Vztrajnostna sila

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Vztrájnostna síla (tudi inêrcijska síla, navídezna síla, psévdosíla[1] ali d'Alembertova síla [dalembèrova ~][2]:100[3]) je navidezna sila, ki deluje na vsa telesa v neinercialnem opazovalnem sistemu, kot je na primer vrteči se opazovalni sistem.

Sila \vec\mathbf{F} \, ne izhaja od nobene fizikalne interakcije, ampak od pospeška \vec\mathbf{a} \, samega neinercialnega opazovalnega sistema. V tem smislu velja poudariti, da sprememba koordinatnega sistema, na primer kartezičnega v polarnega, brez sprememb relativnega gibanja ne spremeni videza vztrajnostnih sil, četudi je oblika zakonov gibanja odvisna od izbire krivuljnega koordinatnega sistema.

Po drugem Newtonovem zakonu v obliki:

 \vec\mathbf{F} = m \vec\mathbf{a} \!\,

so vztrajnostne sile vedno sorazmerne z maso m na katero delujejo.

Vztrajnostna sila se pojavi, če opazovalni sistem pospešuje v primerjavi z nepospešenim opazovalnim sistemom. Ker lahko opazovalni sistem pospešuje poljubno, so lahko poljubne tudi vztrajnostne sile - vendar vedno kot neposredni odziv pospeška opazovalnega sistema. Glede na obliko pospeška opazovalnega sistema so določene štiri vztrajnostne sile:

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Feynman; Leighton; Sands (2006).
  2. ^ Lanczos (1986), str. 100.
  3. ^ Seligman, Courtney. "Fictitious Forces" (v angleščini). Pridobljeno dne 2007-09-03. 
  4. ^ Izraz d'Alembertova sila se velikokrat nanaša na ta primer. Glej na primer Lanczos.

Viri[uredi | uredi kodo]