejša Neronova legija in ostala v Britaniji še naslednjih nekaj let, da bi obvladovala nemirna britska plemena. Leta 68 je bila premeščena v Narbonsko Galijo.

Upor na Renu[uredi | uredi kodo]

Leta 89 se je guverner Gornje Germanije Lucij Antonij Saturnin s podporo XIV. legije in XXI. legije Rapax uprl cesarju Domicijanu, vendar so njegov upor zatrli.

Obramba Panonije[uredi | uredi kodo]

Po izgubi XXI. legije leta 92 je bila XIV. legija premeščena v Panonijo, da bi jo nadomestila. Nastanila se je v Vindoboni, sedanjem Dunaju. Po vojni s Sarmati v trajansko-dačanskih vojnah (101–106) so legijo premestili v Carnuntum, kjer je ostala tri stoletja. Veksilacije XIV. legije so se pod Antoninom Pijem vojskovale z Mavri, cela legija pa se je pod cesarjem Lucijem Verom udeležila pohoda proti Partom. Med vojno z Markomani je imel v Carnuntu svoj štab cesar Mark Avrelij.

Podpdora Septimiju Severju[uredi | uredi kodo]

Po smrti cesarja Pertinaksa se je leta 193 s podporo panonskih in svojih legij za cesarja razglasil Septimij Sever. XIV. legija se je na njegovi strani vojskovala na pohodu v Rim, da bi napadla uzurpatorja Didija Julijana, in leta 194 pripomogla k porazu uzurpatorja Pescenija Nigra. Sodelovala je verjetno tudi v Severjevem pohodu proti Partom, ki se je leta 198 končal z osvojitvijo partske prestolnice Ktezifona.

Podpora cesarskim kandidatom[uredi | uredi kodo]

V nemirih po smrti cesarja Valerijana je XIV. legija leta 260 podprla uzorpatorja Regalijana proti cesarju Galijenu in zatem Galijena proti Postumu iz Galskega cesarstva. Za zasluge si je zaslužila vzdevek VI Pia VI Fidelis - šestkrat verna – šestkrat zvesta. Po Galijenovi smrti je podprla galskega cesarja Viktorina (269–271).

5. stoletje[uredi | uredi kodo]

Na začetku 5. stoletja je bila XIV. legija še vedno v Carnuntu, po razpadu donavske meje v 430. letih pa je bila verjetno razpuščena. V Notitii Dignitatum, ki je bila napisana v prvi polovici 5. stoletja, je na seznamu vojaških enot omenjena legija Quartodecimani comitatensis pod magistrom militum Trakije, ki bi lahko bila XIV. legija Gemina.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 L. J. F. Keppie, Legions and Veterans, Roman Army Papers 1971–2000, str. 128.
  2. »Atuatuca: provincial town in Gallia Belgica, modern Tongeren«. Jona Lendering. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. aprila 2013. Pridobljeno 14. maja 2013.